VSL sklep I Cpg 1401/2014

I. Pritožba se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine in tožeči stranki naložilo, da toženi povrne pravdne stroške v znesku 618,54 EUR.

2Tožeča stranka v pravočasni pritožbi sodbo izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov in navaja, da je stranska intervenientka s tem, ko je vložila revizijski zahtevek s premalo plačano takso, povzročila zavrženje zahtevka in preprečila njegovo meritorno obravnavo. Opozarja, da je sodišče prve stopnje prezrlo navedbe, da škoda ne bi nastala, če bi stranska intervenientka ravnala z ustrezno skrbnostjo ter jo obvestila o tem, da ni plačana ustrezna taksa, zaradi česar bo revizijski zahtevek zavržen, saj v takem primeru tožeča stranka zahtevka ne bi vložila in bi dobila povrnjen že plačan znesek revizijske takse v višini 5.000,00 EUR. Sodišče prve stopnje je po njenem mnenju napačno zaključilo, da glede na izvedene dokaze ni ugotovilo, da bi pooblaščenka dala navodilo tožeči stranki, da plača takso v višini 5.000,00 EUR. Meni, da je zmotno stališče sodišča, da za odločitev o vsebini revizijskega zahtevka ni dovolj le v spis vložen zahtevek za revizijo in zatrjevana dejstva v reviziji, če bi pritožbeno sodišče kljub navedenemu (podredno) presodilo, da je treba vzročno zvezo med nedopustnim ravnanjem pooblaščenke ter nastalo škodo presojati z vidika utemeljenosti revizijskega zahtevka. Predlaga spremembo, podredno razveljavitev izpodbijane sodbe.

3Tožena stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila, stranska intervenienta pa sta pravočasno odgovorila in predlagata njeno zavrnitev.

4Pritožba je utemeljena.

5Tožeča stranka vtožuje denarno odškodnino 5.000,00 EUR, ker je zavarovanka tožene stranke – odvetnica kot njena pooblaščenka (stranska intervenientka v tem postopku) ni opozorila na pravilno višino stroška takse v revizijskem postopku in pravne posledice zavrženja revizijskega zahtevka po ZPVPJN v primeru neplačila ustreznega dela takse, zaradi česar naj bi tožeči stranki nastala škoda v višini 5.000,00 EUR.

6Po ugotovitvi sodišča prve stopnje stranska intervenientka ni ravnala v skladu s skrbnostjo dobrega strokovnjaka, a je tožbeni zahtevek zavrnilo, ker ni ugotovilo obstoja vzročne zveze med ugotovljenim nedopustnim ravnanjem in nastalo škodo, in sicer zaradi negotovosti, ali bi bil revizijski zahtevek utemeljen, saj bi bila le v primeru utemeljenosti zahtevka tožeča stranka upravičena do vrnitve takse/stroškov revizijskega postopka, kar bi potrdilo obstoj vzročne zveze med ravnanjem stranske intervenientke in nastalo škodo.

7Sodišče prve stopnje je razmerje med tožečo stranko (naročiteljem) in zavarovanko tožene stranke (prevzemnikom naročila) pravilno presojalo po pravilih o mandatni pogodbi ter v skladu s specialnimi določbami ZOdv in ugotovilo, da je bilo ravnanje stranske intervenientke malomarno in da ta ni ravnala s skrbnostjo, ki se zahteva od dobrega strokovnjaka (drugi odstavek 6. člena OZ). Čeprav tožeča stranka ni dokazala, kot ugotavlja prvostopenjsko sodišče, da je zavarovanka tožene stranke tožeči dala izrecno navodilo, naj plača takso v višini 5.000,00 EUR, to za odločitev v tej zadevi niti ni pomembno. Stranska intervenientka kot pravni strokovnjak je s prevzemom pooblastila za zastopanje prevzela ne le obveznost sestave in vložitve zahtevka za revizijo, pač pa tudi druge obveznosti, ki so potrebne za pravilno vložitev samega zahtevka, v danem primeru plačilo takse in predložitev potrdila, ki je, kot izhaja iz samega besedila drugega odstavka 15. člena ZPVPJN, sestavni del zahtevka za revizijo. Zavarovanka bi morala v vsakem primeru (najkasneje po tem, ko je sestavila zahtevek za revizijo in mu priložila stroškovnik) preveriti, koliko znaša taksa in ali je bila taksa plačana v ustrezni višini, ter tožečo stranko opozoriti na dejstvo zavrženja zahtevka za revizijo v primeru neplačila ustreznega dela takse.

8Tožeča stranka je pravočasno (v tretji pripravljalni vlogi) navajala, da revizijskega zahtevka, če bi vedela, da bo ta zaradi premalo plačane takse zavržen, ne bi vložila, in ji škoda v višini plačane takse ne bi nastala. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje tega dejstva sploh ni ugotavljalo, kar pravilno izpostavlja pritožnica.

9Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je, kljub temu da je ugotovilo dolžnost zavarovanke tožene stranke, da bi na prenizko plačano sodno takso tožečo stranko morala opozoriti, zaključilo, da vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem zavarovanke in nastalo škodo ni podana, ker bi bila tožeča stranka upravičena do vrnitve takse le v primeru utemeljenosti revizijskega zahtevka. Pri tem je spregledalo določbo prve alineje prvega odstavka 72. člena ZPVPJN in navedbe tožeče stranke, da ji škoda ne bi nastala, če bi zavarovanka ravnala z ustrezno skrbnostjo. Prva alineja prvega odstavka 72. člena ZPVPJN namreč določa, da je vlagatelj upravičen do vračila takse, če zahtevka za revizijo ne vloži, čeprav je plačal takso. Vzročno zvezo med nedopustnim ravnanjem zavarovanke tožene stranke in nastalo škodo je sodišče tako presojalo le z vidika (ne)utemeljenosti revizijskega zahtevka, ne pa z vidika trditev tožeče stranke, da se za vložitev zahtevka za revizijo ne bi odločila, če bi vedela za posledice premalo plačane takse, zato je dejansko stanje v tem obsegu ostalo nepopolno ugotovljeno.

10Pritožbeno sodišče dodaja, da je povsem nerelevantno, ali bi bil zahtevek za revizijo utemeljen ali ne, saj tožeča stranka ne uveljavlja škode, ki ji je nastala zaradi vsebinskega neuspeha v revizijskem postopku, temveč le strošek sodne takse, ki ji je nastal zaradi zavrženja revizijskega zahtevka.

11Sodišče prve stopnje se (posledično) prav tako ni ukvarjalo z ugovorom zavarovanke tožene stranke, da bi tožeči stranki škoda nastala v vsakem primeru, torej tudi če bi jo opozorila na pravne posledice premalo plačane takse, ker naj prokurist tožeče stranke, ki je na strani tožeče stranke kontaktiral z zavarovanko tožene stranke, ne bi imel pooblastila, da umakne dano pooblastilo odvetnici za vložitev revizije, zaradi časovne stiske (pooblastilo za vložitev revizije in potrdilo o plačani taksi je prokurist zavarovanki tožene prinesel zadnji dan roka za vložitev revizije) pa takšnega pooblastila od uprave družbe tisti dan ne bi bilo (več) mogoče pridobiti. Pritožbeno sodišče na tem mestu pripominja, da bo moralo prvostopenjsko sodišče v novem sojenju ugotoviti, ali bi bila vzročna zveza med malomarnim ravnanjem zavarovanke tožene stranke in nastalo škodo res prekinjena, če bi ugotovilo, da prokurist takšnega pooblastila ni imel, ali pa bi bila zavarovanka dolžna tožečo stranko pravočasno opozoriti na posledice premalo plačane takse po ZPVPJN ter poskrbeti, da iz tega razloga tožeči stranki škoda ne bi nastala.

12Pritožbeno sodišče je na podlagi povedanega pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v skladu s 355. členom ZPP razveljavilo ter zadevo vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj je dejansko stanje zaradi zmotne uporabe materialnega prava ostalo nepopolno ugotovljeno. V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje obstoj vzročne zveze presojati tudi na podlagi zgoraj navedenih trditev tožeče stranke, nato pa, izhajajoč iz gornje pravne podlage, znova odločiti o tožbenem zahtevku. V okviru dopolnitve postopka v nakazani smeri bo moralo presojati tudi vprašanje, ali je prokurist tožeče stranke imel pooblastilo s strani zakonitih zastopnikov, da pooblaščenki prekliče pooblastilo (za vložitev revizijskega zahtevka), oziroma ali bi se ob ugotovljeni odsotnosti takšnega pooblastila zavarovanka tožene stranke ekskulpirala odgovornosti za nastalo škodo.