VSL sodba in sklep I Cpg 1840/2014

I. Pritožbi zoper točko II izreka prvostopenjske odločbe se ugodi in se točka II izreka prvostopenjske sodbe spremeni tako, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 146747/2012 z dne 5. 10. 2012 v zvezi s sklepom z dne 19. 10. 2012 in v zvezi s sklepom z dne 28. 11. 2012 v veljavi v 1. točki izreka še za 984,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 7. 2012 naprej do plačila.

II. Pritožbi zoper točko IV izreka prvostopenjske odločbe se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki v roku 15 dni po vročitvi te sodbe še pravdne stroške v višini 123,43 EUR. Če bo tožena stranka zamudila s plačilom tega zneska, bo morala plačati še zakonske zamudne obresti, ki bodo začele teči prvi dan po poteku roka za izpolnitev obveznosti in bodo tekle do plačila.

III. Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 566,81 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe. V primeru zamude bo morala plačati še zakonske zamudne obresti.

1Tožeča stranka je v tej zadevi zahtevala plačilo za dobavljeno meso in mesne izdelke.

2Postopek se je začel kot postopek izvršbe na temelju verodostojne listine. Predlagatelj (sedaj: tožeča stranka) je delno umaknila svoj zahtevek, še preden je dolžnik (sedaj: tožena stranka) vložila ugovor. Sodišče je s sklepom izvršbo delno ustavilo za zahtevke v skupni višini 1.020,00 EUR in zakonske zamudne obresti (l. št. VL 15). Upnik je še enkrat delno umaknil predlog za izvršbo na temelju verodostojne listine, tokrat v višini skupaj 2.654,44 EUR. Po vloženem ugovoru je prvostopenjsko sodišče s sklepom delno ustavilo postopek v skupni vrednosti zahtevkov 2.654,44 EUR in pripadajočih zakonskih zamudnih obresti. Glede preostanka zahtevkov je razveljavilo sklep o izvršbi v dovolitvenem delu in zadevo odstopilo Okrožnemu sodišču v Ljubljani.

3Ko se je postopek že vodil kot gospodarski spor je tožeča stranka še enkrat delno umaknila svoj zahtevek (z vlogo z dne 4. 4. 2014) za med 4. 12. 2012 in 1. 8. 2013 plačane zneske, in sicer za skupaj 3.700,00 ter pripadajoče zakonske zamudne obresti. Tožeča stranka je po vseh delnih umikih uveljavljala končno le še zahtevka v višini 392,31 EUR in 984,44 EUR, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4Prvostopenjsko sodišče je v točki I izreka tožbenemu zahtevku ugodilo v višini 392,31 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V točki II ga je zavrnilo glede plačila 984,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Glede preostalih zahtevkov je prvostopenjsko sodišče ustavilo postopek.

5Zoper prvostopenjsko sodbo je vložila pritožbo tožeča stranka, in sicer zoper njen zavrnilni del. V pritožbenem postopku je torej treba odločiti le še o plačilu 984,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

6V pritožbi opozarja tožeča stranka na izpoved tožene stranke, da naj bi bila tožena stranka vrnila blago v višini približno 800,00 EUR zaradi napačne gramature in razseka. Sodišče naj bi napačno ugotovilo dejansko stanje zato, ker tožena stranka niti ni točno navedla, koliko je bilo vredno zavrnjeno blago, niti ni kot dokaz predložila prilog k zbirnemu računu. Tudi naj bi ne navedla, za kakšen znesek je zahtevala dobropis. Sodišče naj bi tudi napačno ugotovilo, da tožeča stranka tožencu ni izročila blaga brez napak. Tožeča stranka je prerekala, da bi imelo dobavljeno blago napake, to pa bi se lahko dokazalo s pričo, ki pa je sodišče ni zaslišalo.

7Pritožba je utemeljena. Pritožbeno sodišče ji je ugodilo na temelju 358. člena ZPP in je spremenilo izpodbijano sodbo.

8Tožeča stranka je od tožene stranke zahtevala plačilo kupnine za prodano meso in mesne izdelke (1. odstavek 435. člena OZ). Med strankama ni bilo sporno, da je tožeča stranka dobavila toženi stranki meso in mesne izdelke v vrednosti 984,44 EUR. Plačilo je zahtevala z računom št. 12034005. Tožena stranka je izdelke vrnila 18. 5. 2012 in 25. 5. 2012. Tožena stranka ni zanikala prejema stvari, niti računa. V pravdnem postopku se je branila s trditvijo, da je grajala napake stvari in da je od tožeče stranke zahtevala dobropis.

9Če ima predmet prodajne pogodbe napako, potem ima kupec na razpolago različne pravice (1. odstavek 468. člena ZPP). Glavna pravica, ki jo lahko uveljavlja kupec, je odprava napake ali izročitev druge stvari brez napake. Vendar v tem primeru pogodba še naprej ostane v veljavi, stvar je potrebno vrniti le, če se kupec zahteva izročitev druge stvari brez napake.

10Od pogodbe kupec, razen v izjemnem primeru, ne more odstopiti prej, preden ni prodajalcu pustil dodatnega roka za odpravo napake ali izročitev druge stvari brez napake (1. odstavek 470. člena OZ). Če odstopi od pogodbe, mora prejeto stvar vrniti.

11Če se kupec zgolj odloči za znižanje kupnine, prejeto stvar obdrži in mu je ni treba vrniti.

12Izjava volje kupca je lahko izrecna ali sklepčna; če pa je sklepčna, mora biti takšna, da je iz nje zanesljivo mogoče sklepati, da sploh obstaja in kakšna je (1. odstavek 18. člena OZ).

13Ravnanje kupca (v tej zadevi: tožene stranke) je bilo takšno, da iz njega ni bilo mogoče sklepati, da je tožena stranka zahtevala znižanje plačila, kot je presodilo prvostopenjsko sodišče. Če bi bila tožena stranka (kupec) res merila na to, da se njena kupnina zniža, potem bi prejete stvari ne mogla vrniti. Ne nazadnje bi morala tožena stranka izjaviti tudi, za koliko se naj zniža kupnina (478. člen OZ). Tega pa ni storila. Pritožba je opozorila na to, da je na glavni obravnavi zgolj izjavila, da je kompletno zavrnila „dobavo v vrednosti približno 800,00 EUR“ (l. št. 86). Tega pa si ni mogoče razložiti kot zahteve za znižanje kupnine in isto velja tudi za podobno trditev, dano v ugovoru zoper sklep o izvršbi na temelju verodostojne listine (glej tudi prvostopenjsko sodbo, r. št. 8 in 9).

14Vrnitev prejetih stvari in zahtevo po dobropisu bi se nemara lahko razložilo kot odstop od pogodbe, če bi tožena stranka prej bodisi zahtevala odpravo napake ali izročitev druge stvari, ali pa vsaj trdila, da obstaja kakšna zakonska ovira za takšno ravnanje (npr. 2. odstavek 470. člen OZ). Tega pa ni storila.

15Ravnanja tožene stranke si tudi ni mogoče razložiti kot zahtevo za zamenjavo stvari ali odpravo napake, saj tožena stranka (kupec) ni nikoli z ničimer nakazala, da je kaj takšnega želela. Zahtevo po dobropisu si je mogoče kvečjemu razlagati tako, kot da tožena stranka odprave napake ni želela.

16Tožena stranka svojih pravic, ki jih ima kupec zaradi napake, ni uveljavljala na zakonsko predviden način. Zaradi tega je bila njena obramba zoper plačilni zahtevek tožeče stranke neuspešna. Pri tem je povsem vseeno, ali je napaka kot takšna sploh obstajala, ali ne. Pritožbeno sodišče se zato ni ukvarjalo s pritožbo v tistem delu, ki se nanaša na domnevno zmotno ugotovljeno dejansko stanje, da je napaka obstajala in da je bila grajana. Ob pravilni uporabi materialnega prava namreč to vprašanje za odločitev v tej zadevi sploh ni pomembno. Na pravilno uporabo prava je pazilo pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

17Tožeča stranka je zahtevala plačilo zamudnih obresti od 16. 7. 2012 naprej. Kupljene stvari so bile izročene. Tožena stranka plačila kljub temu ni opravila, čeprav bi ga bila morala. Zoper sam zahtevek na plačilo zamudnih obresti se ni branila z ničimer. Zaradi tega je tudi zahteva tožeče stranke na plačilo zamudnih obresti utemeljena.

18Tožena stranka bo torej morala plačati poleg 392,31 EUR (z obrestmi) še glavnico v vrednosti 984,44 EUR in zakonske zamudne obresti od 16. 7. 2012 naprej.

19Zaradi spremembe prvostopenjske odločbe je pritožbeno sodišče odločilo o stroških celotnega postopka (2. odstavek 165. člena ZPP). Ker tožena stranka v sporu ni zmagala, mora tožeči stranki povrniti njene stroške pravdnega postopka (1. odstavek 154. člena ZPP).

20Zoper samo višino stroškov prvostopenjskega postopka tožeča stranka ni vložila pritožbe. Te stroške, ki so bili odmerjeni na 988,58 EUR, je zato pritožbeno sodišče vzelo kot temelj za spremembo prvostopenjske sodbe. Ker je bila s prvostopenjsko sodbo tožena stranka že obsojena plačilo 865,15 EUR, je pritožbeno sodišče spremenilo prvostopenjsko sodbo tako, da je toženo stranko obsodilo na plačilo še 123,43 EUR.

21Ker pa je bila tožeča stranka uspešna tudi s pritožbo, ji mora tožena stranka povrniti pritožbene stroške. Vrednost spornega predmeta na pritožbeni stopnji je znašala le še 984,44 EUR. Zato je tožeča stranka upravičena do povrnitve 89,60 EUR kot nagrade za delo odvetnika (tar. št. 3210 ZOdvT), sodne takse v višini 375,00 EUR in DDV (v višini 22 %) od vsote obeh zneskov. Tožena stranka je torej dolžna povrniti skupaj 566,81 EUR pritožbenih stroškov. To mora storiti v 15 dneh od vročitve te sodbe. Če tega ne bo storila, bo morala plačati še zakonske zamudne obresti (1. odstavek 378. in 1. odstavek 299. člena OZ).