VSRS Sodba I Ips 21381/2011-81

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

A.

1Z uvodoma navedeno sodbo II Ks 21381/2011 z dne 21. 5. 2012 je Okrožno sodišče v Ljubljani kot prvostopenjsko sodišče v postopku tako imenovane neprave obnove kazenskega postopka po 1. točki prvega odstavka 407. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani II Ks 374/2011 z dne 19. 8. 2011 (pravnomočno 20. 9. 2011), s katero je bila obsojencu izrečena enotna kazen 13 let zapora, ki šteje kot določena in sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani III K 6021/2010 z dne 9. 11. 2010, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 6021/2010 z dne 1. 3. 2012 (pravnomočno 23. 3. 2012), s katero je bila obsojencu izrečena enotna kazen 8 let in 5 mesecev zapora in stranska kazen v višini 1000 dnevnih zneskov (32.190,00 EUR), ki se šteje kot določena, v odločbi o kazni spremenilo tako, da je kazni združilo in obsojencu na podlagi 3. točke drugega odstavka 53. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) izreklo enotno kazen 21 let zapora, na podlagi 6. točke drugega odstavka 53. člena pa stransko denarno kazen 1000 dnevnih zneskov (32.190,00 EUR). V izrečeno kazen je obsojencu vštelo do tedaj prestano kazen po sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani II Ks 374/2011 z dne 19. 8. 2011, ki jo je začel prestajati 6. 12. 2011, čas pridržanja od 9. 6. 2009 od 10.59 ure in čas v priporu od dne 12. 6. 2009 od 14.45 ure do dne 1. 4. 2010, v ostalem pa sta ostali navedeni sodbi nespremenjeni.

2Višje sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno sodbo II Kp 21381/2011 z dne 19. 9. 2012 ob reševanju pritožb obsojenčevih zagovornikov prvostopenjsko sodbo spremenilo tako, da je obsojenemu izreko na podlagi 2. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 enotno kazen 20 let zapora in na podlagi 5. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 stransko kazen 1000 dnevnih zneskov (32.190,00 EUR). V izrečeno kazen je obsojenemu vštelo do tedaj že prestano kazen po sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani II Ks 374/2011 z dne 19. 8. 2011, pravnomočni dne 20. 9. 2011, ki jo je začel prestajati 6. 12. 2011, čas pridržanja od 9. 6. 2009 od 10.59 ure in čas v priporu od 12. 6. 2009 od 14.45 ure do dne 1. 4. 2010.

3Vrhovno sodišče je o obsojenčevi zahtevi za varstvo zakonitosti že odločilo s sodbo I Ips 21381/2011 z dne 10. 1. 2013, ko je zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo, obsojenca pa oprostilo plačila sodne takse. Glede časovne uporabe določb o odmeri kazni za dejanja v steku je sprejelo stališče, da je treba v nepravi obnovi kazenskega postopka uporabiti kazenski zakon, ki je veljal v času, ko so nastopili pogoji za izrek enotne kazni, to je z nastopom pravnomočnosti zadnje sodbe. Stališče je utemeljilo z argumentom, da se pri nepravi obnovi ne posega v dejansko stanje, ugotovljeno v pravnomočni obsodilni sodbi, niti v pravno kvalifikacijo kaznivega dejanja, kar pomeni, da se ne more presojati, kateri zakon je bil za storilca milejši: tisti, ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja, ali kasnejši.

4Ustavno sodišče je v postopku odločanja o obsojenčevi ustavni pritožbi, vloženi zoper navedeno sodbo Vrhovnega sodišča, z odločbo Up-200/2013-11 z dne 23. 10. 2014 odločilo, da se sodba Vrhovnega sodišča z dne 10. 1. 2013 razveljavi in zadeva vrne Vrhovnemu sodišču v novo odločanje. Odločitev Ustavnega sodišča temelji na stališču, po katerem je enotno kazen v skladu z načelom zakonitosti v kazenskem pravu dopustno izreči le na podlagi kazenskega zakona, ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja, oziroma na podlagi kasnejšega zakona, če je ta za storilca milejši.

5Obsojenec D. P. v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja kršitvi 4. in 5. točke 372. člena ZKP, 28. in 31. člena Ustave RS ter 7. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP). Navaja, da je bil pri izreku enotne kazni v postopku neprave obnove uporabljen napačen kazenski zakon (KZ-1, Ur. l. RS, št. 55/2008 z dne 4. 6. 2008). Glede na vsebino 7. člena KZ-1, ki določa časovno veljavnost zakona glede na čas storitve kaznivega dejanja, v povezavi z dejstvom, da je kaznivo dejanje umora, zaradi katerega trenutno prestaja kazen zapora, storil 27. 6. 1997, bi moralo sodišče uporabiti takrat veljavni kazenski zakonik (KZ, Ur. l. RS, št. 63/94 z dne 13. 10. 1994), ki v drugem odstavku 37. člena določa, da zapor ne sme biti daljši od 15 let, enako omejitev vsebuje tudi določba 47. člena istega zakona, ki se nanaša na izrek enotne kazni v primeru steka kaznivih dejanj, čeprav ta zakon v času storitve dejanj po poznejši sodbi ni več veljal. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da mu izreče enotno kazen na podlagi 2. točke drugega odstavka 47. člena KZ/94 oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne drugostopenjskemu sodišču v ponovno odločitev.

6Vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, ki ga je podala na podlagi drugega odstavka 420. člena ZKP, ocenjuje, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, saj zatrjevane kršitve materialnega prava niso podane, zato predlaga njeno zavrnitev. Navaja, da je potrebno v tako imenovani nepravi obnovi kazenskega postopka uporabiti kazenski zakon, ki je veljal v času, ko so nastopili pogoji za izrek enotne kazni, to je z nastopom pravnomočnosti zadnje sodbe, kar pa je v konkretnem primeru KZ-1. Ker v obravnavanem primeru ne gre za odločanje o kaznivem dejanju in kazni zanj ne more biti kršena niti določba 7. člena EKČP, ki se nanaša na odločanje o kaznivem dejanju in kazni zanj niti 28. ter 31. člen Ustave RS, saj neprava obnova kazenskega postopka ne pomeni ponovnega sojenja o isti stvari.

7Obsojenec v izjavi, ki jo je podal v zvezi z odgovorom vrhovne državne tožilke, izraža nestrinjanje z njenim stališčem, po katerem je treba v nepravi obnovi kazenskega postopka uporabiti kazenski zakon, ki je veljal v času, ko so nastopili pogoji za izrek enotne kazni, to je z nastopom pravnomočnosti zadnje sodbe. Ponovno poudarja, da je treba enotno kazen v njegovem primeru izreči po milejšem zakonu, to pa je zakon, ki je veljal pred storitvijo dejanj v poznejši sodbi.

B.

8Z zahtevo za varstvo zakonitosti izpodbijana sodba drugostopenjskega sodišča je bila izdana na podlagi 1. točke prvega odstavka 407. člena ZKP, po kateri se sme pravnomočna sodba spremeniti tudi brez obnove kazenskega postopka, če je bilo v dveh ali več sodbah zoper istega obsojenca pravnomočno izrečenih več kazni, pa niso bile uporabljene določbe o odmeri enotne kazni za dejanja v steku. Sodišče z novo sodbo spremeni prejšnje sodbe glede odločbe o kazni in izreče eno samo kazen (drugi odstavek 407. člena ZKP), ne posega pa v ugotovljeno dejansko stanje, pravne kvalifikacije posameznih dejanj, niti ne v posamične določene kazni v pravnomočnih sodbah, ne glede na to, kateri zakon uporabi za izrek enotne kazni. Morebitna presoja, ali naj sodišče uporabi določbe o odmeri kazni za kazniva dejanja v steku, ki so veljale v času storitve, ali kasnejše (milejše) določbe, zato tudi ne pomeni posega v pravnomočno sodbo, saj se prav tako nanaša na vprašanje, ki ni bilo predmet nobene od upoštevanih pravnomočnih sodb.

9Postopek po 407. členu ZKP je namenjen odpravi napake glede izrekanja kazni, ki jo stori tisto sodišče, ki izreče kasnejšo pravnomočno sodbo(1). Enotno kazen bi moralo izreči že sodišče, ki je izreklo kasnejšo sodbo. Pri tem po stališču Ustavnega sodišča v odločbi Up-200/2013-11 z dne 23. 10. 2014 ne bi moglo uporabiti kazenskega zakona glede na (prihodnji) čas pravnomočnosti te sodbe, temveč bi uporabilo tisti zakon, ki je veljal v času storitve kaznivih dejanj, glede katerih teče postopek. Ta zakon pa bi moralo uporabiti sodišče tudi takrat, ko pomanjkljivost odpravlja, to je, ko odloča v postopku neprave obnove. Drugače bi sodišče po stališču Ustavnega sodišča brez razumnega razloga, izhajajočega iz narave stvari, neenako obravnavalo storilce, ki se jim za več kaznivih dejanj sodi hkrati v primerjavi s storilci, ki se jim sodi ločeno (drugi odstavek 14. člena Ustave). Po stališču Ustavnega sodišča, je glede časovne uporabe kazenskega zakona v postopku neprave obnove ključen trenutek, ko so se stekli pogoji za izrek enotne kazni (ko je storjenih več dejanj), in ne, ko so se stekli pogoji za nepravo obnovo. Ti pogoji res nastopijo s pravnomočnostjo zadnje sodbe, ker šele takrat postane jasno, da sodišče ni uporabilo pravil o izreku kazni za dejanja v steku. Z nepravo obnovo se namreč sanira prav pomanjkljivost glede tega, da pravila o izreku enotne kazni za dejanja v steku zoper storilca (in ne zoper obsojenca) niso bila uporabljena. Vendar ta okoliščina zato ne postane odločilna za časovno uporabo teh materialnopravnih pravil (točka 11 odločbe Up-200/13 z dne 23. 10. 2014).

10V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje obsojencu izreklo enotno zaporno kazen 21 let zapora na podlagi 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1B (Ur. l. RS, št. 91/11), veljavne v času odločanja, v skladu s katero enotna kazen ne sme preseči 30 let zapora. Sodišče druge stopnje je na podlagi stališča, da je potrebno pri nepravi obnovi kazenskega postopka uporabiti kazenski zakon, ki je veljal v času pravnomočnosti zadnje upoštevane sodbe, uporabilo 2. točko drugega odstavka 53. člena KZ-1A (Ur. l. RS, št. 39/09), veljavno v času pravnomočnosti zadnje upoštevane sodbe, v skladu katero enotna kazen ne sme preseči 20 let zapora in izrečeno kazen znižalo pod to mejo. Vrhovno sodišče je kot pravilnemu pritrdilo stališču drugostopenjskega sodišča, da se v postopku neprave obnove po 1. točki prvega odstavka 407. člena ZKP uporabi zakon, ki je veljal v času pravnomočnosti zadnje upoštevane sodbe.

11Po stališču Ustavnega sodišča v odločbi Up-200/13-11 z 23. 10. 2014 je glede časovne uporabe kazenskega zakona v postopku neprave obnove po 1. točki prvega odstavka 407. člena ZKP ključen trenutek, ko so se stekli pogoji za izrek enotne kazni (ko je storjenih več kaznivih dejanj), in ne, ko so se stekli pogoji za nepravo obnovo. Pomeni, da bi moralo sodišče pri izrekanju enotne kazni uporabiti kazenski zakon, ki je veljal v času storitve kaznivih dejanj, glede katerih teče postopek (oziroma kasnejši zakon, če je ta za storilca milejši) in ne kazenski zakon, ki je veljal ob pravnomočnosti zadnje upoštevane sodbe. Po drugi strani pa je enako izključeno, da bi se enotna kazen izrekala po pravilih, ki v času storitve kaznivega dejanja (kateregakoli od vključenih) niso več veljala. Enotne kazni za nobeno dejanje ni mogoče izreči po zakonu, ki je veljal pred njegovo storitvijo, ne pa več v času storitve, oziroma enotno kazen je mogoče izreči po veljavnem ali po kasnejšem zakonu, ne pa po „prejšnjem“ zakonu.

12Ob upoštevanju časa storitve kaznivih dejanj, ki so v obravnavanem primeru predmet pravnomočnih sodb na podlagi katerih je stekel postopek neprave obnove po 1. točki prvega odstavka 407. člena ZKP, Vrhovno sodišče ugotavlja, da pravno napačno stališče glede časovne uporabe kazenskega zakona v postopku neprave obnove ni imelo vpliva na obsojenčev položaj. Iz pravnomočnih sodb ter kazenskih spisov izhaja, da so se pogoji za izrek enotne kazni stekli z izrekom poznejše sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani III K 6021/2010 z dne 9. 11. 2010, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 6021/2010 z dne 1. 3. 2012, s katero je bilo obsojencu za kazniva dejanja storjena v času od začetka leta 2008 do 9. 6. 2009, torej v času veljavnosti KZ-1A (Ur. l. RS, št. 39/09) izrečena enotna kazen 8 let in 5 mesecev zapora ter stranska denarna kazen. Ta predpis je drugostopenjsko sodišče uporabilo v izpodbijani sodbi in na njegovi podlagi tudi odločilo, da se obsojencu ob upoštevanju sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani II Ks 374/2011 z dne 19. 8. 2011 na podlagi KZ-1A izreče enotna kazen 20 let zapora (2. točka drugega odstavka 53. člena) ter stranska denarna kazen 1000 dnevnih zneskov (5. točka drugega odstavka 53. člena KZ). Zato vložnik zahteve za varstvo zakonitosti z zatrjevanji, da je bil pri izreku enotne kazni v postopku neprave obnove uporabljen napačen kazenski zakon oziroma, da je bilo prekršeno pravilo, po katerem ni dopustno izreči strožje kazni od tiste, ki jo je bilo mogoče izreči po zakonu, veljavnem v času storitve kaznivega dejanja, ne more uspeti.

13Vrhovno sodišče je s sodbo I Ips 6021/2010 z dne 5. 3. 2015 v postopku z izrednim pravnim sredstvom spremenilo pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani III K 6021/2010 z dne 9. 11. 2010 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 6021/2010 z dne 1. 3. 2012, s katero je bila za več kaznivih dejanj obsojencu izrečena enotna kazen (poznejša sodba v postopku neprave obnove kazenskega postopka). Sprememba pravnomočne sodbe se nanaša na pravno opredelitev kaznivega dejanja izsiljevanja (kaznivo dejanje po prvem odstavku 213. člena KZ-1), določitev kazni zanj (4 leta in 6 mesecev zapora) ter izrek nižje enotne kazni (8 let zapora).

14Poleg izrecno navedene amnestije in pomilostitve, je po stališču Vrhovnega sodišča tudi sprememba pravnomočne prvostopenjske sodbe, s katero je bila za več kaznivih dejanj izrečena nižja enotna kazen, takšna okoliščina ki onemogoča njeno delno izvršitev. To pa je razlog za spremembo pravnomočne sodbe brez obnove kazenskega postopka po 3. točki prvega odstavka 407. člena ZKP, po kateri se sme pravnomočna sodba, s katero je bila za več kaznivih dejanj izrečena enotna kazen spremeniti tudi brez obnove kazenskega postopka, če se ne bi mogla izvršiti zaradi amnestije, pomilostitve ali iz drugih razlogov. Vrhovno sodišče po določbah 407. člena ZKP ni pristojno sodišče, ki bi v primeru, kot je obravnavani lahko po uradni dolžnosti spremenilo sodbo ter v postopku neprave obnove izreklo enotno kazen. Sprememba sodbe je možna le na predlog strank oziroma zagovornika, o njej pa odloča pristojno prvostopenjsko sodišče.

C.

15Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitev materialnega prava, na katero se sklicuje tožnik v zahtevi za varstvo zakonitosti ni podana, zato je na podlagi 425. člena ZKP zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo.

Odločitev o oprostitvi plačila sodne takse temelji na določbi 98.a člena ZKP, v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP.

----

(1) S. Horvat, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV založba, Ljubljana 2004, str. 878.