VSRS Sodba X Ips 49/2014

I. Revizija se zavrne.
II. Tožeča stranka trpi sama svoje stroške revizijskega postopka.

1Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo tožeče stranke (v nadaljevanju revident) zoper odločbo Republike Slovenije, Ministrstva za finance, Davčne uprave RS, Davčnega urada Celje, št. DT 4223-29/2013-0021-04-170-06 z dne 24. 1. 2013, s katero je davčni organ revidentu od davčne osnove 685.465,24 EUR odmeril davek na dediščine in darila v višini 218.931,44 EUR in mu naložil, da odmerjeni davek plača v roku 30 dni od vročitve odločbe. Po preteku tega roka se bodo zaračunale zamudne obresti in začel postopek davčne izvršbe. Odločil je še, da pritožba ne zadrži izvršitve izpodbijane odločbe ter da posebni stroški v tem postopku niso nastali. Tožena stranka je pritožbo zoper izpodbijano odločbo, z odločbo, št. DT-499-11-18/2013-2 z dne 2. 8. 2013, kot neutemeljeno zavrnila.

2Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe s sklicevanjem na drugi odstavek 71. člena ZUS-1 pritrdilo odločitvi in razlogom davčnih organov. Ključni razlog za zavrnitev tožbe in potrditev pravilnosti ter zakonitosti odločitve davčnih organov je, da je revident glede denacionaliziranega premoženja dedič pokojnih A. B. in C. D. in ne njune dedinje, E. F., ki bi naj bila njegova zunajzakonska partnerica. Ker je E. F. umrla pred pravnomočnostjo denacionalizacijske odločbe, denacionalizirano premoženje nanjo ni prešlo.

3Zoper sodbo sodišča prve stopnje vlaga revident revizijo in se glede njene dovoljenosti sklicuje na 1. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo prvostopenjskega sodišča spremeni tako, da tožbi v celoti ugodi, ter toženi stranki naloži plačilo stroškov tega postopka. V reviziji navaja, da je dedič premoženja, ki ga ni dedoval neposredno od A. B. in C. D., temveč od njune hčerke in dedinje E. F., s katero je od leta 1986 dalje živel v zunajzakonski skupnosti. Kot zunajzakonski partner je izenačen z dediči prvega dednega reda, ki so oproščeni davka na dediščine in darila v smislu 1. točke prvega odstavka 9. člena Zakona o davku na dediščine in darila (v nadaljevanju ZDDD). Določbe 78. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) je treba razlagati v luči odločbe Ustavnega sodišča U-I-138/99 z dne 18. 1. 2001. Ni mogoče trditi, kot navaja sodišče prve stopnje, da je E. F. dedinja po njenih zapustnikih, vendar ni dedovala denacionaliziranega premoženja, ker je umrla pred pravnomočnostjo odločbe o denacionalizaciji.

4Tožena stranka v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev.

5Revizija ni utemeljena.

6Revizija je dovoljena na podlagi 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki določa, da je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarju, presega 20.000 EUR. V tem primeru pa vrednost spornega predmeta presega ta znesek, saj je davčni organ revidentu odmeril in naložil v plačilo davek na dediščine in darila v višini 218.931,44 EUR.

7Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po prvem odstavku 85. člena ZUS-1 se lahko revizija vloži le zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava, za razliko od postopka s pritožbo, kjer se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 preizkuša tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njem navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem okviru je revizijsko sodišče v obravnavani zadevi tudi opravilo revizijski preizkus.

8Iz dejanskega stanja, ugotovljenega v upravnem postopku, na katero je Vrhovno sodišče vezano, izhaja, da je davčni organ prve stopnje revidentu odmeril davek na dediščine in darila. Predmet dedovanja je bilo premoženje, vrnjeno A. B. in C. D. v postopku denacionalizacije leta 2005. A. B. je umrla leta 1946, C. D. pa leta 1958. Njuna edina dedinja je bila hči (A. B.) E. F. Revident je zatrjeval, da je bil s slednjo v zunajzakonski skupnosti od leta 1986. E. V. je umrla leta 1990, revidet pa je bil razglašen za njenega dediča.

9Na revizijski stopnji je v postopku odmere davka na dediščine in darila sporno, ali se šteje, da je revident premoženje, vrnjeno denacionalizacijskima upravičencema A. B. in C. D. v denacionalizacijskem postopku leta 2005, pridobil od njiju, ali ga je kot dedič prvega dednega reda podedoval od njune hčere E. F., ki je (že pred vrnitvijo premoženja) umrla leta 1990. Davek je bil namreč revidentu odmerjen, ker naj bi premoženje podedoval po A. B. in C. D. in ne po njuni dedinji, ki bi naj bila njegova zunajzakonska partnerica. Zunajzakonski partner je izenačen z dediči prvega dednega reda, ki so oproščeni davka na dediščine in darila po 1. točki prvega odstavka 9. člena ZDDD, medtem ko s A. B. in C. D. v času pridobitve premoženja v letu 2005 ni bil v nobenem sorodstvenem razmerju in je zavezan plačati davek po 8. členu ZDDD.

10Vrhovno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da se šteje, da je revident premoženje pridobil od denacionalizacijskih upravičencev A. B. in C. D. in ga ni podedoval v prvem dednem redu po E. F.

11ZDen vsebuje posebni določbi o trenutku prehoda zapuščine na dediče in o trenutku za določitev kroga dedičev, s čimer je upošteval posebnost položaja, nastalega z vrnitvijo odvzetega premoženja prejšnjim lastnikom. Za določitev trenutka prehoda zapuščine z zapustnika na dediče je relevanten drugi odstavek 78. člena ZDen, po katerem denacionalizirano premoženje preide na dediča z dnem pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji. To je bilo v konkretnem primeru v letu 2005, torej petnajst let po tem, ko je E. F., dedinja denacionalizacijskih upravičencev, že umrla. Ker je E. F. umrla pred pravnomočnostjo denacionalizacijskih odločb, je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da denacionalizirano premoženje kot zapuščina na njo ni nikoli prešlo, ampak je v letu 2005 prešlo neposredno iz denacionalizacijskih upravičencev A. B. in C. D. na revidenta kot (siceršnjega) zakonitega dediča E. F. Enako izhaja tudi iz izreka sklepa o dedovanju Okrajnega sodišča v Šmarju pri Jelšah, opr. št. D 188/2012, D 353/2006, D 33/2003 z dne 19. 11. 2012, ki je za dediča po pokojnih A. B. in C. D. razglasilo revidenta.

12Revidentovo razmerje z E. F. pa je po mnenju Vrhovnega sodišča v obravnavanem primeru pravno relevantno le z vidika določitve kroga dedičev po denacionalizacijskem upravičencu. V zvezi s tem 78. člen ZDen v prvem odstavku določa, da se dedovanje po umrlem v tem postopku uvede z dnem pravnomočnosti odločbe o dedovanju. Pri dedovanju denacionaliziranega premoženja je tako za določitev kroga dedičev relevanten trenutek pravnomočnosti odločbe o dedovanju, torej sklepa o dedovanju, izdanem v zapuščinskem postopku glede premoženja, ki ga je imel denacionalizacijski upravičenec ob svoji smrti. Ustavno sodišče je v odločbi U-I-138/99 z dne 18. 1. 2001 podalo razlago, da po prvem odstavku 78. člena ZDen dedujejo v primeru, ko dediči, ki so dedovali v zapuščinskem postopku, izvedenem po smrti denacionalizacijskega upravičenca, v trenutku pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji niso več živi, dediči dedičev.(1) S tem je tako na posebni podlagi določeno, da je revident zaradi tega, ker je dedič dedinje denacionalizacijskih upravičencev, sploh upravičen do premoženja, ki jim je bilo vrnjeno šele leta 2005. Premoženja, vrnjenega v denacionalizacijskem postopku A. B. in C. D. ne bi pridobil, če ne bi bil siceršnji zakoniti dedič E. F. Ne pomeni pa, da je premoženje podedoval v prvem dednem redu po E. F., ki v času pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji ni bila več živa. Napačna navedba sodišča prve stopnje, da je revident dedič po E. F. na podlagi vstopne pravice, ki sicer velja za potomce zapustnika, tako na pravilnost odločitve ne vpliva.

13Zaradi navedenega so vsi revizijski ugovori, ki se nanašajo na to, da naj bi revident premoženje podedoval v prvem dednem redu od njegove zunajzakonske partnerice, zaradi česar bi bil oproščen plačila davka na dediščine in darila, neutemeljeni. Vrhovno sodišče

v zvezi s tem tudi ni našlo bistvenih kršitev določb postopka s strani sodišča prve stopnje.

14Ker niso podani razlogi, ki jih uveljavlja revizija, in ne razlogi na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 92. člena ZUS-1 revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

15Ker revident z revizijo ni uspel, v skladu s prvim odstavkom 154. člena in prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, sam trpi svoje stroške revizijskega postopka.

----

(1) Enako tudi Ustavno sodišče v odločbi Up-82/01 z dne 5. 4. 2002