VSK sklep Cpg 139/2015

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v točki I in III izreka razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

V predmetni zadevi je za odločanje o pritožbi, na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča RS, Su 877/2015 z dne 25.3.2015, pristojno Višje sodišče v Kopru.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki v korist stečajne mase in vseh stečajnih upnikov znesek 52.378,43 EUR v roku petnajst dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V presežku pa je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrnilo. Poleg tega je sodišče prve stopnje tudi odločilo, da mora tožena stranka tožeči stranki v petnajstih dneh povrniti pravdne stroške v znesku 4.858,38 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper to sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po svojem pooblaščencu pritožila tožena stranka in predlagala pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim sodnikom. V pritožbi opozarja, da je tožeča stranka poslovala v Republiki Sloveniji, pri čemer je tožena stranka z ustanovitvijo tožeče stranke na tožečo stranko prenesla 50% poslov. Poslovanje tožeče stranke je potekalo tako, da je preko 90% surovin kupovala pri toženi stranki, nakar je te surovine nato prodajala raznim kupcem v Republiki Sloveniji. Manjši del surovin pa je tožeča stranka kupovala tudi od drugih dobaviteljev v tujini. Iz obvestila z dne 2.10.2008 izhaja zgolj obvestitev o spremembi osebe, ki vodi prodajo, in o spremembi naslova ter o tem, da družba nima več skladišča v Sloveniji, temveč se dobava vrši iz skladišča v Avstriji. Tožeča stranka je šele julija 2009 prenehala prodajati surovine. Do takrat pa ni nastala nobena terjatev, tudi terjatev nekdanjega direktorja ne. Prav tako tožena stranka kot družbenik ni dolžna v nedogled zagotavljati sredstev za poslovanje tožeče stranke. Tožena stranka je dala tožeči stranki kredit v letu 2007. Tega kredita tožeča stranka nikoli ni vrnila. V letu 2008 in kasneje pa tožena stranka tožeči stranki ni dajala nobenega kredita. Konec leta 2008 tožeča stranka ni imela nobene obveznosti, niti do zaposlene delavke, niti do nekdanjega direktorja. Imela je zgolj obveznost vročila posojila, ki ji ga je dala tožena stranka. Tožeča stranka je imela tudi terjatev iz naslova prodanega in neodplačanega blaga do družbe G. d.o.o. v znesku 117.648,59 EUR. Tožena stranka je želela, da bi tožeča stranka tudi po letu 2008 uspešno poslovala. Vendar tožeča stranka tega ni zmogla. Eden bistvenih razlogov je bilo ravno neplačilo prodanega blaga v vrednosti 117.648,59 EUR ter manjko blaga v skladišču. Obveznost do delavke je nastala iz naslova neizplačanih plač pred stečajem, obveznost do nekdanjega direktorja pa na podlagi sodbe Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani z dne 21.7.2010. To pa pomeni več kot leto in pol po koncu leta 2008, ko je pri tožeči stranki nastopila nelikvidnost. Tožena stranka kot družbenik tožeče stranke po nobeni pravni podlagi ni dolžna financirati negativnega poslovanja tožeče stranke.

Sodišče prve stopnje tudi ni pojasnilo, kako je sploh lahko tožena stranka zavestno zmanjševala premoženje tožeče stranke. Tožena stranka je namreč trdila, da tožeča stranka sploh ni imela nobenega premoženja v spornem obdobju. Prenos poslovanja nikakor ni mogoče opredeliti kot zmanjševanja premoženja tožeče stranke. V tej zvezi tožeča stranka ni podala substancirane trditvene podlage. Tožeča stranka ni nikoli poslovala uspešno, kar je razvidno iz poslovnih rezultatov tožeče stranke. V letu 2009 in 2010 tožeča stranka ni imela sredstev oz. premoženja, da bi lahko poplačala upnike v znesku kot je vrednost tega postopka. Tožeča stranka tudi z ničemer ni povedala, s katerimi dejanji naj bi tožena stranka zmanjševala premoženje tožeče stranke oz. mešala to premoženje s svojim premoženjem v Avstriji. Dopis tožeče stranke z dne 2.10.2008 tega nikakor ne izkazuje. Do prenehanja poslovanja tožeče stranke ni prišlo, ker bi tožena stranka zahtevala prenehanje poslovanja tožeče stranke, temveč iz razloga, ker tožeča stranka ni imela sredstev, da bi kupovala blago in bi ga nato lahko prodajala naprej po Sloveniji (izpoved priče B.J.). Iz tega izhaja, da tožeča stranka ni uspela izkazati dejanskega stanja iz 4. alineje prvega odstavka 8. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1) v obsegu, ki bi pomenil zlorabo. Zato je potrebno tožbeni zahtevek zavrniti.

Pritožba tožene stranke je utemeljena.

Bistvo očitka tožeče stranke zoper toženo stranko v smeri zatrjevanja dejstev glede spregleda pravne osebnosti je bilo v tem, da je tožeča stranka od konca leta 2008 po nalogu tožene stranke (edine družbenice tožeče stranke, katere zakoniti zastopnik je bil A.F., ki je bil hkrati tudi zastopnik tožene stranke) zmanjševala svoje premoženje s preusmeritvijo svojega poslovanja na svojega edinega družbenika (toženko stranko - družbo mater), in sicer zato, da bi se izognila plačilu svojih dolgov (predvsem do upnika B.K.). Tožeča stranka je zaradi tega raje opustila svojo dejavnost in nato predlagala začetek stečaja, ki se je nad tožečo stranko 14.10.2010 tudi formalno začel. Po oceni pritožbenega sodišča teh trditev o pravno pomembnih dejstvih ni mogoče subsumirati pod abstraktni dejanski stan pravne norme iz 3. alineje prvega odstavka 8. člena ZGD-1, po kateri so družbeniki odgovorni za obveznosti družbe, če so v nasprotju z zakonom ravnali s premoženjem družbe kot pravne osebe kot s svojim lastnim premoženjem. Nobenega dvoma pa ni, da je tožeča stranka v konkretnem primeru zatrjevala dejanski stan iz 4. alineje prvega odstavka 8. člena ZGD-1. Družbeniki so namreč lahko odgovorni za obveznosti družbe, če so v svojo korist ali v korist druge osebe zmanjšali premoženje družbe, čeprav so vedeli ali morali vedeti, da družba ne bo sposobna poravnati svojih obveznosti tretjim osebam. Spregled pravne osebnosti je namreč mogoč tudi v primeru prenehanja poslovanja družbe in prenosu celotnega oz. bistvenega dela poslovanja na drugo osebo v času, ko bi morala družba odplačati svoje dolgove(1).

Pri spregledu pravne osebnosti mora iti za zlorabo, ki je bistveno povezana z ravnanji družbenikov pravne osebe, ki z zlorabo dosegajo svoje interese ali koristi. Zloraba pravne osebe je temelj in bistveni razlog za uporabo instituta spregleda pravne osebnosti iz prvega odstavka 8. člena ZGD-1. Ta institut je mogoče uporabiti le v skrajnih primerih, saj pri kapitalskih družbah zanika temeljno korporacijsko načelo ločenosti pravne osebe in njenih članov. Pri uporabi določbe iz 4. alineje prvega odstavka 8. člena ZGD-1 (v konkretnem primeru je bilo zatrjevano zmanjševanje premoženja tožeče stranke zaradi preusmeritve poslovanja na toženo stranko od konca leta 2008 naprej) je seveda bistvenega pomena tudi okoliščina, ali je tožena stranka zlorabljala tožečo stranko v času, ko bi morala tožeča stranka svojim upnikom poravnati svoje obveznosti. To pa pomeni, da morajo te obveznosti (terjatve tretjih oseb) obstajati že v času očitanega ravnanja zlorabe pravne osebe. Sicer družbenik, ki je zlorabljal pravno osebo, niti ne bi mogel vedeti, da družba zaradi zlorabe (zmanjševanja premoženja) ne bo sposobna poravnati svojih obveznosti tretjim osebam.

Te dejanske okoliščine pa v konkretni zadevi sodišče prve stopnje sploh ni posebej ugotavljalo, marveč je ugotovilo le, da je do prenosa poslovanja z družbe na družbenika prišlo konec leta 2008 oz. v letu 2009 (konkretno julija 2009, kar priznava tudi obravnavana pritožba), upniki tožeče stranke, katerih terjatve so bile v stečaju nad tožečo stranko (začetek stečaja 14.10.2010) priznane, pa so bili B.J. s terjatvijo 7.041,03 EUR, R d.o.o. s terjatvijo 2.892,60 EUR, P. d.d. s terjatvijo 335,60 EUR in B.K. s terjatvijo 42.109,20 EUR. Ali so te terjatve obstajale že v času očitane zlorabe pravne osebe, pa sodišče prve stopnje sploh ni ugotavljalo, pri čemer je glede terjatve največjega upnika le ugotovilo, da je bilo s sodbo Delovnega sodišča v Mariboru, Pd 1131/2008 z dne 17.9.2009, ki je 21.7.2010 postala pravnomočna, ugotovljeno, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 23.1.2009 nezakonita in da mora zato tožeča stranka za ves čas trajanja nezakonitega prenehanja delovnega razmerja in zaradi nezakonitega sklepa o disciplinski odgovornosti z dne 11.12.2008 od 11.12.2008 plačati temu upniku vsa mesečna prikrajšanja iz naslova neizplačanih mesečnih plač.

Prav tako pritožba pravilno opozarja, da iz trditvene podlage pravdnih strank dovolj jasno izhaja, da je predstavljala dejavnost tožeče stranke prodaja surovin za proizvodnjo plastike v Republiki Sloveniji, pri čemer je to surovino tožeča stranka pretežno kupovala pri toženi stranki (v tej zvezi ji je tožena stranka dala v letu 2007 tudi posojilo v višini okrog 200.00,00 EUR). Z iztekom leta 2008 pa je tožeča stranka postala insolventna (izkazovala je izgubo) in ni imela surovin za proizvodnjo plastike, saj jih ni bila sposobna kupiti in plačati (navedbe tožene stranke na list. št. 151 spisa). Pri zlorabi pravne osebe po 4. alineji prvega odstavka 8. člena pa bi pravna oseba lahko poslovala (je bila zmožna poslovati, ker je npr. imela stvari, ki jih je prodajala, oz. finančna sredstva, s katerimi bi te stvari lahko nabavila), vendar po volji družbenika tega ni več počela, ker je bilo celotno poslovanje oz. bistveni del poslovanja s tretjimi osebami (poslovnimi partnerji) prenesen na drugo osebo, in sicer iz razloga, da zlorabljena pravna oseba svojim upnikom ne bi bila sposobna odplačati dolgov. Vendar pa sodišče prve stopnje (na kar pravilno opozarja obravnavana pritožba) procesnega gradiva v tej smeri sploh ni ocenjevalo (izvajalo je sicer dokaze, vendar tega pravno pomembnega dejstva ni ugotavljalo), ker je zavzelo pravno stališče, da bi itak morala tožena stranka kot družbenik tožeče stranke poskrbeti za kapitalsko ustreznost in vzdrževanje vsaj obstoječega poslovanja tožeče stranke.

S takšnim pravnim naziranjem pa pritožbeno sodišče ne soglaša in se pridružuje stališču tožene stranke, izraženem v pritožbi, da družbenik ni bil dolžan v nedogled zagotavljati sredstev za poslovanje tožeče stranke. Družbeniki namreč samostojno odločajo, kako bodo financirali družbo. To velja tudi v kriznem obdobju. Družbeniki lahko sklenejo, da se poveča osnovni kapital (prvi odstavek 517. člena ZGD-1). Niso pa tega dolžni storiti. Če družbena pogodba tako določa, so družbeniki po ustanovitvi družbe poleg osnovnih vložkov dolžni plačati tudi naknadna vplačila (prvi odstavek 491. člena ZGD-1). V konkretnem primeru pa trditev v tej smeri sploh ni bilo. ZGD-1 v 498. členu tudi ne nalaga družbenikom, da morajo v kriznem obdobju poskrbeti za nadaljnji obstoj družbe, ampak želi le preprečiti, da bi bili družbeniki v stečaju ali prisilni poravnavi glede sredstev, ki bi jih morali zagotoviti kot lastni kapital družbe, izenačeni z drugimi upniki(2). Po drugi strani (kar pa ni predmet oz. podlaga tega postopka) pa Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju - ZFPPIPP (členi od 33 do 38 in 42 do 44.a) ureja obveznost družbe ter njenega poslovodstva pri nastanku insolventnosti ter odškodninsko odgovornost članov poslovodstva in nadzornega sveta družbe do upnikov v primeru neizvajanja ustreznih ukrepov v kriznem obdobju.

Ravno tako pritožba pravilno opozarja, da iz obvestila z dne 2.10.2008 (priloga A13) izhaja le, da je tožeča stranka podala informacijo o spremembi osebe, ki pri tožeči stranki vodi prodajo, oz. informacijo, da se bo dobava izvajala neposredno iz skladišča v Avstriji. Do preusmeritve poslovanja pa je prišlo šele v juliju 2009 (na kar kaže dopis z dne 22.7.2009 - priloga A14), na kar prav tako opozarja obravnavana pritožba.

Iz teh razlogov je moralo pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v točki I in III izreka razveljaviti in zadevo v tem obsegu vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). Pri ponovnem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje ugotavljati pravno pomembna dejstva tudi v nakazani smeri in pri tem po potrebi tudi dopolniti dokazni postopek.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

---

op. št. 1: Sklep VS Celje, Cp 827/2006 z dne 11.1.2007 in sodba VS Ljubljana, I Cpg 430/2014 z dne 15.5.2014.

op. št. 2: Veliki komentar Zakona o gospodarskih družbah, 3 knjiga, stran 134.