VSL sodba I Cpg 901/2014

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo:

I. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 123714/2012 z dne 29. 8. 2012 se razveljavi tudi v prvem in tretjem odstavku izreka in se tožbeni zahtevek zavrne.

II. Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni povrniti toženi stranki pravdne stroške v višini 1.238,30 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do izpolnitve obveznosti.

2Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka, iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi, podrejeno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje ter toženi stranki naloži povračilo vseh stroškov tega postopka.

3Tožena stranka v odgovoru na pritožbo višjemu sodišču predlaga, da pritožbo tožeče stranke v celoti zavrne in izpodbijano sodbo potrdi.

4Pritožba ni utemeljena.

5Predmet zahtevka v tem sporu so trije zneski, v zvezi s katerimi je tožeča stranka najprej vložila predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine. Nanašajo se na izvajanje dveh pogodb med pravdnima strankama, in sicer pogodbe št. C1711-10-460367 z dne 20. 12. 2010 (v nadaljevanju: pogodba 1) in C1711-09- 460234 z dne 26. 8. 2009 (v nadaljevanju: pogodba 2). Pogodba 1 se nanaša na financiranje programa informiranja državljanov tretjih držav o možnostih udeležbe v programih vključevanja v slovensko družbo, pogodba 2 pa je pogodba o financiranju programa za vzpodbujanje medkulturnega dialoga. Na podlagi pogodbe 1 tožeča stranka vtožuje zneska 12.328,89 EUR in 925,47 EUR, na podlagi pogodbe 2 pa 4.396,00 EUR. Znesek 925,47 EUR je tožena stranka plačala že pred vložitvijo ugovora zoper sklep o izvršbi, zato je v nadaljevanju v pravdnem postopku vtoževan le obrestni del zahtevka.

6V postopku pred sodiščem prve stopnje je bilo ugotovljeno, da je v zvezi z zahtevkoma za izplačilo po obeh pogodbah tožena stranka tožečo stranko večkrat pozvala na predložitev dokumentacije, 29. 6. 2011 pa v prostorih tožeče stranke opravila pregled in tožečo stranko pozivala k dopolnitvi dokumentacije. Tožeča stranka je predložila določeno dokumentacijo in podala dodatne obrazložitve, sporno pa je, ali so bile te ustrezne in ali je bila dokumentacija ustrezna. Bistveni razlogi, iz katerih je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo, so naslednji: po pogodbi 2 naročnik financira le stroške, ki so izključno vezani na izvajanje programa, izvajalec je zavezan voditi ločeno računovodsko kodo za te izdatke, trditveno in dokazno breme, da so bili stroški izključno vezani na izvajanje programa, pa je bilo na tožeči stranki. Tožena stranka je storitve, ki jih tožeča stranka ni opravila, specificirala (izhajajo iz obrazložitve izpodbijane sodbe na strani 5), tožeča stranka pa ni niti trdila, da očitki ne držijo. Navedbe, da je tožena stranka spletno stran pohvalila in da je torej spletna stran bila narejena ter je s tem v zvezi nastal nek strošek, pa so prepavšalne. V zvezi s pogodbo 1 tožena stranka zavrača plačilo stroškov I. družbe K. d. o. o. v višini 14.150,02 EUR (ter zneska 38,00 EUR, kar predstavlja stroške stimulacij za T. T. in A. C., kar v pritožbi ni več sporno), pri čemer stroški družbe K. d. o. o. niso bili evidentirani ločeno, temveč v evidencah rednega poslovanja tožeče stranke, česar tožeča stranka ni konkretizirano prerekala in je predložila le pogodbo o sodelovanju s K. d. o. o., ni pa izkazala, da je bil strošek izključno vezan na izvajanje programa, ki je bil predmet pogodbe. Tega s pogodbo o sodelovanju tožeče stranke z družbo K. d. o. o. ni mogoče dokazovati, saj pogodba ne dokazuje, da je družba K. d. o. o. svoje obveznosti po njej tudi izpolnila in v kakšnem obsegu, tožeča stranka pa ni z ničemer izkazala, da so bili stroški, ki so predmet tega dela zahtevka, izključno povezani z izvajanjem ustreznega programa. Tožeča stranka ni opredelila za kakšne stroške gre, sodišče pa je slednje posebej strogo presojalo zaradi dejstva, da je zakoniti zastopnik tožeče stranke, ki je zavod, družbenik s 76 % deležem v družbi K. d. o. o. in hkrati njen zakoniti zastopnik.

7Tožeča stranka v pritožbi uvodoma uveljavlja, da je sodišče prve stopnje nepopolno in zmotno ugotovilo dejansko stanje, ko je ugotovilo, da tožeča stranka ni izvedla vseh aktivnosti, ki so bile navedene v razpisni dokumentaciji ob prijavi, in da ni vodila ločene računovodske kode, povezane z izvajanjem programa. Uveljavlja, da je vse aktivnosti izvedla, pri tem upoštevala sprotna navodila tožene stranke, tožena stranka pa ni imela pripomb na vsebinski del poročila, torej na samo izvedbo. S tem v zvezi je sodišče neutemeljeno zavrnilo dokazna predloga z zaslišanjem zakonitega zastopnika tožeče stranke B. B. in priče T. T., ključne sodelavke, kar je bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ki ji je tožeča stranka ugovarjala že na glavni obravnavi.

8Vendar se sodišče prve stopnje o aktivnostih v zvezi z vsebino izvedbe programa izrecno ni izrekalo, ker se storitve, ki naj jih tožeča stranka ne bi opravila, nanašajo na utemeljitev upravičenosti zahtevanih stroškov oz. neustrezno knjiženje, predložitev dokumentov in specifikacije storitev, kot je to sodišče navedlo v drugem odstavku obrazložitve na strani 5. Tožeča stranka namreč ni izpodbila očitkov tožene stranke, ki so zelo konkretni in se nanašajo na neustrezen sistem knjiženja in predložitev ustreznih dokumentov glede računov družbe K. d. o. o. Zato je neutemeljen očitek o zavrnitvi dokazov z zaslišanjem navedenih prič. T. T. je bila predlagana v dokaz trditev o izvedbi projekta, kar je za odločitev v tej zadevi nerelevantno, saj kvaliteta izvedbe programa v tem postopku ni sporna. Z izpovedbo o potrebnosti in resničnosti vseh stroškov pa pomanjkljive trditvene podlage tožeče stranke ni mogoče nadomestiti (7. in 212. člen ZPP). Pogodbeno se je tožena stranka zavezala povrniti le stroške, ki so izključno vezani na izvajanje programa, tožeča stranka pa stroške, ki so ji z izvajanjem projekta nastali, izkazovati na točno določen način. Dejstvena podlaga sodbe sodišča prve stopnje se torej na izvedene aktivnosti tožeče stranke nanaša le v smislu izkazovanja upravičenosti nastalih stroškov po pogodbah in to je v tej zadevi sporno. Sodišče pa je dolžno izvajati le dokaze v zvezi z dejstvi, ki so za odločitev v sporni zadevi pravno relevantna (prvi odstavek 213. člena ZPP). Ta pa tudi po stališču višjega sodišča v celoti izhajajo iz listinskih dokazov, na katere se v nadaljevanju sklicuje tudi pritožnica; da je namreč tožeča stranka kontrolo del izvršila na kraju samem 29. 6. 2011, iz zapisnika pa ne izhaja, da tožeča stranka kake aktivnosti ne bi izvedla. Glede na zgoraj navedeno je to dejstvo nerelevantno. Spisovni podatki pa ne potrjujejo pritožbene trditve, da je s tem v zvezi tožeča stranka predlagala zaslišanje B. B., saj tožeča stranka v pripravljalnih vlogah ni pojasnila, katera dejstva s tem predlaganim dokazom dokazuje.(1) Višje sodišče zgolj dodaja, da dokaz z zaslišanjem prič niti ni primeren dokaz, kadar stranka dokazuje trditve (te sicer niso bile zadostne, kar bo še pojasnjeno v nadaljevanju) o predložitvi listinske dokumentacije, ki izkazuje povezanost stroškov z izvajanjem programa.

9Čeprav iz dokaznih listin izhaja, kar trdi pritožnica, da je namreč tožeča stranka obširno odgovarjala na dopise tožene stranke, to ne zmanjša trditvenega bremena tožeče stranke. Tožeča stranka ni podala nobenih trditev, da bi vodila evidence tako, kot je to zahtevala tožena stranka in kot to zahteva šesti odstavek 7. člena pogodbe 2 (da je izvajalec zavezan voditi ločeno računovodsko kodo za stroške in izdatke, ki so nastali v povezavi z izvedbo programa). Prav nasprotno, tudi iz listinskih dokazov, na katere se še v pritožbi sklicuje tožeča stranka (dopis z dne 18. 6. 2012, priloga 5, speta v spisu na list. št. 42), izhaja, da je pripombe tožene stranke v zvezi z vodenjem računovodske evidence, ki se nanaša na stroške družbe K. d. o. o., vseskozi zavračala. Nenazadnje to tudi sama trdi v pritožbi. Očitek, da je podana kršitev določb ZPP po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP je zato neutemeljen.

10Po stališču pritožnice je zmotna ugotovitev sodišča, da K. d. o.o . ni izpolnil obveznosti po pogodbi, saj je tožeča stranka prejela, kar je bilo dogovorjeno s pogodbo. V zvezi s tem se višje sodišče pridružuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni izkazala, da so bili vsi stroški po pogodbi 2 družbe K. d. o. o. povezani izključno z izvajanjem programa. Dokazne listine namreč potrjujejo trditve tožene stranke, da tožeča stranka v zvezi z njimi ni zagotovila ustreznega knjiženja, ki bi te stroške povezalo z aktivnostmi tožeče stranke pri izvedbi projekta. Tožeča stranka jih je namreč izkazovala le z izdanimi računi družbe K. d. o. o. Nerelevantne so pritožbene trditve, da je tožeča stranka od družbe K. d. o. o. prejela to, kar je bilo s pogodbo med tožečo stranko in družbo K. d. o. o. dogovorjeno, in da dobavljena vsebina in količina iz te pogodbe tudi izhaja. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da tožeča stranka ni izkazala, da je bil strošek vezan na izvajanje programa. Neutemeljeno pa je tudi sklicevanje na pogodbeno prakso v letih 2009 in 2010. Tožena stranka je namreč konkretno navedla, kaj je od tožeče stranke zahtevala,(2) a je tudi na te trditve tožeča stranka le splošno odgovorila s sklicevanjem na pogodbo z družbo K. d. o. o. Višje sodišče tako ugotavlja, da drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožeča stranka konkretnih očitkov tožene stranke, ki izhajajo tudi iz listinske dokumentacije, ni prerekala, kot izhaja iz obrazložitve sodišča prve stopnje na strani 9, v 20. točki. Tudi po stališču višjega sodišča tožeča stranka o potrebnosti in resničnosti nastalih stroškov ter njihovi povezavi z izvajanjem programov ni podala zadostne trditvene podlage.

11Zmoten zaključek sodišča prve stopnje glede ustrezne računovodske kode tožeča stranka utemeljuje s tem, da je podrobno pojasnila način vodenja računovodske kode, ali je bila dokumentacija ustrezno vodena, pa bi lahko pojasnil izvedenec finančno-računovodske stroke, katerega določitev je predlagala. Vendar se, upoštevaje zgoraj ugotovljeno, da namreč tožeča stranka ni izkazala upravičenosti stroškov, katerih povračilo zahteva, pritožbeni očitki o zmotnih zaključkih sodišča prve stopnje v zvezi z vodenjem ločene računovodske kode posledično izkažejo za nerelevantne. Dejstvo je sicer, da tožena stranka ni mogla preveriti upravičenosti zahtevanih povračil stroškov tudi zato, ker jih tožeča stranka računovodsko ni prikazovala na način, ki bi njihov nastanek neposredno povezal z izvajanjem pogodbenih programov. Vendar, ker v tem postopku tožeča stranka ni izkazala, da so vtoževani zneski sploh upravičen strošek izvedbe pogodbenih programov,(3) niti ni več pomembno, ali so bili računovodsko pravilno vodeni - in to kljub temu, da je bila tudi ustreznost knjigovodskih evidenc pogodbena dolžnost tožeče stranke.

12Pritožbene trditve, da je tožeča stranka nesporno dokazala, da je tožena stranka na končno poročilo pripombe podala prepozno, zato je stališče sodišča v točki 13. sodbe, vezano na 14-dnevni rok, materialnopravno napačno, so neutemeljene. Na to je pravilno odgovorilo že sodišče prve stopnje, čemur se višje sodišče pridružuje. Dodaja pa še, da pogodba 2 nikjer ne določa, da v primeru, da tožena stranka pripomb ne poda, znesek iz zahtevka avtomatično zapade v plačilo. Prav tako v pogodbi 2 tudi ni nikjer izrecno navedeno, da po izteku 14-dnevnega roka tožena stranka ne more več uveljavljati pripomb v zvezi s predloženim zahtevkom.

13Tožeča stranka se tudi v pritožbi sklicuje na razlog, zaradi katerega meni, da tožena stranka v resnici zavrača plačilo, to je, da toženi stranki ni uspelo počrpati 75 % sredstev sofinanciranja programa iz sredstev EU. Obrazložitev sodišča prve stopnje v zvezi s tem je izčrpna in pravilna. Ker tožeča stranka ni izkazala, da je tožena stranka neupravičeno zavrnila plačilo, morebitni resnični motivi tožene stranke pri tem niso relevantni. Zato so neutemeljene pritožbene trditve, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do dokazov, ki jih je tožeča stranka predložila v zvezi s tem. Dolžnost sodišča prve stopnje je namreč le, da se opredeli do dejstev, ki so pravno pomembna za odločitev.

14Tožeča stranka še uveljavlja, da je tožena stranka v postopku predložila postopkovnik o črpanju EU sredstev, tožeča stranka pa je v tretji pripravljalni vlogi izrecno pojasnila, da je ta neberljiv, in zaprosila, da tožena stranka predloži ustrezno kopijo. Ker tega ni storila, se tožeča stranka do postopkovnika in s tem zvezanih trditev tožene stranke v drugi pripravljalni vlogi ni mogla opredeliti, zaradi česar je bilo prekršeno načelo kontradiktornosti, posledično pa podana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Slednje ne drži, ker sodba sodišča prve stopnje vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih, ki so jasni in skladni, višje sodišče pa jo je lahko preizkusilo. Kršitve načela kontradiktornosti pa tožeča stranka v pritožbenem postopku ne more več uveljavljati. Očitane kršitve namreč na naroku za glavno obravnavo dne 20. 11. 2013(4) ni grajala, zato se na kršitev pravice do izjave (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) v pritožbenem postopku ne more več sklicevati (286. b člen ZPP).

15Ker je pritožbeno neizpodbito dejstvo, da tožeča stranka ni izkazala, da so stroški, vezani na račune družbe K. d. o. o., nastali izključno pri izvajanju projektov po obeh pogodbah, so nadalje nerelevantne tudi pritožbene trditve o protispisnosti v zvezi s kapitalsko povezanostjo zastopnika tožeče stranke v družbi K. d. o. o. Kapitalska povezanost zakonitega zastopnika tožeče stranke z družbo K. d. o. o. je gotovo utemeljen razlog za posebej skrbno presojo stroškov, ki naj bi jih tožeča stranka imela s to družbo, čeprav samo dejstvo poslovnega sodelovanja za nikogar ni sporno. Pri tem pa ni pomembno, kar ponavlja tožeča stranka, da je namreč izkazala, da je družba K. d. o. o. svoje pogodbene obveznosti do tožeče stranke v celoti izpolnila, pač pa, kot že navedeno, ali je tožeča stranka pri izvajanju pogodb s toženo stranko upravičila obstoj stroškov, ki jih je imela z družbo K. d. o. o. Tega dokaznega bremena pa tožeča stranka ni zmogla.

16Glede obresti od zneska 925,47 EUR je tožeča stranka v predlogu za izvršbo navedla, da znesek zapade v plačilo 19. 7. 2012. Med strankama ni sporno, da je bil znesek plačan 30. 8. 2012, vendar podatki spisa potrjujejo ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni podala nobene trditvene, niti dokazne podlage, da je znesek zapadel v plačilo 19. 7. 2012. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tudi ta zahtevek tožeče stranke.

17Ker je torej pritožba neutemeljena, jo je višje sodišče zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

18Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP), tožena stranka pa stroškov pritožbenega postopka ni priglasila.

----------

(1) Prim. pripravljalna vloga tožeče stranke z dne 22. 11. 2012, red. št. 7, list. št. 198 spisa.

(2) Prim. pripravljalna vloga tožene stranke z dne 20. 12. 2012, red. št. 10, list. št. 203 spisa.

(3) Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da teh trditev tožeča stranka v postopku ni postavila - prim. obrazložitev pod 20. točko na str. 9 sodbe.

(4) Na list. št. 219 in 220 spisa.