VSL sodba V Cpg 2081/2014

I. Pritožba se zavrne in se prvostopenjska sodba potrdi.

II. Zahtevek tožeče stranke za povrnitev njenih stroškov pritožbenega postopka se zavrne.

1Sodišče prve stopnje je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 48059/2012 z dne 10. 4. 2012 razveljavilo tudi v 1. in 3. točki izreka in tožbeni zahtevek zavrnilo (I. točka izreka).

Sklenilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v 15 dneh povrniti pravdne stroške v znesku 206,42 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku petnajstdnevnega roka do plačila.

2Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožila tožeča stranka. Pritožbenemu sodišču je predlagala, naj izpodbijani del sodbe spremeni tako, da zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi. Podredno se je zavzemala, da pritožbeno sodišče napadeno sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje, toženi stranki pa naloži v plačilo vse priglašene pravdne stroške tožeče stranke.

3Tožeča stranka je v pravočasnem odgovoru predlagala, da drugostopenjsko sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

4Pritožba ni utemeljena.

5Postopek se je v konkretni zadevi začel z vložitvijo predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine z dne 5. 4. 2012 in se po razveljavitvi sklepa o izvršbi, opr. št. VL 48059/2012 z dne 21. 11. 2012, v delu, v katerem je bila dovoljena izvršba, nadaljeval kot gospodarski spor.

6Na podlagi 212. člena ZPP mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. Tožeča stranka je v pripravljalni vlogi/ dopolnitvi tožbe z dne 28. 1. 2013 (l. št. 31-33) navajala, da vtožuje mesečno nadomestilo za priobčevanje fonogramov v mesecu oktobru 2011 (račun št. 1134543) in novembru 2011 (račun št. 1137814). Tožena stranka je ugovarjala, da je vtoževana računa plačala dne 12. 3. 2012 in svojo trditev podkrepila z dokazno listino - potrdilom o plačilu (priloga B2). Ob podanem ugovoru ugasle pravice, se je skladno z 212. členom ZZP, trditveno in dokazno breme prevesilo na tožečo stranko, ki je ugovor tožene stranke izpodbijala z navedbo, da je tožena stranka pri plačilu navedla napačni referenci, zato je tožeča stranka na podlagi drugega odstavka 287. in 288. člena Obligacijskega zakonika (OZ), plačilo vračunavala s starejšimi toženkinimi obveznostmi, ki so izhajale iz Dogovora o ureditvi medsebojnih obveznosti z dne 15. 10. 2007 (v nadaljnjem besedilu: Dogovor). Sodišče prve stopnje je ocenilo, da tožeča stranka ni opredelila 1) koliko znašajo obresti, ki naj bi jih bila tožena stranka dolžna poravnati iz naslova zatrjevanega dogovora, 2) kateri naj bi bili stroški in koliko naj bi ti znašali, 3) koliko naj bi znašal poravnani del glavnice. Ker je ugotovilo, da zneska, plačanega dne 12. 3. 2012, ni mogoče vračunati, je tožbeni zahtevek zavrnilo.

7Drugi odstavek 287. člena OZ, na katerega se v pritožbi sklicuje tožeča stranka, določa, da se ob odsotnosti dolžnikove izjave o vračunavanju, obveznosti poravnavajo po vrstnem redu, kot je katera zapadla v izpolnitev. Če dolguje dolžnik poleg glavnice tudi obresti in stroške, se ti vračunajo tako, da se najprej odplačajo stroški, nato obresti in končno glavnica (288. člen OZ). Iz navedenega izhaja, da je matematično operacijo po 287. členu OZ možno izvesti, če so podani podatki o višini in zapadlosti posameznih dolgovanih obrokov, za vračunavanje na podlagi 288. člena OZ pa je pravnorelevantno dejstvo tudi višina dolgovanih stroškov. Splošne navedbe, da „je imela tožena stranka v času plačila dne 12. 3. 2012 starejše zapadle in neporavnane obveznosti“, ki jih tožeča stranka ponavlja tudi v pritožbi, ne zadostujejo, da bi se utemeljenost in pravilnost vračunavanja lahko preverila.

8Tožeča stranka je na naroku za glavno obravnavo 17. 10. 2014 glede obveznosti iz dogovora z dne 15. 10. 2007 zatrjevala: „Tožena stranka namreč svojih obveznosti po navedenem dogovoru ni izpolnjevala v postavljenih rokih, zaradi česar je bila zoper toženo stranko večkrat vložena tudi izvršba“. Takšnih navedb ni mogoče razumeti kot zatrjevanje, da tožena stranka nobenih obveznosti iz dogovora z dne 15. 10. 2007 ni poravnala. V nadaljevanju se je tožeča stranka sklicevala, da je s plačilom dne 12. 3. 2012 „...zgolj delno zaprla obresti in glavnico kot izhaja iz dogovora....“ Trditve tožeče stranke so torej ostale nekonkretizirane tako glede višine neporavnanih obveznosti tožene stranke iz dogovora, kakor tudi pripadajočih obresti, ki naj bi se poračunavale.

9Drugačne odločitve zato tožeča stranka ne more doseči niti s pritožbenim zatrjevanjem, da je prvostopenjsko sodišče ravnalo v nasprotju z 214. členom ZPP, ker je presodilo, da je dejstvo obstoja starejših tožničinih obveznosti med strankama sporno. Podlaga takemu zaključku je ugovor zastaranja, ki ga je glede svojih obveznosti iz Dogovora, tožena stranka podala na naroku za glavno obravnavo dne 17. 10. 2014 (l. št. 43). Zastaranje pomeni prenehanje pravice zahtevati izpolnitev obveznosti (prvi odstavek 335. člena OZ), zato je zmotna pritožbena navedba, da tožena stranka utemeljenosti tožničinih starejših terjatev ni izpodbijala. Hkrati pa je tako uveljavljan ugovor zastaranja od tožeče stranke še dodatno terjal, da konkretizira navedbe glede višine še dolgovane obveznosti tožene stranke, ki naj bi se poračunavale z nespornim plačilom dne 12. 3. 2012.

10Kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, tožeča stranka s pavšalnimi navedbami, ki jih ponavlja tudi v pritožbenem postopku, ni izkazala, da je plačilo utemeljeno porabila za kritje toženkinih starejših obveznosti. Zato ji ugovora ugasle pravice ni uspelo izpodbiti.

11Neupošteven je tudi nadaljnji pritožbeni očitek, da bi o zapiranju obveznosti tožene stranke lahko izpovedal zakoniti zastopnik tožeče stranke, katerega zaslišanje je prvostopenjsko sodišče zavrnilo. Cilj pritožbene argumentacije je v nadomestitvi pomanjkljive trditvene podlage o dejstvih, ki so bila v spoznavni sferi tožeče stranke, a jih kljub temu v postopku ni navajala, česar pa ne more sanirati z izpovedjo zakonitega zastopnika. Iz pritožbenih navedb izhaja, da ima predmetni dokazni predlog značaj nedovoljenega informativnega dokaza, zato je sodišče prve stopnje njegovo izvedbo pravilno zavrnilo. S to svojo odločitvijo pa ni poseglo v pravico tožeče stranke do kontradiktornosti postopka in do izvedbe predlaganih dokazov, kot zmotno navaja pritožnica.

Pravdni stroški

12Glede na to, da tožeča stranka ni uspela s pritožbo, so neutemeljeni pritožbeni očitki glede odmerjenih pravdnih stroškov.

Zaključek

13Na podlagi navedenih razlogov gre zaključiti, da pritožba ni utemeljena. Ker pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti v okviru uradne dolžnosti, (drugi odstavek 350. člena ZPP), je odločilo kot je razvidno iz izreka te sodbe (353. člen ZPP).

14Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP.