VSL sodba I Cp 1241/2015

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni povrniti tožeči stranki 194,22 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku paricijskega roka do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki v plačilo 2.000,00 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 2. 2012 naprej in plačilo pravdnih stroškov v višini 345,37 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (do zahtevane višine 5.500,00 EUR).

2Zoper sodbo vlaga pritožbo tožena stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku.(1) Predlaga razveljavitev (prav: spremembo) sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka. Podrejeno se zavzema za razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zmotna in nepopolna je ugotovitev, da je tožena stranka v oddaji na ...TV dne ... 2010 neposredno žalila tožečo stranko. Toženec je v oddaji prikazal razdejanje na svojem vrtu (požagano sadno in okrasno drevje, grmovnice, uničeno balkonsko cvetje), ki ga je v njegovi odsotnosti storila tožeča stranka in njeni pomagači. Z oddajo jih je toženec želel spodbuditi, da z dokazi in alibijem sporočijo svojo nedolžnost. Zadeva bi bila tako zaključena in tožnik ne bi imel psihičnih težav. Sodišče ni upoštevalo, da ni upoštevalo, da tožnik in njegovi pomagači niso želeli stopiti pred kamero in zanikati udeležbe v hudodelstvu z dokazi, da jih toženec v oddaji ni poimensko imenoval, da se je tožnik prepoznal sam in da toženca sodno preganja še tri leta po predvajanju oddaje. To dokazuje, da še vedno obstaja utemeljen sum, da je bil tožnik storilec kaznivega dejanja uničenja tuje lastnine na toženčevem vrtu oziroma da je to hudodelsko dejanje v resnici tudi storil. Nasprotni zaključki sodišča enostransko temeljijo le na tožnikovi izpovedbi, da odločno zanika storjeno dejanje. Ob zaslišanju zanikanja ni bilo. Vse do danes tožnik ni podal take izjave, potrjene z verodostojnimi pričami. Napačen je zaključek, da je pravdni postopek IV P 385/2010 pravnomočno končan. Vložena je ustavna pritožba na Ustavno sodišče Republike Slovenije. Prezrta je vsebina tega spora, iz katere izhaja motiv tožeče stranke za izvršitev skrajno zavržnega dejanja tožeče stranke na škodo tožene stranke – maščevanje zaradi izvršitve začasne odredbe. Sodišče ni izvedlo poizvedb pri policiji o prijavi tožene stranke z dne 29. 4. 2010 v smeri tožnikovih groženj.

3Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo. Predlaga preveritev pravočasnosti vložitve pritožbe in predloga za taksno oprostitev ter zavrženje v primeru neizpolnjenih procesnih predpostavk za vsebinsko obravnavo pritožbe. Sicer navaja, da je o odškodninski odgovornosti tožene stranke pravilno odločeno. Toženec ni uspel dokazati ekskulpacijskih razlogov – da bi bila tožeča stranka kakorkoli odgovorna za razdejanje na toženčevem vrtu. Ker so navedbe v pritožbi žaljive za sodišče, naj pritožbeno sodišče toženca kaznuje zaradi žaljive vloge. Preverjanje alibija tožeče stranke za dejanje 8. 8. 2010 ni pravno relevantno za ta spor. Priglaša pritožbene stroške.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožba in prošnja za taksno oprostitev sta podani pravočasno in ni ovir za vsebinsko presojo pritožbenih navedb. Pritožbeno sodišče je zato sodbo preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in z uradnim preizkusom po drugem odstavku 350. člena ZPP. Ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v okviru trditvene in dokazne podlage strank pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, nanj pravilno uporabilo materialno pravo 179. člena Obligacijskega zakonika(2) in o spornem tožbenem zahtevku pravilno odločilo. Svojo odločitev je pojasnilo v jasnih in popolnih razlogih sodbe, ki jih pritožbeno sodišče sprejema in bo zato v nadaljevanju odgovorilo le na bistvene pritožbene očitke (prvi odstavek 360. člena ZPP).

6Tožnik vtožuje plačilo denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi razžalitve dobrega imena in časti. Trdil in dokazoval je, da je toženec nedopustno posegel v njegove ustavno varovane osebnostne pravice z izjavami v oddaji na ... TV dne ... 2010 oziroma v njenem prispevku: „...“, čeprav je vedel in se zavedal, da tožnik ni storilec očitanega dejanja. Zaradi spora o služnostni pravici ga je z namenom javne razžalitve obdolžil storitve: „orgij mesarskih“ (uničenje drevja in rož v njegovem vrtu) in ga z izrazi: „kolovodja, ki vodi lumpenproletariat“ prikazoval v izrazito negativni luči kot kriminalca, ki se poslužuje groženj in ustrahovanj, kar je žaljivo, slabšalno in zaničevalno.

7Toženec je v odgovoru na tožbo priznal, da je sporno oddajo naročil, ker je prepričan, da je sporno dejanje storil tožnik s pomočjo sosedov. V oddaji jih ni poimensko imenoval. V odgovoru na tožbo je ponovil očitke tožniku v smeri storitve kaznivega dejanja in vodenja „kriminalne združbe“ in trdil, da se je z očitanim dejanjem tožencu in njegovi družini maščeval za izvršeno začasno odredbo.

8Pravica do časti in dobrega imena je osebnostna pravica, ki jo varuje že Ustava (35. člen). Pojma čast in dobro ime se prepletata. Čast je zavest človeka o lastni vrednosti (subjektivna čast), dobro ime oziroma ugled pa je vrednost, ki jo ima prizadeti v družbi (objektivna čast).(3)

9Za upravičenost za denarno odškodnino na podlagi 179. člena OZ, ki jo uveljavlja tožeča stranka, mora oškodovanec dokazati poseg v njegovo osebnostno pravico in potrebno žaljivost, ki se presoja objektivno. Ker civilni predpisi ne določajo, kaj je razžalitev časti in dobrega imena, si sodna praksa pomaga s kazensko pravnim pojmovanjem teh pojmov. Veljajo tudi pri presoji elementa protipravnosti. Upoštevati je treba čas, okoliščine, navade osebe, kateri je žalitev namenjena, medsebojne odnose povzročitelja škode in oškodovanca ter druge okoliščine. Oškodovanec mora dokazati tudi svoje subjektivno trpljenje oziroma obstoj duševnih okoliščin zaradi posega. Vsaka nespoštljivost oziroma nevljudnost, ki koga čustveno prizadene, pravno še ne pomeni posega v čast in dobro ime. Običajno mora biti podano izražanje ne le nevljudnih, ampak neresničnih dejstev. Vsako neresnično dejstvo prav tako še ne pomeni žalitve časti in dobrega imena. Žaljivost neresničnih dejstev je treba skrbno presojati v vsakem konkretnem primeru glede na običajne norme obnašanja in običaje v nekem kulturnem okolju. Protipravnost je lahko izključena, če storilec dokaže resničnost svojih trditev ali če dokaže, da je imel utemeljen razlog verjeti v resničnost zatrjevanega, pa tudi v primerih, če se nekdo o kom žaljivo izrazi npr. pri obrambi kakšne svoje pravice ali varstvu upravičenih koristi, če se iz načina izražanja ali drugih okoliščin vidi, da tega ni storil z namenom zaničevanja.

10Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje dokazni oceni in presoji sodišča prve stopnje, da ugotovljene obtožbe storitve kaznivega dejanja in toženčeve izjave ter njegovo obnašanje v obravnavani TV oddaji pomenijo poseg v zavarovano sfero tožnikove osebnosti. Ne drži, da se sodišče ni opredelilo do dejstva, da tožnik ni bil poimensko imenovan z imenom in priimkom in da je prezrlo spor o služnostni pravici ter pravdni postopek o tem kot motiv za očitano dejanje. Razlogi in ugotovitve o tem so v prvem odstavku na strani 9 sodbe. Razžalitev časti in dobrega imena ni podana le ob imenovanju oškodovanca z imenom in priimkom. Zadošča, da storilec posredno individualizira – konkretizira oškodovanca, vendar tako, da ljudje vedo, kdo je s tem mišljen,(4) in mu verbalno ali realno (z zaničevalno besedo ali gesto) da vedeti, da nima moralnih vrednot, ki mu jih pripisuje družba. Glede na ugotovitve sodišča, da so bili toženčevi očitki sicer neimenovanim sosedom povezani s sporom o služnostni pravici, ter glede na način opisovanja škodnega dogodka, ko je toženec v zvezi z neimenovanimi sosedi in njihovim vodjo s prstom pokazal na tožnikovo hišo, o čemer se je prepričalo ne le z izjavo tožnika, pač pa tudi z izpovedjo toženca samega, ne more biti dvoma o pravilnosti presoje, da se obtožbe storitve kaznivega dejanja in žaljive izjave (kolovodja lumpenproletariata) nanašajo konkretno na tožnika. Ne samo tožnik, kot pravi pritožba, tudi njegovi sorodniki, prijatelji, znanci in sodelavci so ga v toženčevih izjavah takoj prepoznali. O tem se je sodišče zanesljivo prepričalo s tožnikovim zaslišanjem. To potrjuje pravilnost ocene in presoje, da je bil tožnik tudi brez izrecne navedbe imena in priimka jasno konkretiziran, da so ga gledalci lahko prepoznali. Pritožbeno ponavljanje, da toženec tožnika v oddaji ni poimenoval, sprejete dokazne ocene o individualizaciji tožnika kot storilca očitanega kaznivega dejanja ne more omajati.

11Pravilna je tudi ocena in presoja, da je bila toženčeva obtožba na račun tožnika objektivno žaljiva. Izražanje dejstev je treba presojati glede na običajne norme obnašanja in dobre običaje v določenem kulturnem okolju. Ohranjena in spoštovana morajo biti tudi v primeru, ko posameznik ni zadovoljen z reševanjem njegovih pritožb pred pristojnimi organi. Pritožnik zato svojih obtožb na račun tožnika ne more opravičiti s sklicevanjem na slabo delo policije, češ da ni odkrila storilcev kaznivega dejanja na njegovem vrtu. Odkrivanje kaznivih dejanj, iskanje storilcev in njihov pregon je pridržan organom pregona po postopku in na način, kot ga predpisuje zakon. Oškodovanec ima možnost podaje ovadbe in v določenih primerih tudi pravico do prevzema oziroma nadaljevanja kazenskega pregona. Vendar vse v okviru postopka in na način, kot ga določa Zakon o kazenskem postopku. Javno obtoževanje storitve kaznivega dejanja z uporabo slabšalnih in zaničevalnih izrazov o tožniku ob jasnem zavedanju toženca, da dokazov o udeležbi tožnika pri storitvi očitanega dejanja ni, nima podlage v zakonu, odstopa pa tudi od običajnih norm obnašanja in dobrih običajev. Neresničen očitek storitve kaznivega dejanja je že sam po sebi objektivno žaljiv in posega v ugled prizadetega. Enako velja za uporabljene izraze (kolovodja lumpen proletariata), ki imajo že sami po sebi slabšalen in zaničevalen pomen. Da jih je tako razumel in sprejel tožnik, se je sodišče prepričalo z njegovim zaslišanjem, da jih je prav s tem namenom uporabil toženec, pa izhaja že iz njegovih navedb. S tem je nedopustno posegel v tožnikovo osebnostno pravico.

12Pritožnik vztraja pri svojem prepričanju, da je tožnik storilec in vodja očitanega dejanja, zaradi spora o služnostni pravici. S tem nakazuje na izključitev protipravnosti posega v čast in dobro ime. Njegovo naziranje je zmotno, nasprotna odločitev sodišča prve stopnje pa pravilna. Ključne so ugotovitve, da dokazov o tožnikovi udeležbi v spornem dejanju ni in da se je spor o služnostni pravici reševal po sodni poti (ugotovitve na strani 7 sodbe). Zgolj dejstvo, da je med pravdnima strankama neko razmerje sporno, tožniku še ne daje osnove za obtožbo, da je nekdo storilec kaznivega dejanja. Za take trditve o tožniku bi moral imeti toženec utemeljene dokaze, ki bi mu ob povprečni skrbnosti dopuščali take zaključke. V obravnavanem primeru jih ni bilo. Zmotno je pritožbeno prepričanje, da je tožnik konkludentno priznal dejanje. Dejstvo, da se ni želel pred kamero soočiti s tožencem in javno zanikati grobega očitka storitve kaznivega dejanja, ne dokazuje tožnikovega priznanja. Iz podatkov spisa pa tudi izhaja, da je bilo tožencu v sami oddaji predočeno, da sosedje zanikajo očitano dejanje. Torej toženec ni imel nikakršne osnove za izrečene obtožbe na račun tožnika. Svojega ravnanja ne more opravičiti, sprejete dokazne ocene v zvezi s tožnikovim zanikanjem dejanja pa z ničemer omajati. Pritožnik namreč sam priznava, da tožnik dejanja zanika. Zahteva, naj to dokaže s pričami. Pri tem prezre, da je trditveno in dokazno breme o tem na njem, ker trdi, da je tožnik očitano dejanje storil in ne na tožniku, ki to zanika. Negativnih dejstev namreč ni mogoče dokazovati. V okviru podane trditvene in dokazne podlage strank so bila tako pravilno in popolno ugotovljena vsa relevantna dejstva, vključno s tožnikovim zanikanjem očitanega dejanja.

13Višine dosojene odškodnine pritožba ne graja. Pritožbeno sodišče ob uradnem preizkusu ugotavlja, da je glede na ugotovljeno intenzivnost in trajanje duševnih bolečin pri tožniku dosojena pravična odškodnina po merilih 179. člena OZ za duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti.

14Pritožbeni očitki niso utemeljeni. Sprejeta odločitev je pravilna v dejanskem in pravnem pogledu. Procesnih kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni. Zato je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

15Sodišče ni vezano na predloge strank za kaznovanje nasprotnih strank zaradi žaljivih vlog. Predlogu tožeče stranke za kaznovanje pritožnika zato ni sledilo, samo pa razlogov za kaznovanje ni našlo.

16Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, mora tožeči stranki povrniti njene stroške z odgovorom na pritožbo. Odmerjeni so po stroškovniku na list. št. 107 po tarifi Zakona o odvetniški tarifi od vrednosti dosojenega zneska 2.000,00 EUR. Nanašajo se na nagrado za postopek s pritožbo – 139,20 EUR, materialne stroške – 20,00 EUR in DDV – 35,02 EUR. Od skupnega zneska 194,22 EUR bo v primeru zamude s plačilom tožena stranka dolgovala tudi zamudne obresti (313. člen ZPP v zvezi s 378. členom OZ).

-------------

Op. št. (1): Uradni list RS, št. 83/2001 in naslednji – ZPP

Op. št. (2): Uradni list RS, št. 83/2001 s spremembami; OZ

Op. št. (3): Primerjaj II Ips 617/2004 z dne 22. 6. 2006

Op. št. (4): Primerjaj II Ips 634/2003 z dne 23. 12. 2004