UPRS sodba III U 212/2013

I. Tožbi se ugodi, odločba Agencije Republike Slovenije za kmetijske trge in razvoj podeželja, št. 33123-81/2009-34 z dne 23.5.2013 se v delu, ki se nanaša na zavrnitev zahtevka za izplačilo sredstev v višini 89.815,77 EUR odpravi in zadeva v tem delu vrne istemu organu v ponoven postopek.
II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 350,00 EUR s pripadajočim DDV-jem v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Z izpodbijano odločbo je Agencija RS za kmetijske trge in razvoj podeželja (v nadaljevanju tožena stranka) delno ugodila zahtevku Občine Sežana (v nadaljevanju tožnica) za izplačilo sredstev določenih v odločbi o pravici do sredstev št. 33123-81/2009-11 z dne 20. 5. 2010, ki ga je vložila tožnica v višini 98.004,98 EUR, zavrnila pa je del zahtevka tožnice 89.815,77 EUR (točka 1. izreka). Nadalje je odločila, da se sredstva v višini 98.004,98 EUR nakaže na transakcijski račun tožnice (točka 2. izreka). Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je bila z odločbo o pravici do sredstev št. 33123-81/2009-11 z dne 20. 5. 2010 tožnici odobrena vloga za dodelitev nepovratnih sredstev v višini 220.577,31 EUR za sofinanciranje iz ukrepa 322: Obnova in razvoj vasi. Tožnica je dne 31. 12 2012 vložila zahtevek za izplačilo nepovratnih sredstev v višini 187.820,75 EUR in ga dne 21. 3. 2013 in 15. 5. 2013 dopolnila. Pri pregledu zahtevka je bilo ugotovljeno, da je stranka izvedla javno naročilo s količinsko in vsebinsko spremenjenimi popisi del, ne da bi najavila spremembe naložbe na Agenciji (naselje Dane) in da so na računih za naselje Lokev dodane nove postavke, ki niso bile navedene v predračunu. Po pregledu ponudb izvajalcev gradbeno obrtniških del je Agencija odštela vse postavke, ki se sklicujejo na blagovno znamko in nepredvidena dela, ki niso upravičeni na Ukrepu 322 in jih je stranka prejela v prilogi k odločbi o pravici z dne 20. 5. 2010. Kljub pojasnilu stranke Agencija ugotavlja, da so nekatere postavke dodane na novo brez najave spremembe naložbe in soglasja. Vsa znižanja skupaj znašajo 44.907,88 EUR. Skupno znižanje zahtevka tako znaša 23,91% kar presega dovoljeni prag 3 %. Skladno s 30. členom Uredbe Komisije (ES) št. 65/2011 je v takih primerih potrebno uporabiti sankcijo v višini ugotovljene razlike med zahtevkom vlagatelja in dejanskim izračunom. Odobreno izplačilo zato znaša 98.004,32 EUR.

Tožnica s tožbo izpodbija odločbo tožene stranke zaradi napačne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, napačno uporabljenega materialnega predpisa in bistvenih kršitev določb postopka. Toženi stranki očita, da tožnici ni dala možnosti, da se izjasni o ugotovitvah, oziroma navedbah na katerih temelji zavrnitev zahtevka. Meni, da je tožena stranka že s tem, ko v uvodu izpodbijane odločbe ni navedla pravne podlage bistveno kršila procesna pravila ZUP. Očita ji arbitrirano odločanje, brez spoštovanja načel materialne resnice in zaslišanja stranke (6., 9. in 116. člen ZUP). Zatrjuje da tožnici ni bila dana možnost, da se po opravljenem ogledu na kraju samem izjasni o vseh dejstvih in okoliščinah pomembnih za odločbo. Ker tožnica ni imela možnosti, da se izjasni v zvezi z napačno ugotovljenimi dejstvi, je posledica te kršitve napačna ugotovitev dejstev in kršitev materialnega prava (tretji odstavek 27. člena ZUS-1 v povezavi s prvim in drugim odstavkom 237. člena ZUP in 36. člena Zakona o kmetijstvu - ZKme-1). Navaja tudi, da ji je zaradi opustitve spoštovanja načela zaslišanja stranke (9. člen ZUP) in kršitev ustavnih pravic iz 22. in 25. člena Ustave, nastala škoda v višini 98.004,98 EUR. Prepričana je, da bi ob spoštovanju zakonskih in ustavnih pravic, tožnica uspela upravnemu organu pojasniti pravilnost vloge. Ob upoštevanju minimalnih procesnih kavtel, bi upravni organ lahko ugotovil, da tožnica tudi ni odgovorna za vključitev neupravičenega zneska (četrti odstavek 30. člena Uredbe št. 65/2011).

V nadaljevanju se tožnica zato, ker doslej ni imela možnosti izjasniti se o domnevnih kršitvah oziroma dejstvih in okoliščin, o vsem tem izjasni v tožbi. Navaja, da so toženi stranki poslali pojasnila KS Avber in izvajalec del A. d.o.o., v katerih so navedeni razlogi za predračunsko in obračunsko količino. V obrazložitvi izpodbijane odločbe pa tožena stranka ne pojasni razlogov zakaj teh navedb ni upoštevala (kršitev 214. člena ZUP). Poleg tega pa se v postopku pridobivanja izvajalca v KS Avber določbe ZJN-2 sploh ne uporabljajo (glede na vrednost naročila peti odstavek 24. člena ZJN-2). Tudi glede pojasnil tožnice v dopisih z dne 26. 3. 2013 in 27. 3. 2013 glede razlik v količini med predračunom in končno situacijo iz računa, tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe ni navedla razlogov za zavrnitev.

Tožnica zatrjuje tudi, da kršitev ZJN-2 tožena stranka, razen pavšalnega sklicevanja na blagovno znamko in na določbe ZJN-2, ne pojasni. Navaja, da je toženo stranko seznanila z vso dokumentacijo postopkov javnega naročanja na podlagi katerih je izbrala najugodnejšega ponudnika za izvedbo del in da so njene odločitve prav zato, ker niti pristojno ministrstvo niti nihče drug ni vložil pravnega sredstva, postale pravnomočne. Zato meni, da tožena stranka v te pravnomočno zaključene postopke s pavšalnimi in nekonkretiziranimi navedbmi ne more posegati (kršitev 2. člena Ustave RS). Meni, da se določbe devetega odstavka 37. člena ZJN-2 za KS Avber, KS Vrabče in KS Sežana zato, ker je vrednost nižja od 20.000,00 EUR-ov brez DDV za blago in storitve in 40.000,00 EUR-ov brez DDV za gradnje, glede na določbe 105.a do 107. člena istega zakona, sploh ne uporabljajo. Zato tožnici ni mogoče očitati kršitve s sklicevanjem na blagovne znamke. Zatrjuje, da so bila tožnici odobrena nepovratna sredstva prav na podlagi potrjenega popisa del, glede katerega se ji sedaj očita uporaba blagovne znamke. Prepričana je, da lahko dokaže, da ni odgovorna za vključitev neupravičenega zneska (četrti odstavek 30. člena Uredbe komisije EU št. 65/2011).

Glede na vse navedeno tožnica sodišču predlaga, da po izvedenem dokaznem postopku, na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja tožbi ugodi izpodbijano odločbo v delu, ki se nanaša na zavrnitev zahteve za izplačilo sredstev v višini 89.815,77 EUR odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje. Zahteva tudi povračilo stroškov tega postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka navedbe tožnice, vztraja pri izpodbijani odločbi in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne. Dodatno pojasnjuje da je na podlagi 24. člena Uredbe Komisije 65/2011/EU zavezana opraviti administrativni pregled vseh zahtevkov za plačilo, ki jih mora predložiti upravičenec ali tretja oseba, pri čemer se preverijo vsi elementi, ki jih je mogoče in primerno administrativno kontrolirati. V postopku izdaje izpodbijane odločbe so bile pravilno uporabljene določbe Zakona o kmetijstvu, Zakona o javnem naročanju in Zakona o splošnem upravnem postopku. Pri popisu del so bile pri postavkah navedene blagovne znamke, kar ni v skladu z določbo devetega odstavka 37. člena ZJN-2. Zaradi navajanja blagovnih znamk so bili pri obravnavani zahtevi za izplačilo tožnice odšteta vsa plačila za dela po popisu del, ki vključujejo navedbo blagovne znamke in v tekstu ne navajajo besede „ali je enakovreden“. Tako stališče zastopa tudi Evropsko računsko sodišče, ki je med 28. 5. in 1. 6. 2012 pri toženi stranki opravilo revizijo v zvezi z izjavo zanesljivosti za proračunsko leto 2012, odhodki: EKSRP:podpora za razvoj podeželja iz Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja (EKSRP), Uredba Sveta (ES) št. 1698/2005. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožnica v vlogi podani po prejemu odgovora na tožbo vztraja pri navedbah in razlogih navedenih v tožbi in prereka navedbe tožene stranke.

K točki I. izreka:

Tožba je utemeljena.

Predmet upravnega spora je odločitev o zahtevku za izplačilo nepovratnih sredstev iz programa „Razvoj podeželja sofinanciranje iz Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja (EKSRP), ukrep obnova in razvoj vasi, ki je bila izdana na podlagi 18. člena Zakona o kmetijstvu (v nadaljevanju ZKme-1) v zvezi s prvim odstavkom 86. člena Uredbe o ukrepih 1.,3. in 4. osi programa Razvoj podeželja Republike Slovenije za obdobje 2007-2013 (Ur. l. RS, št. 73/2008, 17/2009) in Javnim razpisom za ukrep 322: Obnova in razvoj vasi (Ur.l. RS, št. 23/2009).

Pravno podlago za izdajo izpodbijane odločbe predstavlja določba četrtega odstavka 56. člena ZKme-1, ki določa, da se zahtevki, za katere je ugotovljeno, da so v nasprotju z zahtevami predpisov, javnega razpisa ali odločbe o pravici do sredstev, z odločbo zavrnejo. Splošna pravila glede določitve tehničnih in drugih elementov javnega naročanja določene v 37. členu ZJN-2 določajo, da morajo biti tehnične specifikacije oblikovane tako, da omogočajo enakovreden dostop vsem ponudnikom in ne smejo ustvarjati ovir za dostop javnih naročil konkurenčnim gospodarskim subjektom. Iz ustaljene prakse Državne revizijske komisije (odločitev DRKMO Koper-018-120/13 z dne 20. 5. 2013), glede oblikovanja tehničnih specifikacij izhaja, da morajo biti tehnične specifikacije oblikovane na podlagi funkcionalnih zahtev predmeta naročila, vezanih na objektivne potrebe in zahteve naročnika, tako, da nedopustno ne omejujejo konkurence med ponudniki. Naročnik je pri postavljanju tehničnih specifikacij sicer samostojen, tako da lahko določi zanj najbolj primerne in potrebne tehnične specifikacije, vendar pa pri tem skladno z zakonsko omejitvijo ne sme postavljati zahtev, ki niso objektivno opravičljive in bi lahko dajale neupravičeno prednost določenim ponudnikom, ali bi jim omogočale udeležbo. Če ne upravičuje predmet naročila, se tehnične specifikacije ne smejo sklicevati na posamezno znamko ali vir, ali na poseben postopek ali blagovne znamke, patente, tipe ali posebno poreklo ali proizvodnjo, če bi se takim navajanjem dajala prednost nekaterim podjetjem ali nekaterim proizvodom ali bi bili s tem izločeni. To sklicevanje je dovoljeno v primerih, ko drugače ni mogoče opisati predmeta naročila v skladu s tretjim in četrtim odstavkom tega člena, pri takem sklicevanju se navede besedo „ali enakovredni“ (deveti odstavek 37. člena ZJN-2).

V izpodbijani odločbi je tožena stranka sicer navedla, da ni upoštevala računov v katerih so navedene blagovne znamke. Sama navedba blagovne znamke pa glede na določbo devetega odstavka 37. člena ZJN-2, še ne pomeni kršitve. Ker tožena stranka kršitev 37. člena ZJN-2 sploh ni obrazložila, navedla pa ni niti razlogov za zavrnitev pisnih pojasnil tožnice, je s tem kršila določbe 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Zato se izpodbijana odločba ne da preizkusiti. Iz upravnih spisov in izpodbijane odločbe nadalje ne izhaja, da bi bila tožeča stranka pred izdajo izpodbijane odločbe seznanjena z dejstvi, ki so podlaga za izdajo izpodbijane odločbe, očitane kršitve določb ZJN-2 pa tudi ne izhajajo iz ugotovitev zapisnika o kontroli na kraju samem, ki je v upravnem spisu, tako da tožnici ni bila dana možnost, da se izjasni o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo izpodbijane odločbe.

Glede na navedeno je po mnenju sodišča podana bistvena kršitev pravil postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP. Izpodbijane odločbe pa se ob upoštevanju podatkov v upravnih spisih ne da preizkusiti, saj obrazložitev ne vsebuje vseh sestavin določenih v 214. členu ZUP. Ob ugotovljenih kršitvah se sodišče s preostalimi tožbenimi ugovori ni ukvarjalo.

Glede na vse povedano je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo tožene stranke v skladu s 3. točko prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo in zadevo v skladu s tretjim odstavkom 64. člena ZUS-1 vrnilo toženi stranki v ponoven postopek.

K točki II. izreka:

Sodišče je tožbi tožnice ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo, zato je tožnica v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku, v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/2007), ki je veljal v času vložitve tožbe. Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnico pa je zastopal odvetnik, se ji priznajo stroški v višini 350 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika) povečani za pripadajoči DDV.