VSK sodba Cpg 305/2014

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka mora v 15-tih dneh povrniti toženi stranki stroške za odgovor na pritožbo v znesku 2.661,55 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (od 16. dne).

1V predmetni zadevi je za odločanje o pritožbi, na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča Republike Slovenije Su 72/2014-115, z dne 8.11.2013, pristojno Višje sodišče v Kopru.

2.Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 1 v celoti razveljavi in se tožbeni zahtevek zavrne. Poleg tega je sodišče prve stopnje tudi odločilo, da mora tožeča stranka v 15-tih dneh povrniti toženi stranki pravdne stroške v znesku 4.176,27 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (od 16. dne).

3.Zoper to sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožeče stranka in predlagala pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku vključno z vsemi stroški ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi opozarja, da je tožena stranka odgovorna za škodo na podlagi določbe prvega odstavka 147. člena Obligacijskega zakonika (OZ), saj se je rop pripetil ravno zaradi odsotnosti delavca tožene stranke, ki se je namesto v trgovini dalj časa nahajal v nekem lokalu. Tožeča stranka se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da vtoževana terjatev predstavlja terjatev iz šestega odstavka 357. člena OZ. Ne drži pa, da je potrebno pri obravnavanem primeru glede zastarane terjatve uporabiti tudi prvi odstavek 352. člena OZ. V konkretnem primeru je treba namreč uporabiti določbo prvega odstavka 353. člena OZ. Po prvem odstavku tega člena velja daljši zastaralni rok po pravilih kazenskega prava ne le zoper neposrednega povzročitelja kaznivega dejanja, ampak tudi za druge odgovorne osebe (sklep VS II Ips 196/2011).

4Tožena stranka je po svojem pooblaščencu podala obširen odgovor na pritožbo tožene stranke in predlagala pritožbenemu sodišču, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

5Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

6Zastaranje terjatve, ki jo ima zavarovalnica proti tretjemu, ki je odgovoren za nastanek zavarovanega primera, začne tečne teči takrat, ko začne teči proti temu zastaranje zavarovančeve terjatve, in se tudi konča v enakem roku (šesti odstavek 357. člena OZ). Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo (kar obravnavana pritožba ne izpodbija), da je tožeča stranka kot zavarovalnica plačala svojemu zavarovancu družbi S. d.o.o. (zaradi vloma oz. ropa in odtujitve predmetov iz prodajalne na naslovu P.) škodo, ki je nastala zaradi omenjenega dogodka, zato gre v konkretnem primeru za odškodninski zahtevek, pri katerem je tožeča stranka s subrogacijo po prvem odstavku 963. člena OZ vstopila v vse pravice zavarovanca. To pa pomeni, da je zastaranje iztoževane terjatve začelo teči, ko je oškodovanec izvedel za škodo in tistega, ki jo je povzročil. Ker je zavarovanec v konkretnem primeru za škodo izvedel najkasneje v mesecu juliju 2009, tožba (predlog za izvršbo) pa je bila vložena šele v mesecu marcu 2013, je tudi po oceni pritožbenega sodišča utemeljen zaključek, da je bil v konkretnem primeru ugovor zastaranja na mestu (prvi odstavek 352. člena OZ).

7.Do dobrote daljšega zastaralnega roka je seveda oškodovanec upravičen v primeru, če je bila škoda povzročena s kaznivim dejanjem, za kazenski pregon pa je predpisan daljši zastaralni rok. V takšnem primeru zastara odškodninski zahtevek proti odgovorni osebi, ko izteče čas, ki je določen za zastaranje kazenskega pregona (prvi odstavek 353. člena OZ). Odgovorna oseba po omenjeni zakonski določbi vsekakor ni le storilec kaznivega dejanja (povzročitelj škode), marveč tudi vsaka druga oseba, ki s povzročiteljem (storilcem) za škodo solidarno odgovarja (na primer sostorilci, napeljevalci, pomagači po 186. členu OZ, odgovorna zavarovalnica na podlagi obveznega zavarovanja v prometu, odgovorni delodajalec, če je škoda povzročena s kaznivim dejanjem na delu ali v zvezi z delom). V obravnavanem primeru pa ne gre za takšen primer solidarne odgovornosti več oseb za isto škodo, saj tožeča stranka uveljavlja odgovornost tožene stranke za nastalo škodo iz razloga opustitve dolžnega skrbnega varovanja poslovnega prostora po pogodbi z dne 22.7.2008, sklenjeni z družbo S. d.o.o. Takšna odgovornost pa je po oceni pritožbenega sodišča samostojna oz. neodvisna od odgovornosti storilcev kaznivega dejanja. Zato tudi po oceni pritožbenega sodišča v konkretnem primeru ne pride v poštev uporaba določbe prvega odstavka 353. člena OZ.

8Sodišče prve stopnje je na ugotovljena pravno pomembna dejstva pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, niti take, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

9.Pritožbeno sodišče je toženi stranki priznalo stroške za odgovor na pritožbo v skupnem znesku 2.661,55 EUR (taksa za postopek za pritožbo po tarifni štev. 3210 Zakona o odvetniški tarifi (ZOdv)T v višini 2.161,60 EUR, materialni izdatki po tarifi štev. 6002 ZOdvT v višini 20,00 EUR ter 22 % DDV na odmerjeno odvetniško nagrado).