VSL sodba I Cpg 583/2013

I. Pritožbama toženih strank se ugodi in se izpodbijana prvostopenjska sodba spremeni tako, da se tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne tudi v I. in II. točki izreka, ki se glasi:

„Toženima stranka se prepoveduje izdaja, reproduciranje in distribuiranje oziroma prodaja in nadaljevanje že začete prodaje zbirke V. in sicer CD – 1 in CD – 2, katerih sestavni deli so: CD1 – skladbe A. ..., ter CD2 – skladbe S. ….

Toženi stranki sta dolžni tožeči stranki solidarno plačati odškodnino oziroma nadomestilo v skupnem znesku 34.894,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska:

- 17.447,10 EUR od dne 5.8.2011 do plačila,
- 17.447,10 EUR od poteka paricijskega roka do plačila“.

II. Tožeča stranka je dolžna v 8 dneh od vročitve te sodbe plačati prvo toženi stranki 360,64 EUR stroškov postopka zavarovanja in v 15 dneh 2.298,60 EUR pravdnih prvostopenjskih stroškov, drugotoženi stranki v 8 dneh 158,06 EUR stroškov postopka zavarovanja in v 15 dneh 1.172,16 EUR pravdnih prvostopenjskih stroškov, obema za primer zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od devetega oziroma šestnajstega dne od vročitve te sodbe do plačila in drugotoženi stranki v 15 dneh 2553,12 EUR stroškov drugostopenjskega postopka.

III. Tožeča stranka sama nosi stroške postopka z odgovorom na pritožbo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo po temelju v celoti, po višini pa le delno ugodilo tožbenemu zahtevku na prepoved izdaje, reproduciranja, distribuiranja oziroma prodaje fonogramov, navedenih v izreku te sodbe, na plačilo odškodnine in civilne kazni v znesku 34.894, 20 EUR s pripadki in hkrati odločilo, da sta toženi stranki dolžni tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 3.667,45 EUR.

2Proti sodbi sta se pravočasno pritožili toženi stranki iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). V bistvenem so pritožbeni razlogi prvotožene stranke naslednji:

- s tem, ko je tožeči stranki sodišče priznalo pravice proizvajalcev fonogramov za obdobje, ko te pravice niso več varovane v skladu z določili ZASP, je bilo zmotno uporabljeno materialno pravo;

- ko je zaključilo, da je tožeča stranka organizirala snemanje spornih posnetkov, je zmotno ugotovilo dejansko stanje;

- glede uporabe materialnega prava gre za sodbo presenečenja, obstajalo naj bi bilo tudi nasprotje med listinami v spisu in razlogi sodbe ter med izpovedbami prič in razlogi sodbe, sodišče naj bi tudi nepravilno uporabilo pravila o dokaznem bremenu, kar so bistvene kršitve določil postopka;

- ni kršila pravic tožeče stranke, saj je na spornih CD-jih uporabljala posnetke skladb, katerih snemanje je organizirala sama in je tako uporabila svoje izvorne posnetke;

- tožeča stranka se na obstoj varstva pravice fonogramov v Nemčiji ni sklicevala, niti ni dokazala obstoja te pravice, čeprav bi to na podlagi določila četrtega odstavka 24. člena Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP-B) morala storiti, da bi sodišče priznalo obstoj takšnega varstva;

- šlo naj bi za sodbo presenečenja, saj je sodišče tekom postopka navedlo, da tožeča stranka nima in ne more imeti pravic proizvajalca fonogramov, ker se lahko uporablja le Zakon o avtorski pravici (ZAP), ki je veljal v času sklenitve pogodb;

- tožeča stranka naj ne bi navedla nobenih okoliščin o tem, kdaj in kje je organizirala snemanje spornih skladb. Glede trditve, da je sama organizirala snemanje spornih skladb se sklicuje na izpovedbi prič I. in V. in dodaja, da je tudi sama prijavila fonograme na Zvezo skladateljev Jugoslavije (SAKOJ);

- izpodbija še odločitev sodišča glede višine odškodnine in civilne kazni;

Pritožbeni razlogi drugotožene stranke so v bistvenem naslednji:

- sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo, da pripadajo tožeči stranki pravice proizvajalcev fonogramov;

- uporaba 24. člena ZASP-B je presenečenje in se o tem tekom postopka ni imela možnosti izjaviti, slednje materialno pravno stališče je tudi v nasprotju s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani, ko je to odločalo o pritožbi zoper začasno odredbo;

- retroaktivna vzpostavitev varstva pravice po določbi četrtega odstavka 24. člena ZASP-B ni mogoča le s sklicevanjem na ureditev v drugi državi, odločeno je bilo v nasprotju z razpravnim načelom, načelom dispozitivnosti in materialnim pravom;

- na spornih CD-jih je uporabila svoje master posnetke;

- v nasprotju z dokazi v spisu in izpovedbami prič je ugotovitev sodišča, da naj bi imela tožeča stranka ekskluzivno vezanost obeh ansamblov, da izdajata svoje skladbe le preko njene založbe;

- sodišče se ni opredelilo do pogodbe med S. in prvotoženo stranko ter izjav V. in A. in, da je prvotožena stranka na izdanih CD-jih uporabila oznaki P in C;

- tožeča stranka tudi ni zatrjevala pravic na vseh skladbah, ki se nahajajo na CD-jih, kljub temu pa je sodišče ugodilo zahtevku za vse navedene skladbe;

- izpodbija tudi višino prisojene odškodnine in civilne kazni;

- zahtevala je povrnitev pritožbenih stroškov.

3Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in v odgovoru navaja, da prvotožena stranka ni dokazala, da je na spornih CD-jih uporabila posnetke skladb, katerih snemanje je sama organizirala. Glede varstva pravic proizvajalcev fonogramov po 24. členu ZASP-B je zatrjevala, da so njene pravice varovane erga omnes, torej tudi v drugih državah članicah EU. Skladno z določili ZPP sodišče tudi ni vezano na navedbo pravne podlage, zato ne gre za sodbo presenečenja. V obdobju snemanja spornih skladb je le prvotožena stranka imela ustrezen studio oziroma opremo, tako da je kljub temu, da je snemanje organizirala tožeča stranka in tudi plačala snemalca, to snemanje bilo opravljeno v studiu prvotožene stranke. Glede višine tožbenega zahtevka pa je ta (kolikor je bila prisojena) utemeljena. Zato je predlagala zavrnitev pritožb in potrditev izpodbijane sodbe. Zahtevala je povrnitev stroškov postopka z odgovorom na pritožbo.

4Pritožbi sta utemeljeni.

5Tožeča stranka je v tožbi zatrjevala, da je imetnica izključnih pravic proizvajalca fonogramov za navedene skladbe, ki so se prodajale na CD-jih št. 1 in št. 2 toženih strank. Navajala je, da je tožeča stranka tista, ki je organizirala snemanje in prva posnela zvoke spornih skladb in ji gredo na tej podlagi pravice proizvajalca fonogramov. Pri tem se je sklicevala zlasti na pogodbe, ki jih je v letih od 1969 do 1974 sklenila z A. in S.. Nosilni razlogi za odločitev sodišča druge stopnje o spremembi izpodbijanega dela sodbe in zavrnitvi še preostalega dela tožbenega zahtevka tožeče stranke so navedeni v nadaljevanju obrazložitve.

6Pravice proizvajalcev fonogramov z ZAP, torej pred začetkom veljavnosti ZASP z dne 29. 4. 1995,(1) na območju sedanje Republike Slovenije, niso bile varovane. Z uveljavitvijo ZASP pa so pod določenimi pogoji postale varovane. Varstvo proizvajalcev fonogramov je bilo omogočeno, če so bili izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 193. člena ZASP.(2) Z navedeno določbo so varovani le fonogrami, ki so bili prvič posneti po 29. 4. 1975. Z novelo ZASP-B(3) se je varstvo razširilo tudi na fonograme, ki niso bili varovani po prvem, drugem in tretjem odstavku 193. člena ZASP. Tako so inter alia varovani tudi fonogrami, ki so bili prvič posneti pred 29. 4. 1975, pod pogojem, da so na dan pristopa Republike Slovenije k Evropski uniji varovani v vsaj eni državi članici Evropske unije (oživitev varstva), kar določa prvi odstavek 24. člena ZASP-B. V skladu s četrtim odstavkom 24. člena ZASP-B mora obstoj varstva neke pravice v državi članici Evropske unije dokazati tisti, ki se nanj sklicuje.

7V konkretnem primeru tožeča stranka niti v tožbi niti v pripravljalnih vlogah ni zatrjevala, kdaj so bili fonogrami (prvič) posneti, kot to pravilno ugotavlja tudi prvostopenjsko sodišče. Trditveno in dokazno breme je bilo glede pravno odločilnega dejstva, kdaj so bili fonogrami prvič posneti v skladu z določbo 212. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 193. ZASP na tožeči stranki. Slednja navedenega trditvenega bremena ni zmogla. Zatrjevala je le, da so bile pogodbe med tožečo stranko in ansambloma sklenjene v letih od 1969 do 1974, kar pa ne more nadomestiti trditvene podlage glede dejstva, kdaj so bili fonogrami dejansko posneti. Tudi dokazi o opravljenih storitvah v zvezi s snemanjem fonogramov trditvene podlage ne morejo nadomestiti (glej A3 do A42).

8Za uspeh tožeče stranke pri varstvu pravic proizvajalcev fonogramov po določbi drugega odstavka 193. člena ZASP pa je ključnega pomena, da stranka zatrjuje in dokaže, da so bili fonogrami prvič posneti po 29. 4. 1975. Kljub pomanjkljivemu procesnemu vodstvu prvostopenjskega sodišča, na kar v pritožbi pravilno opozarjata toženi stranki, bi lahko tožeča stranka trditve o tem, kdaj so bile posamezne skladbe prvič posnete, podala pravočasno, saj je bila na tovrstno pomanjkljivo trditveno podlago večkrat opozorjena s strani toženih strank (prvič že v odgovorih na tožbo prvo tožena stranka, l. št. 18 in drugotožena stranka, l. št.29). Na pravno odločilno dejstvo prvega posnetka navedenih skladb se je sklicevala le posredno, ko je iz predloženih dokazov sklepala na snemanja zato, ker je bodisi plačevala račune za snemanje 21. 10. 1969, 6. 8. 1969, 21. 4. 1969 SAKOJU ali posameznim snemalcem ( primerjaj trditve v pripravljalni vlogi tožeče stranke, l. št. 84, priloga A92). Informativnih dokazov, s katerimi bi šele bilo zatrjevano dejstvo, pa ni dopustno izvajati.

9Čeprav mora vsaka stranka najprej zatrjevati določeno pravno odločilno dejstvo, ki ga mora v postopku tudi dokazati, tožeča stranka pa je ves čas postopka ravnala ravno obratno, so tudi njene trditve o snemanju glasbe zelo splošne (212. člen ZPP). Pravno odločilnega dejstva o prvem posnetku glasbe tudi ob upoštevanju trditev tožeče stranke, ki jih izpeljuje iz dokazov, tožeča stranka ni zatrjevala. Toženi stranki sta večkrat v postopku opozarjali tožečo stranko naj navedeno pravno odločilno dejstvo zatrdi, česar ni storila. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je, upoštevajoč relevantno materialno pravo, iz trditvene podlage ne izhaja pravna posledica, ki jo želi s tožbo doseči tožeča stranka in sicer s prepovednim tožbenim zahtevkom in na plačilo nadomestila in civilne kazni, ki jo lahko uspešno uveljavlja le imetnik pravice proizvajalca fonogramov po 167. in 168. členu ZASP. Tožbeni zahtevek tožeče stranke torej ni sklepčen in zato materialno pravno ni utemeljen.

10Toženi stranki v pritožbi tudi pravilno opozarjata, da je prvostopenjsko sodišče nepravilno uporabilo določbo četrtega odstavka 24. člena ZASP-B, ko je zaključilo, da je splošno znano, da so pravice proizvajalcev fonogramov varovane v več oziroma vseh državah članicah Evropske unije. S tem je sodišče prve stopnje kršilo pravila trditvenega in dokaznega bremena, saj mora v skladu z jasno dikcijo četrtega odstavka 24. člena ZASP-B obstoj varstva neke pravice v državi članici Evropske unije (EU) dokazati tisti (dokazno breme), ki se nanj sklicuje (trditveno breme). Po stališču sodišča druge stopnje gre namreč najprej v okviru trditvenega in dokaznega bremena tožeče stranke za zatrjevanje dejstva in predlaganje dokazov v zvezi z varovanjem pravice proizvajalca fonogramov v vsaj eni državi članici EU. Šele, če bi tožeča stranka pravico proizvajalca fonogramov v eni državi članici EU zatrjevala, bi moralo sodišče uporabiti materialno pravne določbe tiste države članice EU, kjer bi bilo navedeno varstvo zatrjevano in tudi dokazano.

11V konkretnem primeru tožeča stranka ni niti zatrjevala, da so bili posamezni sporni, to je konkretni fonogrami, glede katerih je želela uresničiti njihovo varstvo, na dan pristopa Republike Slovenije k EU varovani v drugi državi članici EU in da zaradi tega tožeča stranka uživa varstvo, ki ga nudi prvi odstavek 24. člena ZASP-B. S sklicevanjem na učinek pravic proizvajalcev fonogramov erga omnes (njene trditve, l. št. 43), bi lahko tožeča stranka uspela pod predpostavko, da bi te pravice sploh imela. Kot je bilo razloženo, dejstev o varstvu svojih zatrjevanih pravic v tem postopku ni zatrjevala, da bi uživala njihovo varstvo v kateri izmed držav članic EU pred 29. 4. 1975. Zaradi pomanjkanja trditvene podlage tožbeni zahtevek tudi glede pridobitve varstva pravic po 24. členu ZASP-B, ni sklepčen. Posledično nista sklepčna prepovedni in zahtevek na plačilo nadomestila za uporabo fonogramov ter civilne kazni.

12Sodišče druge stopnje glede na navedena stališča, ni odgovarjalo na ostale pritožbene razloge, ker niso bili pravno odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

13Zato je sodbo prve stopnje v izpodbijanem delu spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek še v preostalem izpodbijanem delu zavrnilo, ker iz trditev tožeče stranke ne izhaja materialno pravna posledica, ki jo tožeča stranka želi s tožbenim zahtevkom doseči in je njen tožbeni zahtevek nesklepčen (358. člen ZPP).

14Sodišče druge stopnje je spremenilo sodbo sodišča prve stopnje in je zato odločilo o vseh (po začasni odredbi in pravdnih) stroških prvostopenjskega in drugostopenjskega postopka (drugi odstavek 165. v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Toženi stranki sta v postopku v celoti uspeli in jim pripadajo stroški za sodne takse po Zakonu o sodnih taksah (ZST-1) in po odvetniški tarifi (ZodvT).

Prvo tožena stranka je upravičena do naslednjih stroškov postopka zavarovanja in pravdnih prvostopenjskih stroškov: sestavo ugovora zoper sklep o začasni odredbi po t. št. 3461 58,50 EUR z 20% DDV 11,70 EUR, skupaj 70,20 EUR, pavšalnih stroškov po t. št. 6002 14,04 EUR ter sodne takse 16,00 EUR; skupaj 100,24 EUR; za sestavo pritožbe po t. št. 3468, 117 EUR z 20% DDV 23,40 EUR, skupaj 140,40 EUR, pavšalnih stroškov 20,00 EUR, sodne takse 100,00 EUR, skupaj 260,40 EUR. Vsi stroški zavarovanja znašajo skupaj 360,64 EUR; nagrada za postopek po t. št. 3100 956,80 EUR, nagrada za narok po t. št. 3102 883,20 EUR, pavšalni stroški 20,00 EUR in 20% DDV 372, 00 EUR, skupaj 2.232,00 EUR. Za potne stroške njenega pooblaščenca prvotoženi stranki pripada za tri naroke na relaciji Kranj Ljubljana (2x30km x 0,37 EUR x 3) 66,60 EUR. Prvotožena stranka je upravičena do skupaj 2.659,24 EUR vseh stroškov postopka zavarovanja in pravdnih prvostopenjskih stroškov. Pritožbenih pravdnih stroškov pa ni priglasila. Za primer zamude je zahtevala tudi zakonske zamudne obresti.

Drugotožena stranka je upravičena do naslednjih stroškov postopka zavarovanja in pravdnih prvostopenjskih in pritožbenih stroškov: za sestavo pritožbe po t. št. 3468, 117 EUR z 20% DDV 23,40 EUR, skupaj 140,40 EUR, pavšalne stroške 20,00 EUR, skupaj priglašenih 158,06 EUR; nagrade za postopek po t. št. 3100 956,80 EUR, pavšalnih stroškov 20,00 EUR in 20% DDV 195,36 EUR, skupaj 1.172,16 EUR. Drugotožena stranka je upravičena do skupaj 1.330,22 EUR vseh stroškov postopka zavarovanja in pravdnih prvostopenjskih stroškov; za sestavo pritožbe po t. št. 3102 1177,60 EUR, pavšalnih stroškov 20,00 EUR in 20%DDV 239,52 EUR, skupaj 1.437,12 EUR, za sodno takso 1116,00 EUR, skupaj 2.553,12 EUR. Od vseh prvostopenjskih stroškov je zahtevala za primer zamude plačilo zakonskih zamudnih obresti, od pritožbenih stroškov pa zakonskih zamudnih obresti ni zahtevala. Ostalih stroškov, ki niso navedeni v tej točki obrazložitve sodišča druge stopnje toženima strankama ni priznalo, ker niso bili priglašeni v skladu z ZOdvT.

15Kjer sta toženi stranki zahtevali plačilo zakonskih zamudnih obresti v primeru zamude s plačilom stroškov jih je sodišče druge stopnje priznalo (prvi odstavek 378. člena Obligacijskega zakonika).

----------

(1) Glej: 195. člen ZASP.

(2) Drugi odstavek 193. člena ZASP določa: Ta zakon velja za fonograme proizvajalcev fonogramov, glede katerih ob njegovi uveljavitvi še ni preteklo 20 let, odkar so bili prvič posneti.

(3) Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP-B) (Uradni list RS, št. 43-1927/2004), objavljen 26. 4. 2004, ki velja od 11. 5. 2004.