VSRS Sodba I Ips 59760/2013-209

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se zavrneta.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

A.

1B. D. je bil s sodbo Okrožnega sodišča v Kopru I K 59760/2013 z dne 8. 5. 2014 spoznan za krivega storitve nadaljevanega kaznivega dejanja velike tatvine po 1. in 3. točki prvega odstavka 205. člena v zvezi s prvim odstavkom 204. člena in 54. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in kaznivega dejanja kršitve nedotakljivosti stanovanja po prvem odstavku 141. člena KZ-1. Oprostilo ga je obtožbe, da naj bi storil kaznivo dejanje neupravičenega prometa s prepovedano drogo po prvem odstavku 186. člena KZ-1. Za nadaljevano kaznivo dejanje velike tatvine je sodišče obsojencu določilo kazen 1 (eno) leto in 6

(šest) mesecev zapora, za kaznivo dejanje kršitve nedotakljivosti stanovanja kazen 3 (tri) mesece zapora in mu nato izreklo enotno kazen 1(eno) leto in 8 (osem) mesecev zapora. Višje sodišče v Kopru je s sodbo III Kp 59760/2013 z dne 26. 6. 2014 pritožbo obsojenca in njegove zagovornice zavrnilo. Obe sodišči sta obsojenca oprostili plačila sodne takse.

2Zahtevo za varstvo zakonitosti sta vložila obsojenčev zagovornik in vrhovni državni tožilec. Zagovornik v zvezi s kaznivim dejanjem velike tatvine uveljavlja kršitev kazenskega zakona. Predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi ugodi in pravnomočno sodbo ustrezno spremeni. Vrhovni državni tožilec prav tako uveljavlja kršitev kazenskega zakona, in sicer v zvezi s kaznivim dejanjem kršitve nedotakljivosti stanovanja, in predlaga, da se obsojenca za to dejanje oprosti in se mu izreče kazen za nadaljevano kaznivo dejanje velike tatvine po prvem odstavku 205. člena KZ-1.

3Vrhovni državni tožilec je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenčevega zagovornika ocenil, da zahteva ni utemeljena. Ugotavlja, da zagovornik v zahtevi polemizira z dejanskimi zaključki pravnomočne sodbe. Kaznivo dejanje velike tatvine na škodo A. K. pa ni ostalo pri poskusu, ker je v skladu s t.i. aprehenzijsko teorijo kaznivo dejanje tatvine dokončano, ko storilec z odvzemom stvari le-to dobi v posest.

4Odgovor vrhovnega državnega tožilca in zahteva za varstvo zakonitosti Vrhovnega državnega tožilstva sta bila vročena obsojencu in njegovemu zagovorniku. Obsojenec je Vrhovnemu sodišču poslal vlogo, ki jo je naslovil kot zahtevo za varstvo zakonitosti, in uveljavlja več kršitev kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka, izpodbija odločbo o kazenski

sankciji in premoženjsko pravnem zahtevku in graja objavo v časopisnem članku.

B.

5Uvodoma Vrhovno sodišče pojasnjuje, da se po določbi tretjega odstavka 421. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zahtevo za varstvo zakonitosti sme vložiti v treh mesecih od zadnje vročitve pravnomočne sodne odločbe obdolžencu oziroma zagovorniku. V skladu s tretjim odstavkom 83. člena Zakona o sodiščih (ZS) procesni roki v času sodnih počitnic ne tečejo. Sodne počitnice trajajo od 15. 7. do vključno 15. 8., torej skupaj 32 dni. Glede na

navedeno se v primeru, ko se rok za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti ne izteče pred pričetkom sodnih počitnic, ta rok podaljša za 32 dni. V obravnavanem primeru je bila sodba Višjega sodišča v Kopru obsojencu vročena 1. 7. 2014, njegovi takratni zagovornici pa 2. 7. 2014. Ker so kmalu po vročitvi sodbe pritožbenega sodišča njegovi zagovornici nastopile sodne počitnice (15. 7. 2014), se je tek roka za vložitev izrednega pravnega sredstva podaljšal za 32 dni in se je iztekel dne 4. 11. 2014. Vlogo, ki jo je naslovil kot zahtevo za varstvo zakonitosti, je obsojenec upravi Zavoda za prestajanje kazni zapora

Koper izročil 23. 11. 2014, torej po poteku roka za vložitev izrednega pravnega

sredstva. Vrhovno sodišče zato njegove vloge ni obravnavalo kot zahteve za varstvo zakonitosti, ampak le kot odgovor na zahtevo in odgovor Vrhovnega državnega tožilstva. Obsojenec v svoji vlogi uveljavlja več procesnih in materialnih kršitev zakona ter zmotno ugotovitev dejanskega stanja, katere Vrhovno sodišče ni presojalo, kolikor presegajo kršitve, ki jih z zahtevama pravočasno uveljavljata zagovornik in vrhovni državni tožilec.

Glede zahteve za varstvo zakonitosti obsojenčevega zagovornika

6Po navedbah zagovornika je bila tatvina na škodo M. P. izvršena v odprtem stanovanju, oškodovanka se je nahajala v sosednjem stanovanju in obsojenec je vedel, da v prostoru ni nikogar, zato ne gre za kvalificirano obliko tatvine. Kaznivo dejanje velike tatvine na škodo A. K. dne 12. 12. 2013 pa je ostalo pri poskusu, saj oškodovanka posesti na stvareh ni izgubila. Ker je sodišče uporabilo določbe o dokončanem kaznivem dejanju namesto o poskusu in določbe o kvalificirani obliki tatvine namesto o temeljni, je po prepričanju zagovornika uporabilo zakon, ki ga ne bi smelo.

7V zvezi s temi kršitvami Vrhovno sodišče ugotavlja, da za njihovo presojo niso podane procesne predpostavke iz petega odstavka 420. člena ZKP. Vložnik zahteve za varstvo zakonitosti se sme na kršitve iz prvega odstavka 420. člena ZKP sklicevati samo, če jih ni mogel uveljavljati v pritožbi ali če jih je uveljavljal, pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo. Redno pravno sredstvo mora biti izčrpano ne le z vložitvijo pravnega sredstva, temveč tudi po vsebini (formalno in materialno izčrpanje). Navedeno pomeni, da mora vložnik kršitve, ki jih uveljavlja z zahtevo, po vsebini uveljavljati že v predhodnem postopku s pritožbo. Obsojenec in njegova zagovornica v pritožbah z dne 23. 5. 2014 in z dne 28. 5. 2014 nista uveljavljala v prejšnji točki izpostavljenih kršitev kazenskega zakona, v zahtevi za varstvo zakonitosti pa zagovornik ne navede, da teh kršitev ni bilo mogoče uveljavljati s pritožbo, zato jih v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi ne more uveljavljati.

8V drugem delu zahteve zagovornik uveljavlja razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, ker kaznivih dejanj velike tatvine na škodo I. L. in M. P. ni storil obsojenec, ampak D. R., pri čemer se zagovornik sklicuje na razloge iz pritožbe. Po določbi drugega odstavka 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato Vrhovno sodišče tudi v tem delu zahteve za varstvo zakonitosti ni obravnavalo.

Glede zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovnega državnega tožilstva

9V zahtevi vrhovni državni tožilec navaja, da je obtožba obsojencu v okviru konstrukcije nadaljevanega kaznivega dejanja očitala tudi poskus kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena v zvezi z 204. členom KZ-1. V tem delu je prvostopenjsko sodišče iz opisa dejanja izpustilo posamezna neugotovljena dejstva, kar je imelo za posledico spremembo pravne opredelitve očitanega kaznivega dejanja, tako da je obsojenca spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja kršitve nedotakljivosti stanovanja po prvem odstavku 141. člena KZ-1. Pri tem pa je sodišče prve stopnje kršilo načelo zakonitosti oziroma kazenski zakon v vprašanju, ali je dejanje, zaradi katerega se obdolženec preganja, kaznivo dejanje. V konkretnem opisu kaznivega dejanja

kršitve nedotakljivosti stanovanja po 141. členu KZ-1 manjka zakonski znak „neupravičen“ vstop. Po prepričanju vrhovnega državnega tožilca zgolj (nasilno) odprtje zaprtega prostora in vstop vanj ne predstavlja družbi nevarnega ravnanja, kaj šele kaznivo dejanje kot tisto človekovo protipravno ravnanje, ki ga zakon zaradi nujnega varstva pravnih vrednot določa kot kaznivo. Kazenskopravni mehanizmi za varovanje ustavnopravno zagotovljene pravice do nedotakljivosti stanovanja bodo vzpostavljene šele takrat, ko bo prišlo do nezakonitega vstopa v tuje stanovanje ali zaprt prostor. Zakonski znak

„neupravičen“ je tista bistvena okoliščina, ki nevtralno družbeno ravnanje loči

od kaznivega dejanja nedotakljivosti stanovanja in slednjega kot takega v osnovi determinira. Šele gotov zaključek, da je bil vstop obsojenca v notranjost lesene brunarice neupravičen v smislu, da za tako ravnanje ni imel ustreznega dovoljenja upravičenca, niti zakonskega pooblastila, bi omogočal pravno subsumpcijo konkretnih okoliščin primera pod zgornjo premiso, ki jo predstavlja abstraktni zakonski stan kaznivega dejanja nedotakljivosti stanovanja. Zaradi izostanka ključnega zakonskega znaka, je bila obsojencu odvzeta tudi možnost učinkovitega uveljavljanja pravic obrambe.

10V obravnavani zadevi je obtožnica obsojencu v okviru konstrukcije nadaljevanega kaznivega dejanja očitala tudi poskus storitve kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 204. člena KZ-1, ker naj bi v času od 17.00 ure dne 13. 12. 2013 do 7.45 ure dne 14. 12. 2013 s silo telesa odprl okno lesene brunarice last A. K., vstopil v notranjost s ciljem pridobiti si vrednejše lahko unovčljive predmete,

vendar ga je oškodovanka tam zalotila, zato je dejanje ostalo pri poskusu. Prvostopenjsko sodišče je iz opisa dejanja izpustilo očitek „s ciljem pridobiti si vrednejše lahko unovčljive predmete, vendar ga je oškodovanka tam zalotila, zato je dejanje ostalo pri poskusu“ in dejanje pravno opredelilo kot kaznivo dejanje kršitve nedotakljivosti stanovanja po prvem odstavku 141. člena KZ-1. Utemeljilo je, da očitek, da je obtoženec vstopil z namenom, da izvrši tatvino, ni bil dokazan, saj je obsojenec le neupravičeno vstopil v tuj zaprt prostor, z namenom, da tam prespi.

11Kaznivo dejanje kršitev nedotakljivosti stanovanja po prvem odstavku 141. člena KZ-1 stori, kdor neupravičeno vstopi v tuje stanovanje ali zaprte prostore, ali kdor se na zahtevo upravičenca od tam ne odstrani ali na drug način onemogoča njihovo uporabo. Iz konkretnega opisa v izreku pravnomočne sodbe izhaja, da je obsojenec znake očitanega kaznivega dejanja izpolnil s tem, da je v Piranu v času od 17.00 ure dne 13. 12. 2013 do 7.45 ure dne 14. 12. 2013 s silo telesa odprl okno lesene brunarice last A. K. in stopil v notranjost.

12Če določeno ravnanje izpolnjuje zakonske znake kaznivega dejanja, se protipravnost takšnega ravnanja domneva. Le če se pojavijo okoliščine, zaradi katerih bi bila protipravnost ravnanja lahko izključena, se te okoliščine posebej ugotavljajo (npr. silobran, skrajna sila). V določenih primerih pa je zakonodajalec v zakonski opis kaznivega dejanja dodal pojme kot so „protipravno“(1), „neupravičeno“, „v nasprotju s pravili mednarodnega prava“ in podobno. V takih primerih se zdi, da je zakonodajalec „protipravnost“ ravnanja postavil na raven zakonskega znaka in se zato postavi vprašanje, ali jo je treba v teh primerih posebej ugotavljati. Za takšno situacijo gre tudi v obravnavanem primeru, ko je v zakonskem opisu kaznivega dejanja kršitve nedotakljivosti

stanovanja zakonodajalec izrecno določil, da mora biti vstop v stanovanje ali tuj prostor „neupravičen“. Teoretiki kazenskega prava(2)

opozarjajo, da v teh primerih ne gre vedno za prave zakonske znake, ki bi bili sestavni del biti inkriminacije. Kadar se zgoraj našteti pojmi nanašajo na celotno ravnanje, ki ga zajema zakonski opis, kot na primer pri kaznivem dejanju kršitve nedotakljivosti stanovanja iz 141. člena KZ-1, so ti pojmi v zakonskem opisu kaznivega dejanja brez vsebinskega pomena in zato popolnoma odveč(3). Zakonodajalec je pojem „neupravičeno“ zakonskemu opisu dodal verjetno zato, ker so vstopi v tuja stanovanja v vsakdanjem življenju precej pogosta praksa in je želel že na ravni zakonskega opisa plastično pokazati, da za kaznivo dejanje kršitve nedotakljivosti stanovanja vendarle ne bodo odgovarjali vsi, ki vstopajo v tuja stanovanja(4). Ker pa že iz splošnih pravil kazenskega materialnega prava izhaja, da zakon grozi s kaznijo samo, če storilec ravna protipravno oziroma neupravičeno, tega v posebnem delu ni potrebno posebej omenjati

(5)

.

13Kot opozarja vrhovni državni tožilec, konkretni opis kaznivega dejanja ne vsebuje očitka, da je obsojenec „neupravičeno“ vstopil v notranjost brunarice. Ta zakonski znak, kot je bilo pojasnjeno v prejšnji točki, v opisu dejanja niti

ni potreben, za obstoj kaznivega dejanja je bistveno, da iz opisa dejanja kot

celote izhaja, da je bil vstop v tuje stanovanje ali prostor neupravičen. V konkretnem primeru se obsojencu očita, da i) je s silo telesa odprl okno lesene brunarice in ii) skozi okno vstopil v notranjost. Na podlagi teh dveh dejstev je mogoče upravičeno sklepati, da za vstop v brunarico ni imel dovoljenja lastnice A. K. Ni se mogoče strinjati z vrhovnim državnim tožilcem, da nasilen vstop v zaprt tuj prostor ne predstavlja družbi nevarnega ravnanja, nasprotno ravno takšna ravnanja je zakonodajalec želel preprečiti in jih sankcioniral z obravnavanim kaznivim dejanjem. Nasilen vstop skozi okno v tuj prostor vsekakor ni običajen in vsakodnevni pojav, ampak ravnanje, ki izpolnjuje vse zakonske znake kaznivega dejanja po prvem odstavku 141. člena KZ-1.

14Vrhovni državni tožilec ugotavlja, da s spremembo pravne opredelitve dejanja prvostopenjsko sodišče ni prekršilo pooblastila iz 354. člena ZKP, meni pa, da je bila kršena obsojenčeva pravica do obrambe, saj se mu ni očitalo, da je v brunarico vstopil „neupravičeno“.

15Po prepričanju Vrhovnega sodišča tudi ta kršitev ni podana, saj sodišče opisu dejanja iz obtožnice ni ničesar dodalo, izpustilo je le del opisa, za katerega je ugotovilo, da obsojencu ni bil dokazan. Pri kaznivem dejanju velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1 gre namreč za t.i. sestavljeno kaznivo dejanje. Zakon je združil samostojni kaznivi dejanji kršitev nedotakljivosti stanovanja po 141. členu KZ-1 in kaznivo dejanje tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1. Pri kaznivem dejanju velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1, zaradi načela konsumpcije, stek s kaznivim dejanjem po 141. členu KZ-1 ni podan. Ker pa je sodišče v obravnavanem primeru ugotovilo, da obsojencu ni bilo dokazano, da je vstopil z namenom, da izvrši tatvino, ampak le z namenom, da tam prespi, je kaznivo dejanje kršitve nedotakljivosti stanovanja po prvem odstavku 141. člena KZ-1 postalo samostojno kaznivo dejanje.

C.

16Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevah za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, zato ju je v skladu z določilom 425. člena ZKP kot neutemeljeni zavrnilo.

17Vrhovno sodišče je obsojenca, upoštevaje njegove premoženjske razmere, na podlagi četrtega odstavka 95. člena v zvezi z 98.a členom ZKP, oprostilo plačila sodne takse.

----

(1) Glej npr. protipraven odvzem prostosti po 133. členu KZ-1, preprečitev ali oviranje javnega shoda po 145. členu KZ-1.

(2) Glej npr. Ambrož M., Kaznivo dejanje in njegove vrednostne prvine, Inštitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, Ljubljana, 2007, str. 54 in naprej; Glej tudi Bavcon, L., et al., Kazensko pravo, splošni del, 5. izdaja, Uradni list, Ljubljana, 2009, str. 302; Glej tudi Damaška M., Problem razgraničenja stvarne in pravne zablude, NZ, 1965 (19), str. 9 in naprej.

(3) Drugače je, kadar se izraz protipravno nanaša na en sam zakonski znak (npr. „protipravna premoženjska korist“ iz kaznivega dejanja goljufije). V teh primerih je izraz protipravno za zakonski opis bistvenega pomena, saj se z njim izraža tisto, kar je za goljufijo tipično: storilec na goljufiv način pridobi nekaj, kar mu ne pripada. Ko je izraz protipravno za zakonski opis bistvenega pomena, mora biti pokrit tudi s storilčevim naklepom. Tako Bavcon L., Kazensko pravo, splošni del, 5. izdaja, Uradni list, Ljubljana, 2009, str. 303.

(4) Ambrož M., Kaznivo dejanje in njegove vrednostne prvine, Inštitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, 2007, str. 55.

(5) Bavcon L., Kazensko pravo, splošni del, 5. izdaja, Uradni list, Ljubljana, 2009, str. 302.