VSL sodba II Cp 2411/2014

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo razsodilo, da je tožena stranka v celoti odgovorna za škodo, ki jo je ob škodnem dogodku dne 17.1.2008 utrpela tožeča stranka.

2Tožena stranka se v pritožbi sklicuje na vse pritožbene razloge in predlaga spremembo oziroma razveljavitev sodbe. Navaja, da je bil tožnik izobražen in usposobljen za opravljanje dela na delovnem mestu, na katerem se je poškodoval. Vse izpovedbe prič in ugotovitev izvedencev izkazujejo, da v delovnem okolju tožnika ni bilo povečane stopnje koncentracije kemikalij oziroma večje od običajne, ki bi lahko povzročala komurkoli kakršnekoli težave. Te zatrjuje le tožnik, ki se ne spomni drugega, razen da mu je postalo slabo ter je počepnil ter padel. Druga zatrjevanja so njegove kasnejše domneve, zakaj naj bi padel, ki jih izvedeni dokazi ne potrjujejo. Ni dokazano, da je bil vzrok tožnikovega padca nevarno delovno okolje, kot zmotno ugotavlja sodišče. Do padca tožnika je res prišlo na stopnicah, a ne zaradi dela na višini, temveč zaradi slabosti, ki ga je slučajno obšla na tej lokaciji. Po ugotovitvah izvedenca za varstvo pri delu je večja koncentracija plinov pri tleh, kot na višini, in bi bila večja verjetnost, da ga slabost doleti na tleh kot na stopnicah. Tožnik v trenutku padca ni delal s kemikalijami in ni res, da vse priče navajajo prisotnost kemikalij v delovnem okolju. Tožnik tudi ni imel kliničnih znakov, ki bi to potrjevali. Tožena stranka zato ne sprejema odločitve sodišča, da je podana objektivna odgovornost njenega zavarovanca. Iz izvedenih dokazov izhaja, da je bil delovni proces normalen, delovni pogoji pa običajni in niso bili vzrok za tožnikovo slabost in posledično padec. Vzrok padca je le domneva, ki so jo ovrgli tako izvedenci za varstvo pri delu kot tudi izvedenec medicinske stroke in tožnikov lečeči zdravnik. Sodišče je odločilo po principu, da je zavarovanec objektivno odgovoren, čeprav ni izkazano, da je tožnik padel zaradi okoliščin oziroma nevarnosti, ki se pojavljajo v njegovem

delovnem okolju.

3Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo zanika vse pritožbene razloge ter predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane vmesne sodbe.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. Po uradni dolžnosti upoštevnih bistvenih kršitev določb postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pritožbeno sodišče ni ugotovilo. Odločitev o podlagi odškodninske odgovornosti tožene stranke je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča pravilna in zakonita.

6Sodišče prve stopnje je odločitev oprlo na sledeča pravno odločilna dejstva:

- tožnik se je poškodoval v delovni nezgodi dne 17.1.2008, ko je opravljal delo na višini 3 m in sicer zamenjavo filtrov na barvalno snovalnem stroju;

- delo je opravljal na delovnem mestu, kjer so bile prisotne kemikalije in je obstajala možnost povišanih koncentracij hlapov kemikalij v delovnem okolju;

- tožnik je pri delu postal omotičen zaradi prisotnih hlapov kemikalij in je zato padel z višine 3 m ter se poškodoval.

7Tožena stranka je zatrjevala, da je do škodnega dogodka prišlo zaradi ravnanja samega tožnika, sicer pa, da med padcem tožnika in delom na višini ter prisotnostjo kemikalij v prostoru, ni nobene povezave.

8Pritožbeno sodišče sprejema dokazno oceno prvostopenjskega sodišča o odločilnih dejstvih, ker ocenjuje, da je skrbna in dovolj prepričljiva. Ugotovitev, da je tožnik v času nastanka nezgode delal z nevarnimi kemikalijami in da je to delo predstavljalo večjo nevarnost za poškodbe in zdravstvene okvare, namreč izhaja iz izvedenskega mnenja izvedenca za varstvo pri delu, kljub kasnejšemu zaključku in oceni izvedenca o manjši verjetnosti tolikšne koncentracije prisotnosti škodljivih plinov na višini, kjer je tožnika obšla slabost. Tudi izvedensko mnenje izvedenca medicinske stroke v bistvenem delu ne nasprotuje ugotovitvam sodišča in vsekakor ne izključuje domneve vzročne zveze med škodo in nevarno dejavnostjo. O okoliščinah in pogojih dela tožnika pred škodnim dogodkom pa se je sodišče prepričalo tudi na podlagi neposrednega vtisa izpovedb tožnikovih sodelavcev in samega tožnika.

9Odgovornost zavarovanca tožene stranke v konkretnem primeru je zato objektivna, saj se je tožnik poškodoval pri nevarnem delu, torej pri opravljanju nevarne dejavnosti (drugi odstavek 131. člena ter 149. in 150. člen Obligacijskega zakonika – OZ). Pritožba zato nima prav, da prav vse izpovedbe prič in ugotovitve izvedencev dokazujejo, da v delovnem okolju tožnika ni bilo povečane stopnje koncentracije oziroma takšne, ki bi lahko povzročala tožniku kakršnekoli težave. Pritožbeno stališče ni pravilno, ko vztraja, da vzrok tožnikovega padca ni bilo nevarno delovno okolje in da ni šlo za nevarno dejavnost. Nevarna dejavnost je tista, ki pomeni povečano škodno nevarnost za okolico (drugi odstavek 131. člena OZ). Kot nevarna dejavnost se v pravni teoriji in sodni praksi med ostalim šteje tako delo na višini, kot tudi delo s kemikalijami(1). Opravljanje dela na višini 3 m in v prostoru, v katerem so bili prisotni hlapi škodljivih kemikalij, zato tudi po stališču pritožbenega sodišča predstavlja nevarno dejavnost, torej takšno, zaradi katere prihaja do povečane verjetnosti nastanka škodnega dogodka.

10Pritožba ima sicer prav, ko navaja, da lahko pride do poškodbe v nevarnem okolju tudi zaradi dogodkov, ki so izven sfere tega okolja in da za takšne dogodke ne more avtomatsko obstajati objektivna odgovornost samo zato, ker se je oškodovancu zgodila škoda v tem okolju. Vendar pa se v tem primeru vzročna zveza med škodo, ki je nastala tožniku v zvezi z nevarno stvarjo oziroma nevarno dejavnostjo, domneva (149. člen OZ). Tožena stranka bi morala, če se želi razbremeniti odgovornosti, izpodbiti domnevo vzročne zveze in dokazati, da nevarna dejavnost ni vzrok za nastalo škodo. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo in zaključilo, da ji tega ni uspelo s trditvami, da niti sam tožnik ne ve, kako naj bi prišlo do nezgode, prav tako ni dokazala nobenega izmed ekskulpacijskih razlogov za oprostitev objektivne odgovornosti iz 153. člena OZ. Zato je pravilna odločitev prvostopenjskega sodišča, ki je tožbenemu zahtevku po temelju ugodilo.

11Pritožbeno sodišče je zato zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo vmesno sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12O stroških pritožbenega postopka je odločeno na podlagi prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Tožeča stranka je vložila odgovor na pritožbo, ki pa glede na vsebino ne predstavlja potrebnega stroška pritožbenega postopka.

-------

(1) Obligacijski zakonik s komentarjem, prva knjiga, komentar dr. D. Jadek Pensa k 149. členu.