VSC sklep PRp 193/2014

I. Zaradi prekrška pod točko I.) izreka izpodbijane sodbe se pritožba prekrškovnega organa zavrže.

II. Pritožbi prekrškovnega organa se ugodi in se izpodbijana sodba zaradi prekrškov pod II.), III.), IV.) in V.) razveljavi in v tem obsegu vrne zadeva prvostopnemu sodišču v nov postopek.

1Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče zaradi prekrška pod točko I.) izreka izpodbijane sodbe ugodilo zahtevi za sodno varstvo (ZSV) storilca prekrška tako, da mu je zaradi prekrška po drugem odstavku člena 7 ZJRM-1 izreklo opomin namesto globe po členu 21 Zakona o prekrških (ZP-1). Za prekrška pod točko II.) in IV.) je postopek o prekršku zaradi nedokazanosti ustavilo (5. točka prvega odstavka člena 136 ZP-1), glede prekrškov pod točko III.) in V.) pa je postopek o prekršku ustavilo zaradi ugotovitve, da gre v obeh primerih za prekršek neznatnega pomena (9. točka prvega odstavka 136. člena ZP-1). Glede na tako odločitev storilcu prekrška takse ni določilo.

2Tako odločitev s pravočasno pritožbo napada prekrškovni organ, ki uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb postopka o prekršku iz 8. točke prvega odstavka člena 155 ZP-1, ker naj bi izrek sodbe nasprotoval sam sebi, prav tako pa naj bi bili razlogi sodbe nerazumljivi in v nasprotju z določili ZP-1. Uveljavlja pa tudi pritožbeni razlog zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, ki je neobrazložen (3. točka člena 154 ZP-1) ter predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve prvostopnemu sodišču v novo sojenje.

3Glede prekrška pod točko I.) izreka izpodbijane sodbe se pritožba prekrškovnega organa zavrže.

4Glede prekrškov pod točko II.), III.), IV.) in V.) je pritožba prekrškovnega organa utemeljena.

Obrazložitve k točki I.) glede zavrženja pritožbe prekrškovnega organa (prekršek pod točko I.) izreka izpodbijane sodbe):

5Glede prekrška pod točko I.) izreka izpodbijane sodbe je prvostopno sodišče na podlagi izvedenega dokaznega postopka, v katerem je zaslišalo oba poslujoča policista B. P. in in policistko I. H. ter priče B. L., D. J., J. T. in M. S. ugotovilo, da je sicer ZSV storilca prekrška glede obstoja zakonitih znakov prekrška neutemeljena, saj naj bi dokazni postopek pokazal, da je storilec prekrška tega dne vpil na uradno osebo. Ker pa je po oceni sodišča bil prekršek storjen v posebnih olajševalnih okoliščinah, ki ga delajo posebno lahkega (težka poškodba večje živali, humano ravnanje storilca, ki je pomagal preprečiti drugo nesrečo tako, da je nagnal konje s cestišča, njegova pomoč pri poškodovanem … ), je presodilo, da za tako ravnanje storilca v obravnavanem primeru zadostuje izrek opomina namesto globe, kar je prvostopno sodišče še z zadostnimi razlogi obrazložilo pod točko 5) obrazložitve. Pritožba se s tako odločitvijo ne strinja in v obsežnih pritožbenih navedbah pojasnjuje okoliščine, v katerih naj bi bil storjen očitani prekršek, povzema navedbe iz opisa prekrška, ki je bil priložen plačilnemu nalogu (PN), ki je zaradi tega prekrška bil storilcu izdan. Ne strinja se z odločitvijo prvostopnega sodišča, da so podane take okoliščine, ki bi utemeljevale izrek opomina namesto globe, saj storilec prekrška kljub nekajkratnemu opozorilu ni ravnal po odredbi policista in se je nedostojno vedel ob opravljanju ogleda, ki ga je prevzela poslujoča policijska patrulja, pri tem je ogrožal celo svojo varnost in se tudi brez razloga zadrževal na cestišču, čeprav so mu policisti večkrat ukazali, da se s cestišča umakne, ker je policija zavarovala kraj prometne nesreče, prevzela ogled in bi njegova navzočnost lahko pri opravljanju ogleda bila moteča. Pritožba je v tem delu, ko predvsem smiselno oporeka izreku sankcije, ko je sodišče prve stopnje storilcu izreklo opomin namesto globe, v nadaljevanju pa navaja svoje nestrinjanje za takšno odločitev, nedovoljena.

6Zakon o prekrških (ZP-1) je vse do uveljavitve Novele ZP-1G (11. 3. 2011) v določbi tretjega odstavka člena 66 ZP-1 dovoljeval, da je lahko prekrškovni organ v roku za vložitev pritožbe napovedal pritožbo zoper odločitev prvostopnega sodišča v primeru, (-) če je sodišče odpravilo odločbo prekrškovnega organa, (-) spremenilo odločbo prekrškovnega organa in postopek o prekršku ustavilo in tudi (-) če je sodišče izreklo nižjo globo kot prekrškovni organ ali pa je izreklo opomin. Glede na odločbo Ustavnega sodišča opr. št. U-I-56/08-15 z dne 16. 12. 2009 (datum objave 28. 11. 2009) je zakonodajalec z Novelo ZP-1G določbo člena 66 ZP-1 spremenil tako, da poslej lahko prekrškovni organ (določba tretjega odstavka člena 66 ZP-1), ki je izdal odločbo v hitrem postopku, iz pritožbenih razlogov po 1., 2. in 4. točki člena 154 ZP-1 (razen glede stroškov postopka) vloži pritožbo zoper odločbo sodišča samo v dveh primerih in sicer takrat, (-) če je sodišče odpravilo odločbo prekrškovnega organa oziroma, (-) če je sodišče spremenilo odločbo prekrškovnega organa in postopek o prekršku ustavilo. Povedano pomeni, da kljub temu, da sicer na načelni ravni določba tretjega odstavka člena 66 ZP-1 dovoljuje pritožbeni razlog po 4. točki člena 154 ZP-1 (pritožba glede izrečene sankcije), pa ob jezikovni razlagi, ki v nadaljevanju dovoljuje pritožbo prekrškovnega organa le v dveh primerih (odprava oziroma sprememba odločbe prekrškovnega organa in ustavitev postopka o prekršku), po oceni pritožbenega sodišča pritožba prekrškovnega organa glede izrečene sankcije, torej po 4. točki člena 154 ZP-1 ni dovoljena. Če bi zakonodajalec tak namen imel, bi to v določbi tretjega odstavka člena 66 ZP-1 izrecno zapisal, ker pa tega ni storil, je torej dopustnost pritožbe prekrškovnega organa torej zgolj v tistih dveh primerih, ki jih ta določba izrecno dovoljuje (ne pa tudi glede pritožbe v zvezi z izrečeno sankcijo). Ker je torej pritožba prekrškovnega organa v tem delu nedovoljena, jo je pritožbeno sodišče ob upoštevanju določbe prvega odstavka člena 163 ZP-1 zavrglo.

Obrazložitev k točki II.) (glede prekrškov pod točko II.), III.), IV.) in V.) izreka izpodbijane sodbe):

7Glede prekrškov pod točko II.), III.), IV.) in V.) pritožba sodišču očita kršitev iz 8. točke prvega odstavka člena 155 ZP-1, ker izrek nasprotuje sam sebi, prav tako pa so razlogi sodbe po oceni pritožbe nerazumljivi in v nasprotju z določbami ZP-1 in v tem delu je pritožba utemeljena. Glede prekrška po prvem odstavku člena 22 ZJRM-1 (točka II.) izreka izpodbijane sodbe) je sodišče prve stopnje v izreku zapisalo, da se postopek o prekršku po 5.) točki prvega odstavka člena 136 ZP-1 zaradi nedokazanosti ustavi. Svoje razloge na podlagi izvedenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje zapisalo pod točko 6) obrazložitve, zaključek sodišča pa je, da je takšno odločitev sprejelo po načelu “in dubio pro reo”, torej je v dvomu postopek o prekršku v korist storilca ustavilo, ker so “verjetno” bile priče pod vplivom storilčeve humane geste. Strinjati se je s pritožbo, da za tako odločitev sodišča prve stopnje ni navedlo jasnih in potrebnih razlogov. Storilcu se, kot izkazuje spisovno gradivo, na podlagi plačilnega naloga (PN) opr. št. ... z dne 17. 6. 2013 očita kršitev iz prvega odstavka člena 22 ZJRM-1, iz opisa prekrškovnega organa, ki je priložen temu PN pa izhaja, da storilec naj ne bi upošteval na kraju samem odrejenega zakonitega ukaza uradne osebe. Natančno branje razlogov v obrazložitvi izpodbijane sodbe glede tega prekrška pokaže, da naj bi policist storilcu ukazal, da se odstrani s kraja prometne nesreče in preneha s kršitvijo, vendar pa takšen opis prekrška ne izhaja iz izreka izpodbijane sodbe, čeprav je vsebina odrejenega zakonitega ukrepa uradne osebe zakonski znak prekrška, ki bi z opisa sodbenega izreka vsekakor moral biti razviden.

8Vsebina PN je predpisana v drugem odstavku člena 57 ZP-1 in mora poleg generalij vsebovati tudi kraj in čas storitve, pravno opredelitev in pa kratek opis dejanskega stanja z navedbo dokazov (peti odstavek člena 57 ZP-1) in, kot izhaja tudi iz nekaterih odločb VS RS, je potrebno določbo drugega odstavka člena 57 ZP-1 razumeti tako, da morajo tiste okoliščine, ki so potrebne za individualizacijo samega historičnega dogodka (življenjskega primer), ki ga prekrškovni organ obravnava, izhajati tudi iz samega opisa prekrška (predhodno še iz opisa prekrška, ki je priložen PN s strani prekrškovnega organa), v takih primerih pa morajo biti tudi podrobneje opisane v okviru opisa dejanja, v katerem odloča prvostopno sodišče po vloženi ZSV storilca (primerjaj sodbe Vrhovnega sodišča RS IV Ips 65/2013, opr. št. IV Ips 35/2009 in IV Ips 65/2011). V konkretnem primeru torej iz sodbenega izreka tak opis ne izhaja, prav tako pa so razlogi sodišča prve stopnje v tem delu, ki ne vsebuje potrebne dokazne ocene vseh v tem postopku izvedenih dokazov (zagovora storilca, izpovedi posameznih prič …), nerazumljivi, nezadostni in glede na zapis sodišča, da so priče “verjetno bile pod vplivom storilčeve humane geste”, tudi nasprotujoči, zato ima pritožba prav, da se je v tem delu sodišču pripetila bistvena kršitev določb postopka o prekršku iz 8. točke prvega odstavka člene 155 ZP-1.

9Enako je moč mogoče trditi tudi glede prekrška pod točko IV.) izreka izpodbijane sodbe, ko je sodišče prve stopnje ustavilo postopek o prekršku zaradi storilčeve kršitve po prvem odstavku člena 24 ZOIzk-1, prav tako zaradi nedokazanosti po 5. točki prvega odstavka člena 136 ZP-1. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe v tem delu namreč ni mogoče razbrati, kateri del obrazložitve se sploh nanaša na sprejeto odločitev odločitev pod točko IV.) izreka, kajti po določbah ZOIzk-1 se po citiranem PN prekrškovnega organa storilcu očitata dve kršitvi in sicer na podlagi 1. točke prvega odstavka člena 24 in po določbi prvega odstavka člena 24 ZOIzk-1. Iz določbe člena 24 tega zakona pa namreč izhaja, da se z globo od 50,00 do 200,00 EUR kaznuje za prekršek posameznik, ki ali identifikacijskega dokumenta, na katerem so navedeni točni podatki, na katerem fotografija izkazuje pravno podobo imetnika in ki ni poškodovan oziroma obrabljen, nima pri sebi, ali ga noče dati na vpogled uradni osebi in ki je po zakonu zato pooblaščena ali pa osebne izkaznice v predpisanem roku ne izroči v uničenje organom, pristojnem za izdajo. Že iz izreka, prav tako pa tudi iz obrazložitve izpodbijane sodbe ni razbrati, katera kršitev se torej storilcu prekrška v tem delu sploh očita, torej ali gre za kršitev pod točko 1) ali pod točko 2) prvega odstavka člena 24 navedenega zakona, kajti prvostopno sodišče tega ni navedlo niti v opisu izreka v tem delu, niti v obrazložitev sodbe ni zapisalo pravne kvalifikacije, v nadaljevanju pa ni pojasnilo niti, na katere dokaze je oprlo svojo odločitev, temveč je zaključilo zgolj, da je ostalo v dvomu, ker je storilec storitev tega prekrška zanikal, pri čemer je v celoti izostala v tem delu dokazna ocena izvedenih dokazov, ki se nanašajo na tak očitek in potrebni odločilni razlogi, ki so v tem delu izrazito preskromni in nezadostni, ter nasprotujoči.

10Glede prekrškov pod točko III.) in V.) izreka izpodbijane sodbe je ugotoviti, da je oba prekrška in sicer prekršek po prvem odstavku člena 24 ZOIzk-1 in prekršek po členu 83 ZPrCP sodišče prve stopnje ustavilo po 9. točki prvega odstavka člena 136 ZP-1, ker naj bi v obeh primerih šlo za prekrška neznatnega pomena. Pritrditi je pritožbi, da je tudi v tem delu obrazložitev sodbe sodišča prve stopnje izrazito pomanjkljiva in ne zadosti standardom iz člena 135 ZP-1, kjer iz določbe tretjega in četrtega odstavka jasno izhaja, kaj mora vsebovati pisno izdelana sodba, zlasti, da se v obrazložitvi sodbe o prekršku jasno navedejo razlogi za vsako posamezno točko sodbe, torej za vsako posamezno točko sodbenega izreka tudi točna pravna opredelitev prekrška, izvedba dokazov, ki so za tako odločitev v tem delu bili potrebni, dokazna ocena (določba drugega odstavka člena 133 ZP-1), končno pa tudi razlogi za sprejeto odločitev. Glede obeh prekrškov obrazložitev sodbe, ki jo napada pritožba povsem utemeljeno (točki 7) in 9), nikakor ne zadosti. Za oba prekrška je sodišča površno in brez vsakršne konkretizacije zapisalo, da gre za prekršek neznatnega pomena, ker posebne okoliščine izkazujejo, da postopek ne bi bil smotrn, oziroma, da je storilec pomagal poškodovancem, odgnal konja s cestišča in pomagal do prihoda policije in, da je takšno storilčevo pomoč štelo celo za humano gesto pri razsodbi (v nadaljevanju pa še, da bi se storilec kljub vsemu do uradne osebe pri poslovanju moral obnašati dostojno!).

11Po določbi člena 6a ZP-1 je namreč za prekršek neznatnega pomena šteti tisti prekršek, ki je bil storjen v okoliščinah, ki ga delajo posebno lahkega in pri katerih ni nastala oziroma ne bo nastala škodljiva posledica ali pa je le-ta neznatna. To pomeni, da v posameznem primeru sodišče sicer lahko sprejme odločitev o tem, da je posamezni prekršek neznatnega pomena, če na podlagi temeljito in skrbno izvedenega dokaznega postopka ugotovi obstoj takšnih okoliščin, ki tako sprejeto odločitev tudi utemeljujejo. Prav ima pritožba, da za oba prekrška pod točko III.) in V.) izreka izpodbijane sodbe takšnih razlogov v obrazložitvi ni zaznati. Sodišče je sicer deloma pojasnilo, da je storilec prekrška v obravnavanem primeru ravnal humano, pomagal naj bi tako udeležencem prometne nezgode, kot tudi poškodovani živali, vendar pa ne gre prezreti, da je v konkretnem primeru izostala prepotrebna dokazna ocena izvedenih dokazov, tako obremenilnih, to je tistih, ki jih je v opisu prekrškov navedel že prekrškovni organ, kot tudi razbremenilnih, to je tistih, ki jih je na podlagi vložene ZSV po storilčevem zagovorniku predlagala že obramba (zaslišanje storilca, zaslišanje s strani storilca predlaganih prič, zapisnik o ogledu kraja dogodka, …). Samo skrbna in logična dokazna ocena za vsako ravnanje posebej, lahko sodišču v konkretnem primeru nudi podlago za razsojo po 9.) točki prvega odstavka člena 136 ZP-1. V konkretnem primeru pa glede prekrška pod točko III.) izreka tudi ni mogoče ugotoviti, kakšno je bilo dolžnostno ravnanje storilca v obravnavanem dogodku torej, ali je šlo za ravnanje v nasprotju s 1. ali 2. točko prvega odstavka člena 24 ZOIzk-1, saj to ne izhaja niti iz opisa, niti obrazložitve izpodbijane sodbe. Vsega tega torej izpodbijana sodba ne vsebuje, saj so opisi za prekrške pod točko II.), III.), IV.) in V.) pomanjkljivi, izrazito pomanjkljiva pa je obrazložitev izpodbijane sodbe za posamezne prekrške, saj sodbenega izreka zaradi takšnih pomanjkljivosti glede posameznega prekrška sploh ni mogoče preizkusiti, ker obrazložitev ne vsebuje prepotrebnih razlogov, zato je pritrditi pritožbi, da se je prvostopnemu sodišču v tem delu (glede prekrškov pod točko I.), III.), IV.) in V.)) pripetila bistvena kršitev določb postopka o prekršku iz 8. točke prvega odstavka člena 155 ZP-1, saj so prepotrebni razlogi izostali oziroma so si nasprotujoči in preveč pomanjkljivi, zato sodbe sodišča prve stopnje ni mogoče po pritožbenem sodišču preizkusiti. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče moralo ugoditi pritožbi v tem delu in sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti (določbe petega odstavka člena 163 ZP-1) ter vrniti zadevo prvostopnemu sodišču v nov postopek.

12V ponovljenem postopku bo prvostopno sodišče moralo glede na dejstvo, da iz uvoda napadene sodbe izhaja, da je odločalo o zahtevi za sodno varstvo (ZSV) storilca le glede plačilnega naloga - PN št. ... z dne 17. 6. 2013 skrbno proučiti celotno spisovno gradivo, kajti iz spisovnega gradiva - priloženega spisa prekrškovnega organa izhaja, da sta storilcu prekrška v zvezi z obravnavanimi zadevami bila izdana dva PN in sicer PN št. ... dne 17. 6. 2013 (skupni znesek globe 1.049,77 EUR), 25. 8. 2013 pa še PN št. ... (globa v skupnem znesku 751,12 EUR), pri čemer se tudi vložena ZSV, ki jo je vložil storilčev zagovornik dne 3. 9. 2013 nanaša na oba PN in sicer PN opr. št. ... z dne 17. 6. 2013 in PN opr. št. ...z dne 25. 8. 2013. Nato bo moralo vsak PN posebej proučiti skupaj z opisi prekrškov, ki so takim PN priloženi, nato pa posamezen PN preizkusiti tudi ob upoštevanju določbe člena 62 a ZP-1, saj so doslej v izpodbijani sodbi razlogi v tem delu izostali. V nadaljevanju pa bo potrebno odločitev prekrškovnega organa ob vloženi ZSV preizkušati tudi v razmerju do pravne podlage za izdajo PN za vsak prekršek posebej, kar pomeni, da bo za vsako dolžnostno in protipravno ravnanje storilca moralo ugotavljati zakonske znake, pred tem pa skrbno izvesti dokazni postopek z vsemi potrebnimi dokazi (razbremenilnimi in obremenilnimi), s katerimi se dokazujejo pravno relevantna dejstva za vsak, storilcu očitani prekršek. Šele tako izveden dokazni postopek bo pokazal, ali je storilčeva vložena ZSV utemeljena ali ne, pri čemer pa pri vnovičnem odločanju sodišče ne bo smelo spregledati določbe petega odstavka člena 66 ZP-1.