UPRS sodba I U 112/2015

Tožbi se ugodi, sklep Inšpektorata RS za promet, energetiko in prostor, območne enote Ljubljana-Kranj, št. 06122-4010/2005-65 z dne 11. 3. 2014 se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

Toženka je z izpodbijanim sklepom zavrnila tožničino vlogo za oprostitev plačila stroškov postopka v zvezi z nelegalno gradnjo garaže in nadstrešnice na zemljiščih parc. št. 612/47 in 612/49 k.o. ... V obrazložitvi organ navaja: da je bila tožnici 6. 4. 2006 izdana odločba zaradi nelegalne gradnje omenjenih objektov; da je ta odločba postala pravnomočna s sodbo tega sodišča U 2854/2006 z dne 20. 9. 2007; da je bil 16. 12. 2011 izdan sklep o dovolitvi izvršbe in v njem tožnica ponovno opozorjena, da mora zemljišče postaviti v prvotno stanje do 1. 4. 2012, sicer bo to na njene stroške opravil pooblaščeni izvajalec; da je bilo tožnici 12. 4. 2013 poslano obvestilo, da je njena nelegalna gradnja v planu prisilne izvršitve za leto 2013 in da bo vse stroške dolžna nositi sama; da ji je bilo 20. 6. 2013 poslano ponovno obvestilo, da se bo 15. 7. 2013 začela izvršba po drugi osebi na njene stroške. Po mnenju organa pri omenjenih stroških (za pooblaščenega izvajalca rušitve) ne gre za izdatke organa iz tretjega odstavka 122. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), zato tožnice ni mogoče oprostiti njihovega plačila. Sklicuje se še na 117. člen ZUP.

Upravni organ druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnil.

Tožnica se z odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je bila garaža nezakonito porušena, saj so bile takrat „tri vodilne mape na UE Grosuplje“. Poleg tega je inšpektor A.A. z odločbo z dne 30. 9. 2009 razveljavil odločbo za rušenje. Opisuje spor s sosedom, ki naj bi zvijačno „preknjižil“ njeno zemljišče parc. št. 345/3. Prosi za oprostitev plačila zneska 7.643,48 EUR za rušenje stavbe, smiselno torej predlaga odpravo izpodbijanega upravnega akta.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba je utemeljena.

Sodišče najprej poudarja, da je predmet preizkusa zakonitosti v tem upravnem sporu sklep, s katerim je bila zavrnjena tožničina zahteva za oprostitev plačila stroškov izvršilnega postopka, nastalih z rušenjem njenih nelegalno zgrajenih objektov. Po podatkih upravnega spisa (sklep z dne 29. 1. 2014) so ji bili za to dejanje odmerjeni stroški upravne izvršbe v višini 7.643,48 EUR. Predmet presoje zato ni inšpekcijska odločba z dne 6. 4. 2006 (izvršilni naslov), niti sklep o dovolitvi izvršbe z dne 16. 12. 2011, ki je bil izdan, ker tožnica v roku ni prostovoljno izpolnila naloženih obveznosti (zoper te upravne akte je imela na voljo pravna sredstva). Za odločitev v zadevi je nepomemben tudi sklep z dne 30. 9. 2009, s katerim je v tožbi imenovani inšpektor odpravil sklep o dovolitvi izvršbe z dne 6. 11. 2007, saj je bil kasneje (16. 12. 2011) izdan nov sklep o izvršbi.

Stroški postopka – tudi izvršilnega – so vsi stroški, ki nastanejo organu ali stranki med postopkom ali zaradi njega (potni stroški uradnih oseb, izdatki za priče, izvedence, tolmače, ogled, pravno zastopanje, oglase, prihod, izgubo dohodka, strokovno pomoč, odškodnina za škodo, ki nastane pri ogledu, ipd.; prvi odstavek 113. člena ZUP). Tudi če je organ med postopkom imel stroške (npr. plačal je postavljenega tolmača, zato gre za njegov izdatek), to ne pomeni, da jih bo sam trpel. ZUP namreč v nadaljevanju 113. člena in naslednjih ureja vprašanje, koga bodo ti stroški ob koncu postopka dejansko bremenili in komu jih bo dolžan povrniti. Za stroške izvršilnega postopka je v 117. členu določeno, da jih trpi zavezanec, kar pomeni, da organ breme stroškov, ki jih je imel v zvezi z izvedbo izvršilnega postopka, prevali na zavezanca tako, da mu naloži njihovo povračilo.

Ne glede na navedeno pa lahko organ, ki vodi postopek, v skladu s prvim odstavkom 122. člena ZUP oprosti stranko plačila vseh ali dela stroškov postopka, če spozna, da jih ta ne more plačati brez škode za nujno preživljanje sebe in svoje družine (prvi odstavek 122. člena ZUP). Oprostitev je torej mogoča tudi v upravni izvršbi (enako Breznik, Štucin, Marflak, Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP) s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 419). Zato je nepravilno stališče pritožbenega organa, s katerim je zavrnil tožničino pritožbo in ga utemeljil s sklicevanjem na 117. člen ZUP, da po tej določbi tožnice ni mogoče oprostiti plačila stroškov, saj za te stroške niso določene posebne oprostitve.

Z vidika določb ZUP torej ni ovire, da tožnica, ki so ji bili v plačilo naloženi izvršilni stroški, ne bi prosila za oprostitev njihovega plačila.

Po tretjem odstavku 122. člena velja oprostitev plačila stroškov za izdatke organa, ki vodi postopek, kot so potni stroški uradnih oseb, izdatki za priče, izvedence, tolmače, ogled, oglase ipd., ter za položitev varščine za stroške. Gre za primeroma naštete izdatke, ki jih ima organ v zvezi z vodenjem postopka. Zakaj stroški, nastali z rušenjem tožničinih nelegalnih objektov, niso izdatek organa (njihovo povračilo je zahteval s sklepom z dne 29. 1. 2014), prvostopenjski organ ni pojasnil, zato takega njegovega stališča ni mogoče preizkusiti. Iz predloženih upravnih spisov namreč izhaja, da je izvajalec rušenja upravnemu organu 19. 7. 2013 izstavil račun.

Glede na navedeno je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijani sklep zaradi bistvenih kršitev pravil upravnega postopka odpravilo (3. točka prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek (tretji odstavek istega člena).