VSK sodba II Kp 21017/2014

Pritožba se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obtoženi E.B. je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka – sodno takso za pritožbo.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo obtoženega E.B. spoznalo za krivega, da je storil kaznivo dejanje hude telesne poškodbe po prvem odstavku 123. člena KZ-1 v zvezi s tretjim odstavkom 22. člena KZ-1 ter mu je na podlagi 57. in 58. člena KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je, na podlagi prvega odstavka 123. člena KZ-1, upoštevajoč tretji odstavek 22. člena KZ-1 in 50. člen KZ-1 določilo kazen tri mesece zapora, ki ne bo izrečena, če obtoženec v preizkusni dobi enega leta ne bo storil novega kaznivega dejanja. Na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP je odločilo, da je obtoženec dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP kot tudi potrebne izdatke pooblaščenca oškodovanca. Stroški bodo odmerjeni s posebnim sklepom, sodna taksa pa se plača na poziv sodišča. Na podlagi drugega odstavka 105. člena ZKP je oškodovanca s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo.

Proti taki sodbi je vložil pritožbo obtoženčev zagovornik odvetnik B.K. Navaja, da sodbo izpodbija zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve kazenskega zakona ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca, na podlagi 1. točke 358. člena ZKP, oprosti obtožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Kot izhaja iz izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov in njihove presoje prišlo do zaključka, da je bilo obtoženčevo ravnanje opisano v izreku izpodbijane sodbe storjeno v okoliščinah priviligirane oblike silobrana, mejo katerega je prekoračil, saj bi napad oškodovanca lahko preprečil oziroma odvrnil tudi z milejšim udarcem ali udarcem po manj občutljivem delu telesa, ali celo s prestreženjem udarca in odrivom oškodovanca.

Obtoženčev zagovornik se s takim zaključkom ne strinja in v pritožbi trdi, da obtoženec ni prekoračil meje silobrana. Izpostavlja „jedra“ treh odločb Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (I Ips 196/2010 z dne 2.12.2010, I Ips 88/2010 z dne 1.7.2010 in Kp 5/2010 z dne 17.3.2010), opozarja tudi na odločbo Vrhovnega sodišča I Ips 88/2010, ko utemeljuje svojo trditev, da je v obravnavanem primeru uporaba obrambe s pestjo proti napadu s pestjo ustrezala sorazmernosti med obrambo in napadom.

Pritožnik pravilno izpostavlja stališča, ki jih je v zvezi z institutom silobrana oziroma prekoračenega silobrana zavzelo Vrhovno sodišče Republike Slovenije v pritožbah izpostavljenih odločbah, vendar pritožbeno sodišče v nasprotju s pritožnikom ocenjuje, da je sodišče prve stopnje, ob pravilno ugotovljenih konkretnih, subjektivnih in objektivnih okoliščinah primera, pravilno zaključilo, da je obtoženec prekoračil mejo silobrana. Pri tem je na pravilno ugotovljena dejstva in okoliščine pravilno uporabilo tretji odstavek 22. člena KZ-1 ter stališča, ki izhajajo iz v pritožbi izpostavljenih odločb Vrhovnega sodišča Republike Slovenije. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje temeljito, verodostojno in natančno analiziralo tako zagovor obtoženca kot tudi izpovedbo oškodovanca in izpovedbe prič ter druge izvedene dokaze, nato je sledeč metodološkemu napotku iz 2. odstavka 355. člena ZKP (in na podlagi 1. odstavka 18. člena ZKP) opravilo skrbno presojo vseh izvedenih dokazov ter sprejelo logične in pravilne dejanske ter pravne zaključke. Z gotovostjo je ugotovilo dejstva in okoliščine pomembne za presojo, pri tem ni zagrešilo napak, ki se nanašajo na pravila izkušenj in logičnega sklepanja. Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje ugotovitvam stališčem in zaključkom sodišča prve stopnje.

Pritožbene navedbe ne prepričajo, ker izhajajo zgolj iz stališča (zagovora) obtoženca in posamičnih stavkov izpodbijane sodbe, medtem ko zanemarijo druge izvedene dokaze, ki skupaj z obtoženčevim zagovorom pravilno in v celoti osvetlijo okoliščine primera in so pomembna podlaga za oceno ali je obtoženec prekoračil silobran. Pritožnik dejansko zaobide bistvene ugotovitve sodišča prve stopnje, ki zavračajo pritožbene trditve, pri tem ugotovitev sodišča prve stopnje konkretizirano (utemeljeno, obrazloženo) ne izpodbija. Tako zanemari okoliščine predhodno doživetega konflikta obtoženca z oškodovancem pri okrepčevalnici, kamor je po koncu prireditve odšel po hrano (o čemer je izpovedoval obtoženec v svojem zagovoru in mu je sodišče prve stopnje tudi sledilo), psihofizično stanje oškodovanca in način povzročitve poškodb opisanih v izreku izpodbijane sodbe. Pritožnik nima prav, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da se obtoženec, ko ga je oškodovanec z roko prijel za ramo, z drugo roko pa hotel s pestjo udariti v obraz, branil zgolj „z instinktivnim udarcem v obraz“ (kar naj bi potrjevalo intenzivnost obrambe sorazmerno z napadom oškodovanca), saj je sodišče prve stopnje nasprotno ugotovilo, da je šlo za obrambo z močnim in usmerjenem udarcem s pestjo v oko oškodovanca, ter je obtoženec udaril oškodovanca v predel telesa, katerega je pri sebi dojemal kot posebej občutljivega oziroma pomembnega (oči), kot je sodišče prve stopnje prepričljivo obrazložilo v 10. točki izpodbijane sodbe. Res je bil oškodovanec skoraj 20 cm višji od obtoženca, kot opozarja pritožnik, vendar nima prav, da je to povečalo njegovo telesno moč oziroma da je „na drugi strani povečalo podrejen položaj in s tem nemoč ter strah obtoženca“. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bila obtoženčeva obrambna pozicija, glede na zaznano stanje oškodovanca (alkoholiziranost in posledično zmanjšana stabilnost in fizična moč) bistveno boljša, to je taka, da je omogočala manj ogrožujočo oziroma obvladovano obrambo, ki ni terjala močnega ali neposredno usmerjenega udarca v predel telesa (glavo), kot je obrazložilo sodišče prve stopnje v 9. točki izpodbijane sodbe. Pri tem je sodišče prve stopnje pravilno izhajalo iz okoliščin predhodno doživetega konflikta med obtožencem in oškodovancem ter je pravilno zaključilo, da se je obtoženec svoje premoči nad oškodovancem zavedal. Res je, da intenzivnost prvega napada oškodovanca v predhodno doživetem konfliktu z obtožencem (opisan v 6. točki izpodbijane sodbe), ni bil tako intenziven, saj je oškodovanec tedaj z rokama udaril obtoženca v hrbet, vendar je pritožnik spregledal, da je že tedaj obtoženec ugotovil, da gre za precej vinjenega oškodovanca, ki se je „cingal in smejal“ (kot je sam obtoženec povedal v svojem zagovoru), zato je že tedaj na tak napad oškodovanca odgovoril tako, da je z dvignjeno roko s pestjo zamahnil nazaj in oškodovanca udaril po nosu, nakar se je s prijateljema „raje umaknil s kraja dogodka“. Tudi po oceni pritožbenega sodišča ni dvoma, da se je obtoženec zavedal v kakšnem psihofizičnem stanju se je nahajal oškodovanec. Pritožnik opozarja, da so alkoholiziranost oškodovanca različne osebe različno zaznale, kar je posledica dejstva, da „smo vsi obremenjeni s tako imenovano subjektivnostjo percepcije“, vendar ta pritožbena navedba ne more izpodbiti ugotovitve, ki jo je potrdil sam obtoženec v svojem zagovoru, da je bil oškodovanec precej vinjen in da se je „cingal“, kar pomeni, da ni bil stabilen in bi zato odvrnitev napada v konkretnem primeru zadoščala že manjša sila od dejansko uporabljene. Da je bil oškodovanec res močno vinjen ni dvoma, saj mu je bilo ob njegovem sprejemu na prvo pomoč izmerjeno kar 1,58 gramov na liter alkohola v krvi, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.

Pritožnik trdi, da je bilo reagiranje obtoženca hipno in instinktivno ter da ni imel časa, niti ni bil sposoben razmišljati, da bi oškodovanca udaril v manj občutljiv del telesa ali ga odrinil, vendar pritožbeno sodišče tej neargumentirani trditvi, ki je nasprotna argumentiranemu zaključku sodišča prve stopnje ne more slediti, ker nima podlage v izvedenih dokazih, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi. V 11. točki izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje podalo prepričljive razloge za zaključek, da se je obtoženec zavedal, da bi za odvrnitev napada v konkretnem primeru zadoščala že manjša sila od dejansko uporabljene, če sploh (obtoženec se je zavedal psihofizičnega stanja oškodovanca in lastne premoči, saj ga je pri tem že enkrat nadvladal), poleg tega usmerjenost in moč udarca (oškodovanec je v dogodku utrpel tako imenovano blowout poškodbo desne očesne kotanje, ki jo je pripisati sili močnejšega direktnega udarca s pestjo v desno oko, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje v 7. točki izpodbijane sodbe), ne govori za zaključek pritožnika, da je obtoženec hipno in instinktivno odreagiral. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je imel obtoženec na razpolago tudi druge obrambne možnosti in se je teh zavedal ter ugotovljena prestrašenost ni bila odločujoča do te mere, da svojega ravnanja ne bi bil zmožen temu primerno prilagoditi.

Pritožnik trdi, da je Višje sodišče v Kopru v drugi zadevi (opr. št. Kp 283/2002 z dne 4.2.2004) obravnavalo bistveno identično dejansko stanje s tem, da je v tisti zadevi obtoženec napadalca dvakrat udaril s pestjo, a je kljub temu šlo za silobran, vendar pritožbeno sodišče temu ne more slediti (in ne gre za bistveno identično dejansko stanje), saj konkretne, subjektivne in objektivne okoliščine obravnavanega primera, razmerje telesnih moči med obtožencem in oškodovancem, razpoložljive možnosti ubraniti se napada, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, ne terjajo zaključka o sorazmerju med napadom in obrambo, ampak zaključek o prekoračenem (priviligiranem) silobranu, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.

Zaradi zgoraj navedenega pritožbeno sodišče nima pomislekov v prepričanje sodišča prve stopnje o obtoženčevi krivdi (drugi odstavek 3. člena ZKP).

Čeprav pritožnik ne izpodbija odločbe o kazenski sankciji, je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo tudi v tej smeri, saj pritožba zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki se poda v korist obtoženca, obsega pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji (386. člen ZKP). Sodišče prve stopnje je odločbo o kazenski sankciji obrazložilo v 13. točki izpodbijane sodbe. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in ustrezno ovrednotilo vse okoliščine, ki vplivajo na izrek kazenske sankcije. V zadostni meri je upoštevalo vse olajševalne okoliščine ter obtožencu izreklo primerno kazensko sankcijo – pogojno obsodbo, v okviru katere je, potem ko je ugotovilo posebno olajševalne okoliščine na strani obtoženca, določilo primerno omiljeno kazen 3 mesece zapora (za obravnavano kaznivo dejanje je sicer predpisana zaporna kazen od 6 mesecev do 5 let) in primerno preizkusno dobo. V odločbo o kazenski sankciji ni bilo potrebno poseči.

Ker tudi preizkus izpodbijane sodbe, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v mejah iz 383. člena ZKP ni pokazal nepravilnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

Ker obtoženec s pritožbo svojega zagovornika ni uspel, je v skladu z 98. členom, v zvezi s 95. členom ZKP, dolžan plačati stroške pritožbenega postopka. Ti predstavljajo sodno takso, ki bo odmerjena s posebnim plačilnim nalogom sodišča, pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji.