VSL sklep III Cp 905/2015

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov zahtevek za plačilo odškodnine v višini 6.518,00 EUR. Slednje je tožnik zahteval od zavarovalnice na podlagi zavarovalne pogodbe, po kateri je bila oseba, odgovorna za tožnikovo poškodbo, sozavarovana za osebno odgovornost. Sodišče je ugotovilo, da odgovornost tožene stranke ni podana, saj se škodni dogodek ni zgodil na kraju, ki je kot kraj zavarovanja naveden v zavarovalni polici (t.j. na kraju, za katerega velja zavarovanje).

2Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožuje tožeča stranka in predlaga, da višje sodišče sodbo spremeni tako, da zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, da razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in jo vrne v ponoven postopek. Navaja, da je sodišče napačno „sublimiralo“ dejansko stanje glede vprašanja ali je odgovornost podana, glede na to, da se škodni dogodek ni zgodil na naslovu zavarovanca. Sodišče je napačno interpretiralo 2. člen Posebnih pogojev „Oprema 04/05“ v delu, ki določa, da velja zavarovanje za osebno odgovornost v vseh državah (s tem, ko ga je razložilo kot razmejitev med nepremičninami, ki ležijo v Sloveniji in so lahko zavarovane za vse rizike in nepremičninami v tujini, ki so lahko zavarovane le za določene rizike). Pritožnik meni, da celotno zavarovanje krije različne rizike. Nekateri so izrazito premoženjsko naravnani in zato vezani na točno določen kraj zavarovanja, drugi pa so širši in zato veljajo kjerkoli. V podporo tej trditvi tožnik navaja nekatere druge določbe Posebnih pogojev, npr. 3. odstavek 19. člena, ki pravi, da zavarovalnica krije škodo v primeru ropa zunaj stanovanja do določene višine, ter 18. člen, ki določa, da se osebna odgovornost nanaša tudi na škodo, ki jo zavarovanec povzroči tretji osebi pri športu, uporabi orožja za katerega ima dovoljenje ter uporabi kolesa brez motorja. Vse navedeno se namreč večino časa uporablja izven stanovanja. Pritožnik prav tako meni, da se sodišče zmotno sklicuje na 120. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) in je zmotno zaključilo, da je zavarovalna polica poseben dogovor v primerjavi s Posebnimi pogoji. Pogoji so sestavni del dogovora med zavarovalnico in zavarovancem, zato pogodba ne more predstavljati lex specialis glede na te pogoje. Sodišče je tudi povsem spregledalo določbo 83. člena OZ, ki določa, da je v primerih pogodb, ki so v naprej pripravljene ali predlagane s strani ene stranke, potrebno nejasna določila razlagati v korist druge stranke.

Pritožnik je kasneje vložil še dopolnitev pritožbe, vendar je bila vložena prepozno, zato je sodišče ni upoštevalo.

3Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba je utemeljena.

5V tej zadevi ni sporno, kje se je škodni dogodek zgodil, niti, da se je zgodil izven kraja, ki je na zavarovalni polici označen kot „kraj zavarovanja“. Sporno pa je vprašanje, ali to pomeni, da škodni primer zato ni zavarovani primer in posledično tožena stranka zanj ni odgovorna.

6Posebni pogoji „Oprema 04/05“ (priloga B5 spisa), ki so veljali v času škodnega dogodka, v 2. členu vsebujejo tri določbe v zvezi s krajem zavarovanja:

- prvi odstavek določa: „Zavarovalni kraj predstavlja lokacijo, ki je navedena v polici.“

- drugi odstavek določa: „Zavarovanje velja na območju Republike Slovenije, če ni drugače dogovorjeno.“

- tretji odstavek določa: „Za zavarovanje rizika vlomske tatvine, ropa in osebne odgovornosti zavarovanje velja v vseh državah.“

Na polici je kot kraj zavarovanja naveden naslov zavarovanca. V konkretnem primeru ne gre za neujemanje splošnih določil (posebnih pogojev) in posebnih določil (določil v polici), saj na polici naveden naslov predstavlja le konkretizacijo prvega odstavka 2. člena Posebnih pogojev. Uporaba 120. člena OZ je zato napačna, čeprav iz drugačnih razlogov, kot jih navaja pritožnik.(1) Neskladje, ki ga pritožnik v bistvenem zatrjuje, je neskladje med različnimi določbami istega akta, t.j. Posebnih pogojev „Oprema 04/05“.

7Čeprav se zdi določba prvega odstavka 2. člena Posebnih pogojev „Oprema 04/05“ sama po sebi jasna in z vidika namena zavarovanja tudi smiselna,(2) pa skupaj z drugim in tretjim odstavkom, celotni drugi člen izgubi svojo jasnost (s tem pa nejasno postane tudi pravilo, ki ga vsebuje prvi odstavek). Pritožnik zatrjuje, da tretji odstavek (zavarovanje za osebno odgovornost velja tudi v drugih državah) določa, da so zavarovani tudi določeni škodni primeri, ki nastanejo izven kraja navedenega v polici (v katerikoli državi). Gledano z vidika jezikovne razlage, bi tretjemu odstavku res lahko pripisali takšen pomen, zato ni jasno, ali slednji predstavlja izjemo v odnosu do prvega odstavka ali pa bi ga bilo treba razlagati kako drugače. Da določila 2. člena posebnih pogojev glede kraja zavarovalnih primerov niso jasna, kažejo tudi nekatere druge določbe Posebnih pogojev „Oprema 04/05“, ki bodisi omejujejo višino izplačila za škodo, ki nastane izven kraja stanovanja (tretji odstavek 19. člena), bodisi izrecno izključujejo odgovornost za škodo, ki nastane izven določene oddaljenosti od zavarovanega stanovanja (npr. 5. odstavek 18. člena). Če bi bilo nesporno jasno, da lahko zavarovalni primer za vse rizike nastane le na kraju, navedenem na zavarovalni polici, bi bile takšne določbe nepotrebne (ali pa bi morale biti oblikovane drugače).(3) Iz navedenega sicer ni moč zaključiti, da iz Posebnih pogojev nedvomno izhaja, da so pred osebno odgovornostjo zavarovani škodni dogodki, ki nastanejo kjer koli. Izhaja pa iz navedenega, da pomen določil Posebnih pogojev „oprema 04/05“ glede vprašanja, kateri škodni dogodki glede na kraj nastanka so zavarovani, ni jasen.

8Prvostopenjsko sodišče je tako napačno zaključilo, da so določila Posebnih pogojev „Oprema 04/05“ glede tega, na katerem kraju bo škodni dogodek predstavljal zavarovalni primer, jasna, v posledici česar tožena stranka ni odškodninsko odgovorna. Višje sodišče je zato pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo (355. člen ZPP). Prvostopenjsko sodišče bo tako v ponovljenem postopku moralo ugotoviti ali so izpolnjene vse predpostavke odškodninske odgovornosti (nastanek škode, protipravno ravnanje, vzročna zveza in odgovornost osebe), pri tem pa nejasna pogodbena določila razlagati skladno s 3. odsekom (Razlaga pogodb) 1. oddelka 2. poglavja splošnega dela Obligacijskega zakonika, in nato bodisi zahtevku ugoditi, oz. določiti višino odškodnine, bodisi zahtevek v celoti zavrniti.

-----------

Op. št. (1): Pritožnik navaja, da je uporaba 120. člena OZ napačna, ker določbe v polici ne morejo predstavljati lex specialis glede na določbe Posebnih pogojev. Da slednje lahko predstavljajo (in je zato razlog pritožnikovega izpodbijanja uporabe 120. člena OZ napačen) izhaja iz 926. člena OZ, ki govori o neujemanju določil v zavarovalni polici in splošnih oz. posebnih pogojih (pri čemer daje prednost določilom na polici). Uporaba 120. člena OZ je napačna zato, ker za takšno neskladje v konkretne primeru sploh ne gre.

Op. št. (2): Zavarovalna pogodba se nanaša na zavarovanje stanovanja in njegove opreme, zato se zdi smiselno, da zavarovalne primere predstavljajo primeri, ki se zgodijo v, na oz. v povezavi s stanovanjem.

Op. št. (3): Peti odstavek 18. člena določa, da je osebna odgovornost zavarovanca za škodo, ki jo povzroči njegov pes, izključena, v kolikor je pes od posesti oddaljen več kot 50 metrov. Če bi zavarovalnica s to določbo želela razširiti „kraj zavarovanja“, bi morala določba izrecno vključiti odgovornost za škodo na območju do 50 m in ne izrecno izključiti odgovornost za škodo izven tega obsega.