VSL Sklep Cst 703/2017

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

1Z uvodoma citiranim sklepom je sodišče prve stopnje ustavilo postopek odpusta obveznosti in predlog za odpust obveznosti zavrnilo.

2Dolžnik se je zoper sklep pritožil, uveljavljal je nezakonitost in nepravilnost odločitve ter neobrazloženost sklepa, zaradi katere naj bi mu bila kršena pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Zato je predlagal odločitev o ugoditvi njegovi pritožbi tako, da se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3Upnica N. d. d., na čigar ugovor je bil postopek odpusta obveznosti ustavljen, je v odgovoru na pritožbo višjemu sodišču predlagala, da neutemeljeno pritožbo zavrne.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožbeno stališče, da je izpodbijani sklep neobrazložen, je dolžnik utemeljeval s trditvami, da obrazložitev okoliščin prevzemanja nesorazmernih obveznosti ne zadostuje za odločitev o odpustu obveznosti, ker je s tem izpolnjen le objektivni pogoj, mora pa biti izpolnjen tudi subjektivni pogoj, ta pa se nanaša na subjektivni odnos dolžnika do dejanj zadolževanja. Pritožbeno sodišče je glede na navedeni očitek v nadaljevanju obrazložitve odgovarjalo predvsem na vprašanje materialno pravne podlage za odločitev o ustavitvi postopka odpusta obveznosti.

6Med trajanjem preizkusnega obdobja, ki ga je sodišče določilo dolžniku, se je spremenila določba 399. člena ZFPPIPP. V delu, ki je pomemben za presojo trditev upnice, ki je vložila ugovor proti odpustu obveznosti, je ZFPPIPP določal, da odpust obveznosti ni dovoljen, če je stečajni dolžnik v zadnjih treh letih pred uvedbo postopka osebnega stečaja prevzemal obveznosti, ki so nesorazmerne z njegovim premoženjskim položajem, ali če je razpolagal s svojim premoženjem neodplačno ali za neznatno plačilo, ali če lahko glede na njegov premoženjski položaj izpolni v celoti svojo obveznost. Od 26. aprila 2016 pa se uporablja spremenjen ZFPPIPP (novela ZFPPIPP-G), ki pa v tretjem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 399. člena določa, da odpust obveznosti ni dovoljen, če dolžnik s predlogom za odpust obveznosti zlorablja pravice do odpusta obveznosti. Zloraba pravice do odpusta obveznosti pa je podana, če iz ravnanja stečajnega dolžnika v zadnjih treh letih pred uvedbo postopka osebnega stečaja ali glede na njegov premoženjski položaj izhaja, da bi bil odpust temu stečajnemu dolžniku v nasprotju z namenom odpusta obveznosti, da se poštenemu in vestnemu stečajnemu dolžniku omogoči, da preneha tisti del njegovih obveznosti, ki jih ni zmožen izpolniti iz premoženja, ki ga ima ob začetku postopka osebnega stečaja ali ga lahko pridobi med postopkom osebnega stečaja do poteka preizkusnega obdobja. Konkretnih ravnanj stečajnega dolžnika, ki pomenijo zlorabo pravice do odpusta obveznosti, zakon ne našteva. V četrtem odstavku 399. člena ZFPPIPP pa je uzakonjena domneva, kdaj se šteje, da predlog za odpust obveznosti pomeni zlorabo pravice do odpusta obveznosti. Če je stečajni dolžnik v zadnjih petih letih pred uvedbo postopka osebnega stečaja prevzemal obveznosti, ki so nesorazmerne z njegovim premoženjskim položajem, ali če je razpolagal s svojim premoženjem neodplačno ali za neznatno plačilo, velja, če se ne dokaže drugače, da predlog za odpust obveznosti pomeni zlorabo pravice do odpusta obveznosti (3. točka četrtega odstavka 399. člena ZFPPIPP).

7Upnik je podal ugovor proti odpustu obveznosti na podlagi domneve iz 3. točke četrtega odstavka 399. člena ZFPPIPP in sodišče prve stopnje je na tej podlagi po izvedenem dokaznem postopku zaključilo, da dolžnik ni uspel ovreči zakonske domneve o tem, da pomeni njegov predlog za odpust obveznosti zlorabo pravice do odpusta obveznosti. Zaključek o zlorabi pravice do odpusta obveznosti pa sam po sebi glede na zakonsko besedilo 399. člena ZFPPIPP navaja k sklepu, da bi bila zaradi s predlogom zlorabljene pravice do odpusta obveznosti, odločitev sodišča, s katero bi dolžniku odpustilo obveznosti do njegovih upnikov, v nasprotju z namenom odpusta obveznosti. Zmotno je stališče pritožnika, da bi se moralo sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu še posebej izrecno opredeliti do vprašanja, ali bi bil eventualni odpust obveznosti dolžnika v skladu z namenom odpusta obveznosti. Do tega vprašanja, torej da naj se stečajnemu dolžniku kot poštenemu in vestnemu dolžniku omogoči, da preneha tisti del obveznosti, ki jih ni zmožen izpolniti iz premoženja, ki ga ima ob začetku postopka osebnega stečaja ali ki ga bo lahko pridobil med postopkom osebnega stečaja do poteka preizkusnega obdobja, se je glede na podatke, ki jih je dal dolžnik sodišču, sodišče že opredelilo v sklepu o začetku postopka odpusta obveznosti. Z izpodbijanim sklepom pa je sodišče odločilo o ugovoru upnika proti odpustu obveznosti, ki se očitno ni strinjal, da je dolžnikov predlog vložen v skladu z namenom odpusta obveznosti. Če pri tem sodišče v obrazložitvi sklepa ni zapisalo, da bi bil zaradi zlorabe pravice do odpusta obveznosti odpust obveznosti v nasprotju z namenom odpusta obveznosti, ni podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP, ki jo je uveljavljal pritožnik v pritožbi.

8Stališče, da bi moralo sodišče zato, da ugodi ugovoru upnika proti odpustu obveznosti, v konkretnem primeru ugotoviti kot pogoj za ustavitev postopka tudi dolžnikovo nepoštenost in nevestnost, prav tako ni utemeljen. Zakon nikjer ne določa, da je treba ugotavljati dolžnikovo nepoštenost ali nevestnost. Dolžnikova poštenost in vestnost pri vložitvi predloga za začetek postopka odpusta obveznosti se preizkuša le skozi pogoje, ki morajo biti podani ob začetku postopka odpusta obveznosti. Če pogoji niso podani, sodišče predlog zavrne, ne da bi pri tem razpravljalo o nepoštenosti in nevestnosti dolžnika pri vložitvi predloga. Če pa so pogoji za začetek postopka odpusta obveznosti, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti podani, se dolžnikova poštenost in vestnost za vložitev predloga za odpust obveznosti domneva.

9Po začetku postopka odpusta obveznosti do poteka preizkusnega obdobja imajo upniki pravico, da svoje nasprotovanje prisilnemu prenehanju njihovih terjatev do dolžnika uveljavljajo z ugovorom proti odpustu obveznosti (z razlogi, ki jih določa zakon). Iz dejanj, ki jih sodišče ugotovi na ugovor upnika po začetku postopka odpusta obveznosti, sklepa za nazaj, ali je z vložitvijo predloga za odpust obveznosti dolžnik zlorabil pravico do odpusta njegovih obveznosti do upnikov. Če jo je zlorabil, postopek odpusta obveznosti ustavi in predlog za odpust obveznosti zavrne (1. točka prvega odstavka 406. člena ZFPPIPP). Če pa presodi, da razlog za odpust obveznosti, ki ga uveljavlja upnik, ne obstaja, ugovor zavrne (drugi odstavek 406. člena ZFPPIPP).

10Sodišče prve stopnje je v konkretnem primeru v postopku obravnave ugovora upnice proti odpustu obveznosti na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo naslednja relevantna dejstva: dolžnik je bil zakoniti zastopnik družbe D. d. o. o. in imetnik 1/3 deleža v tej družbi, ki pa je bil brez vrednosti, ker je imela družba že od leta 2007 negativni kapital in je bil brez tržne vrednosti; dolžnik se je v obdobju od 2010 do 2011 kot porok in menični zavezanec zavezal N. d. d., da bo plačal njene terjatve, ki jih je imela do D. d. o. o. v višini 357.514,34 EUR; poleg te obveznosti je dolžnik v obdobju od 27. 2. 2007 do 27. 2. 2012, ko je predlagal stečaj, prevzel obveznosti tudi do drugih upnikov (družbe S. d. o. o. v višini 50.000,00 EUR, O. N. v višini 136.000,00 EUR, Z. P. v višini 300.000,00 EUR ter do D. d. o. o. v višini 678.999,00 EUR), v skupnem znesku v višini 1.164.999,00 EUR; in da je nesporno, da dolžnik v vsem kritičnem obdobju ni razpolagal s premoženjem večje vrednosti. Navedenim dejstvom dolžnik ni nasprotoval, prav tako pa jih ne izpodbija niti s pritožbo.

11Ker je dolžnik skupaj prevzel za 1.164.999,00 EUR obveznosti (od tega v letih 2010 in 2011 v višini 357.514,34 EUR), ni pa imel nobenega premoženja, iz katerega bi lahko tako visoke obveznosti poravnal, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da so bile obveznosti, ki jih je dolžnik prevzemal, nesorazmerne z njegovim premoženjskim položajem. To pa pomeni, da velja, če se ne dokaže drugače, da je dolžnik s predlogom, da naj se mu prevzete obveznosti odpustijo, zlorabil pravico do odpusta obveznosti. Dolžnik je tisti, ki mora dokazati drugače. Podal je trditve, s katerimi je poskušal ovreči domnevo, da je s predlogom za odpust obveznosti zlorabil pravico, ki jo daje zakon poštenim in vestnim dolžnikom, ki pa jih je sodišče prve stopnje zavrnilo deloma kot pravno nerelevantne, deloma pa kot neutemeljene. V pritožbi pritožnik predvsem izpodbija razloge sodišča prve stopnje, s katerimi je zavrnilo njegovo obrambo v smeri, da v razmerju do upnice dolžnik ni bil lahkomiseln, nevesten ali nepošten.

12Dolžnik je gradil obrambo proti upnikovemu ugovoru s trditvami, da je bilo več družbam, v katerih je deloval, v letih 2007 do 2012 zaradi ekonomske krize onemogočeno nadaljnje uspešno poslovanje, s tem pa tudi izpolnitev obljub do lastnikov, zaposlenih in upnikov. Navedene trditve je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo kot pravno nepomembne. Trditve dolžnika, da je upnica ravnala malomarno, ker je že prezadolženim in nelikvidnim družbam podaljševala kredite na podlagi jamstev, ki so jih dajale osebe brez premoženja, kakršen je bil tudi ves čas že od leta 2005 dolžnik, je sodišče prve stopnje zavrnilo s stališčem, da bi se skladno s sodno prakso (npr. VSL sklep Cst 165/2016) dolžnik v okoliščinah konkretnega primera lahko razbremenil očitka nesorazmernega prevzemanja obveznosti, če bi zatrjeval, da je svoji upnici razkril stanje svoje lastne insolventnosti, pa bi ta kljub temu sprejela njega kot dolžnika za jamstvo dolgov družbe, katere direktor je bil. Pritožnik v pritožbi neutemeljeno vztraja, da je v navedenem primeru relevantno, da upnica ni prerekala njegovih trditev, da je bila seznanjena s finančnim stanjem družb prejemnic kreditov in s premoženjskim stanjem dolžnika, ki se vse od leta 2005 ni nič zmanjšalo. Tudi če drži, da se dolžnikovo premoženje od leta 2005 ni zmanjšalo, je pomembno, da pa dolžnik ni prerekal trditev upnice, da ni vedela, da je dolžnik po letu 2007 prevzemal nove in nove obveznosti ter se na ta način dodatno zadolževal. Pri tem pa je dolžnik tudi sam trdil, da družbe prejemnice kredita, katerih direktor je bil, niso bile sposobne tega kredita vrniti. To pa pomeni, da se je moral dolžnik zavedati, da obstaja velika stopnja verjetnosti, da bo upnica zahtevala plačilo od njega kot poroka, da pa sam ne bo imel nobene možnosti izterjave regresnega zahtevka zoper družbe, ki kredita niso vrnile, pa je za njih kljub temu banki dal poroštvo.

13Na čigavo iniciativo je dolžnik dal upnici poroštvo, ni bistveno. Osebno poroštvo pomeni zavezo poroka nasproti upniku, da bo porok izpolnil veljavno in zapadlo obveznost dolžnika, če ta tega ne bo storil (1012. člen OZ). Udeleženci v obligacijskem razmerju so dolžni izpolniti svojo obveznost in odgovarjajo za njeno izpolnitev (prvi odstavek 9. člena OZ). Obveznost iz obligacijskega razmerja pa ugasne s soglasno voljo udeležencev ali na podlagi zakona (drugi odstavek 9. člena OZ). Dolžnik ni podal nobene trditve, na podlagi katere bi bilo mogoče sklepati, da se je z banko dogovoril, da njegova obveznost ne bo nastala ali da mu jo bo banka odpustila. Pritožnik vztraja pri trditvah, da je ob reprogramih posojil izdajal tudi osebna poroštva, ker je bila to dodatna zahteva upnice. Če je osebno poroštvo dolžnik upnici na njeno zahtevo dal, pomeni, da se ji je dolg zavezal plačati. Da pa ob zatrjevanem finančnem stanju družb kreditojemalk in svojem lastnem premoženjskem stanju to ni bilo lahkomiselno, pritožnik tudi pritožbenega sodišča ni uspel prepričati. Kaj vse pa ima dolžnik v razmerju do banke v mislih, sodišče ne more ugibati. Zato je neutemeljen tudi očitek sodišču prve stopnje, da bi v zvezi s pavšalnimi trditvami dolžnika moralo z materialno procesnim vodstvom ugotoviti pomembna dejstva in dolžnika opozoriti, da je o tem dokazno breme na njemu. Tudi na nepoznavanje prava se dolžnik neutemeljeno sklicuje, saj bi kot zakoniti zastopnik gospodarske družbe moral vedeti, kaj pomeni podpis poroštva in menic, drugačnim pritožbenim trditvam pa ni mogoče pritrditi.

14S tem je pritožbeno sodišče odgovorilo na navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena. Na podlagi navedenega, in ker izpodbijani sklep ni obremenjen z nobeno bistveno kršitvijo določb postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP), je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).