UPRS sklep I U 59/2015

I. Upravno sodišče Republike Slovenije ni stvarno pristojno za odločanje v tej zadevi.

II. Po pravnomočnosti tega sklepa se zadeva odstopi pristojnemu Okrajnemu sodišču v Ljubljani.

Tožbo z dne 9. 1. 2015, ki ji prilaga tudi listine (tožbene priloge A1 – A10), tožnik vlaga zaradi nezakonitega dejanja informacijskega sistema e-ZK, utemeljuje pa jo na podlagi določil 4. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in nadaljnji) ter 6. in 7. odstavka 5. člena Pravilnika o zemljiški knjigi (Uradni list RS, št. 30/11 in 55/11, v nadaljevanju: Pravilnik). Zaradi navedenega nezakonitega dejanja informacijskega sistema e-ZK, ki ga upravlja tožena stranka, in sicer nevknjižbe poočitve v zemljiško knjigo oziroma nevpis poočitve združitve posameznih delov št. 105, 106 in 107 v stavbi št. 215, k.o. A. v nov posamezni del št. 113, vse na podlagi pravnomočne odločbe GURS št. 02132-01171/2012-9 z dne 4. 9. 2014, tožnik meni, da mu je posledično v nasprotju z določbami 2. točke 3. odstavka 115. člena Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1, Uradni list RS, št. 58/03 in nadaljnji) poseženo v človekove pravice in temeljne svoboščine iz 14., 22. in 33. člena Ustave ter 1. člena Protokola št. 1 h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju: EKČP). Da gre za nezakonito dejanje informacijskega sistema e-ZK, ki ga upravlja tožena stranka, oziroma za nezakonito ravnanje oziroma dejanje tožene stranke, tožnik utemeljuje z navedbo, da je navedeno izkazano z dejstvom, da je začasni vodja projektne skupine IZK na Vrhovnem sodišču B.B. tožniku dne 17. 12. 2014 poslal odgovor (tožbena priloga A9), iz katerega izhaja, da naj širši pravni položaj na vseh nepremičninah (posamezni deli št. 105, 106 in 107 v stavbi št. 215, k.o. A.) ne bi bil enak iz dveh razlogov: na prvem mestu iz razlogov obstoječih hipotek, ker ima hipoteka na posameznem delu št. 107 datum učinkovanja 29. 8. 2014, hipoteka na posameznem delu št. 105 in 106 pa ima datum učinkovanja 7. 3. 2012, pri čemer gre sicer za hipoteki, ki sta po svoji vsebini enaki; drugi razlog pa je zaradi deležev lastninske pravice – ker je na posameznem delu št. 105 in 106 lastninska pravica izražena v ulomkih, in sicer 23/50 + 27/50, na posameznem delu št. 107 pa je lastninska pravica izražena z 1/1, pri čemer gre za istega lastnika, tožnik pa je izključni lastnik posameznih delov št. 105, 106 in 107 v stavbi št. 215, k.o. A., do celote (1/1). Tožnik meni, da iz navedenega izhaja, da do vknjižbe omenjene odločbe GURS z dne 4. 9. 2014 v zemljiško knjigo, oziroma, da do vknjižbe poočitve združitve posameznih delov št. 105, 106 in 107 v posamezni del št. 113 ni prišlo, ker informacijski sistem e-ZK, ki ga upravlja tožena stranka, ne prepozna enakosti širših pravnih položajev nepremičnin, to je posameznih delov št. 105, 106 in 107, ki se združujejo v eno nepremičnino oziroma v posamezni del št. 113, v stavbi št. 215, k.o. A. Tožnik pojasnjuje, da je nedvomno tudi, da je 23/50 + 27/50 = 50/50 = 1/1 in da je pri vseh posameznih delih št. 105, 106 in 107 v navedeni stavbi vknjižena enaka hipoteka, oziroma, po vsebini povsem enaka hipoteka, kar izhaja tudi iz tožbi priloženih listin, oziroma iz listin, ki se že nahajajo v zbirki listin na zemljiški knjigi in za katere tožnik v izogib ponavljanju predlaga, da postanejo del trditvene in dokazne podlage tožeče stranke, ki je bila o dejanju, ki se izpodbija s to tožbo in je bilo storjeno 12. 12. 2014, obveščena z e-sporočilom GURS z dne 12. 12. 2014 s priloženim dokumentom „Izpis napak“ in nosi naslov „Izbira nepremičnin“. Pri tem tožnik poudarja, da ni bil stranka v postopku vpisa odločbe GURS z dne 4. 9. 2014, oziroma vpisa združitve posameznih delov št. 105, 106 in 107 v nov posamezni del št. 113 v zemljiško knjigo ter da je bilo navedeno dejanje izvedeno na podlagi 115. člena ZZK-1, ki določa, da se poočitev združitve ali delitve nepremičnine opravi na podlagi obvestila GURS o izvedbi te spremembe v katastru. Iz navedenega po mnenju tožnika tudi izhaja, da sam tožnik ni upravičeni predlagatelj za vpis odločbe GURS oziroma za vpis poočitve združitve posameznih delov št. 105, 106 in 117 v nov posamezni del št. 113 v zemljiško knjigo. Zato tožnik meni, da nima nikakršnega drugega sodnega varstva zoper opisano sporno dejanje tožene stranke, razen vložitve tožbe v upravnem sporu, za katero naj bi bili v celoti izpolnjeni pogoji po 4. členu ZUS-1. Tožnik opozarja na posledico prej opisane situacije, češ da pri stavbi št. 215 k.o. A. iz evidenc GURS izhaja obstoj posameznega dela št. 113 in neobstoj posameznih delov št. 105, 106 in 107, medtem ko prav obratno izhaja iz zemljiške knjige, in sicer obstoj posameznih delov št. 105, 106 in 107 ter neobstoj posameznega dela št. 113. Ker gre očitno za razhajanja med podatki uradnih evidenc, in sicer po eni strani katastrskih podatkov pri GURS in na drugi strani za evidenco zemljiške knjige, tožnik meni, da gre za očitno nastalo pravno negotovost glede podatkov uradnih evidenc, na katere pa tožnik nima vpliva in ne sme nositi posledic opisanih nezakonitih dejanj, ki posegajo v lastninsko pravico tožnika iz 33. člena Ustave v povezavi s 37. členom Stvarno-pravnega zakonika (v nadaljevanju: SPZ), kar se kaže v omejeni možnosti razpolaganja s tožnikovim nepremičnim premoženjem v navedeni stavbi. Tožnik zato meni, da obstaja javni interes glede razrešitve predmetne zadeve zaradi neusklajenosti evidenc katastra (GURS) in evidenc zemljiške knjige, ki povzroča pravno negotovost. Prav tako obstaja tudi pravni interes tožnika za vložitev tožbe, ki jo je pravočasno vložil v zakonsko predpisanem 30-dnevnem roku za vložitev tožbe v upravnem sporu, še zlasti ob upoštevanju 23. člena Ustave in 6. člena EKČP. Nadalje uveljavlja, da sta določbi 6. in 7. odstavka 5. člena Pravilnika po mnenju tožnika v nasprotju z 2. členom ZZK-1, ki določa, da zemljiško-knjižno sodišče vodi zemljiško knjigo s tem, da odloča o vpisih, opravlja vpise v glavno knjigo in vodi zbirke listin, v sled česar meni, da bi o poočitvi združitve nepremičnin, za kar gre v konkretnem primeru, moralo odločati zemljiškoknjižno sodišče, saj je poočitev v skladu z 28. členom in 114. členom v zvezi s 26. členom ZZK-1 pomožni vpis v zemljiško knjigo.

V tožbenem zahtevku tožnik sodišču predlaga, da razsodi, kot sledi: „1.Tožbi se ugodi.

2Ugotovi se, da je tožena stranka dne 12. 12. 2014 s tem, ko na podlagi odločbe GURS št. 02132-01171/2012-9 z dne 4. 9. 2014 ni izvedla vknjižbe poočitve oziroma vpisa poočitve združitve posameznih delov št. 105, 106 in 107, v stavbi št. 215, k.o. A. v nov posamezni del št. 113 v zemljiško knjigo, ravnala nezakonito in je s tem posegla v pravico tožeče stranke do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave, v pravico tožeče stranke do enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave, v pravico tožeče stranke do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave in v pravico tožeče stranke do mirnega uživanja njenega premoženja iz 1. člena Dodatnega protokola h konvenciji o človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Pariz, 20. III. 1952).

3Tožena stranka je dolžna odpraviti posledice dejanja iz prejšnje točke na način da na podlagi določbe GURS št. 02132-01171/2012-9 z dne 4. 9. 2014 izvede vknjižbo poočitve oziroma vpis poočitve združitve posameznih delov št. 105, 106 in 107, v stavbi št. 215, k.o. A. v nov posamezni del št. 113 v zemljiško knjigo, vse v roku 15 dni, da ne bo izvršbe.

4Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni tožeči stranki plačati stroške tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku izpolnitvenega roka dalje do plačila, da ne bo izvršbe.“

K točki 1:

Upravno sodišče RS ni stvarno pristojno za odločanje v tej zadevi.

Tožnik ob sklicevanju na 4. člen ZUS-1 vlaga tožbo v upravnem sporu, češ da s tem, ko zaradi nezakonitega dejanja informacijskega sistema e-ZK, ki ga upravlja tožena stranka, dne 12. 12. 2014 ni bila na podlagi odločbe GURS z dne 4. 9. 2014 izvedena vknjižba poočitve oziroma vpis poočitve združitve posameznih delov št. 105, 106 in 107 v stavbi št. 215, k.o. A. v nov posamezen del št. 113 v zemljiško knjigo, tožena stranka ni ravnala zakonito in je s tem posegla v tožnikove ustavne pravice iz 33., 14. in 22. člena Ustave ter 1. člena Protokola št. I k EKČP, s tožbenim zahtevkom (pod točko 3) pa tožnik zahteva odpravo posledic opisanega dejanja na način, da od tožene stranke zahteva, da izvede vknjižbo poočitve oziroma vpis poočitve združitve posameznih delov št. 105, 106 in 107 v navedeni stavbi v zemljiško knjigo.

V tožbi se tožnik izrecno sklicuje tudi na določilo 23. člena Ustave in 6. člena EKČP, vendar so glede na tožbene navedbe in tožbene zahtevke za obravnavani primer relevantna tudi določila 1. in 2. odstavka 157. člena Ustave. Po 2. odstavku 157. člena Ustave le v primeru, ko ni zagotovljeno drugo sodno varstvo, o zakonitosti posamičnih dejanj, s katerimi se posega v ustavne pravice posameznika, odloča v upravnem sporu Upravno sodišče RS kot specializirano sodišče za reševanje tovrstnih sporov, a le pod pogojem, ki izvira iz subsidiarne narave upravnega spora, da ni zagotovljeno drugo sodno varstvo.

Vendar pa pogoj odsotnosti drugega (učinkovitega) sodnega varstva v obravnavanem primeru ni izpolnjen. To nenazadnje izhaja iz navedb samega tožnika v tožbi na strani 4, 5. odstavek, kjer je navedeno, da se mora tudi o poočitvi združitve nepremičnin (za kar gre v konkretnem primeru), odločati pred zemljiškoknjižnim sodiščem, saj je poočitev v skladu z 28. in 114. členom v zvezi s 26. členom ZZK-1 pomožni vpis v zemljiško knjigo.

Zakonodajalec je z določili 1. in 2. odstavka 2. člena ZZK-1 namreč določil, da zemljiškoknjižno sodišče vodi zemljiško knjigo, med drugim s tem, da odloča o vpisih, opravlja vpise v glavno knjigo in vodi zbirko listin. Samo izvedbo vpisov v informatizirano glavno knjigo je zakonodajalec predpisal z določili 175. člena ZZK-1, podrobneje pa jo opredeljujejo določila 177. člena ZZK-1. Tako je v 2. točki 1. odstavka 177. člena ZZK-1 določeno, da se vpisi v informatizirano glavno knjigo izvedejo kot poočitve iz 1. ali 2. točke 114. člena tega zakona: ko zemljiško-knjižno sodišče preveri, da so izpolnjeni pogoji dovoljenosti te poočitve iz 1., 2. ali 3. odstavka 115. člena ZZK.

K točki 2:

Ker je po povedanem v zvezi s tožbenimi zahtevki tožniku zagotovljeno drugo učinkovito sodno varstvo, in sicer na prvi stopnji sodnega odločanja pred zemljiško-knjižnim sodiščem in na drugi stopnji sodnega odločanja pred višjim sodiščem, nenazadnje pa tudi možnost vložitve ustavne pritožbe pred Ustavnim sodiščem RS, v kolikor bi menil, da so mu z sodnimi odločbami rednih sodišč kršene ustavne pravice, je za reševanje te zadeve stvarno in krajevno pristojno Okrajno sodišče v Ljubljani, upoštevajoč določila 1. odstavka 1. člena v zvezi s 3. točko 99. člena Zakona o sodiščih (ZS, Uradni list RS, št. 19/94 in nadaljnji) in v povezavi z 2. členom in 177. členom ZZK-1.

Glede na povedano se je Upravno sodišče na podlagi določb 19. člena ter 1. odstavka 23. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 73/07 – uradno prečiščeno besedilo in nadaljnji) v zvezi s 1. odstavkom 22. člena ZUS-1 izreklo, da ni stvarno pristojno za odločanje v zadevi ter je odločilo, da se po pravnomočnosti tega sklepa zadeva odstopi Okrajnemu sodišču v Ljubljani kot stvarno in krajevno pristojnemu sodišču.