72. člen ZPVPJN

Revizija se dopusti glede vprašanj: Ali bi morala tožeča stranka v primeru, ko organ odloči o zahtevku z dokumentom, ki nima formalnih sestavin upravne odločbe oziroma drugega javnopravnega, enostranskega, oblastvenega posamičnega akta, ki bi vseboval izrek, temveč ima obliko dopisa, vložiti tožbo zaradi molka organa, Upravno sodišče pa bi moralo bodisi zavreči bodisi zavrniti tožbo, s katero tožeča stranka ne uveljavlja zahtevka za izdajo oziroma vročitev upravnega akta? Ali v 72. členu ZPVPJN obstaja pravna praznina, ker ni določeno, da ima tudi vlagatelj, ki umakne zahtevek za revizijo, še preden o njem odloči naročnik, pravico do povrnitve polovice plačane takse?

Taksa je obvezna javnopravna dajatev, s katero se zagotavlja delno kritje stroškov delovanja državnega organa, kar pomeni, da gre pri plačilu takse za odločanje o javnopravni zadevi. ZPVPJN pa v tretjem odstavku 72. člena v tam navedenih primerih, tudi predvideva zahtevek za vračilo takse. Po presoji sodišča mora zato DKOM odločati o zahtevi za vračilo takse upoštevaje pravila upravnega postopka.

Sodišče v konkretni zadevi ugotavlja, da obstaja pravna praznina v zvezi z vrnitvijo takse po 72. členu ZPVPJN, kadar vložnik zahteve za revizijo, ki je predhodno plačal zahtevano takso, zahtevo za revizijo umakne, in to še pred odločitvijo naročnika o zahtevi. Navedena pravna praznina ni neustavna, saj se jo da rešiti in napolniti s pravnimi pravili, ki urejajo podobna družbena razmerja. Gre za primerljiva pravna položaja obravnavane situacije in zakonsko urejene v drugem odstavku 72. člena ZPVPJN, zato je zaradi bistvenih podobnosti samih situacij treba uporabiti pravilo vračila polovice takse po umiku zahteve za revizijo pred odločitvijo DKOM.

Taksa za vložitev zahtevka za revizijo po ZPVPJN je obvezna dajatev, javnopravna obveznost, o kateri je pristojen odločati DKOM kot državni organ. DKOM o vračilu takse v skladu s 72. členom ZPVPJN odloča samostojno. Po presoji Vrhovnega sodišča je zoper odločitev o višini taksne obveznosti oziroma o pravici do vračila že plačane takse sodno varstvo zagotovljeno v upravnem sporu pred Upravnim sodiščem. Drugo sodno varstvo, ki mora biti v skladu s 23. členom Ustave RS zagotovljeno v obravnavani zadevi, za odločanje v zadevah vračila takse namreč po ZPVPJN ni predvideno (prvi odstavek 157. člena Ustave RS). Sodišče prve stopnje bi moralo, če bi ugotovilo, da z izpodbijanima aktoma ni bilo odločeno o pritožničini zadevi (npr. ker o pravici ni bilo odločeno v izreku odločbe), glede na izrecen podrejen tožbeni predlog na izdajo takega akta, o tej tožbi odločati meritorno, in sicer kot o tožbi, vloženi zaradi molka organa (če so za tako tožbo izpolnjene vse druge procesne predpostavke iz 28. člena ZUS-1).

Stranska intervenientka (odvetnica) kot pravni strokovnjak je s prevzemom pooblastila za zastopanje prevzela ne le obveznost sestave in vložitve zahtevka za revizijo, pač pa tudi druge obveznosti, ki so potrebne za pravilno vložitev samega zahtevka, v danem primeru plačilo takse in predložitev potrdila, ki je, kot izhaja iz samega besedila drugega odstavka 15. člena ZPVPJN, sestavni del zahtevka za revizijo. Zavarovanka bi morala v vsakem primeru (najkasneje po tem, ko je sestavila zahtevek za revizijo in mu priložila stroškovnik) preveriti, koliko znaša taksa in ali je bila taksa plačana v ustrezni višini, ter tožečo stranko opozoriti na dejstvo zavrženja zahtevka za revizijo v primeru neplačila ustreznega dela takse.