VSL sklep IV Cp 2903/2014

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep v I. in II. točki izreka razveljavi, ter se zadeva glede predloga, ga je sodišče prve stopnje v II. točki izreka zavrglo, vrne v novo odločanje.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor, ki ga je nasprotni udeleženec podal proti sklepu okrožnega sodišča, s katerim mu je sodišče prepovedalo vstopiti v hišo, v kateri živi predlagateljica z mladoletno hčerko ter se zadrževati na razdalji manj kot 100 m od hiše, se zadrževati in približevati krajem, kjer se predlagateljica in mladoletna hčerka nahajata, z njima vzpostaviti stike in srečanje, pri čemer prepoved velja za obdobje 6 mesecev (I. točka izreka). Predlog nasprotnega udeleženca za izdajo začasne odredbe je sodišče zavrglo (II. točka izreka).

2Zoper sklep se pritožuje nasprotni udeleženec in uveljavlja pritožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb postopka. Navaja, da se je postopek vodil na predlog predlagateljice in mladoletne hčerke, nato pa je bila 19. 6. 2014 sklenjena sodna poravnava, s katero so bila določena srečanja med mladoletno hčerko in nasprotnim udeležencem. Sodišče sklenjene sodne poravnave ni upoštevalo pri odločanju o predlogu, zato se ukrepi še vedno nanašajo tudi na mladoletno hčerko kljub temu, da je bil v tem delu postopek končan s sodno poravnavo.

Sodišče je izdalo sklep v času, ko je bil nasprotni udeleženec hospitaliziran in je bilo njegovo zdravstveno stanje tako, da zase ni mogel skrbeti in ni predstavljal nobene nevarnosti za predlagateljico. Sodišče niti ni navedlo, kakšna naj bi bila nevarnost, ki naj bi jo predstavljal nasprotni udeleženec za hčerko, za katero se je postopek tako ali tako končal s poravnavo.

Nasprotni udeleženec je hud sladkorni bolnik, spomladi 2013 pa je zbolel še za rakom na črevesju in je moral takoj na operacijo. Operaciji je sledilo zdravljenje s kemoterapijo, kar je nasprotnega udeleženca psihično in fizično izčrpalo. Vse to je nasprotnemu udeležencu spodmaknilo tla pod nogami in se je v kritičnem času zatekel v alkohol ter zapadel v hudo depresijo. Predlagateljica nasprotnemu udeležencu ni nudila opore, ampak ga je žalila in mu očitala, ker ni mogel zadrževati vode in blata ter mu govorila, da se ji gnusi in ga zmerjala z različnimi žaljivkami. V letu 2014 je bil nasprotni udeleženec ponovno operiran ter v marcu 2014 odpuščen v domačo nego. Priporočena mu je bila nega in oskrba na domu ter zdravljenje v mirnem okolju. Nasprotni udeleženec ni bil sposoben nikogar ogrožati in je o svojem zdravstvenem stanju ves čas obveščal sodišče. To pa ni upoštevalo niti ocenilo nobenega dokaza, ki ga je predlagal nasprotni udeleženec. Zastavlja se vprašanje sorazmernosti posega države v družino in stopnjo ogroženosti potencialne žrtve. Sodišče prve stopnje načela sorazmernosti z ničemer ni utemeljilo, ampak zgolj ugotovilo njegov obstoj, zato je v tem delu podana bistvena kršitev določb postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je ukrep določilo za najdaljšo možno dobo in nasprotnemu udeležencu preprečilo bivanje v skupni stanovanjski hiši, mirno okrevanje z možnostjo nege na domu ter dostopa do osebnih stvari in predmetov. Ravno tako je bil nasprotnemu udeležencu preprečen vsakršen stik z mladoletno hčerko, ki ga ni obiskovala v bolnici, niti ni mogel nasprotni udeleženec z njo opraviti stika ne komuniciranja.

Sodišče je zmotno zapisalo, da nasprotni udeleženec priznava nasilno ravnanje, ki naj bi se zgodilo 24. 12. 2013. Nasprotni udeleženec nasilnega ravnanja ne priznava, saj se je le branil, kar je jasno povedal na zaslišanju. Nasprotni udeleženec pred organi pregona ni bil zaslišan, predkazenski postopek niti ni bil uveden, kaj šele da bi zoper nasprotnega udeleženca tekel kazenski postopek.

Sodišče prve stopnje je zavrglo predlog nasprotnega udeleženca za izdajo začasne odredbe. Začasno odredbo je mogoče vložiti v skladu z 267. členom ZIZ pred uvedbo sodnega postopka, med samim postopkom, pa tudi po koncu postopka, dokler ni opravljena izvršba. Nedopustnost začasne odredbe je opredeljena v 269. členu ZIZ. Nasprotni udeleženec je v tem postopku predlagal, da bi s predlagateljico začasno v naravi ločeno uporabljala solastno nepremičnino. Za izdajo take začasne odredbe je imel nasprotni udeleženec utemeljen interes, saj je zaradi svojega zdravstvenega stanja potreboval mirno okolje in nego, ki je v najetem enosobnem stanovanju ni mogel imeti.

3Pritožba je bila vročena predlagateljici, ki v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4Pritožba je utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je tudi po oceni pritožbenega sodišča pravilno opredelilo ravnanja nasprotnega udeleženca kot nasilje v družini. Za take zaključke je imelo dovolj podlage v izvedenem dokaznem postopku. Izpovedba tožnice je potrjena z mnenjem centra za socialno delo. To je opravilo tudi razgovor z mladoletno hčerko. Nasprotni udeleženec je sam priznal, da je 24. 12. 2013 predlagateljico udaril ter da je med njima večkrat že v preteklosti prihajalo do prepirov in pretepanja. Nasprotnemu udeležencu je PP Domžale izdala ukrep prepovedi približevanja predlagateljici, ta ukrep je preiskovalni sodnik še podaljšal. Iz zapisa razgovora na centru za socialno delo je razvidno, da je deklica povedala, da se oče hitro razjezi, da je tepel tudi njo in da se ji takrat, ko jo je udaril, ni opravičil. Vse navedeno tudi po oceni pritožbenega sodišča utemeljuje zaključek prvostopenjskega sodišča, da predstavljajo ravnanja nasprotnega udeleženca nasilje v družini.

6Zaradi ugotovljenega nasilja je sodišče prve stopnje izreklo ukrep, s katerim je nasprotnemu udeležencu prepovedalo približevanje predlagateljici in mladoletni hčerki. Ker sta bili predlagateljici ukrepa obe, se tudi ukrep nanaša na obe. Pritožbeni očitki, da je sodišče s sodno poravnavo, s katero je določilo stike med mladoletno N. I. in nasprotnim udeležencem, deklico izvzelo iz ukrepov, so neutemeljeni. Ukrep zajema obe predlagateljici, saj sta bili tudi obe žrtvi nasilja. Sodna poravnava pa v prvem odstavku izreka upošteva izdane ukrepe, vendar v soglasju s predlagateljico in nasprotnim udeležencem, stiki potekajo enkrat tedensko ob prisotnosti izbrane osebe.

7Utemeljeno pa pritožba očita prvostopenjskemu sodišču, da pri odločanju o ukrepu, ki se nanaša na prepoved vstopa v hišo, ni opravilo testa sorazmernosti (primerjaj 18. točko izpodbijanega sklepa). Nasprotni udeleženec je že v ugovoru ter ponovno v pritožbi navajal, da je njegovo zdravstveno stanje slabo in da potrebuje skrb in nego ter mirno okrevanje v domačem okolju. Glede na zdravstveno stanje tudi ni možno, da bi kogarkoli ogrožal. Sodišče se do takih navedb nasprotnega udeleženca sploh ni opredelilo niti ni tehtalo sorazmernosti, teže nasilnih dejanj in možnosti ponovitve ob zatrjevanem zdravstvenem stanju nasprotnega udeleženca ter stopnjo ogroženosti žrtve in posega v pravice nasprotnega udeleženca. Sodišče se ni opredelilo niti sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi v tem delu ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo, ni pa zadeve vrnilo v novo odločanje prvostopenjskemu sodišču, saj je obdobje, za katerega je bil ukrep izrečen, že poteklo.

8Pritožba je utemeljena tudi v delu, ki napada zavrženje predloga za izdajo začasne odredbe. Nasprotni udeleženec je predlagal izdajo začasne odredbe, s katero bi uredil uporabo solastne nepremičnine. To pa je utemeljeval s svojim zdravstvenim stanjem. Nasprotni udeleženec niti ni predlagal izdaje začasne odredbe znotraj postopka po ZPND (primerjaj sklep VSL I Cp 602/2014), ampak je v skladu z določili ZIZ predlagal začasno odredbo za ureditev spornih razmerij pred uvedbo sodnega postopka, kar mu 267. člen ZIZ tudi omogoča. Pritožbi je bilo zato potrebno ugoditi in prvostopenjski sklep v izpodbijanem delu razveljaviti ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo odločanje (3. točka 365. člena ZPP).