VSRS Sodba I Ips 53865/2010-85

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

A.

1Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 5. 11. 2013 J. Š. spoznalo za krivega storitve nadaljevanega kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 234a. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) in mu izreklo kazen deset mesecev zapora. Odločilo je, da mora obsojenec oškodovani družbi M. d.o.o., plačati premoženjskopravni zahtevek v višini 16.631,45 EUR, oškodovani družbi P. d.o.o., pa premoženjskopravni zahtevek v višini 32.763,81 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 9. 2006 do plačila, vse v roku petnajst dni od pravnomočnosti sodbe sodišča prve stopnje; oškodovano družbo P. d.o.o., je s presežkom do zneska 35.214,13 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi napotilo na pravdo. Obsojenca je oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 9. 7. 2014 pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojenca je oprostilo plačila sodne takse.

2Zoper pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik pravočasno, dne 7. 10. 2014, vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Zagovornik Vrhovnemu sodišču predlaga, da obsojenca oprosti obtožbe za obravnavano kaznivo dejanje, podredno pa predlaga razveljavitev izpodbijane pravnomočne sodbe in vrnitev sodišču prve stopnje v novo odločanje pred drugega sodnika posameznika okrožnega sodišča.

3Vrhovna državna tožilka je v odgovoru z dne 28. 10. 2014, podanim v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP, zahtevo za varstvo zakonitosti ocenila kot neutemeljeno. Po navedbah vrhovne državne tožilke sta se sodišči prve in druge stopnje opredelili do obsojenčevega zagovora ter ocenili, da odločba Davčne uprave Republike Slovenije (v nadaljevanju DURS) z dne 10. 4. 2008 o davčnem inšpekcijskem nadzoru ni potrdila obsojenčevega zagovora o davčnem ozadju poslovanja oškodovane družbe M. d.o.o., in obsojenčeve družbe. Sodišči sta pri oceni obsojenčevega ravnanja poleg navedene davčne odločbe upoštevali druge listinske dokaze in izpovedi prič. Zaključki sodišč tako niso v nasprotju s podatki v spisu, nestrinjanje z dokazno oceno sodišča pa po vsebini predstavlja uveljavljanje razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, ki ga v skladu z drugim odstavkom 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dovoljeno uveljavljati.

4Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke poslalo obsojencu in njegovemu zagovorniku, ki nanj nista odgovorila.

B.

5Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja, da je pri odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu vezano na dejansko stanje, ugotovljeno v pravnomočni sodbi (drugi odstavek 420. člena ZKP), in ne presoja vprašanj, povezanih z dejanskim stanjem, kot so pravilnost ocene dokazov in zaključkov sodišča glede pravno relevantnih dejstev. Pravnomočno sodno odločbo je z zahtevo za varstvo zakonitosti dopustno izpodbijati le zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe. Vrhovno sodišče se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP) in so konkretizirane tako, da je mogoč preizkus njihove utemeljenosti.

6V konkretni kazenski zadevi vložnik napada pravno opredelitev kaznivega dejanja, ko navaja, da je potrebno obravnavana obsojenčeva dejanja opredeliti kot pomoč pri kaznivem dejanju zatajitve finančnih obveznosti (254. člen v zvezi s 27. členom KZ). Po zagovornikovih navedbah iz odločbe DURS z dne 10. 4. 2008 izhaja, da obsojenčeva družba O. d.o.o. v lokalu na B. v Ljubljani ni opravljala nobenih gradbenih del, niti za opravljanje del ni najemala podizvajalcev; šlo je za t.i. missing trader družbo, preko katere je družba M. d. o. o. utajevala davek na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) (kršitev 1. točke prvega odstavka 420. člena v zvezi s 4. točko 372. člena ZKP).

7Vrhovno sodišče ugotavlja, da uveljavljana kršitev ni podana. Obsojenčeva dejanja, opisana v izreku sodbe sodišča prve stopnje, imajo vse zakonske znake nadaljevanega kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 234a. člena KZ. Kot je obrazložilo sodišče prve stopnje, iz odločbe DURS z dne 10. 4. 2008 izhaja ugotovitev, da storitve, ki jih je obsojenčeva družba O. d.o.o. zaračunala družbi M. d.o.o. in za katere je navedena družba uveljavljala odbitek vstopnega DDV, niso bile opravljene. Iz tega razloga DURS ni upoštevala (v odločbi DURS navedenih) izstavljenih računov družbe O. d.o.o., zato je bila družba M. d.o.o. dolžna plačati DDV in pripadajoče obresti v skupnem znesku 87.041,96 EUR. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da obramba ni predložila dokazov, ki bi potrdili zatrjevana dejstva, da je šlo v obravnavanem primeru zgolj za navidezna poslovna razmerja, zaradi česar obsojenec ne bi mogel storiti nadaljevanega kaznivega dejanja poslovne goljufije. Odločba davčnega organa samo še dodatno potrjuje očitek iz obtožnice, da je obsojenec prejel denar za storitve, ki jih ni opravil in se s tem okoristil na račun družb M. d.o.o. in P. d.o.o. (točka 13 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje). Sodišče druge stopnje je pritrdilo obrazložitvi sodišča prve stopnje in dodalo, da je zagovornikovo stališče glede pomoči pri kaznivem dejanju zatajitve finančnih obveznosti v nasprotju z obsojenčevim zagovorom, listinsko dokumentacijo v spisu in izpovedbami zaslišanih prič, iz katerih izhaja, da so se gradbena dela na obravnavanem objektu izvajala, glavni izvajalec pa je bila družba O. d.o.o. (točki 6 in 8 obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje). Zagovornik z drugačno dokazno oceno odločbe DURS z dne 10. 4. 2008 ne uveljavlja kršitve kazenskega zakona po 4. točki 372. člena ZKP, temveč s svojimi navedbami uveljavlja razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, zaradi česar zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

8Po zagovornikovih navedbah pri poslovanju med družbama M. d.o.o. in O. d.o.o. ni šlo za resnično gospodarsko poslovanje oziroma za sklenitev in izvajanje resnične gospodarske pogodbe. Ker je kaznivo dejanje poslovne goljufije po prvem odstavku 234a. člena KZ mogoče storiti le pri sklepanju ali izvajanju resničnih gospodarskih pogodb, torej le pri opravljanju legalne gospodarske dejavnosti, je tudi na tej podlagi podana kršitev kazenskega zakona po 4. točki 372. člena ZKP.

9Pojem gospodarske dejavnosti je opredeljen v petem odstavku 126. člena KZ, ki določa, da se za gospodarsko dejavnost štejejo proizvodnja in promet blaga, opravljanje storitev na trgu, bančno in drugo finančno poslovanje, opravljanje dejavnosti, poklica ali nalog, za katere je predpisano ali dogovorjeno plačilo in tudi vodenje ter sodelovanje pri upravljanju, zastopanju in nadzorstvu pri teh dejavnostih. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje zaključilo, da je obsojenec kot direktor gospodarske družbe O. d.o.o. v imenu družbe kot izvajalca z družbo M. d.o.o. kot naročnikom sklenil gradbeno pogodbo (1. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje) in kot direktor navedene družbe z družbo P. d.o.o. sklenil ustni dogovor o opravi instalacijskih del (2. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje). Obsojenec je deloval pri vodenju in izvajanju gospodarske dejavnosti; v imenu družbe O. d.o.o. se je zavezal pogodbe izpolniti oziroma je v imenu družbe sklepal gospodarske posle, s tem pa opravljal gospodarsko dejavnost, pri čemer dokazi, izvedeni v postopku pred sodiščem prve stopnje, niso potrdili zatrjevanih dejstev, da je šlo za navidezna poslovna razmerja. Obsojenec je torej obe v izreku sodbe opisani dejanji izvršil pri opravljanju gospodarske dejavnosti (točki 13 in 15 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje), zato je navedeni zakonski znak kaznivega dejanja podan(1).

10Po navedbah zagovornika (1) so ugotovitve DURS, ki izhajajo iz odločbe z dne 10. 4. 2008, v nasprotju z opisom kaznivega dejanja v prvi točki izreka sodbe sodišča prve stopnje; (2) avansni računi, navedeni v prvi točki izreka sodbe sodišča prve stopnje, niso navedeni v knjigi prejetih računov družbe M. d.o.o., zato je prva točka izreka sodbe sodišča prve stopnje nerazumljiva; (3) računi št. 2810/05, 2511/2005, 0512/05, 1212/05 in 2012/05 niso avansni računi ter (4) se avansni računi, navedeni v prvi točki izreka sodbe sodišča prve stopnje, ne ujemajo z avansnimi računi, navedenimi v davčni odločbi z dne 10. 4. 2008. Kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je podana, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje sam sebi ali razlogom sodbe; ali če sodba sploh nima razlogov ali če v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi popolnoma nejasni ali v precejšnji meri s seboj v nasprotju; ali če je o odločilnih dejstvih precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku, in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Glede na navedeno pomenijo navedbe zahteve v tem pogledu le nestrinjanje s presojo izvedenih dokazov in s tem uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar je v nasprotju z določbo drugega odstavka 420. člena ZKP.

11V nadaljevanju zahteve za varstvo zakonitosti zagovornik neutemeljeno navaja, da so razlogi sodbe sodišča druge stopnje glede opravljenih gradbenih storitev in opravljanja gospodarske dejavnosti družbe O. d.o.o. nejasni in v nasprotju z odločbo DURS z dne 10. 4. 2008, odločbo Ministrstva za finance z dne 21. 12. 2009, sodbo Upravnega sodišča Republike Slovenije z dne 7. 9. 2010 in sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 31. 5. 2012, iz katerih izhaja, da obsojenčeva družba ni opravljala gospodarske dejavnosti in ni izvedla gradbenih del za družbo M. d.o.o. (kršitev 2. točke prvega odstavka 420. člena v zvezi z 11. točko prvega odstavka 371. člena ZKP). Sodišče druge stopnje je zaključilo, da iz odločbe DURS z dne 10. 4. 2008 izhaja ugotovitev, da družba O. d.o.o. za družbo M. d.o.o. ni opravila zaračunanih gradbenih storitev, za katere je družba M. uveljavila odbitek vstopnega DDV, zato precejšnje nasprotje med razlogi sodbe sodišča druge stopnje o vsebini odločbe DURS z dne 10. 4. 2008 in samo odločbo DURS ni podano. Ker sodba sodišča druge stopnje ne vsebuje razlogov o odločbi DURS z dne 10. 4. 2008 glede opravljanja gospodarske dejavnosti družbe O. d.o.o., precejšnje nasprotje med razlogi sodbe sodišča druge stopnje in samo odločbo DURS po logiki stvari ne more biti podano. Zagovornik s svojimi navedbami po vsebini izraža nestrinjanje z dokazno oceno obeh sodišč, s čemer izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, kar predstavlja nedopusten razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

12Zagovornik v zvezi z računi, navedenimi v prvi točki izreka sodbe sodišča prve stopnje, ponovno uveljavlja kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker naj bi bili razlogi sodb sodišč prve in druge stopnje nejasni ter v nasprotju z vsebino listin v spisu, zlasti z odločbo DURS z dne 10. 4. 2008. Vrhovno sodišče ugotavlja, da v zvezi z obravnavano kršitvijo glede razlogov sodbe sodišča prve stopnje ni podana procesna predpostavka iz petega odstavka 420. člena ZKP. Zagovornik navedene kršitve ni uveljavljal v pritožbi z dne 9. 12. 2013, v zahtevi za varstvo zakonitosti pa vložnik ni navedel, da kršitve ni mogel uveljavljati s pritožbo, zato je v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi ne more uveljavljati. Zagovornikove navedbe v zvezi s kršitvijo 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP glede razlogov drugostopenjske sodbe predstavljajo nestrinjanje z v izpodbijani pravnomočni sodbi ugotovljenim dejanskim stanjem, ki ga z zahtevo za varstvo zakonitosti v skladu z drugim odstavkom 420. člena ZKP ni dopustno uveljavljati.

C.

13Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, zahteva pa je bila pretežno vložena iz razloga zmotno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

14Vrhovno sodišče je obsojenca na podlagi četrtega odstavka 95. člena v zvezi z 98.a členom ZKP oprostilo plačila sodne takse.

----

(1) Tako tudi sodba VSRS I Ips 48478/2010-189 z dne 20. 3. 2014.