15. člen ZPVPJN

Taksa za vložitev zahtevka za revizijo po ZPVPJN je obvezna dajatev, javnopravna obveznost, o kateri je pristojen odločati DKOM kot državni organ. DKOM o vračilu takse v skladu s 72. členom ZPVPJN odloča samostojno. Po presoji Vrhovnega sodišča je zoper odločitev o višini taksne obveznosti oziroma o pravici do vračila že plačane takse sodno varstvo zagotovljeno v upravnem sporu pred Upravnim sodiščem. Drugo sodno varstvo, ki mora biti v skladu s 23. členom Ustave RS zagotovljeno v obravnavani zadevi, za odločanje v zadevah vračila takse namreč po ZPVPJN ni predvideno (prvi odstavek 157. člena Ustave RS). Sodišče prve stopnje bi moralo, če bi ugotovilo, da z izpodbijanima aktoma ni bilo odločeno o pritožničini zadevi (npr. ker o pravici ni bilo odločeno v izreku odločbe), glede na izrecen podrejen tožbeni predlog na izdajo takega akta, o tej tožbi odločati meritorno, in sicer kot o tožbi, vloženi zaradi molka organa (če so za tako tožbo izpolnjene vse druge procesne predpostavke iz 28. člena ZUS-1).

Sodišče glede na ureditev plačevanja taks po ZPVPJN sodi, da je toženka odločila o višini takse in posledično o znesku, ki se vrne tožniku, čeprav ta odločitev ni izrecno navedena v izreku sklepa. Po 8. točki prvega odstavka 15. člena ZPVPJN mora namreč zahtevek za revizijo vsebovati potrdilo o plačilu takse iz prvega, drugega, tretjega ali četrtega odstavka 71. člena tega zakona. Po 26. členu tega zakona naročnik po prejemu zahtevka za revizijo preveri, med drugim, ali vsebuje vse obvezne sestavine iz 15. člena tega zakona, torej tudi to, ali je plačana z zakonom določena taksa. Če ugotovi, da niso izpolnjeni procesni pogoji iz prve, tretje, četrte ali pete alineje prvega odstavka tega člena, zahtevek za revizijo najpozneje v treh delovnih dneh od prejema s sklepom zavrže (tretji odstavek). Sodišče se strinja s tožnikom, da gre pri vprašanju plačila oziroma vračila takse za odločitev o njegovi pravici oziroma obveznosti o tem, koliko takse mora plačati, oziroma ali in koliko jo je upravičen prejeti nazaj. Vendar pa iz citiranih določb ZUS-1 izhaja, da odločitev o pravni koristi tožnika ni edini pogoj za presojo, ali je odločitev upravni akt. Nadaljnji pogoj je, da je kate

Četudi se sklicuje na neupravičeno obogatitev, tožeča stranka v citiranem sodnem postopku uveljavlja takso, ki bi jo tožena stranka morala plačati v postopku javnega naročanja, kjer je ta določena kot procesna predpostavka za obravnavo zahteve. Tožeča stranka z uveljavljanjem tega tožbenega zahtevka deluje kot oblast, zaradi česar ne gre za civilni spor, za katerega bi bilo pristojno sodišče splošne pristojnosti.

Protipravnost ravnanja DRK (ali drugih državnih organov) mora biti očitna, v smislu samovoljnosti oziroma arbitrarnosti odločanja. Ni podana protipravnost v primeru vsakršne napačne razlage pravnih pravil, pač pa le namerne napačne razlage ali neuporabe povsem jasnega določila zakona. Vsako neskladje s pravom še ni podlaga za odškodninsko odgovornost. Zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja ali drugačne razlage pravnega predpisa državnim organom še ni mogoče očitati protipravnega ravnanja, če je njihova razlaga v okviru pooblastil, ki jih imajo za svoje odločanje. Pojem protipravnosti je izkazana zlasti v situacijah kot so: 1) nerazumno odstopanje od jasnih določb materialnega prava in uveljavljene sodne prakse, 2) neuporaba povsem jasne določbe zakona ali namerna razlaga predpisa v nasprotju z ustaljeno sodno prakso zaradi pristranskosti, 3) grobo kršenje pravil postopka, 4) napake, ki so povsem zunaj okvira pravno še dopustnega dejanja (v smislu arbitrarnosti oziroma izdaje odločbe zunaj kakršnegakoli z zakonom predvidenega postopka), ter druge podobne kvalificirane kršitve. Za presojo protipravnosti ravnanja (tako sodnikovega kot tudi ravnanja državnega organa)

Stranska intervenientka (odvetnica) kot pravni strokovnjak je s prevzemom pooblastila za zastopanje prevzela ne le obveznost sestave in vložitve zahtevka za revizijo, pač pa tudi druge obveznosti, ki so potrebne za pravilno vložitev samega zahtevka, v danem primeru plačilo takse in predložitev potrdila, ki je, kot izhaja iz samega besedila drugega odstavka 15. člena ZPVPJN, sestavni del zahtevka za revizijo. Zavarovanka bi morala v vsakem primeru (najkasneje po tem, ko je sestavila zahtevek za revizijo in mu priložila stroškovnik) preveriti, koliko znaša taksa in ali je bila taksa plačana v ustrezni višini, ter tožečo stranko opozoriti na dejstvo zavrženja zahtevka za revizijo v primeru neplačila ustreznega dela takse.