VSL sodba I Cp 1055/2015

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu glede plačila odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo (III. točka izreka) in v stroškovnem delu (IV. točka izreka) spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati:
- znesek 18.779,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 1. 2011 do plačila;
- znesek 1.589,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 1. 2011 dalje do plačila in
- znesek 2.803,77 EUR stroškov postopka v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka 15 dnevnega roka od vročitve drugostopenjske sodbe do plačila.

II. Sicer se pritožba zavrne in se v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 1.607,67 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku 15-dnevnega roka od vročitve drugostopenjske sodbe do plačila.

1Tožnik s tožbo zahteva plačilo odškodnine za škodo, ki jo je utrpel v prometni nezgodi 27. 11. 2008, ko se je kot sopotnik nahajal v kombiniranem delovnem vozilu DARS-a z nalogo, da pregleduje cestišče. Sodišče je tožbenemu zahtevku delno ugodilo ter mu dosodilo rento v znesku 97,00 EUR, ki jo je toženi stranki naložilo v plačilo vsakega 5. dne v mesecu za tekoči mesec, vendar največ do izčrpanja zavarovalne vsote v višini 2,500.000,00 EUR. V preostalem je tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je ocenilo, da je tožena stranka svojo obveznost že poravnala 31. 8. 2011 s plačilom zneska 29.300,00 EUR.

2Zoper sodbo vlaga pritožbo tožnik iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov, s predlogom, da višje sodišče pritožbi ugodi in spremeni izpodbijano sodbo tako, da mu dosodi odškodnino za nematerialno škodo v višini 29.779,60 EUR, za tujo nego in pomoč v višini 1.720,92 EUR in za izgubo dohodka v višini 1.273,67 EUR ter rento v višini 346,43 EUR. V zvezi z nematerialno škodo zaradi prestanih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem navaja, da je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo vse poškodbe, ki jih je ugotovil sodni izvedenec prof. dr. M. T., vendar pa je odškodnino prenizko odmerilo. Pritožba ponavlja potek zdravljenja in številne nevšečnosti, ki jih je utrpel tožnik, ter ocenjuje, da bi bila primerna odškodnina za to postavko 30.000,00 EUR. Zmotna je odločitev sodišča glede dosojene odškodnine za prestani sekundarni strah v višini 1.000,00 EUR. Strah je bil dolgotrajen, tožnik se je bal, ali bo lahko hodil in kakšne posledice bo pustila poškodba glave. Strah je trajal dve leti, ko je bilo zdravstveno stanje dokončno. Tožniku bi pripadala odškodnina v višini 1.500,00 EUR. Glede odškodnine v zvezi z duševnimi bolečinami zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je sodišče napačno ugotovilo dejansko stanje in posledično napačno uporabilo materialno pravo. Kot trajno posledico je štelo, da tožnik desno roko slabše čuti ter da ne zmore drobnih običajnih opravil in tudi, da je leva noga krajša 2 cm od desne ter na njo šepa. Ni pa štelo za dokazano posledic zmanjšanega spomina, težje zbranosti, netolerance na hrup, izgubljenega občutka za lakoto in apetit ter težjega izražanja. Izvedenec je te posledice ugotovil, so pa tudi povsem verjetne glede na hudo poškodbo glave. Iz celotnega tožnikovega zaslišanja izhaja, da na vprašanja sodišča ni znal odgovarjati, saj jih ni razumel. Tožnikova pooblaščenka je opozorila, da ima tožnik slabši spomin, česar pa sodišče ni upoštevalo. Tudi izvedenec, ki je tožnika pregledal, se je o posledicah prepričal na lastne oči. Tožnik se ne more več ukvarjati s športno dejavnostjo, ne more opravljati kakršnegakoli dela, saj je opravilno povsem nesposoben. Sodišče ni dovolilo pooblaščencu tožnika postavljati konkretnih vprašanj, zato je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Ugotovitev sodišča, da nezmožnosti opravljanja dela v službi tožnik ne čuti kot prizadetost, je popolnoma napačna – tako življenjsko kot izkustveno. Ob upokojitvi je bil star 53 let, ob škodnem dogodku pa 51 let, invalidnost mu povzroča hudo stisko in duševno bolečino. Zaključki sodišča so tudi v nasprotju z listinskimi dokazi. Primerno odškodnino za to postavko bi predstavljal znesek 25.000,00 EUR. Sodišče je prav tako prenizko odmerilo odškodnino zaradi skaženosti in bi tožniku to moralo prisoditi v višini 1.500,00 EUR. Ni mogoče soglašati z razlogi, da viseča desna roka ob telesu ne predstavlja takšne zunanje spremembe, da bi šlo za skaženost v objektivnem smislu, saj je to v nasprotju z izvedeniškim mnenjem. Sodišče je zmotno ugotovilo dejansko stanje glede tuje nege in pomoči, ko je brez kakršnekoli podlage v listinski dokumentaciji odločilo, da je slednjo potreboval osem mesecev, pri čemer mu je prvih pet mesecev pomagalo zdravstveno osebje, nadaljnje tri mesece pa žena po pol ure dnevno. Izvedenec je na 9. strani mnenja izrecno zapisal, da je bil tožnik zmanjšano sposoben za delo od odpusta z Inštituta za rehabilitacijo do 30. 11. 2009, to je skupaj sedem mesecev, in je bil v tem času delno navezan na pomoč druge osebe. Tožnik je v dokaz, kako se je pomoč izvajala in koliko je trajala, predlagal zaslišanje svoje žene V. D., tega dokaza pa sodišče ni izvedlo. S tem je napačno ugotovilo dejansko stanje, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost odločbe. Napačen je zaključek, da tožniku odškodnina iz naslova tuje pomoči in nege sploh ne pripada, ker gre za medsebojno pomoč, ki sta si jo dolžna nuditi zakonca. Takšno stališče ni skladno s sodno prakso. Tožnik zahteva povrnitev odškodnine v višini 2.100,00 EUR, kar pomeni sedem mesecev pomoči po dve uri dnevno. Napačen je zaključek sodišča glede izgube dohodka od 22. 9. 2010 do junija 2011. Tožnik je priložil vso dokumentacijo glede dohodkov pred nezgodo in predlagal izvedenca finančne stroke. Sodišče je dokaz z izvedencem zavrnilo, kar pomeni, da je ocenilo, da je tožeča stranka predložila zadostno dokumentacijo in je o tem delu zahtevka mogoče odločiti na podlagi listinskih dokazov. Nato pa je navedlo, da iz pogodbe o zaposlitvi ne more razbrati natančnega zneska tožnikove plače. Sodišče je brez opore v trditveni in dokazni podlagi ocenilo, da znaša tožnikova neto mesečna plača 764,66 EUR in 799,58 EUR. O tem tako podrobno ni vedela povedati niti priča T. A. Dejansko stanje je treba točno ugotoviti in ne le približno. Iz zaslišanja T. A. jasno izhaja, da je tožnikova neto plača znašala povprečno 760,00 EUR, tožnik pa je prejemal tudi razne dodatke. Iz plačilnih list obdobja pred nesrečo izhaja višji mesečni dohodek. Sodišče bi moralo upoštevati dodatke, ki ne vključujejo malice in prevoza, tako bi bil tožnik upravičen do zneska 2.697,08 EUR. Ker je sodišče izhajalo zgolj iz tožnikove mesečne plače, je napačno izračunalo rento. Zmotna je tudi odločitev o stroških postopka, saj sodišče ni upoštevalo uspeha tožeče stranke. Tožena je namreč tožniku nesporni del odškodnine plačala šele po vloženi tožbi. Prav tako ni upoštevalo, da je tožnik nosil vse stroške dokaznega postopka, in sicer s plačilom pričnin, izvedenca medicinske stroke, pooblaščenca, sodnih taks, tožena stranka pa stroškov ni imela.

3Tožena stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Predmet pritožbenega preizkusa je višina odmerjene odškodnine za tožniku nastalo nepremoženjsko škodo glede vseh vtoževanih postavk in višina odškodnine za premoženjsko škodo v zvezi s stroški tuje pomoči in izgube dohodka za obdobje od invalidske upokojitve tožnika do vložitve tožbe ter posledično višina rente. Ker je tožnik poleg nepravilne uporabe materialnega prava glede odmerjene višine odškodnine za nepremoženjsko škodo utemeljeno uveljavljal tudi pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, v povezavi s procesno kršitvijo pravice do izjave in pravice do izvedbe dokazov, je pritožbeno sodišče opravilo pritožbeno obravnavo, na kateri je te kršitve odpravilo, s tem da je ponovilo dokaz s tožnikovim zaslišanjem in izvedlo dokaz z zaslišanjem priče V. D. (drugi odstavek 347. člena ZPP).

6Tožnik je v nezgodi utrpel zlom svoda, epiduralni hematom, poškodbo subarahnoidalne krvavitve, žariščno poškodbo možganov, poškodbeni možganski edem, multiple zlome reber, udarec v pljuča, udarnino trebušne stene, multiple rane na kolku in stegnu ter zlom diafize goleni. Gre za hude telesne poškodbe, ki so predstavljale neposredno nevarnost za življenje in zahtevale takojšnjo diagnostiko ter kirurško oskrbo. Pritožba ne graja obsega telesnih bolečin in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, sklicujoč se na izvedeniško mnenje sodnega izvedenca prof. dr. M. T., pravilno pa izpostavlja, da sodišče tožnikovega trpljenja ni zadostno ovrednotilo. Tožnik je prestal dolgotrajno bolečinsko obdobje (od prebuditve iz umetne kome 19. 12. 2008 do 30. 12. 2008 je trpel hude telesne bolečine, nato so te prešle v srednje hudo obliko ter se po mesecu in pol ustalile v lažji obliki, ki v obliki glavobolov še vedno traja), bil je trikrat operiran, zdravljenje je bilo povezano z različnimi in težkimi nevšečnostmi ter dolgotrajno rehabilitacijo (tri mesece bolnišničnega zdravljenja, dodatno dva meseca na Inštitutu za rehabilitacijo, 14 dni zdravilišče). Odmerjena odškodnina za tožniku nastalo škodo zaradi telesnih bolečin in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem v višini 15.000,00 EUR zato ne predstavlja primernega zadoščenja in tudi ne izpolnjuje kriterija objektivne pogojenosti glede na sodno prakso v podobnih primerih (primerjaj na primer odločbo Vrhovnega sodišča RS II Dor 587/2010). Zato je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi delno ugodilo in tožniku za opisano škodo priznalo znesek 22.000,00 EUR.

7Tožnik je prestajal intenziven in dolgotrajen strah za izid zdravljenja (v trajanju dveh let), ki je bil glede na prestale poškodbe in težave, ki jih po zaključku zdravljenja ima, nedvomno upravičen. Pritožba, ki kot primerno odškodnino za to vrsto škode zahteva 1.500,00 EUR, je glede na navedeno v celoti utemeljena, omenjeni znesek pa je tudi skladen s sodno prakso glede na trajanje in intenzivnost prestanega strahu. Zato je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi ugodilo in dosojeni znesek odškodnine za to postavko dvignilo za 500,00 EUR.

8Sodišče prve stopnje je glede skaženosti ugotovilo, da ima tožnik 2 cm krajšo levo nogo, zaradi česar kljub podvložku v čevlju šepa, kar je zaznavno navzven. Ima tudi manj funkcionalno desno roko, ki mu visi ob telesu, nekoliko pokrčena v komolcu, ter več pooperativnih brazgotin. Tožnik ob zaslišanju res ni izpostavljal, da bi ga pooperativne brazgotine estetsko motile, poudaril pa je, da ga motita šepanje in gluha roka. Tudi ob zaslišanju pred pritožbenim sodiščem se je tožnik večkrat ozrl na visečo roko in pritožbeno sodišče ne dvomi, da ga ta moti ne le funkcionalno, temveč tudi estetsko. Prav zaradi nefunkcionalnosti roke je namreč njen pasivni videz moteč, kar je zaznavno tudi navzven. Pritožbena graja dosojene odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti v višini 1.000,00 EUR je zato utemeljena, zahtevana odškodnina za to postavko v višini 1.500,00 EUR pa nedvomno primerna in bi tožniku pripadala tudi zgolj ob ugotovitvi šepajoče hoje zaradi prikrajšane noge (primerjaj odločbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 285/2012 in II Dor 310/2010).

9Poleg trajnih posledic, ki jih je sodišče pri tožniku ugotovilo v 30. točki sodbe (prikrajšanje leve noge, zavrta fleksija v kolenu, slabše čutenje desne roke, ki je nespretna in onemogoča drobna običajna opravila in fine gibe prstov), pritožbeno sodišče v celoti sledi tožniku, da trpi tudi za zmanjšanim spominom na sveže dogodke, da se težje zbere, izraža in ga moti hrup. Omenjene posledice je po pregledu oškodovanca ugotovil sodni izvedenec, prav tako so razvidne iz izvedeniškega mnenja invalidske komisije I. stopnje. Tudi ob zaslišanju tožnika je sodišče dobilo občutek, da težje zbere misli, se težko osredotoča na vprašanja in se težko izraža. Tožnik je potrdil, da ga moti hrup, o čemer je prepričljivo izpovedala tudi zaslišana priča V. D., ko je opisovala, kako se je spremenilo njuno družabno življenje. Tožnik je bil pred nezgodo poveljnik in kasneje predsednik PGD ... ter aktivni član Planinskega društva ... (prilogi A 50, A 51), kar nedvomno kaže na njegovo vsestransko aktivnost tako v športnem kot organizacijskem smislu. Glede na njegov aktiven življenjski stil mu pritožbeno sodišče verjame, da mu je bilo delo preglednika cest všeč (in ni razmišljal o upokojitvi), saj je bilo vezano na teren ter je omogočalo sprotno seznanjenost z razmerami na cesti, kar je bilo tožniku kot predanemu gasilcu nedvomno zanimivo. Zaradi posledic prometne nezgode se je tožnikovo življenje močno spremenilo, ne le zaradi fizičnih, temveč tudi zaradi psihičnih posledic nesreče. Odškodnina, ki jo je dosodilo sodišče prve stopnje in je upoštevala zgolj ožji fizični aspekt posledic nezgode, je glede na obrazloženo prenizka, primerna odškodnina za postavko iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa po oceni pritožbenega sodišča znaša 22.000,00 EUR (primerjaj odločbe II Ips 189/2013, II Dor 105/2011, VIII Ips 53/2010).

10Celotna odmerjena odškodnina za tožniku nastalo nepremoženjsko škodo znaša 47.000,00 EUR (in ne 27.000,00 EUR, kot jo je odmerilo sodišče prve stopnje), takšna odmera pa upošteva tako individualne značilnosti oškodovanca (starost, aktivnost pred poškodbo) kot tudi primerjavo odškodnin s podobnimi primeri (primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča za podobne poškodbe II Dor 587/2010, II Ips 878/2009, II Ips 507/2008, VIII Ips 53/2010).

11Ker je tožena stranka tožeči 31. 8. 2011 na račun nepremoženjske škode plačala znesek 26.800,00 EUR, kar je revalorizirano na dan prvostopne sodbe znašalo 28.220,40 EUR, je tožena stranka tožeči na račun nepremoženjske škode dolžna povrniti še znesek 18.779,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 1. 2011 do plačila. V tem obsegu je pritožbeno sodišče sodbo spremenilo na podlagi določila 1. in 5. alineje 358. člena ZPP. V presežnem delu pa je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

12Pritožba ne izpodbija odmerjene odškodnine za tožniku nastalo premoženjsko škodo iz naslova potnih stroškov v višini 401,50 EUR, stroškov plačila računa v višini 18,90 EUR in izgube dohodka od meseca maja 2009 do novembra 2009 v višini 750,76 EUR. Utemeljeno pa graja odločitev sodišča, ki je zavrnilo plačilo odškodnine iz naslova tuje pomoči, z obrazložitvijo, da ta ne presega obsega, kot si ga nudita zakonca v vsakdanjem življenju, saj je bila potrebna le pol ure dnevno. Pritožbeno sodišče je v tem delu dopolnilo dokazni postopek in po zaslišanju tožnika in njegove žene V. D. ocenilo kot realno, da je tožnik potreboval tujo pomoč v povprečju dve uri dnevno v obdobju sedmih mesecev (torej od odpusta z rehabilitacije do zaključka zdravljenja), pri čemer je obdobje trajanja skladno z izvedeniškim mnenjem. Zaslišana priča je potrdila tožnikovo izpovedbo, da je potreboval pomoč pri oblačenju, obuvanju in umivanju telesa, saj je imel zunanji fiksater. To je pomenilo, da mu je bilo treba odviti nogo, odstraniti fiksater, razkužiti rane, kjer je bil pritrjen, opraviti umivanje, nato znova zaviti nogo, tako da je že samo umivanje trajalo celo uro. Tako obširno pomoč je tožnik potreboval štiri mesece (fiksater je bil odstranjen 7. 7. 2009). Tožnik je potreboval tudi postrežbo, ne le zaradi noge, temveč tudi zaradi težav z desno roko, pomoč pri prevozih in oskrbi. Pritožnik iz omenjenega naslova zahteva znesek 2.100,00 EUR, kar predstavlja ceno tuje pomoči za razdobje sedem mesecev po dve uri dnevno ob vrednosti ure 5,00 EUR, kar mu je pritožbeno sodišče v celoti priznalo. Cena urne oskrbe 5,00 EUR je namreč skladna s sodno prakso, obseg tuje pomoči pa je tožnik verjetno izkazal s svojim zaslišanjem in zaslišanjem predlagane priče.

13Ni mogoče pritrditi pritožbi v delu, ki se nanaša na izgubo na dohodku tožnika od 22. 9. 2010 do junija 2011, in posledično glede višine rente. Sodišče je izgubo na dohodku ugotavljalo s pomočjo predloženih plačilnih list za obdobje pred prometno nesrečo in tudi v času bolniškega staleža ter jih pravilno ocenilo. Iz plačilnih list izhaja, da so v znesku bruto in nato po odbitju davkov in prispevkov neto plače zajeti že vsi dodatki (za posebne obremenitve in nevarnosti, minulo delo, stalnost, delovno uspešnost), pa tudi nagrada, kljub temu pa tožnikova neto plača (brez nadomestila materialnih stroškov za prevoz in prehrano) ni presegala zneska 800,00 EUR. Tudi pogodba o zaposlitvi (priloga A 59) na višjo neto plačo ne kaže ter sodišče ne potrebuje posebnega strokovnega znanja, da bi to lahko razbralo. Pritožbena navedba, da je tožnikova povprečna plača pred obravnavano nezgodo znašala 1.029,58 EUR, tako ni utemeljena in temelji na napačnem izhodišču, saj v višino plače všteva tudi nadomestila materialnih stroškov za prevoz in prehrano. Pritožbeno sodišče zato v celoti sledi razlogom sodišča prve stopnje, ki je tožniku za izpad dohodka od 22. 9. 2010 do junija 2011 priznalo znesek 950,40 EUR, kar pomeni razliko med dohodki, ki bi jih prejemal, dejansko prejeto invalidsko pokojnino ter invalidnino. Skupaj dosojena odškodnina za materialno škodo tako znaša 4.221,56 EUR (odškodnina za tujo pomoč v višini 2.100,00 EUR, za izgubo dohodka od maja 2009 do novembra 2009 750,76 EUR, za izgubo dohodka od 22. 9. 2010 do junija 2011 950,40 EUR, za potne stroške 401,50 EUR in za plačilo računa 18,90 EUR). Glede na to, da na dan izdaje sodbe sodišča prve stopnje revaloriziran znesek izplačane odškodnine iz naslova premoženjske škode znaša 2.632,50 EUR, je tožena stranka tožniku iz naslova materialne škode dolžna povrniti še znesek 1.589,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 1. 2011 do plačila. V tem delu je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo, v preostalem delu pa je pritožbo zavrnilo ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje na podlagi 353. člena ZPP.

14Sodišče je glede obrestnega dela zahtevka sledilo utemeljenemu ugovoru tožene stranke ter uporabilo specialno določilo 20/a člena ZOZP, po katerem pride zavarovalnica v zamudo v treh mesecih od dneva vložitve odškodninskega zahtevka. Ker je tožena stranka prejela odškodninski zahtevek 2. 11. 2010, je zamuda nastopila 3. 1. 2011, od takrat dalje pa tožeča stranka utemeljeno zahteva plačilo zakonskih zamudnih obresti.

15Ker je odločitev sodišča prve stopnje glede ugotovitve izgube na zaslužku tožnika o invalidski upokojitvi pravilna, je posledično pravilno odmerjena tudi renta.

16Po določilu drugega odstavka 165. člena ZPP v primeru, če sodišče spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, odloči o stroških vsega postopka. Tožnikov uspeh v pravdi je pritožbeno sodišče skladno z drugim odstavkom 154. člena ZPP (upoštevajoč uspeh z zahtevkom za plačilo odškodnine in manjši uspeh v zvezi z rento) ocenilo na 55 %. Tožniku je od priglašenih pravdnih stroškov, kot izhajajo iz list. št. 201 spisa, priznalo 2.580,30 EUR za odvetniške storitve (1.089,40 EUR nagrade za postopek, 1.005,60 EUR nagrade za narok in 20,00 EUR materialnih stroškov, povečanih za DDV), priznalo pa mu je tudi 1.518,00 EUR sodne takse, 34,64 EUR pričnine, 924,65 EUR izvedenine in 50,00 EUR stroškov za prihode na sodišče. Skupaj stroški tožnika znašajo 5.107,59 EUR, glede na njegov uspeh v postopku pa mu je tožena stranka dolžna povrniti 2.809,17 EUR stroškov postopka. Toženi stranki je sodišče priznalo stroške pristopov na narok v znesku 2,40 EUR na posamezen narok, kar za pet narokov znaša 12,00 EUR. Glede na njen pritožbeni uspeh ji je tožeča stranka dolžna povrniti 5,04 EUR stroškov postopka. Po pobotanju je tako tožena stranka na račun stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje dolžna povrniti 2.803,77 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka 15-dnevnega roka od vročitve drugostopne sodbe do plačila. Tožena stranka pa je tožniku dolžna povrniti tudi del njegovih pritožbenih stroškov. Te je sodišče odmerilo po priglasitvi v skladu z odvetniško tarifo in Zakonom o sodnih taksah. Ob tem je izhajalo iz vrednosti spornega predmeta v pritožbenem postopku in tožniku priznalo nagrado za postopek v višini 865,60 EUR, nagrado za pritožbeni narok v višini 649,20 EUR, materialne stroške, kar povečano za DDV znaša 1.872,45 EUR, priznalo pa mu je tudi znesek sodne takse v višini 807,00 EUR, tako da pritožbeni stroški tožnika znašajo 2.679,45 EUR. Tožnikov pritožbeni uspeh je sodišče ocenilo na 60 %, zato mu je tožena stranka dolžna povrniti 1.607,67 EUR stroškov pritožbenega postopka.