VSL sodba I Cpg 1800/2014

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Pritožnica sama nosi svoje pritožbene stroške.

1Tožeča stranka je zahtevala vrnitev 5.000,00 EUR z obrestmi, ki jih je plačala toženi stranki za to, da bo izvedla družinsko mediacijo. Tožena stranka (tožeča stranka po nasprotni tožbi) je po nasprotni tožbi zahtevala plačilo 3.000,00 EUR z obrestmi, ki naj bi ji jih še dolgovala tožeča stranka (tožena stranka po nasprotni tožbi) zato, ker je opravljala družinske mediacije.

2Prvostopenjsko sodišče je tožbenemu zahtevku po tožbi ugodilo. Zahtevek iz nasprotne tožbe je zavrnilo.

3Zoper sodbo je vložila pritožbo tožena stranka. Na pritožbo tožeča stranka ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena in jo je pritožbeno sodišče zavrnilo na temelju 353. člena ZPP.

Nesporno dejansko stanje

5Dejansko stanje je bilo med strankama v veliki meri nesporno. Pravdni stranki sta 23. 6. 2010 sklenili pogodbo, ki sta jo poimenovali: „Pogodba o sofinanciranju programov ...: Družinska mediacija in so-mediacija“ (priloga A2; v nadaljevanju: Pogodba). Glede na to pogodbo je bila tožena stranka dolžna izvesti družinsko mediacijo (in so-mediacijo). Zavezala se je tudi, omogočiti nadzor nad izvrševanjem programa pooblaščeni osebi ministrstva, kar je vključevalo „nadzor prostorov, dokumentacije in strokovnih ravnanj (točka IV, črtica 4 Pogodbe). Tožeča stranka se je zavezala toženi stranki plačati 10.000,00 EUR (točki III in V pogodbe), in sicer v dveh enakih delnih zneskih, vsakič po 5.000,00 EUR.

6Tožeča stranka je 2. 8. 2010 plačala prvi delni znesek 5.000,00 EUR. Drugega delnega zneska v enaki višini ni plačala.

7Mag. M., mag. N. in P. so 12. 10. 2010 obiskale toženo stranko z namenom pregleda programa o družinski mediaciji in somediaciji. V poročilo o opravljenem pregledu, ki ga je sestavila tožeča stranka (priloga A3), je zapisano, da so bile na pregledu predložene listine zelo pomanjkljive in nepregledne, zato sta se stranki dogovorili, da bo tožena stranka priskrbela manjkajoče listine. Med drugim se je tožena stranka zavezala predložiti poimenski seznam v mediacijo vključenih oseb.

8Tožena stranka takšnega seznama ni predložila nikoli. Je pa dne 29. 10. 2010 poslala pismo tožeči stranki, v katerem je prosila, naj ji navede pravni temelj za zahtevo, naj tožena stranka navede osebne podatke udeležencev mediacije.

9Tožeča stranka je 15. 11. 2010 poslala toženi stranki pismo, s katerim je odstopila od pogodbe. Zahtevala je tudi vrnitev 5.000,00 EUR in zakonske zamudne obresti od 3. 8. 2010 naprej. Takšen zahtevek je postavila tudi v tožbi. Tožeča stranka toženi stranki ni plačala še dodatnih 5.000,00 EUR, k čimer bi bila zavezana po Pogodbi, če ne bi bila od nje odstopila.

10Tožena stranka se je vseskozi branila, da tožeča stranka ni imela pravice do odstopa od pogodbe. Po njenem stališču je bila Pogodba še veljavna. Z nasprotno tožbo ni zahtevala 5.000,00 EUR, temveč manj. Zahtevala je plačilo 3.000,00 EUR, kolikor naj bi ji tožeča stranka (tožena stranka po nasprotni tožbi) dolgovala.

Zahtevek po tožbi

11Pritožbeno sodišče je najprej odločilo, kakšno vrsto pogodbe sta sklenili stranki tega spora. Podjemna pogodba je pogodba, s katero se podjemnik zavezuje opraviti posel, naročnik pa takšen posel plačati (619. člen OZ). Bistvo podjemne pogodbe je, da podjemnik opravi storitev, ki je lahko tudi povsem netelesne narave. Opravljanje družinske mediacije je takšna storitev. Ker se je tožeča stranka zavezala k plačilu takšne storitve tožene stranke, je očitno, da sta stranki sklenili podjemno pogodbo. Tožeča stranka je bila naročnik, tožena stranka podjemnik.

12S pogodbo ni bilo predvideno, da bi bila tožeča ali tožena stranka udeleženec mediacijskega postopka. Tožena stranka naj bi bila mediator. Naloge mediatorja naj bi opravljala v korist tretjih oseb, ki so se želele poslužiti mediacijskih storitev. Sklenjena podjemna pogodba je torej bila po svoji vsebini pravzaprav pogodba, podobna pogodbi v korist tretjega. Od pogodbe v korist tretjega se je razlikovala le v tem, da tretji ni bil določen ali vsaj nedvoumno določljiv, kar je predpostavka za sklenitev pogodbe v korist tretjega (1. odstavek 126. člena OZ).

13Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da tožena stranka ni niti trdila, in še manj dokazovala, da je tožeči stranki predložila kakršnekoli listine, iz katerih bi bilo mogoče sklepati o izvajanju in o obsegu izvajanja mediacij. Listine, ki jih je predložila, je predložila šele po odstopu od Pogodbe. Prvostopenjsko sodišče je tudi ugotovilo, da tožena stranka ni ugovarjala ničesar glede dogovora z dne 12. 10. 2010, da bo tožena stranka predložila poimenski seznam v mediacijo vključenih oseb. Po pravnem stališču prvostopenjskega sodišča načelo zaupnosti glede poimenskega seznama udeležencev ne velja zato, ker naj bi bila tožeča stranka posredni izvajalec mediacij.

14Pritožba izrecno priznava, da tožena stranka ni predložila seznama udeležencev mediacijskih postopkov (pritožba, št. 13 in 15). Meni pa, enako kot že v prvostopenjskem postopku, da poimenskega seznama udeležencev ni bila dolžna predložiti, ker bi bila s tem kršila 11. člen ZMCGZ.

15Tožeča stranka sama ni bila udeleženec mediacijskih postopkov in kot takšna ni bila njihov koristnik (beneficiar). Za stališče prvostopenjskega sodišča, da je bila tožeča stranka posredni izvajalec mediacij, ni pravne opore. Na to je pravilno opozorila tudi pritožba. Sama se torej ni mogla prepričati s svojo lastno udeležbo pri mediacijskih postopkih, da tožena stranka sploh izvršuje svoje pogodbene obveznosti. Nadzor nad izvrševanjem pogodbenih obveznosti si je tožeča stranka izgovorila s točko IV črtica 4 Pogodbe. Tožena stranka je bila namreč glede na to pogodbeno določbo dolžna toženi stranki omogočiti nadzor, in sicer tudi nadzor nad listinami („dokumentacijo“). Takšna določba je bila razumljiva: tožeča stranka je plačala toženi stranki 5.000,00 EUR zato, da bo tožena stranka izvajala program s tretjimi osebami. Tožeča stranka ni imela druge možnosti za preizkus izpolnjevanja pogodbenih obveznosti s strani tožene stranke, kot je bil takšen. Zahtevala je izročitev poimenskega seznama udeležencev mediacijskih postopkov in se je tako celo dogovorila s toženo stranko.

16Tožena stranka se je že v prvostopenjskem postopku in sedaj v pritožbenem postopku branila z ugovorom, da naj bi bila zahteva po izročiti poimenskega seznama udeležencev nedopustna. To je utemeljevala s 11. členom ZMCGZ, po katerem so vsi podatki v zvezi z mediacijo zaupni, razen če se stranke sporazumejo drugače.

17Takšno stališče glede na ZVOP-1 ni pravilno. Glede na 1. odstavek 9. člena ZVOP-1 se lahko osebni podatki v javnem sektorju lahko obdelujejo, če obdelavo osebnih podatkov in osebne podatke, ki se obdelujejo, določa zakon. Z zakonom se lahko določi, da se določeni osebni podatki obdelujejo le na podlagi osebne privolitve posameznika. Obdelava osebnih podatkov pomeni „kakršnokoli delovanje ali niz delovanj, ki se izvaja v zvezi z osebnimi podatki, … zlasti zbiranje, pridobivanje, vpis, urejanje, shranjevanje, prilagajanje ali spreminjanje ...“ (tč. 3 v 6. členu ZVOP-1). Zapisano preprosteje: za zbiranje osebnih podatkov je potreben zakonski pravni temelj ali soglasje prizadete osebe. Od tega pravila je napravil daljnosežno izjemo 4. odstavek 9. člena ZVOP-1: ne glede na omejitve v 1. odstavku 9. člena ZVOP-1 se lahko v javnemu sektorju obdelujejo tisti osebni podatki „ki so nujni za izvrševanje zakonitih pristojnosti, nalog ali obveznosti javnega sektorja, če se s to obdelavo ne poseže v upravičen interes posameznika, na katerega se osebni podatki nanašajo.“

18Predpostavki za pridobivanje osebnih podatkov sta torej dve: osebni podatek mora biti v zvezi z izvrševanjem zakonitih pristojnosti. Pridobivanje podatka mora biti poleg tega nujno. Zakon je postavil tudi oviro, torej izjemo od izjeme: s pridobitvijo podatka se ne sme poseči v upravičeno korist tretjega.

19Tožeča stranka je Republika Slovenija, Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve. Družinska mediacija in somediacija je nedvomno v okviru pristojnosti prav tega ministrstva. Podatki o osebah, ki se naj bi bile udeleževale družinskih mediacij (in somediacij) pri toženi stranki so bili nujni za preizkus, ali tožena stranka sploh izvršuje svoje pogodbene obveznosti. Ker pa je tožena stranka z izvrševanjem pogodbenih obveznosti zgolj uresničevala naloge iz pristojnosti tožeče stranke, je torej ministrstvo posredno preizkušalo tudi, ali tožena stranka sploh uresničuje naloge samega ministrstva in pa smotrnost porabe državnega denarja. Ni videti nobenega razloga, da bi pri mediaciji udeleženi posamezniki trpeli kakršnokoli prikrajšanje svojih koristi zato, ker je tožeča stranka hotela izvedeti za njihova imena in priimke.

20Tožena stranka bi torej morala dati na razpolago poimenski seznam udeležencev mediacij. Ugovor nedopustnosti, kot ga je uveljavljala tožena stranka, torej ni bil utemeljen.

21Točka IV, 2. odstavek Pogodbe je predvideval, da lahko tožeča stranka odstopi od pogodbe, če tožena stranka „krši določila te pogodbe in ne dela po programu“. Opustitev delovanja po programu je pravzaprav lahko pomenila dve različni kršitvi. Prva bi nastopila, če bi tožena stranka sicer delovala, vendar ne v skladu s programom. Druga bi nastopila, če bi sploh ne delovala. Tudi to bi bilo namreč v nasprotju s programom, torej njenimi nedvomnimi pogodbenimi obveznostmi.

22Tožena stranka je imela dolžnost, omogočiti nadzor nad svojim delovanjem. Če je tožeča stranka zahtevala predložitev listin o izvrševanju pogodbenih obveznosti tožene stranke, je trditveno in tudi dokazno breme o izpolnjevanju pogodbe nosila tožena stranka. Takšna razporeditev vseh dolžnosti in bremen temelji na tč. IV (črtica 4) in 2. odstavku tč. VII Pogodbe.

23Tožeča stranka je izvrševala nadzor nad listinami pri toženi stranki. Zahtevala je tudi seznam udeležencev in ga ni prejela. S toženo stranko se je 12. 10. 2010 celo dogovorila, da bo takšen seznam priskrbela. Tožena stranka seznama ni priskrbela, čeprav se je k temu zavezala. Iz njenega pisma z dne 8. 11. 2010 v katerem je spraševala po pravnem temelju za zahtevo tožeče stranke, je jasno izhajalo, da takšnih podatkov ne namerava predložiti. Tega tudi kasneje, do odstopa od pogodbe, ni storila.

24Ker tožena stranka svojemu bremenu, ki je bil v omogočitvi nadzora ni zadostila, je torej tožeča stranka lahko le sklepala, da tožena stranka ne deluje po programu. Njen odstop od pogodbe je bil torej utemeljen, saj so bile izpolnjene vse predpostavke zanj. Drugače kot meni pritožba, tožeča stranka ni bila dolžna tožeči stranki dati še kakšen dodatni rok za priskrbetje listin ali pa raziskovati še na kakšen drug način, ali tožena stranka izvršuje svoje pogodbene dolžnosti.

25Zaradi odstopa je torej tožeča stranka upravičena do plačila 5.000,00 EUR in pa do zakonskih zamudnih obresti od 3. 8. 2010 naprej (2. in 5. odstavek 111. člena OZ).

26Z ostalimi pritožbenimi razlogi se pritožbeno sodišče zato ni ukvarjalo, ker ne bi v ničemer spremenili izida tega pritožbenega postopka.

Zahtevek po nasprotni tožbi

27Tožena stranka (tožeča po nasprotni tožbi) je zahtevala plačilo 3.000,00 EUR od 5.000,00 EUR in zakonske zamudne obresti. Svoj zahtevek je oprla na pravno stališče, da Pogodba še velja, ker naj bi bil odstop od pogodbe pravno nedopusten. Glede na to naj bi ji tožeča stranka še dolgovala 3.000,00 EUR.

28Glede na to, da je tožeča stranka utemeljeno odstopila od pogodbe, je zahtevek tožene stranke (tožeče po nasprotni tožbi) neutemeljen. Če je pogodba razvezana zaradi odstopa, sta obe stranki prosti svojih obveznosti (1. odstavek 111. člena OZ). Tožeča stranka je torej prosta tistih morebitnih obveznosti po pogodbi, ki jih do odstopa od pogodbe še ni izpolnila. To pomeni, da tožeča stranka ni dolžna plačati niti drugega dela dolžnega zneska (še 5.000,00 EUR), in torej tudi ne dela tega zneska v višini 3.000,00 EUR. Vse to je pravilno presodilo že prvostopenjsko sodišče.

Pravdni stroški

29Pritožbeno sodišče je moralo odločiti še o stroških pritožbe (1. odstavek 165. člena ZPP). Povrnitev pritožbenih stroškov lahko zahteva le stranka, ki uspe s pritožbo (1. odstavek 154. člena ZPP). Ker pritožba ni bila uspešna, pritožnica ni upravičena niti do povrnitve pritožbenih stroškov, niti do spremembe odločitve o stroških prvostopenjskega postopka.