VSK sodba Cpg 118/2015

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim naj bi se ugotovil obstoj prerekane terjatve tožeče stranke do tožene stranke v znesku 1.026.238,82 EUR. Iz razlogov sodbe izhaja ugotovitev, da je bila tožena stranka koncesionar po Koncesijski pogodbi za gradnjo in upravljanje turističnega pristanišča M. in krajevnega pristanišča ob izlivu B. ter izvajanje gospodarskih javnih služb na področju pomorskih dejavnosti (v nadaljevanju: Koncesijska pogodba), da tožeča stranka ni pravilno obvestila tožene stranke o odstopu od navedene pogodbe, da rok za izpolnitev obveznosti tožene stranke iz Koncesijske pogodbe ni bil določen kot bistvena sestavina pogodbe, da tožeča stranka ni dala toženi stranki na razpolago razumnega roka, v katerem bi lahko kršitev odpravila; ugotovilo je tudi, da tožeča stranka ni konkretizirala svojih navedb, da tega roka ni postavila zato, ker bi iz dotedanjega ravnanja tožene stranke in njenega finančnega stanja izhajajo, da tudi v naknadnem roku tožena stranka ne bi mogla izpolniti svoje obveznosti. Prvostopenjsko sodišče je zaključilo, da je koncesijsko razmerje prenehalo zaradi stečaja tožene stranke, v zvezi s čemer pa ni ugotovilo protipravnosti in tudi ne vzročne zveze za vtoževano škodo. Tožeči stranki je naložilo, da toženi stranki v 15 dneh povrne 9.614,05 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper to odločitev se je pritožila tožeča stranka iz vseh treh pritožbenih razlogov in uveljavljala tudi kršitev pravice do enakega varstva pravic. Pritožba je grajala prvostopenjsko ugotovitev, da bi moral biti dogovor med strankama o tem, da bo komunikacija v zvezi z realizacijo Koncesijske pogodbe še vedno potekala med tožečo stranko in družbo I. d.d., sklenjen v pisni obliki, saj se s tem dogovorom ne spreminja nobenega pogodbenega določila, ampak predstavlja le fazo izpolnjevanja pogodbe. Brez razlogov je zaključek sodišča prve stopnje, da ta dogovor ne sodi med dogovor o stranskih točkah v smislu tretjega odstavka 51. člena Obligacijskega zakonika (OZ), v zvezi s čemer je bila storjena absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zmotno in nepopolno je ugotovljeno dejansko stanje v zvezi s tem, ali sta tožeča stranka in družba I. d.d. obvestili toženo stranko o medsebojnem dogovarjanju in komunikaciji glede realizacije Koncesijske pogodbe. Iz izpovedi priče A.G., ki je bil član uprave I. d.d.(ta pa v deležu 99,8% ustanoviteljica tožene stranke), tik pred stečajem pa direktor tožene stranke, izhaja logičen sklep, da je bila tožena stranka o dogovarjanju glede realizacije Koncesijske pogodbe obveščena. Tožeča stranka je ponovila svoje trditve iz prvostopenjskega postopka, da so bili roki iz Koncesijske pogodbe določeni kot fiksni roki in predstavljajo bistveno sestavino pogodbe v smislu prvega odstavka 104. člena OZ. Zato ni potrebno, da bi tožeča stranka toženi stranki posebej izjavila, da pogodbo razdira, in tudi ni potrebno, da bi dala na voljo dodaten rok za izpolnitev obveznosti. Res je bila za tožečo stranko sprejemljiva tudi kasnejša izpolnitev, vendar zaradi tega ne more trpeti negativnih posledic. V zvezi z ugotovitvijo sodišča, da je Koncesijska pogodba prenehala zaradi stečaja tožene stranke pritožba opozarja na izpoved A.G., da mu je prejšnji direktor povedal, da so bile aktivnosti za izvedbo projekta ustavljene, zaradi česar je družba postala insolventna in šla v stečaj. Iz te izpovedi je edini logičen zaključek, da je tožena stranka šla v stečaj zaradi kršitve Koncesijske pogodbe, torej zaradi neizpolnitve obveznosti. Ker je s prenehanjem Koncesijske pogodbe tožeči stranki nastala škoda v obliki izpada bodočih koncesij, je zmoten zaključek prvostopenjskega sodišča, da ni vzročne zveze med prenehanjem Koncesijske pogodbe zaradi stečajnega postopka in zahtevano škodo. V zvezi s tem prvostopenjsko sodišče ni navedlo nobenih razlogov, zato je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ne glede na to, ali je tožeča stranka pravilno odstopila od Koncesijske pogodbe, ali ne, ter ali je Koncesijska pogodba prenehala zaradi stečaja, ali ne, je dejstvo, da je tožena stranka kršila določbe o pogodbenih rokih za gradnjo in sploh ni pričela s potrebnimi aktivnostmi za izdelavo dokumentacije za pridobitev gradbenega dovoljenja. V tožbi je tožeča stranka navedla, da ji je zaradi teh kršitev nastala škoda in je to škodo tudi opredelila. Če pri dvostranskih pogodbah ena stranka ne izpolni svoje obveznosti, lahko druga stranka zahteva izpolnitev obveznosti ali od pogodbe odstopi, če ni pogodba razvezana že po samem zakonu, v vsakem primeru pa ima pravico do odškodnine (103. člen OZ). Nelogično bi bilo, da dolžnik upniku ne bi odgovarjal za škodo zaradi neizpolnitve pogodbe, ker upnik ni pravilno odstopil od pogodbe, ali ker ni od dolžnika zahteval izpolnitve pogodbe. Na takšno nelogično stališče se je postavilo prvostopenjsko sodišče in s tem zmotno uporabilo materialno pravo. Vprašanje, ali je tožeča stranka pravilno odstopila od pogodbe ali ne, oziroma ali je pogodba razdrta ali ne, bi bilo relevantno, če bi tožeča stranka zahtevala vračila tistega, kar je izpolnila na podlagi sklenjene pogodbe, česar pa v tem postopku tožeča stranka ne zahteva. Tožena stranka v postopku ni argumentirano zanikala, da je kršila določbe o pogodbenih rokih za gradnjo, in da sploh ni pričela s potrebnimi aktivnostmi za izdelavo dokumentacije, zato se v skladu z 214. členom ZPP štejejo dejstva, ki jih ni zanikala, za priznana. Sodišče bi moralo ugotavljati, ali je toženka kršila Koncesijsko pogodbo, in če jo je, ali je zaradi tega tožeči stranki nastala škoda in v kolikšni višini. Ker tega ni ugotavljalo, je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, posledično pa je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in kršilo tudi pravico tožeče stranke do enakega varstva pravic, saj ni izvedlo dokazov tožeče stranke v zvezi z ugotavljanjem višine škode.

Na pritožbo je odgovorila tožena stranka in predvsem prerekala pritožbene trditve, da ni bila potrebna obličnost za dogovor o tem, da bo v zvezi s koncesijo vse zadeve še naprej izvajala družba I. d.d., in da se seznanjenost tožene stranke o odstopu od pogodbe s strani tožeče stranke lahko domneva na podlagi lastniške strukture tožene stranke ali zaradi povezanosti zakonitega zastopnika tožene stranke, ki je bil tudi istočasno član uprave družbe I. d.d..

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče najprej opozarja, da je zmotno materialnopravno stališče tožeče stranke, da ji je tožena stranka odškodninsko odgovorna ne glede ne to, zaradi katerega vzroka je Koncesijska pogodba prenehala, in da izvira njena pravica do odškodnine že iz dejstva, da je tožena stranka kršila pogodbene roke za izpolnitev obveznosti, sprejete s Koncesijsko pogodbo. Tožeča stranka je zahtevala odškodnino za škodo, ki jo je opredelila kot škodo iz naslova izgubljenega dobička, ki se odraža v izpadu koncesijskih dajatev za obdobje 50 let (kolikor bi trajala koncesija), škodo, ki se odraža v stroških, ki so ji nastali s podelitvijo koncesije, in ki ji bodo nastali s ponovnim razpisom za novo koncesijo, ter stroške zaradi »neizgrajenega črpališča«. Tudi če zanemarimo nesklepčnost tožbe glede višine škode, ki jo je tožeča stranka zatrjevala, in višine, ki jo je nato oblikovala v zahtevku (1), je potrebno ugotoviti, da bi ji škoda, ki jo vtožuje tožeča stranka, lahko nastala šele s prenehanjem Koncesijske pogodbe. Tožeča stranka ni zatrjevala in zahtevala povrnitev škode zaradi napačne izpolnitve Koncesijske pogodbe, ampak zaradi njene neizpolnitve, saj je zahtevala povrnitev bodoče škode, do katere naj bi prišlo zato, ker se ni realizirala Koncesijska pogodba. V takšnem primeru pa je pravno pomembno vprašanje, zakaj je Koncesijska pogodba prenehala. Zato pritožba nima prav, ko zatrjuje, da je irelevantno, ali je pogodba prenehala zaradi odstopa tožeče stranke (do česar naj bi po trditvah tožeče stranke prišlo zaradi kršitev), ali zaradi začetka stečajnega postopka nad toženo stranko. Prvostopenjsko sodišče je torej pravilno uporabilo materialno pravo, ko je ugotavljalo razlog za prenehanje Koncesijske pogodbe in s tem iskalo vzročno zvezo med prenehanjem pogodbe in zatrjevano škodo.

Pogodba preneha zaradi neizpolnitve po samem zakonu, če je izpolnitev obveznosti v določenem roku bistvena sestavina pogodbe (prvi odstavek 104. člena OZ), vendar lahko upnik takšno pogodbo ohrani v veljavi, če po preteku roka nemudoma obvesti dolžnika, da zahteva njeno izpolnitev (drugi odstavek 104. člena OZ), če pa je v primernem roku dolžnik ne izpolni, lahko upnik odstopi od pogodbe (tretji odstavek 104. člena OZ). Kadar pa izpolnitev obveznosti v določenem roku ni bistvena sestavina pogodbe, lahko upnik zahteva njeno izpolnitev, ali pa odstopi od pogodbe, pri čemer mora pustiti dolžniku primeren dodatni rok za izpolnitev (prvi in drugi odstavek 105. člena OZ). Brez postavitve dodatnega roka za izpolnitev pogodbe lahko upnik odstopi od pogodbe le, če iz dolžnikovega ravnanja izhaja, da svoje obveznosti niti v dodatnem roku ne bo izpolnil (106. člen OZ), pa tudi takrat, kadar upnik fiksno obveznost ohrani v veljavi, pa je dolžnik tudi v primernem roku ne izpolni (tretji odstavek 104. člena OZ). Pravna teorija definira pogodbo, pri kateri je pravočasna izpolnitev bistvena sestavina pogodbe (fiksno pogodbo), kot pogodbo, pri kateri je čas izpolnitve za stranki tako pomemben, da s kasnejšo izpolnitvijo ni več mogoče doseči gospodarskega namena in pričakovanj strank (2).

Tožeča stranka je zatrjevala, da so bili roki iz Koncesijske pogodbe za vložitev zahteve za izdajo gradbenih dovoljenj za gradnjo pristaniške infrastrukture turističnega pristanišča ( točka 3.5.2.2.), za vložitev zahteve za izdajo gradbenih dovoljenj za gradnjo pristaniške infrastrukture krajevnega pristanišča (točka 3.5.3.2.), za vložitev zahteve za izdajo gradbenih dovoljenj za gradnjo pristaniške infrastrukture Š. (točka 3.5.4.2.) in za vložitev zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo turistično-poslovnega objekta (točka 3.6.4.2.) določeni kot fiksni roki, in so zato predstavljali bistveno sestavino pogodbe. Pogodbeni stranki se nista izrecno dogovorili, da se bo štela pogodba za razvezano, če ne bo tožena stranka svojih obveznosti izpolnila v dogovorjenem roku, iz narave posla pa tudi ne izhaja (in tega tožeča stranka tudi ni zatrjevala), da bi bila izvedba v določenem roku njena bistvena sestavina (primeri iz četrtega odstavka 104. člena OZ). Ali je bil čas izpolnitve obveznosti določen kot bistvena sestavina pogodbe, je torej v konkretnem primeru pravni standard, ki ga je potrebno zapolniti z okoliščinami obravnavanega pogodbenega razmerja. Pri vseh zgoraj navedenih obveznostih tožene stranke je bilo določeno, da mora kot koncesionar vložiti navedene zahteve »najkasneje do konca leta 2007«, s čemer je tožeča stranka tudi utemeljevala fiksnost rokov. Prvostopenjsko sodišče je poleg teh zapisov (3) pravilno upoštevalo tudi druge spremljajoče dogovore v pogodbi, pa tudi kasnejše ravnanje tožeče stranke, in ugotovilo, da ni mogoče zaključiti, da je bil za tožečo stranko rok izpolnitve obveznosti tako pomemben (navkljub zapisu o izpolnitvi »najkasneje do…«), da bi ga morali šteti kot fiksno določen rok. Pravilno je izpostavilo dogovor pogodbenic za plačilo pogodbene kazni zaradi zamude ( v točki 3.5.7.1.), kar tudi po oceni pritožbenega sodišča kaže na to, da je bila tožeča stranka pripravljena sprejeti tudi kasnejšo izpolnitev pogodbe, če bi ji bila plačana določena denarna kazen. Če bi bil namen pogodbenih strank, da se takoj ob neizpolnitvi obveznosti v dogovorjenem roku pogodba razdre po samem zakonu, bi se namreč ne dogovorili za pogodbeno kazen. Da ni bil rok izpolnitve bistvena sestavina pogodbe izhaja nadalje tudi iz ravnanja tožeče stranke po poteku roka, ki ni tožene stranke nemudoma obvestila, da zahteva izpolnitev pogodbe, kot je sicer predvideno ravnanje pogodbi zveste stranke v primeru fiksnih rokov (drugi odstavek 104. člena OZ). Tožeča stranka tudi ni zatrjevala, da je po poteku rokov nemudoma obvestila toženo stranko, naj izpolni svojo obveznost, ali ji celo postavila rok, po katerem bo odstopila od pogodbe (tretji odstavek 104. člena OZ). Kot je ugotovilo prvostopenjsko sodišče, se je tožeča stranka še dve leti po tem, ko so že iztekli roki za pridobitev dovoljenj, še vedno s toženo stranko dopisovala in dogovarjala o čimprejšnji izpolnitvi obveznosti (dopisi v prilogi A38, A39 in posredno A52), kar tudi kaže na to, da dogovor o rokih za izpolnitev obveznosti ni bil dogovor o fiksnih rokih, kot bistveni sestavini pogodbe v smislu 104. člena OZ. Nenazadnje to izhaja tudi iz pritožbe same, ki navede, da je bila za tožečo stranko sprejemljiva tudi kasnejša izpolnitev 84), saj je šlo za zelo pomemben projekt, v katerega je tudi tožeča stranka vložila veliko sredstev.

Tožeča stranka bi lahko po tem, ko je tožena stranka zamudila s izpolnitvijo svoje obveznosti, dosegla fiksnost pogodbe tudi tako, če bi ji postavila dodaten primerni rok za izpolnitev. Vendar, kot je pravilno ugotovilo tudi prvostopenjsko sodišče, tožeča stranka tega roka (v smislu drugega odstavka 105. člena OZ in tudi določbe 8.5.3.4. Koncesijske pogodbe) ni postavila. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, in tega pritožba tudi ne izpodbija, da tožeča stranka ni podala trditev, da tega dodatnega naknadnega roka toženi stranki ni postavila zaradi tega, ker bi iz njenega ravnanja že izhajalo, da tudi v dodatnem roku izpolnitve ne bo mogla opraviti (v smislu 106. člena OZ). Zato je mogoče le pritrditi ugotovitvi prvostopenjskega sodišča, da tožeča stranka ni pravno veljavno (v skladu z določbami OZ o prenehanju pogodbe zaradi neizpolnitve) odstopila od Koncesijske pogodbe, in da torej pogodba ni prenehala zaradi odstopa tožeče stranke. Zato je tudi pravno irelevantno, na kakšen način je o tem »odstopu« obvestila toženo stranko.

Ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da je koncesijsko razmerje med strankama prenehalo zaradi stečaja tožene stranke, tako kot je bilo to določeno v 40. členu Odloka o koncesiji za gradnjo in upravljanje turističnega pristanišča M. in krajevnega pristanišča ob izlivu B. (v nadaljevanju: Odlok) in v točki 9.3. Koncesijske pogodbe, pritožba ni izpodbijala. Opozorila je le na izpoved zaslišane priče A.G., da naj bi mu bilo povedano, da je tožena stranka postala insolventna zato, ker so bile aktivnosti za realizacijo koncesije ustavljene, iz česar naj bi sodišče naredilo zaključek, da je stečaj nad toženo stranko začel zaradi neizpolnitve obveznosti iz Koncesijske pogodbe. Poleg tega je v zvezi s to ugotovitvijo očitala še neobrazloženost glede vzročne zveze med prenehanjem Koncesijske pogodbe in zatrjevano škodo.

Tožeča stranka je tudi sama, kot svojo podrejeno dejansko podlago tožbe, zatrjevala, da je pogodba prenehala zaradi stečaja tožene stranke, vendar pri tem ni podala nobenih navedb, na podlagi katerih bi se lahko zaradi takšnega načina prenehanja pogodbe ugotovila odškodninska odgovornost tožene stranke. Pritrditi je pritožbi, da ima pogodbi zvesta stranka pravico do odškodnine v primeru, ko pogodba preneha, vendar ima to pravico le, če izkaže, da je do prenehanja prišlo zaradi kršitve pogodbenih obveznosti, da je med temi kršitvami in med zatrjevano škodo vzročna zveza, in da je zato odgovorna sopogodbenica. Takšnih trditev tožeča stranka v tožbi glede prenehanja pogodbe zaradi stečaja ni postavila, ampak je zgolj zatrjevala, da je v skladu z Odlokom in Koncesijsko pogodbo njuno koncesijsko razmerje prenehalo. Sklicevanje na izpoved priče, ki nikakor ne more nadomestiti tožbenih trditev, je tudi sicer pritožbena novota, ki se je v pritožbenem postopku ne bi moglo upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP). Zato pritožba tudi ne more uspeti s kritiko, da prvostopenjsko sodišče ni (dovolj) obrazložilo svoje ugotovitve, da med prenehanjem Koncesijske pogodbe zaradi stečajnega postopka in zahtevano škodo ni vzročne zveze. Sicer pa je pravnemu stališču prvostopenjskega sodišča, ki ni videlo vzročne zveze med začetkom stečajnega postopka in vtoževano škodo, mogoče samo pritrditi, saj je začetek stečajnega postopka, ki je bil samostojen razlog za prenehanje Koncesijske pogodbe, pretrgal vzročno zvezo med kršitvami, ki jih je tožeča stranka glede izpolnjevanja Koncesijske pogodbe zatrjevala, in med zatrjevano škodo. Nadalje je pravno pravilno tudi stališče prvostopenjskega sodišča, katerega pritožba tudi ne izpodbija, da začetka stečajnega postopka ni mogoče šteti kot protipravno ravnanje tožene stranke. Zaradi insolventnosti, katere posledica je bil stečajni postopek, tožena stranka ni zmogla izpolniti svojih obveznosti, ni pa mogoče dejstvo nastopa insolventnosti šteti kot protipravno ali nedopustno ravnanje tožene stranke, zaradi katerega bi bila odškodninsko odgovorna.

Ob ugotovitvi, da je do prenehanja pogodbe prišlo zaradi začetka stečajnega postopka, in ne zaradi odstopa od pogodbe zaradi njene neizpolnitve, je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da prvostopenjska sodba nima razlogov o tem, ali je tožena stranka kršila Koncesijsko pogodbo, ali ne, ker to dejstvo ni bilo odločilno dejstvo za odločitev v zadevi. Zato tudi ni bilo potrebno ugotavljati višine škode, kar pomeni, da je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da je bila kršena pravica tožeče stranke do enakega varstva pravic.

Na podlagi gornjih ugotovitev je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožeča stranka, ki s pritožbo ni uspela, mora sama kriti svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP). Prav tako mora svoje pritožbene stroške kriti sama tudi tožena stranka, ki v odgovoru na pritožbo ni navedla ničesar, kar je vplivalo na odločitev v obravnavani zadevi (prvi odstavek 155. člena ZPP).

------------------------------------------

op. št. 1: s čemer se prvostopenjsko sodišče ni ukvarjalo, ker je že po temelju ugotovilo, da zahtevek ni utemeljen.

op. št. 2: M. Juhart, Obligacijsko pravo, Splošni del, GV Založba, Lj 2009, stran 408.

op. št. 3: ki bi sicer lahko kazali na fiksnost rokov

op. št. 4: tudi še po dveh letih, kot je ugotovilo prvostopenjsko sodišče.