37. člen ZJN-2-UPB5

Upravičenec mora izpolnjevanje zahteve, da je bil izvajalec del oziroma dobavitelj izbran v skladu s predpisi, ki urejajo javna naročila, izkazati ob vlaganju zahtevka za izplačilo. Ker že iz Javnega razpisa izhaja, da bo toženka usklajenost postopka javnega naročanja z določbami ZJN - 2 preverjala v postopku odločanja o zahtevku za izplačilo, bi se tožnica morala in mogla zavedati, da v zahtevek ni mogoče vključiti vrednosti tistih del, ki so bila oddana v nasprotju s tem predpisom. Sklicevanje, da tega ni storila namerno in da zakoniti zastopnik ni bil seznanjen, da so bile v vlogi napake v tehničnih specifikacijah, je odgovornosti ne more razbremeniti, saj se s tovrstnim ugovorom lahko razbremeni kvečjemu odgovornosti za naklepno ravnanje, katerega pa ji nihče ne očita.

Čeprav tožeča stranka trdi, da je bila pogodba za dobavo materiala sklenjena po njeni ponudbi št. 00, ki ne vsebuje ločeno cen za material in ločeno cen za montažo, ni mogoče sprejeti njenega stališča, da je bila s sprejemom navedene ponudbe sklenjena pogodba za dobavo materiala. Bistvena sestavina kupoprodajne pogodbe je tako predmet pogodbe kot tudi kupnina zanj. Iz pritožbeno neprerekanih ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da so še v letu 2016 med tožečo stranko in drugotoženo stranko potekala pogajanja glede višine cene za material, ki naj bi ga dobavljala tožeča stranka, zato ni mogoče slediti tožeči stranki, da je bila kupoprodajna pogodba za material sklenjena že v letu 2013, ko sta drugotožena in tretjetožena stranka podali ponudbo na javni razpis prvotožene stranke kot naročnika. Nadaljnja pogajanja za sklenitev dobavne pogodbe namreč utemeljujejo zaključek, da nobena od strank (niti tožeča stranka niti drugotožena stranka), ki sta se pogajali še v letu 2016, nista šteli dobavno pogodbo za sklenjeno že v letu 2013.

Tožena stranka ni pojasnila, zakaj je postavke iz popisa del, pri katerih je ugotavljala kršitve po 37. členu ZJN-2, črtala v celoti in ne le tiste dele postavk, kjer je ugotavljala tako kršitev, kar sicer terja načelo sorazmernosti. Prav tako ni utemeljila svoje odločitve, da so obnove domov krajevnih skupnosti zaključena celota, oziroma da so sklop več naročil, ki pa tvorijo eno samo naročilo, pri čemer ni pojasnila utemeljenih razlogov za zavrnitev dokaznih predlogov tožeče stranke (zaslišanja prič), s katerimi je ta želela dokazovati utemeljenost ločenih naročil. Dejansko stanje v zadevi je zato nepopolno ugotovljeno.

Vrednost stvari brez okvare in vrednost stvari z okvaro sta vrednosti, ki se ugotavljata po objektivnih merilih, in sicer praviloma po pošteni tržni vrednosti. Če tržne vrednosti stvari z okvaro ni mogoče ugotoviti, ker za takšno stvar ne obstajajo ustrezne tržne razmere, je treba ugotoviti hipotetično vrednost stvari z napako, in sicer z uporabo drugih metod izračunavanja vrednosti stvari in temu prilagoditi formulo za izračun znižanja kupnine.

Razloge, da mora zahtevek izpolnjevati pogoje iz predpisov, ni mogoče razumeti, da vključuje tudi preverjanje pogojev, ki se nanašajo na sprejemljivost projekta in so bili že predmet odločanja z odločbo o pravici do sredstev, ne glede na navedbo v njej, da se prejemnik sredstev obvezuje, da v primeru, ko šteje za javnega naročnika po ZJN-2, v specifikaciji del, ki je sestavni del razpisne dokumentacije za izvedbo javnega naročila, pod pogoji iz devetega odstavka 37. člena ZJN-2 ne bo uporabil sklicevanj na posamezno znamko, vir ali posebni postopek, sicer pripadajoči znesek ne bo upravičen do podpore.

Toženka je pristojna, da v okviru postopka javnega razpisa preverja izpolnjevanje materialnih pogojev, ki so bili v Javnem razpisu določeni kot pogoj za izplačilo sredstev. Spoštovanje pravil javnega naročanja pa je eden od pogojev za izplačilo, zato ga je bila v tem okviru pristojna tudi presojati. Toženka je posamezne postavke glede na razpisno dokumentacijo tožnice štela za "nedeljive", na tožnici pa je bilo dokazno breme, da dokaže, da niso, možnost dokazovanja nasprotnega je glede na poziv toženke imela, možnosti pa ni izkoristila. Toženka je ugotavljala neupravičene stroške in njihovo višino glede na izpolnjevanje pogojev za upravičenost. V tem pogledu načelo sorazmernosti ni uporabljivo. Obseg obveznosti tožnice je določala dokumentacija, ki jo je tožnica predložila vlogi za izdajo odločbe o pravici do sredstev, in na tej podlagi je bila tudi določena višina odobrenih sredstev. Nespecificirana klavzula v osnovni pogodbi kot "možnost dodatnih del" ne pomeni, da je toženka sprejela obveznost povrnitve stroška konkretno izvedenih del že z odločbo o pravici do sredstev, ne da bi tožnica zanje kot konkretno izvedena pridobila od toženke soglasje iz 54.

Na prilogo tožbe se tožnik izjemoma lahko sklicuje takrat, ko priloga ne pomeni dokaza in ko ne gre za primer, ko se s tem sodišču naloži breme, da samo iz obsežnih prilog tožbe poišče pravno relevantne navedbe tožnika. Dokazni predlogi morajo biti substancirani, kar pomeni, da mora stranka jasno navesti, katero dejstvo želi dokazovati z določenim dokazom. Sklicevanje na posamezno blagovno znamko predstavlja izjemo, če drugače ni mogoče opisati predmeta naročila, pri čemer je v vsakem konkretnem primeru treba tehtati, ali je mogoče oblikovati tehnično specifikacijo ali ne.

Temeljno sporno vprašanje je najprej, ali je šlo v obravnavani zadevi za eno javno naročilo oziroma sklope enega javnega naročila, ali za ločena javna naročila in bi v posledici slednjega za naročila ne veljale določbe ZJN-2, saj vrednosti večine naročil niso dosegale praga za uporabo tega zakona, kot poudarja revidentka. Tega pa ni mogoče ugotoviti na podlagi pogojev Javnega razpisa, pač pa je treba oceniti konkreten prijavljen projekt (konkretno odobreno naložbo) skladno s kriteriji ZJN-2. Pri tem se kot kriterije za to ali gre za en projekt ali za več projektov lahko uporabijo tudi kriteriji, na katere opozarja revidentka, ki so bili uporabljeni v zadevi T-358/08, in sicer na primer časovni, zemljepisni in gospodarski vidik, eventualno fizično oziroma funkcijsko povezanost itd. Na podlagi teh kriterijev oziroma ob njihovi uporabi bo mogoče ugotoviti ali naložba (projekt, za katerega so bila odobrena sredstva) predstavlja eno zaključeno celoto. Pri tem Vrhovno sodišče poudarja, da dejstvo, da ne gre za eno samo javno naročilo, samo po sebi ne pomeni, da ne more iti za eno zaključeno celoto v smislu ZJN-2 oziroma Javnega razpisa.

Iz pravnih predpisov ne izhaja, da tožeči stranki soglasja Agencije za kmetijske trge in razvoj podeželja k spremembam obveznosti investitorja ne bi bilo treba pridobiti, če gre za nujna dela v smislu drugega odstavka 17. člena ZJN-2 oz. če gre za povečanje ali drugačne investicijske stroške, ki jih vnaprej ni bilo mogoče predvideti. Neutemeljen je tožbeni ugovor, da je tožeča stranka zahtevi iz devetega odstavka 37. člena ZJN-2 ugodila s splošno opombo na prvi strani popisa gradbeno obrtniških del, da je „vse v popisu navedene materiale možno zamenjati s cenejšimi, če imajo enake tehnične karakteristike in so kakovostno enakovredni“. S takšno splošno opombo tožeča stranka ni zadostila zahtevi iz devetega odstavka 37. člena ZJN-2.

Toženka ob obravnavi zahteve tožnice za izplačilo sredstev že na podlagi pravno relevantnih predpisov ni imela podlage za zaključek, da so za obravnavo tega zahtevka izpolnjeni pogoji za skrajšan postopek iz 144. člena ZUP. Toženka je pri obravnavi zahtevka za izplačilo sredstev ugotavljala dejansko stanje v zvezi z upravičenimi stroški iz zahteve za izplačilo sredstev, opravila je pregled na kraju samem ter administrativni pregled zahtevka in za del zahtevka tožnici tudi poslala poziv za izjasnitev. Po mnenju sodišča je določbo devetega odstavka 37. člena ZJN-2 lahko razlagati tudi tako, da se zahtevi iz te določbe, da je naročnik dolžan navesti ob navedbi znamke tudi besedilo „ali enakovredni“, če drugače ni mogoče opisati predmeta naročila, zadosti tudi kadar naročnik v splošnih določbah naročila napove, da bo upošteval tudi enakovredne ponudbe, torej kolikor je iz splošnih določb jasno, da se nanašajo na celoten popis naročila. Torej, da ni za pravilno uporabo devetega odstavka 37. člena ZJN-2 nujno, da se besedilo „ali enakovredni“ dopisuje ob vsaki naročeni postavki.

Po presoji sodišča navajanje blagovnih znamk pri tehničnih specifikacijah v spisni dokumentaciji javnega razpisa ni bilo objektivno opravičljivo.

V izpodbijani odločbi je tožena stranka navedla, da ni upoštevala računov, v katerih so navedene blagovne znamke. Sama navedba blagovne znamke pa glede na določbo devetega odstavka 37. člena ZJN-2, še ne pomeni kršitve. Ker tožena stranka kršitev 37. člena ZJN-2 sploh ni obrazložila, navedla pa ni niti razlogov za zavrnitev pisnih pojasnil tožnice, je s tem kršila določbe 214. člena ZUP. Zato se izpodbijana odločba ne da preizkusiti.

Naloga pristojnega organa je, da pred odobritvijo zahtevka za izplačilo opravi administrativni pregled vsakega zahtevka za podporo, pri tem pa se pregledajo vsi elementi, ki jih je mogoče in primerno administrativno kontrolirati. Eden od elementov kontrole je tudi spoštovanje predpisov o javnih naročilih. Zato sodišče ne pritrjuje tožeči stranki, da pristojni organ ni imel podlage za tovrstno kontrolo, saj mu to izrecno nalagajo predpisi.

Iz upravnega spisa in izpodbijane odločbe ni razvidno, katere postavke obračuna konkretno je tožena stranka črtala zaradi kršitve 37.člena ZJN-2. V izpodbijani odločbi pa tudi ni obrazložila, zakaj jih je črtala, saj kakor je bilo navedeno sama navedba blagovne znamke, patenta, tipa ali posebnega porekla ali proizvodnje, sama po sebi še ne pomeni kršitve 37. člena ZJN-2.