VSL sodba I Cp 1960/2015

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 68713/2013 z dne 7. 5. 2013, ki tožencu nalaga plačilo 1.889,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in izvršilnimi stroški, ter zavrnilo tožbeni zahtevek, tožniku pa naložilo, da mora tožencu povrniti 456,00 EUR pravdnih stroškov z obrestmi.

2Tožnik se je pravočasno pritožil in predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišču očita bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Navaja, da je brez potrebe ugotavljalo, ali je toženec lastnik vozila, čeprav gre za nesporno dejstvo in je toženec ugovarjal le, da ni naročil storitve. Toženčev sin, ki je pripeljal vozilo na servis, ni povedal, da je on plačnik storitve. Ker je nastopal kot toženčev pooblaščenec, posel, ki ga je sklenil v njegovem imenu in za njegov račun, zavezuje neposredno toženca, ki je bil dejanski naročnik storitve. Sodišče prve stopnje se do teh tožnikovih trditev ni opredelilo, zato sodbe ni mogoče preizkusiti. Zmotna pa je tudi ugotovitev sodišča, da toženec ni dal sinu posebnega pooblastila za servis; sicer pa takšnega posebnega pooblastila niti ni potreboval.

3Toženec na pritožbo ni odgovoril.

4Pritožba ni utemeljena.

5Tožnikova denarna terjatev, na katero se nanaša tožbeni zahtevek, ne presega 2.000,00 EUR, zato gre v tej zadevi za spor majhne vrednosti. Zakon o pravdnem postopku (ZPP) v 30. poglavju za takšne spore določa posebna pravila postopka, na katera morata biti pravdni stranki izrecno opozorjeni že na začetku pravde. Sodišče prve stopnje je to procesno zahtevo prezrlo. Sodišče druge stopnje je moralo zato pri pritožbenem preizkusu upoštevati vse trditveno in dokazno gradivo, ki sta ga pravdni stranki predložili sodišču do zaključka prvega naroka za glavno obravnavo (286. člen ZPP).

6Jedro spora v tej pravdi predstavlja vprašanje, kdo – toženec, ki je lastnik vozila, ali toženčev sin, ki je pri tožniku naročil storitev – je dolžan plačati servisiranje vozila, ki ga je opravil tožnik. Za odgovor na to vprašanje ni pomembno, kdo je lastnik vozila. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je treba za presojo spornega pravnega razmerja uporabiti pravila o podjemni pogodbi. Po 619. členu Obligacijskega zakonika (OZ) se s takšno pogodbo podjemnik zaveže opraviti določen posel, naročnik pa, da mu bo za to plačal. Bistveno je torej, kdo je bil naročnik tožnikove storitve.

7Tožniku ni uspelo dokazati, da je bil naročnik njegove storitve toženec. Tudi zatrjevane toženčeve obogatitve ni dokazal. Za uveljavljanje morebitnega povračilnega zahtevka bi morala biti obogatitev neupravičena (190. člen OZ). Predvsem pa tožnik v pritožbi ne oporeka ugotovitvi izpodbijane sodbe, da toženec ni bil obogaten, ker je bil „dejanski“ lastnik vozila toženčev sin, ki mu je toženec prepustil vozilo v uporabo že takoj po nakupu. Stroške za popravilo vozila je torej z neplačilom računa lahko prihranil le toženčev sin. Res pa bi tožnik lahko terjal za plačilo toženca, če bi toženčev sin pri naročanju storitve nastopal kot toženčev pooblaščenec, in sicer v imenu in za račun toženca. V takšnem primeru namreč pogodba po 70. členu OZ zavezuje neposredno zastopanega.

8Izpodbijana sodba ugotavlja, da toženec sina ni pooblastil, naj naroči popravilo vozila pri tožniku. Ta ugotovitev je po presoji pritožbenega sodišča vsaj vprašljiva, če ne zmotna. Toženec namreč o tem dejstvu ni bil izrecno zaslišan, medtem ko je že v svoji prvi pripravljalni vlogi (in v ugovoru zoper predhodno odredbo) sam priznal, da je pooblastil svojega sina, da „uporablja predmetno vozilo ter ureja vse zadeve, povezane z vozilom (torej registracija vozila, servisi, popravila, itd.)“. Tožnik je kljub izrecnemu toženčevemu priznanju v nadaljevanju pravde vztrajal pri svoji trditvi, da mu toženec odgovarja za plačilo kot lastnik vozila. Na dejstvo, da je toženčev sin pri naročilu nastopal kot toženčev pooblaščenec, se je tožnik začel sklicevati šele na drugem oziroma zadnjem naroku za glavno obravnavo, torej prepozno (prvi odstavek 286. člena ZPP). Prav tako prepozno, šele v pritožbi, je tožnik navedel, da ga toženčev sin ob naročilu ni seznanil, da bo on plačnik storitve. Ta pritožbena trditev bi ob dejstvu, da je toženčev sin tožniku pri naročilu storitve izročil toženčevo prometno dovoljenje, lahko pomenila, da je šlo za neposredno zastopanje. Ker pa tožnik v pritožbi niti poskuša ne pojasniti, zakaj tega odločilnega dejstva brez svoje krivde ni mogel uveljavljati že v postopku na prvi stopnji, je pritožbeno sodišče pri odločanju o pritožbi ne sme upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP).

9Po navedenem je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka zaradi zgrešene toženčeve pasivne legitimacije vendarle materialnopravno pravilna, upoštevaje razpravno načelo (7. člen ZPP). Dejstvo, da je bil naročnik storitve toženec, ker je toženčev sin nastopal le kot njegov pooblaščenec, predstavlja tožnikovo trditveno breme, ki ga tožnik ni zmogel. Sodišče kljub toženčevemu priznanju ne more odločati izven okvira (pravočasnih) trditev, s katerimi je tožnik utemeljil svoj zahtevek.

10Neutemeljene so tudi pritožbene trditve, ki se nanašajo na domnevne procesne kršitve. Sodišče prve stopnje se je v zadostnem obsegu in dovolj jasno opredelilo do vseh relevantnih trditev, tako da je bilo sodbo mogoče preizkusiti. Ne gre torej za absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero meri pritožba. Čeprav priznanih dejstev ni treba dokazovati (prvi odstavek 214. člena ZPP), sodišče prve stopnje ni zagrešilo niti očitane relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Ugotavljanje, ali je bil lastnik vozila toženec, kar med pravdnima strankama sicer ni bilo sporno, namreč ni moglo vplivati pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe.

11Ker pritožbeni razlogi, ki jih je uveljavljal tožnik, niso podani, v postopku na prvi stopnji pa ni bilo niti uradoma upoštevnih procesnih ali materialnih kršitev, je sodišče druge stopnje tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo prvo sodbo.

12Odločitev o pritožbenih stroških je zajeta z zavrnilnim izrekom sodbe (prvi odstavek 165. člena ZPP). Tožnik, ki je s pritožbo propadel, mora svoje stroške zanjo kriti sam.