VSK sodba Cp 1/2013

Pritožba se zavrne in v izpodbijanem (ugodilnem) delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da tožena stranka vznemirja lastninsko pravico tožeče stranke na parceli št. 457/2 k.o. ..., s tem da je na sosednji nepremičnini z identifikacijsko številko 3.E, vl.št. 891/3 k.o. ... v višini prvega nadstropja zasteklila teraso ter s tem zmanjšala dotok naravne svetlobe v stanovanjsko hišo tožečih strank in zaprla dostop do zunanje stene njune nepremičnine, s čimer je onemogočila njeno vzdrževanje in obnavljanje. Poleg tega je na zunanjo steno hiše tožnikov namestila vtičnice, v steno vrtala, obešala slike, postavila zavese ter vanjo vpela celotno konstrukcijo zastekljene terase in s tem fasadno steno poškodovala in jo spremenila. Toženki je sodišče s sodbo naložilo, da je dolžna v osmih dneh vzpostaviti tako stanje nepremičnin, kakršno je bilo pred posegom. Odstraniti mora postavljeno stekleno konstrukcijo in vse tisto, kar je pritrdila na zunanjo steno hiše tožnikov ter sanirati poškodbe, ki so nastale zaradi njenih posegov, v bodoče pa se mora vzdržati tovrstnih dejanj, s katerimi vznemirja in posega v lastninsko pravico tožeče stranke na njeni nepremičnini. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo, glede pravdnih stroškov pa odločilo, da jih je dolžna tožena stranka tožeči povrniti v višini 2.019,91 EUR.

Proti ugodilnemu delu sodbe se pritožuje tožena stranka po pooblaščencu. Na prvem mestu izpostavlja, da je sodišče v izreku sodbe navedlo identifikacijsko oznako nepremičnin, ki ni več v veljavi, saj zakon ne pozna več zemljiškoknjižnih vložkov. Po mnenju pritožbe je zato izrek sodbe nedoločen in neizvršljiv. V zvezi z ugotovitvijo, da tožena stranka vznemirja lastninsko pravico tožeče stranke pa pritožba ponavlja svojo navedbo izpred prvostopenjskega sodišča, da je namreč tožena stranka soglašala s postavitvijo konstrukcije in zasteklitvijo terase, ugotovitev sodišča prve stopnje, da temu ni tako, pa je posledica kršitve 8. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP), ki sodišču nalaga skrbno presojo izvedenih dokazov. V postopku se je kot neresnična izkazala trditev tožeče stranke, da naj bi tožena stranka teraso zasteklila šele v letu 2009, saj je dokazni postopek potrdil, da je bila konstrukcija z zasteklitvijo terase postavljena že leta 2002. Tožeča stranka je tudi trdila, da naj bi bila zasteklitev izvedena v času njene daljše odsotnosti, vendar na vprašanja o tej odsotnosti ni želela odgovarjati. Vse to po mnenju pritožbe kaže na njeno neverodostojnost. Tožnica je pri zaslišanju povedala, da ji je tožena stranka napovedala, da bo naredila nadstrešek in da se o detajlih nista pogovarjali, sama pa da si je predstavljala, da bosta to dva nosilca in streha nad tem, ki preprečuje med deževjem zatekanje vode v prostor. Tudi priči A.D. in B.D. sta povedali, da je bilo soglasje za nadstrešek dano. To jasno kaže na dejstvo, da ni v naravi tožene stranke, da bi postavila konstrukcijo naskrivaj. Zaslišane priče so potrdile, da je tožeča stranka gradnjo ves čas spremljala. Izvajalec S.P. je zanikal tožničino izjavo, da naj bi delavcem nadaljnje delo prepovedala. Da je tožnica z izgradnjo konstrukcije in zasteklitvijo soglašala, je izpovedala tudi priča T.M., ki ji je to povedala toženka. Tožeča stranka kar sedem let ni z ničemer pokazala, da nasprotuje postavitvi konstrukcije in zasteklitve, zaradi česar je bila tožena stranka ves čas prepričana, da je delo izvedeno skladno z dogovorom. Tožeča stranka je kmalu imela možnost videti, kaj je bilo zgrajeno na podlagi dogovora s toženo stranko, pa na to ni odreagirala, zato je nedopustno, da je sodišče na njeno zahtevo sedaj odredilo odstranitev celotne konstrukcije. Po mnenju pritožbe je dokazna ocena prvostopenjskega sodišča nerazumljiva in nejasna. Izpoved priče T.M. je povzelo, vendar je ni dokazno ocenilo, kot verodostojno je štelo izpoved priče B.D., ki v spornem času v družini tožeče stranke sploh še ni bil prisoten, drugi tožnik T.M. pa v postopku sploh ni bil zaslišan. Zaključek sodišča, da tožnika nista bila vsak dan na kraju, ker sta živela v Ankaranu in da zato nista mogla videti, da se terasa gradi, je pavšalen. Ugotovitev sodišča, da tožeča stranka ni vedela, da se terasa gradi v nasprotju z dovoljenjem, ki naj bi ga dala, je drugačna od tožničine izpovedbe. Sodišče se tudi ni opredelilo do izpovedi prič L.S., A.K., T.M., G.B., ki so izpovedovali, da so tožnico v času del videvali na naslovu, saj je vsakodnevno hodila tja. Toženi stranki ni jasno, kako sodišče verjame navedbam tožnikov, da so poskušali zadevo reševati v duhu dobrih odnosov, saj ostaja neznano, kaj naj bi to pomenilo. Priča B.D. je o istem vprašanju povedala drugače, in sicer, da postopkov niso sprožili iz ljubega miru, „potem pa bodo videli kako in kaj“. Sodišče se je tudi nepravilno opredelilo do trditve tožene stranke, da je stena, na katero je pritrjena konstrukcija, solastnina obeh pravdnih strank, saj gre za nosilno steno, ki povezuje njuni nepremičnini.

Tožena stranka prereka tudi ugotovitev, da zasteklitev terase pomeni nedovoljeno imisijo. Imisija je nedovoljena, če presega krajevno običajne meje, zasteklitev terase pa je nekaj krajevno povsem običajnega. Tožeča stranka je trdila, da ji je zasteklitev terase omejila dotok naravne svetlobe, v zvezi s čimer se je sodišče oprlo na mnenje izvedenca S.P. To pa je nezakonito, saj je tožena stranka sedaj izvedela, da je ta izvedenec očim odvetnice, ki je kot pooblaščenka tožeče stranke vložila tožbo in prvo pripravljalno vlogo. Za izvedenca S.P. so bili zato podani izločitveni razlogi. Tudi sicer izvedenec ni usposobljen za meritve prepustnosti svetlobe, zato v zvezi s tem ni mogel podati strokovnega in objektivnega mnenja. Obrazložitev sodišča, da je mnenju sledilo, ker je bilo le-to opremljeno s podatki o prepustnosti zaščitnih folij in tend, je pavšalna. Tudi sicer iz mnenja S.P. sodišče selektivno povzema le tiste ugotovitve, ki so ustrezale vnaprej sprejetem zaključku. Izvedenec je na izrecno vprašanje pojasnil, da je zaradi same steklene konstrukcije stopnja zasenčenosti le 2 do 3 %, kar nikakor ne predstavlja nedovoljene imisije. Zato zahtevek na odstranitev te konstrukcije z zasteklitvijo ne more biti utemeljen. Izvedenec se je sicer skliceval na premične tende, brez katerih naj bi bila terasa prevroča in ocenil, da je svetloba v hodniku zmanjšana za 15 do 30 %, kar pa je popolnoma nepreverljivo in ocenjeno tudi v prevelikem razponu. Za merjenje svetlobe obstajajo meritve in le s temi bi tožeča stranka lahko izkazala zmanjšanje dotoka svetlobe. Kar zadeva folijo, prevlečeno čez steklene prizme, pritožba izpostavlja, da to ni bilo predmet tožbenih navedb. Sodišče bi se moralo opredeliti tudi do tega, ali zmanjšanost svetlobe v konkretno določenem prostoru pomeni krajevno neobičajen poseg v lastninsko pravico. Tožeča stranka ima namreč tam le hodnik, glede osvetlitve le-tega pa obstajajo standardi. Tudi ugotovitev, da naj bi bila požarna ogroženost povečana, je pavšalna in presega okvir tožbenih navedb. Tožena stranka tožeči stranki ni odvzela dostopa do stene, saj tožeča stranka že pred tem brez toženkinega soglasja do nje ni mogla dostopati. Zakon ne daje varstva pred vsakim posegom v lastninsko pravico, temveč le pred tistim, ki predstavlja oviro za izvrševanje lastninske pravice. V predmetni zadevi tožeča stranka zaradi postavitve konstrukcije z zasteklitvijo ni bila ovirana pri izvrševanju svoje lastninske pravice, svoj hodnik lahko še vedno normalno uporablja. Da veliko svetlobe v njem ne potrebuje, je sklepati že iz tega, da je navadno okno zamenjala za steklene prizme, ki zmanjšujejo dotok svetlobe. Še manj je lahko ovirana zaradi vgradnje vtičnice, police ali slike, vse je na steni, ki je tožeča stranka v nobenem primeru niti ne vidi niti ne more dostopati do nje. Po mnenju pritožbe gre za očitno zlorabo pravic. Poleg tega tožena stranka ni dolžna brezpogojno dovoljevati tožnikoma dostop do njune parcele za vzdrževanje in obnavljanje, kot ji je v izreku sodbe naložilo sodišče. Tožena stranka meni, da je v vsakem primeru nepravilna tudi odločitev o stroških postopka. Najprej je sodišče navedlo, da je o stroških odločilo po uspehu, nato pa tega uspeha ni upoštevalo. Tožeča stranka je v postopku uspela le delno, z delom, s katerim ni uspela, je povzročila dodatne stroške, saj je sodišče na primer ravno zaradi tega, ker je izvedenec moral odgovoriti na več različnih vprašanj o hrupu, o propustnosti cigaretnega dima itd, izvedencu priznalo nagrado za zelo zapleteno mnenje.

Pritožba ni utemeljena.

Med pravdnima strankama ni sporno, kateri sta nepremičnini, v zvezi s katerima je v teku ta postopek. To velja tako za toženkino nepremičnino s teraso, ki jo je toženka zasteklila, kot za objekt tožeče stranke, v zvezi s katerim je tožeča stranka uveljavljala vznemirjanje lastninske pravice. Identifikacijski znaki nepremičnin, potrebni za vpis v zemljiško knjigo, niti niso nujni za potrebe tega postopka, zato okoliščina, da so v izreku sodbe poleg parcelnih številk (katerih pravilnosti pritožba ne izpodbija) navedeni tudi zemljiškoknjižni vložki (ki jih zakon ne pozna več) ne predstavlja razloga za morebitno nedoločenost ali neizvršljivost izreka sodbe.

Tožena stranka se je v postopku branila na prvem mestu s trditvijo, da je teraso zasteklila na podlagi ustnega soglasja tožeče stranke. Dokazno breme za to trditev je bilo na njeni strani, zatrjevanega dejstva pa razen nje same ni potrdil noben od ponujenih dokazov. Priča T.M. o tem soglasju, kot priznava tudi pritožba, iz lastnega zaznavanja ni vedela ničesar, pri zaslišanju je povedala, da naj bi ji toženka povedala, da bo pričela z deli in da naj bi o tem vprašala tudi sosede, ki so ji to dovolili. Priča L.S. – soseda pravdnih strank o morebitnem dovoljenju ni vedela povedati ničesar, soseda A.K. in G.B. prav tako ne. To, da je tožena stranka s tožnikoma vzpostavila stik, preden je pričela z deli in napovedala gradnjo nadstreška, za tožečo stranko niti ni bilo sporno. Poleg tega, da je to potrdila tožnica pri zaslišanju, je bila ta okoliščina tudi sestavni del tožbenih navedb. Pritožbena trditev, da je bila toženka prepričana, da je bilo delo izvedeno v skladu z dogovorom, je tudi sicer neprepričljiva, saj je iz fotografij v spisu in vsebine izvedeniškega mnenja ter ugotovitev sodišča ob ogledu jasno, da si je toženka uredila na zastekleni terasi dnevno sobo. Tožena stranka želi z okoliščino, da je bila konstrukcija z zasteklitvijo postavljena v letu 2002, tožba pa vložena šele leta 2009, izpodbiti verodostojnost tožeče stranke v pravdi in dokazati, da je tožeča stranka s posegom soglašala. Priči B.D. (zet tožeče stranke) in A.D. (hči tožeče stranke) ter tožnica so povedali, da je zasteklitev potekala v dveh fazah. Prva je bila v letu 2002, v drugi fazi pa je bila leta 2009 izvedena dodatna zasteklitev, ki jo je tožnica tudi fotografirala in je na fotografiji obložena s folijo. Toženka je sicer trdila, da je šlo v letu 2009 le za popravilo nadstreška, povedala pa je tudi, da v navedenem obdobju kar tri leta ni živela na tem naslovu, temveč v Italiji in prihajala domov le enkrat mesečno. Ob upoštevanju nadaljnjih izpovedi zaslišanih prič, da je toženka nameravala na fasadno steno objekta tožeče stranke montirati klimatsko napravo in tudi sicer večkrat vrtala ter nameščala na steno različne stvari, je mogoče napraviti povsem razumen zaključek, da je zaradi toženkinih kontinuiranih posegov tožeči stranki potrpljenje pošlo.

Odločitev sodišča ima podlago v 75. členu Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju: SPZ), po katerem mora lastnik nepremičnine pri uporabi svoje nepremičnine opuščati dejanja in odpravljati vzroke, ki izvirajo iz njegove nepremičnine in otežujejo uporabo drugih nepremičnin čez mero, ki je glede na naravo in namen nepremičnine ter glede na krajevne razmere običajna ali povzročajo znatnejšo škodo. Zaradi sosedstva ali prostorske povezanosti nepremičnin (v konkretnem primeru je sporna zasteklitev terase, ki je sestavni del objekta, v katerem ima stanovanje tožena stranka in ki se v prvi etaži dotika objekta tožnikov) morajo lastniki teh nepremičnin svojo lastninsko pravico izvrševati tako, da se medsebojno ne vznemirjajo in da si ne povzročajo škode. Pravice, ki omejujejo lastninsko pravico lastnika sosednje ali prostorsko povezane nepremičnine, se morajo izvrševati pošteno, v skladu s krajevnimi običaji in na način, ki najmanj obremenjuje lastnika nepremičnine (73. člen SPZ). Podlago za tožbeni zahtevek pa imata tožnika v 99. členu SPZ, ki določa, da v primeru, kadar kdo tretji protipravno vznemirja lastnika (in sicer kako drugače, ne pa z odvzemom stvari), lahko lastnik s tožbo zahteva, naj vznemirjanje preneha in naj se prepove nadaljnje vznemirjanje. Tak zahtevek ne zastara.

Prvostopenjsko sodišče je zato v postopku ugotavljalo, ali predstavlja zasteklitev terase in drugi posegi, ki jih je toženka izvedla, nedovoljeno imisijo, ki izvira iz toženkine nepremičnine in otežuje uporabo nepremičnine tožnikov čez krajevno običajno mero. Na podlagi izvedenskega mnenja izvedenca S.P. je ugotovilo, da je zaradi toženkinih posegov dotok naravne svetlobe v objekt tožeče stranke omejen. Pred tem posegom je svetloba dotekala skozi steklene prizme (ki so nadomestile okno na fasadni steni, ki meji s teraso), toženka pa je s svoje strani te prizme prevlekla s folijo, ki naredi steklo refleksno, podobno ogledalu, kar je razvidno tudi iz fotografij v spisu. Po oceni izvedenca se na ta način zmanjša propustnost za vsaj 15 %. Drugi element, ki ustvarja senco in ovira dotok svetlobe v objekt tožnikov, pa so zasenčene steklene površine, (saj bi bil sicer prostor, ki ga je z zasteklitvijo ustvarila toženka, neprimeren za bivanje), ki po oceni izvedenca zmanjšujejo osvetljenost še za dodatnih najmanj 15% (izvedenčeva ocena je v razponu 15% - 30%). Pritožbena trditev, da izvrševanje lastninske pravice tožeče stranke ni ovirano, ker se za steklenimi prizmami nahaja hodnik, ni sprejemljiva, saj je povsem jasno da si je tožeča stranka skozi prizme želela ohraniti dotok svetlobe v hišo, kar je povsem razumen razlog.

Toženka skuša verodostojnost izvedenskega mnenja in prepričljivost njegovih ugotovitev izpodbiti s trditvijo, da mnenja ni izdelal strokovnjak za meritve svetlobe in da te meritve niti niso bile opravljene, a je pri tem neuspešna. Izvedenčevi zaključki so namreč tudi življenjsko logični in prepričljivi in kot je pojasnil pri zaslišanju, „je že normalnemu človeku vidno, da je hodnik v sosednji stavbi zatemnjen“. Pritožnica želi izvedensko mnenje omajati tudi z okoliščino, da naj bi bil izvedenec očim pooblaščenke tožeče stranke, zaradi česar so zanj podani izločitveni razlogi, vendar pa konkretnih okoliščin glede tega, kdaj in kako je izvedela za to razmerje (kar bi ji omogočilo zahtevati izločitev na podlagi sedmega odstavka 247. člena ZPP) v pritožbi ne navaja, zaradi česar teh navedb ni mogoče upoštevati.

Pritožba tudi neutemeljeno očita izpodbijani sodbi, da v njej ni ugotovitev o tem, ali gre za poseg, ki presega krajevno običajno mero. O tem ima sodba razloge v 10. točki obrazložitve. Prostor v objektu tožnikov je sedaj bistveno manj svetel. Čeprav gre za objekte v mestnem jedru – strnjenem naselju stanovanjskih hiš, zaradi česar je nemogoče preprečiti vsake omejitve in vplive med prostorsko povezanimi nepremičninami, gre v konkretnem primeru pri konstrukciji, ki jo je dala montirati tožena stranka in ki je lepo razvidna iz fotografij v spisu, za poseg, ki presega krajevno običajno mero in ga, kot je pravilno zaključilo prvostopenjsko sodišče, tožnika nista dolžna trpeti. Poleg dodatno povzročene zasenčenosti, ki je v strnjenem naselju že sicer podana, nedvomno predstavlja poseg v lastninsko pravico tožnikov tudi vpetost konstrukcije v fasadno steno njune stanovanjske hiše, enako pa velja za vse elemente, ki jih je toženka na to steno pritrdila brez privolitve lastnikov.

Pritožbena trditev, da je sodišče toženki naložilo, da mora brezpogojno omogočiti tožnikoma dostop do njune nepremičnine, je zavajujoča. Tega namreč sodišče ni odločilo, saj se izrek sodbe nanaša na odstranitev steklene konstrukcije, da bo tako omogočen tožečima strankama dotok naravne svetlobe v njuno nepremičnino ter omogočen dostop do nepremičnine in s tem njeno vzdrževanje in obnavljanje. To pa ne pomeni, da bosta tožnika tak dostop imela brez toženkine privolitve. Odstranitev elementov jima bo le omogočila dostop (kadar bo ta potreben) za vzdrževanje in obnavljanje fasadne stene.

Ne drži niti, da toženkin poseg ni bil protipraven, ker naj bi bila fasadna stena v solasti obeh pravdnih strank. Iz fotografij v spisu je povsem jasno razvidno, da gre za steno, ki služi le objektu tožeče stranke.

Toženka pa se tudi neutemeljeno pritožuje zoper odločitev, da more zaradi neuspeha v postopku tožeči stranki povrniti (vse) pravdne stroške. Z bistvenim delom tožbenega zahtevka, katerega utemeljenost je prvostopenjsko sodišče ugotavljalo tudi s pomočjo izvedenca, je namreč tožeča stranka uspela, zato je na mestu ocena, da z zavrnjenim delom zahtevka posebni pravdni stroški niso nastali, čeprav drži, da je izvedenec med drugim moral odgovoriti tudi na vprašanja glede hrupa in prepustnosti cigaretnega dima. Odgovor na ta vprašanja je namreč predstavljal manjši del izvedeniškega mnenja.

Neutemeljeno pritožbo je zato pritožbeno sodišče zavrnilo in ker tudi pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe nepravilnosti, na katere mora paziti po uradni dolžnosti na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP, ni ugotovilo, je v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).