VSL sodba II Cpg 1118/2014

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z uvodoma citirano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka, U., d.o.o., dolžna tožeči stranki, J. K., s.p., plačati 600,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 2. 2013 dalje do plačila, v roku 15 dni (I. točka izreka), ter pravdne stroške v višini 275,47 EUR v roku 15 dni, do takrat brez obresti, v primeru zamude, ki začne teči naslednji dan po preteku 15-dnevnega paricijskega roka, z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2Zoper sodbo se po svojem pooblaščencu pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek kot neutemeljen oziroma podredno, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, v obeh primerih pa tožeči stranki naloži povračilo vseh pravdnih stroškov tožene stranke, v roku 15 dni pod izvršbo. Priglaša stroške pritožbe.

3Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene in potrditev prvostopenjske sodbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5V tem gospodarskem sporu gre za spor majhne vrednosti (prvi odstavek 495. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju: ZPP), v katerem je mogoče sodbo izpodbijati le zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP), ne pa tudi zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP.

6Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, na katere je pritožbeno sodišče vezano, izhaja:

- da je tožeča stranka opravila prevoz na relaciji N. po naročilu družbe L., d.o.o., pri čemer je bila pošiljatelj blaga tožena stranka;

- da je tožeča stranka po opravljeni storitvi naročniku L., d.o.o. izstavila račun št. 45/2012 z dne 14. 3. 2012 v višini 600,00 EUR z rokom plačila 60 dni in da je zaradi neplačila tožeča stranka vložila predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine;

- da tožeča stranka kljub pravnomočnemu in izvršljivemu sklepu o izvršbi od naročnika prevoza, družbe L., d.o.o., ni prejela plačila prevoza.

Na podlagi ugotovljenih dejstev je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo, svojo odločitev pa oprlo na določbo petega odstavka 110.a člena Zakona o prevozih v cestnem prometu (v nadaljevanju: ZPCP-2), ki določa, da za plačilo voznine skupaj z naročnikom odgovarja pošiljatelj ali prejemnik, ki ni hkrati naročnik prevoza, če naročnik ne plača prevoza v določenem roku.

7V zvezi s predlogom pritožnice za prekinitev postopka in vložitev zahteve za oceno ustavnosti določbe petega odstavka 110.a člena ZPCP-2 pritožbeno sodišče uvodoma pojasnjuje, da na tovrstne predloge strank sodišče ni vezano, če meni, da je zakon ustavno skladen. V obravnavanem primeru pritožbeno sodišče predlogu tožene stranke, v katerem zatrjuje kršitev 35. in 74. člena Ustave RS, ni sledilo, saj – kot bo pojasnjeno v nadaljevanju – po presoji pritožbenega sodišča zatrjevana neustavnost omenjene določbe ZPCP-2 ni podana.

8Po presoji pritožbenega sodišča ni mogoče slediti pritožnici, da tovrstna ureditev pomeni diskriminacijo za pošiljatelja in zanj pomeni nevarnost, da bo prevoznik od njega zahteval znesek, ki ga je pošiljatelj že poravnal in bo zavezan k dvakratnemu plačilu. Solidarna odgovornost pošiljatelja blaga in dejanskega naročnika prevoza se namreč glede tega v ničemer ne razlikuje od siceršnje ureditve solidarnih obveznosti. Navedeno pomeni, da je dvakratno plačilo načeloma izključeno – solidarni dolžnik, ki je izpolnil obveznost, ima do preostalih sodolžnikov regresni zahtevek (prvi odstavek 404. člena OZ). Namen zakonske določitve solidarne odgovornosti pošiljatelja oziroma prejemnika blaga skupaj z naročnikom prevoza (enako kot pri ostalih solidarnih obveznostih) ni v tem, da bi bil kateri izmed solidarnih dolžnikov zavezan k dvakratnemu plačilu, temveč v zagotovitvi varstva upnika. To pa se res kaže tudi v tem, da je upniku zagotovljena večja varnost pred insolventnostjo katerega izmed dolžnikov,(1) saj nosijo riziko morebitne nemožnosti izterjave regresnega zahtevka solidarni dolžniki in ne upnik sam.

9Zakonsko ureditev solidarne odgovornosti pošiljatelja oziroma prejemnika blaga skupaj z naročnikom prevoza po presoji pritožbenega sodišča utemeljuje izjemen ekonomski pomen transporta,(2) ki je predpogoj za učinkovito gospodarstvo in nemoteno menjavo blaga.(3) Kot izhaja iz predloga zakonske določbe petega odstavka 110. a člena ZPCP-2, so zakonodajalca k določitvi solidarne odgovornosti vodile okoliščine, da v praksi prihaja do izkoriščanja pri plačevanju prevozov.(4) Ker slednje lahko vodi do dejanskih motenj v transportu, sta plačilna disciplina in pošteno poslovanje med subjekti na tem področju ključnega pomena, zaščita prevoznika pa z vidika širšega ekonomskega pomena transporta tudi upravičena. Pritožbeno sodišče pri tem pojasnjuje, da nenazadnje določeno mero zaščite prevozniku določa že Obligacijski zakonik (v nadaljevanju: OZ), ki v 697. členu določa, da ima prevoznik zato, da si zavaruje plačilo za prevoz in povračilo potrebnih stroškov, ki jih je imel s prevozom, na (pošiljateljevih) stvareh, ki so mu bile predane za prevoz in v zvezi s prevozom, zastavno pravico, dokler jih ima v posesti ali dokler ima v rokah listino, ki mu omogoča, da z njimi razpolaga. V tem obziru torej režim solidarne odgovornosti ne nudi zgolj dodatne zaščite prevozniku, temveč je v korist tudi pošiljatelju, saj mu načeloma omogoča, da s poplačilom prevoznikovih terjatev prevozniku odreče položaj zastavnega upnika in s tem doseže učinkovito sprostitev svojega blaga na trg, ter si obenem na podlagi subrogacije pridobi pravico terjati povračilo plačanega od dejanskega naročnika prevoza.

10Upoštevajoč vse navedeno določbi petega odstavka 110.a člena ZPCP-2 po presoji pritožbenega sodišča ni mogoče očitati ustavne neskladnosti in nasprotovanja 35. in 74. členu Ustave RS, zato pritožbeno sodišče predlogu tožene stranke za prekinitev postopka in vložitev zahteve za oceno ustavnosti ni sledilo. Pri tem še dodaja, da so bili tovrstni primeri že predmet pritožbene presoje (na primer sklep VSL II Cpg 40/2014), ne da bi se pritožbenemu sodišču porodil dvom o ustavni skladnosti določbe petega odstavka 110.a člena ZPCP-2.

11Glede izpodbijane odločitve tožena stranka sodišču prve stopnje nadalje očita, da je zmotno oziroma nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj ni upoštevalo dejstva, da je tožena stranka vse svoje obveznosti, ki jih je imela do družbe L., d.o.o. v celoti poravnala. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem pojasnjuje, da pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja v sporih majhne vrednosti ni dopusten, v kolikor pa pritožnica s temi navedbami meri na to, da se sodišče prve stopnje do tega zatrjevanega dejstva ni opredelilo (kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP), pa tak pritožbeni očitek ni utemeljen. Sodišče prve stopnje se je namreč do tega ugovora tožene stranke obrazloženo opredelilo in navedlo izčrpne razloge za svoje stališče, da je ugovor plačila prevoza družbi L., d.o.o. za predmetni postopek neupošteven (12. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).

12Upoštevajoč ugotovljeno dejansko stanje se tako odločitev sodišča prve stopnje po presoji pritožbenega sodišča izkaže za materialnopravno pravilno, saj temelji na pravilni uporabi določbe 110.a člena ZPCP-2 in določbe prvega odstavka 395. člena OZ o vsebini solidarnih obveznostih.

13Odločitve o stroških pravdnega postopka (II. točka izreka) tožena stranka ne izpodbija obrazloženo, odločitev pa je glede na utemeljenost tožbenega zahtevka skladna z načelom uspeha (prvi odstavek 154. člena ZPP), zato pritožbeno sodišče vanjo ni posegalo.

14Glede na navedeno in ker obenem ni ugotovilo kršitev, na katere v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

15Na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločilo še o stroških pritožbenega postopka tako, da tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbe, ker z njo ni uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP). Enako velja za tožečo stranko, saj odgovor na pritožbo ni doprinesel k rešitvi zadeve na pritožbeni stopnji (prvi odstavek 155. člena ZPP).

----------------------------------

Op. št. (1): Polajnar Pavčnik, A., v Plavšak, N. in drugi, Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 2. knjiga, GV Založba; Ljubljana, 2003, str. 556.

Op. št. (2): Primerjaj, Cigoj, S., Transportno pravo, sinteza pravil cestnega, železniškega, pomorskega in notranjega plovbnega ter letalskega prava, Časopisni zavod Uradni list SR Slovenije, Ljubljana, 1978, str. 21.

Op. št. (3): Primerjaj, Pivka, H. M., Odgovornost prevoznika iz pogodbe o prevozu stvari po cestah, Center za samoupravno normativno dejavnost, Ljubljana, 1982, str. 11.

Op. št. (4): Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o prevozih v cestnem prometu (ZPCP-2C), EPA-1723-V, Poročevalec državnega zbora, leto 2011, 29. 3. 2011.