VSC sodba PRp 104/2015

A

I. Pritožba obdolženca se zavrne.

II. Obdolženec je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka - sodno takso v znesku 75,00 (petinsedemdeset 00/100) EUR v roku 15 dni po vročitvi te sodbe.

B

I. Pritožba lastnika odvzetega predmeta (zaseženega vozila) - S d.o.o., Ajdovščina 4, Ljubljana se zavrne.

II. Pritožnik - S d.o.o., je dolžan plačati strošek pritožbenega postopka - sodno takso v znesku 30,00 (trideset 00/100) EUR v roku 15 po vročitvi te sodbe.

1Prvostopno sodišče je z izpodbijano sodbo obdolženca spoznalo za odgovornega storitve dveh prekrškov in sicer pod točko I/1) prekrška po določbi osmega odstavka člena 50 ZVoz, pod točko I/2) pa prekrška po določbi šestega odstavka člena 58 ZVoz. Nato mu je za vsak prekršek posebej določilo globo v višini 500,00 EUR, za prekršek pod točko I/1) pa je določilo še odvzem osebnega avtomobila znamke Hyudai, tip Santa Fe, reg. št. ..., št. šasije ... (v nadaljevanju vozilo), sicer last S d.o.o. . Na podlagi določbe člena 27 ZP-1 je nato obdolžencu izreklo enotno sankcijo in sicer globo v višini 1.000,00 EUR (tisoč 00/100) EUR in pa stransko sankcijo odvzem navedenega osebnega vozila, sicer last podjetja S. d.o.o. . Odločilo je še (točka IV) izreka izpodbijane sodbe), da se po pravnomočnosti te sodbe odvzeto motorno vozilo odproda, izkupiček pa je prihodek države. Obdolžencu je naložilo v plačilo še sodne stroške (127,25 EUR), kar predstavlja stroške zasega, hrambe zaseženega vozila in prevoza, prav tako pa tudi sodno takso v znesku 150,00 EUR.

2Zoper tako sodbo sta vložila pritožbo tako lastnik zaseženega in odvzetega vozila po svojem pooblaščencu, kot tudi sam obdolženec po svojih zagovornikih. Obe pritožbi napadata odločitev prvostopnega sodišča izključno v delu, v katerem je izrečen odvzem in prodaja odvzetega predmeta - zaseženega osebnega vozila, sicer last pritožnika in lastnika - leasingodajalca S d.o.o. . Obe pritožbi predlagata, da se izpodbijana sodba tako spremeni, da se obdolžencu za prekršek pod točko I/1) poleg izrečene globe ne določi stranska sankcija odvzema osebnega vozila, v nadaljevanju pa se prav tako v enotni sankciji ne izreče odvzem osebnega vozila in se sodba sodišča prve stopnje tako spremeni, da se odvzeto vozilo vrne lastniku. Podredno pa, da se v tem delu sodba razveljavi in vrne zadeva v razveljavljenem delu prvostopnemu sodišču v nov postopek.

3Obe vloženi pritožbi sta neutemeljeni.

4V predmetni prekrškovni zadevi je torej ključno vprašanje ustavnopravna skladnost izrečene sankcije odvzema predmetov (zaseženega osebnega vozila), sicer last lastnika, podjetja S. d.o.o. , to je gospodarske družbe, s katero je obdolženec imel sklenjeno pogodbo o operativnem leasingu.

5V konkretnem primeru je prvostopno sodišče tako, kot pravilno povzemata obe pritožbi, zaradi prekrška pod točko I/1) obdolžencu poleg določene globe izreklo še odvzem osebnega vozila, sicer last podjetja S. d.o.o., to je vozila, ki v času odvzema ni bilo last obdolženca, temveč pravne osebe S. d.o.o., s katero je imel obdolženec v času storitve prekrška kot samostojni podjetnik sklenjeno Pogodbo o finančnem leasingu št. ... za obdobje 48 mesecev. Dokazni postopek je tudi pokazal, da obdolženec v času sklenitve pogodbe ni imel več veljavnega vozniškega dovoljenja, pogodbo pa je sklepal kot samostojni podjetnik. Iz izpodbijane sodbe, ki pritožbeno v tem delu ni problematizirana, izhaja tudi ugotovitev, da obdolženec v času storitve obeh prekrškov (25. 2. 2015) ni imel več veljavnega vozniškega dovoljenja, saj mu je le-to prenehalo veljati 29. 10. 2014, ob kontroli policijske patrulje dne 25. 2. 2015 v naselju B. (smer M. - Š.) pa je pokazal poslujočemu policistu neveljavno vozniško dovoljenje. Tako ni dvoma, da je obdolženec v kritičnem času v cestnem prometu vozil brez veljavnega vozniškega dovoljenja in bil zaloten pri storitvi hujšega prekrška, zato je v konkretnem primeru prekrškovni organ ravnal zakonito, ko je obdolžencu (5. točka prvega odstavka člena 23 ZPrCP navedeno osebno vozilo zasegel.

6V skladu z določbo prvega odstavka člena 25 ZP-1 se smejo predmeti, ki so bili uporabljeni ali pa namenjeni za prekršek ali pa so s prekrškom nastali, vselej odvzeti takrat, če so storilčeva last ali pa če z njimi razpolaga pravna oseba, ki je storilka prekrška. V konkretnem primeru pa je prvostopno sodišče odločilo odvzeti zaseženo vozilo lastniku vozila - leasingodajalcu S. d.o.o., ne pa obdolžencu. Iz določbe drugega odstavka člena 25 ZP-1 izhaja, da se smejo predmeti v postopku o prekršku odvzeti tudi takrat, če to terjajo splošna varnost, varovanje življenja in zdravja ljudi, kot tudi v drugih primerih, če zakon tako določa. V takih primerih gre torej za fakultativni (ne pa obvezni) odvzem predmetov, zato mora sodišče poleg presoje obstoja navedenih zakonskih pogojev skrbno tehtati, ali je glede na okoliščine konkretnega primera tak ukrep res primeren in nujen za dosego zasledovanega cilja ter ali je podano sorazmerje med posegom v pravice lastnika odvzetega predmeta (ali storilca) na eni strani ter ustrezno pričakovano koristjo, ki se pridobi z uporabo takega ukrepa za varstvo pravic drugih ali za varstvo javnega interesa na drugi strani. Gre torej za vprašanje tehtne presoje pravilnega razumevanja splošnega ustavnega načela sorazmernosti, ki ga mora, odvisno od okoliščin primera v vsakem hkratnem primeru uporabiti tudi sodišče, ki odloča v posamični konkretni zadevi.

7Razloge za izrek ukrepa odvzema predmeta - zaseženega vozila je prvostopno sodišče temeljito obrazložilo, pri čemer je analiziralo obdolženčevo obnašanje kot voznika v cestnem prometu vse od leta 2012 dalje. Skladno s spisovnim gradivom je analiziralo sodbene izreke štirih sodnih odločb (opr. št. PR 1045/2011, PR 119/2013, PR 526/2014 in PR 1675/2014). Ugotovilo je, da vse navedene pravnomočne sodbe, ki so tudi pravnomočne, izkazujejo, da je obdolženec bil kar dvakrat sankcioniran zaradi odklona preverjanja svojih psihofizičnih sposobnosti, prav tako je bil spoznan za odgovornega vožnje pod vplivom alkohola, brez veljavnega vozniškega dovoljenja in zaradi prekoračitev hitrosti. Sočasno pa je bil v tem obdobju večkrat zaznan kot kršitelj v cestnem prometu. Štirikrat so mu s plačilnimi nalogi (PN) bile izrečene sankcije (zaradi prekrškov po določbah člena 46 in v skladu z določbo petega odstavka člena 105 ZPrCP). V letu 2013 je sodišče prve stopnje (tedaj še Okrajno sodišče v Šmarju pri Jelšah) obdolžencu na njegov predlog izkazalo zaupanje in mu prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja pogojno odložilo. Ker pa obdolženec ni izpolnil naloženih obveznosti (v preizkusni dobi je storil hujši prekršek), mu je 9. 10. 2014 odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja preklicalo. Prav tako je ugotovilo, da je v enem izmed sodnih prekrškovnih postopkov (opr. št. PR 1675/2014) obdolžencu bilo zaseženo isto osebno vozilo, kot v tem postopku, vendar pa je bil takratni lastnik tega vozila podjetje S. d.o.o., kateremu je na njegov predlog zaseženo vozilo bilo kasneje tudi vrnjeno. Zaradi odpovedi civilnopravnega razmerja (leasing pogodbe) s prvim lastnikom tega vozila je obdolženec 5. 2. 2015 s sedanjim lastnikom zaseženega vozila (S. d.o.o.) sklenil novo civilnopravno razmerje - pogodbo o finančnem leasingu za isto vozilo in že v istem mesecu (25. 2. 2015) znova v cestnem prometu storil hujši prekršek, kot je ugotovilo prvostopno sodišče v izpodbijani sodbi. Ob naknadni ugotovitvi, da je obdolženec tudi po storitvi prekrškov, ki so predmet te prekrškovne zadeve bil ponovno v cestnem prometu ustavljen in procesuiran (dne 19. 3. 2015) in da mu je tudi pri tej vožnji bilo zaseženo osebno vozilo (znamke Opel, tip Vivaro/Combi) je prvostopno sodišče utemeljeno zaključilo, da ni dvoma, da je obdolženec specialni povratnik na področju kršitve cestnoprometnih predpisov, tudi najtežjih prekrškov v cestnem prometu in da je nevaren voznik, katerega je potrebno (začasno) izločiti iz cestnega prometa kljub izkazani nameri obdolženca, da je že pristopil k opravljanju vozniškega izpita. Slednje ugotovitve je prvostopno sodišče nato pravilno presojalo v interesu splošne varnosti, ki je očitno prevladal nad posegom v lastninsko pravico lastnika odvzetega predmeta in odločilo, da so podani pogoji za izrek odvzema predmeta v skladu z določbo drugega odstavka člena 25 ZP-1. Pri tem je tudi jasno zapisalo, da s takim posegom v pravice drugih - tretjih oseb (v konkretnem primeru lastnika vozila), s tem niso prizadete in da je torej v tem primeru povsem na mestu odvzem predmeta - osebnega vozila v skladu z določbo drugega odstavka člena 25 ZP-1.

K pritožbi obdolženca:

8Ob povedanem ne drži navedba v pritožbi obdolženca, da s takim ukrepom, ko se odvzema zaseženo vozilo, ki ni last obdolženca, temveč lastnika - S. d.o.o., prvostopno sodišče ni obrazložilo nujnosti in nevarnosti, če tak ukrep ne bi bil izrečen, zlasti, ker je v vmesnem času prišlo že do odpovedi omenjene leasing pogodbe z obdolžencem in so obdolžencu poleg odvzetega vozila nastali še nadaljnji stroški v višini 15.763,82 EUR. Prvostopno sodišče je z natančno opredelitvijo do obdolženčevega preteklega ravnanja v cestnem prometu v zadnjih treh letih in do obdolženčevega nekritičnega odnosa do spoštovanja cestnoprometnih predpisov, brez dvoma zadostilo tudi kriteriju nujnosti takega ukrepa in ni prezrlo, kot to pritožba trdi, da takšen odvzem v nadaljevanju omogoča tudi sankcioniranje obdolženca na podlagi pogodbe o finančnem leasingu z S. d.o.o. z dne 5. 2. 2015. Je pa ob temeljitem tehtanju vseh okoliščin primera ob tem, da naj bi obdolženec - leasingojemalec skupaj utrpel škodo v višini 41.763,82 EUR presodilo, da tudi slednje ne more vplivati na sprejeto odločitev. Enako je mogoče trditi tudi za pritožbeno izpostavljeno okoliščino, da obdolženec kot podjetnik poseduje večje število drugih motornih vozil in zaposluje večje število delavcev (35). Zagotovo bo odvzem vozila vključno s civilnopravnimi sankcijami, ki bodo lahko sledile sklenjeni pogodbi o finančnem leasingu, lahko pomenile za obdolženca veliko finančno obremenitev in poseg v njegovo premoženje, kar pa, kot je pravilno dokazno ocenilo že prvostopno sodišče, prav tako ne more prevladati nad poudarjeno primarnim ciljem takega ukrepa, to je nad splošnim interesom, ki je predvsem v varovanju življenja in zdravja ljudi, saj doslej očitno zasegi, ki so bili pri obdolžencu izvedeni v predhodnih postopkih (in še po 25. 2. 2015) niso izpolnili pričakovanj o spremenjenem obdolženčevem odnosu do spoštovanja cestnoprometnih predpisov. Zato se pritožbene navedbe obdolženca o bistvenih kršitvah določb postopka, zmotno ugotovljenem dejanskem stanju ter o napačni uporabi materialnega prava izkažejo za neutemeljene.

K pritožbi lastnika vozila:

9Pritožbeni očitek pritožnika - lastnika leasingodajalca S. d.o.o., to je lastnika odvzetega predmeta v smeri, da nižje sodišče ni upoštevalo, da pritožniku ni bilo znano, da je obdolženec vozilo uporabljal brez ustreznega vozniškega dovoljenja in da je pritožnik - lastnik za navedene okoliščine izvedel šele ob prejemu izpodbijane sodbe in nemudoma nato odpovedal pogodbo o finančnem leasingu, je neutemeljen. Prvostopno sodišče je argumentirano pojasnilo (točka 8) obrazložitve), da je isto osebno vozilo, kot je bilo zaseženo v obravnavani prekrškovni zadevi (osebno vozilo znamke Hyundai, tip Santa Fe, reg. št. ...) bilo v prekrškovni zadevi opr. št. PR 1675/2014, ki se je vodila pred prvostopnim sodiščem, že zaseženo in nato vrnjeno na predlog takratnega (prvega) lastnika podjetja S. d.o.o. (pogodba je bila sklenjena 14. 5. 2013). Nato pa je obdolženec to isto vozilo na podlagi nove leasing pogodbe z aktualnim lastnikom - pritožnikom S. d.o.o prevzel 12. 1. 2015 pri podjetju A. d.o.o., kjer je vozilo bilo v hrambi. Ali je obdolženec odvzeto vozilo uporabljal v nasprotju s splošnimi pogoji iz sklenjene leasing pogodbe z leasingodajalcem za odločitev v predmetni prekrškovni zadevi ni relevantno. Je pa bil lastnik s strani prvostopnega sodišča o zasegu vozila obveščen že z dopisom z dne 2. 3. 2015 (l. št. 13), čemur je sicer sledil takojšen predlog pritožnika za vrnitev zaseženega vozila, medtem, ko je do enostranske odpovedi pogodbenega razmerja s strani lastnika odvzetega vozila prišlo (šele) 4. 5. 2015, to je isti dan, ko je bila vložena tudi pritožba zoper sodbo sodišča prve stopnje. Civilnopravno razmerje je brez dvoma obdolžencu nalagalo uporabo vozila v skladu s cestnoprometno zakonodajo, takšna so bila tudi pričakovanja lastnika vozila - leasingodajalca, ki je osebno vozilo prepustil obdolžencu v uporabo. Vendarle pa v okviru ugotovljenega obstoja sorazmernosti, ki ga pritožba lastnika predmeta problematizira, ni mogoče pritrditi pritožniku, da takšen poseg zanj, ki ni v ničemer prispeval k storitvi predmetnih prekrškov, pomeni sankcioniranje. Fakultativni odvzem predmetov, katerih lastnik ni storilec prekrškov, temveč tretja oseba, po določbah ZP-1 nikakor ni pogojen s subjektivnim odnosom lastnika do storilčevega ravnanja. V takih primerih je torej odvzem predmetov tretji osebi omejen samo na tiste primere, ko gre za varstvo posebej varovanih dobrin (splošno varnost, varovanje življenja in zdravja ljudi, varstvo okolja …) in je, če sodišče tako oceni, utemeljen ne glede na to, ali lastnik kakorkoli prispeva k storitvi prekrška. Kajti odvzem (fakultativni) predmetov tretji osebi ne predstavlja sankcije, temveč ukrep, katerega namen je preprečiti nadaljnjo uporabo takega predmeta na način, ki bi kakorkoli lahko ogrozil varovane dobrine (primerjaj sodbo VS RS, opr. št. IV Ips 17/2013). Sodišče prve stopnje pa je tudi po oceni pritožbenega sodišča takšno presojo o sorazmernosti in nujnosti glede posega v lastninsko pravico lastnika - pritožnika na eni strani in na drugi strani med skrbjo za varovanje življenja ljudi in premoženja opravilo pravilno in temeljito ter nato povsem utemeljeno dalo prednost splošno naštetim varovanim dobrinam. Strinjati se je sicer s pritožbo, da gre v konkretnem primeru za dokaj radikalen poseg v lastninsko pravico lastnika vozila, vendarle pa takega ukrepa ob pravilni ugotovitvi, da je le na takšen način mogoče učinkovito zavarovati prej navedene dobrine (zdravje in življenje ljudi), kot je pravilno razlogovalo tudi prvostopno sodišče, pač ni mogoče označiti kot prekomernega in ne nujnega, kot to trdi lastnik v pritožbenih navedbah, četudi naj ne bi (več) obstajala ponovitvena nevarnost na strani obdolženca, ki s takim vozilom poslej več ne bo mogel razpolagati. Zato se tudi pritožbene navedbe pritožnika - lastnika vozila v smeri uveljavljanja pritožbenih razlogov zmotno ugotovljenega dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava, izkažejo za neutemeljene.

10Prvostopno sodišče je torej pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, ki je podlaga za izrek sankcije - ukrepa odvzema zaseženega motornega vozila, v nadaljevanju pa je ob skrbnem upoštevanju ustavno pravnih standardov v primeru fakultativnega odvzema predmetov (primarnost, nujnost in sorazmernost) pravilno uporabilo določbo drugega odstavka člena 25 ZP-1 ter utemeljeno v konkretni prekrškovni zadevi izreklo odvzem navedenega osebnega vozila, ki se po pravnomočnosti te sodbe odproda, kupnina pa predstavlja prihodek države.

11Posledično je bilo potrebno pritožbi obdolženčevih zagovornikov in pooblaščenca lastnika zaseženega vozila zavrniti (določba tretjega odstavka člena 163 ZP-1) in v odsotnosti kršitev, na katere pritožbeno sodišče vselej pazi uradoma (člen 159 ZP) sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrditi.

12Ker pritožnika s pritožbama nista uspela, bosta v skladu z določbo prvega odstavka člena 147 ZP-1 morala plačati pritožbene stroške - sodno takso. Le-ta je lastniku odvzetega vozila odmerjena v skladu s tar. št. 8406 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) v znesku 30,00 EUR. Obdolženec pa bo moral sodno takso kot strošek pritožbenega postopka plačati v višini 75,00 EUR, ob upoštevanju, da se takse v postopku s pravnimi sredstvi zaračunajo glede na sankcije, ki so za prekrške določene. Ker je obdolženec prvostopno sodbo izpodbijal le v delu glede izrečene stranske sankcije (odvzem predmetov), se taksa odmeri ob upoštevanju tarifne številke 8114 v povezavi s tar. št. 8132 (1,5 od zneska 50,00 EUR), to je v znesku 75,00 EUR. Ob pritožnika bosta k plačilu tako odmerjene sodne takse pozvana po prvostopnem sodišču.