VSL sodba I Cpg 1628/2014

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi:
''1. Zavrne se tožbeni zahtevek, po katerem je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 26.522,24 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 8.661,61 EUR od 25. 7. 2010 dalje do plačila; od zneska 4.454,19 EUR od 10. 5. 2011 dalje do plačila; od zneska 4.472,50 EUR od 13. 4. 2012 dalje do plačila; od zneska 4.469,13 EUR od 20. 6. 2013 dalje do plačila in od zneska 4.464,81 EUR od 8. 4. 2014 dalje do plačila.
2. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 1.479,00 EUR pravdnih stroškov, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.''

1Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da tožeči stranki plača 26.522,24 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot so razvidne iz izreka sodbe.

2Zoper sodbo se po svoji pooblaščenki pravočasno pritožuje tožena stranka. Uveljavlja pritožbene razloge bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišču očita, da se ni opredelilo do nekaterih ugovorov tožene stranke, zaradi česar sodbe ni mogoče preizkusiti. Meni, da tožeča stranka ni upravičena do vračila izplačanih invalidnin in invalidskih pokojnin po 271. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1), temveč zgolj do sorazmernega dela prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje po 18. členu Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (ZOZP), in še to po poplačilu ostalih oškodovancev, česar pa tožeča stranka ni dokazala. Obveznost tožene stranke bi lahko ugotovil izvedenec, ki pa ga sodišče ni postavilo, čeprav je višini nasprotovala, zato je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Invalidnina je v skladu s sodno prakso del odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki je bila zavarovancu že prisojena s pravnomočno sodbo, zato bi se morala tožeča stranka z zahtevkom obrniti nanj, saj je bil neupravičeno obogaten. Zakaj sodišče takšnega ugovora tožene stranke ni upoštevalo, iz obrazložitve ni razvidno. Tudi sicer je odškodnina omejena na 30-kratnik minimalne pokojnine, do česar se sodišče v sodbi ne opredeli. Pritožbenemu sodišču glede na navedeno predlaga, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo zavrača pritožbene očitke ter predlaga zavrnitev pritožbe.

4Pritožba je utemeljena.

5Sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevane procesne kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je svojo odločitev ustrezno obrazložilo in kljub drugačnemu zatrjevanju pritožbe odgovorilo na vse relevantne ugovore tožene stranke, tako da je izpodbijano sodbo mogoče preizkusiti.

6Podana ni niti kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero se pritožba sklicuje le pavšalno, saj ne pove, vsebino katerega dokaza naj bi sodišče v sodbi napačno povzelo. Tovrstni očitki se pravzaprav nanašajo na vsebino same vloge tožene stranke, kar pa ne predstavlja zatrjevanega pritožbenega razloga.

7Pač pa tožena stranka v pritožbi sodišču prve stopnje utemeljeno očita, da je zmotno uporabilo materialno pravo, zaradi česar je odločitev o njeni obveznosti plačila 26.522, 24 EUR napačna.

8Tožeča stranka (zavod) od tožene stranke (zavarovalno združenje) zahteva povrnitev škode, ki ji je nastala z izplačevanjem invalidnine in invalidske pokojnine (v obdobju od 2008 do 2013) njenemu zavarovancu, ki je bil poškodovan v prometni nesreči na območju Republike Slovenije. Prometno nesrečo je povzročil voznik v Italiji registriranega tovornjaka.

9Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču pritožbe, da je treba odškodninski zahtevek zavoda v primeru, ko škoda izvira iz prometne nesreče, presojati po določbah ZOZP in ne po določbah ZPIZ-1, na katerega se opira sodba. Odgovornost povzročitelja nesreče je namreč zavarovana po določbah ZOZP, zato je treba primarno uporabiti ZOZP, ki v razmerju do ZPIZ-1 predstavlja lex specialis. Zato je zavod upravičen do povrnitve zgolj tiste škode, ki jo priznava ZOZP (medtem ko preostalo škodo po 274. členu ZPIZ-1 v takšni situaciji zavod krije sam). Takšno stališče je na podlagi dopuščene revizije III DoR 90/2012 zavzelo tudi Vrhovno sodišče v sodbi III Ips 73/2014 z dne 11. 11. 2014, kateremu pritožbeno sodišče v celoti sledi.

10V skladu z določbo 18. člen ZOZP so z zavarovanjem avtomobilske odgovornosti kriti odškodninski zahtevki zavoda za sorazmeren del prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. To pomeni, da bi tožeča stranka lahko terjala zgolj plačilo prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (kar ni predmet tožbe), ne pa tudi zneskov invalidnine in invalidske pokojnine (katerih povrnitev zahteva v obravnavanem postopku). Za takšen zahtevek, kot ga uveljavlja, torej nima zakonske podlage, zato bi ga moralo sodišče prve stopnje zavrniti.

11Ker je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo ustrezno spremenilo (peta alineja 358. člena ZPP).

12Za odločitev v zadevi niso pomembne pritožbene navedbe, s katerimi tožena stranka ugovarja višini zahtevka, saj zatrjevana obveznost (že po temelju) ne obstoji. Pritožbeno sodišče zato ne odgovarja na trditve pritožbe, da je višina zahtevka zakonsko omejena, kot tudi ne na nadaljnje očitke pritožbe, da bi moralo sodišče prve stopnje višino obveznosti ugotavljati s pomočjo izvedenca (prvi odstavek 360. člen ZPP).

13Spremenjena odločitev o glavni stvari narekuje drugačno odločitev o stroških postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Tožena stranka je v postopku uspela, zato je upravičena do povrnitve stroškov, ki jih je priglasila v postopku na prvi stopnji (prvi odstavek 154. člena ZPP). Te je pritožbeno sodišče odmerilo v skladu z veljavnim Zakonom o odvetniški tarifi (ZOdvT) in znašajo 1.479,00 EUR (640,90 EUR nagrade za postopek po tar. št. 3100, povečano za 20% DDV, ter 591,60 EUR nagrade za narok po tar. št. 3102, povečano za 22% DDV). Pritožbeno sodišče ni priznalo materialnih stroškov, saj tožena stranka svoje zahteve v tem delu ni določno opredelila (z navedbo zneska ali z navedbo tar. št.).

14Odločitev o stroških pritožbenega postopka je odpadla, saj jih nobena od pravdnih strank ni priglasila (2. člen ZPP).