VSK Sodba I Cp 173/2017

I. Pritožba se zavrne in potrdi izpodbijana sodba.

II. Stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

1V obravnavani zadevi tožeča stranka (v nadaljevanju: tožnica) s tožbo zoper prvo toženo stranko (v nadaljevanju: prvi toženec) zahteva ugotovitev, da ima pravico do nakupa stanovanja, katerega lastnik je prvi toženec, in sicer s plačilom enkratnega zneska po nakupni vrednosti, ki je veljala v času Stanovanjskega zakona z dne 3.10.1991 (v nadaljevanju: SZ), sklenitev ustrezne kupoprodajne pogodbe in izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila. S tožbo zoper drugo toženo stranko (v nadaljevanju: druga toženka) pa tožnica zahteva povračilo stroškov najemnine, stroškov pridobitve državljanstva in pravnih stroškov ter plačilo vrednosti certifikata in odškodnine za nepremoženjsko škodo. Potem, ko je postopek, kolikor se nanaša na tožbo zoper drugo toženko, prekinilo, je sodišče prve stopnje presodilo, da je zadeva med tožnico in prvim tožencem zrela za odločitev. Z izpodbijano sodbo je tožbeni zahtevek zoper prvega toženca zavrnilo in tožnici naložilo plačilo njegovih stroškov postopka v višini 1.967,25 EUR.

2Zoper sodbo se po pooblaščenki pravočasno pritožuje tožnica, ki opozarja na kršitev 14. in 26. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanja: Ustava), 4. člena Zakona o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva (v nadaljevanju: ZPŠOIRSP), 1. člena Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju: ZUSDDD) in 117. ter 123. člen SZ. Mestna občina in prvi toženec kot njen pravni naslednik ji kot imetnici stanovanjske pravice na stanovanju, ki je predmet tožbenega zahtevka, nista dovolila njegovega odkupa, medtem ko je velika večina imetnikov stanovanjske pravice to lahko storila. S tem je bil kršen 14. člen Ustave, ki zagotavlja enakost pred zakonom. Pravica iz 26. člena Ustave ne zastara. Glede na določbo 1. člena ZUSDDD-B je bila v kritičnem obdobju, ko bi lahko kupila stanovanje po določbah SZ, državljanka Republike Slovenije (v nadaljevanju: RS), kot taki in kontinuirani imetnici stanovanjske pravice pa bi ji prvi toženec skladno z določbo 117. člena SZ moral stanovanje ponuditi v odkup. Po določbi 123. člena SZ bi morala imeti na razpolago za odkup še 18 mesecev, tako kot so ga imeli drugi državljani, imela pa ga je le štiri mesece. Bila je izbrisana iz registra stalnega prebivalstva, tako da svojih pravic, ki so ji bile kasneje vrnjene, ni mogla uveljavljati. Glede na določbo 123. člena SZ bi stanovanje res lahko odkupil njen ožji družinski član, vendar skladno z določbo 117. člena SZ le z njeno pisno privolitvijo, kar pomeni, da bi se morala odpovedati svoji ustavni pravici, ki ji je kot državljanki RS pripadala. V zvezi z ugotovitvami sodišča, da ni podala zahteve po odkupu, da obstaja dvom, ali je imela dovolj finančnih sredstev, in da solidarnostnega stanovanja sploh ne bi mogla kupiti, se zastavlja vprašanje, zakaj bi morala v štirih mesecih dokazati namen odkupa stanovanja in to, da ima za to na voljo dovolj sredstev, če so imeli drugi državljani za to na voljo dve leti. Pravica ji je bila protipravno odvzeta in je bil zato kršen 14. člen Ustave. Ustavno sodišče je presodilo, da je stališče sodišč o zastaranju odškodninskih zahtevkov, ki so jih uveljavljale izbrisane osebe, nesprejemljivo z vidika zahteve, da mora sodišče pravila o zastaralnih rokih uporabiti glede na okoliščine posameznega primera tako, da stranki ni nesorazmerno oteženo ali celo preprečeno uveljavljanje zahtevkov, ki jih ima na razpolago. Sodišča, zlasti Vrhovno sodišče s precedenčnim stališčem v sodbi II Ips 11/2008, so s svojo razlago pravil o zastaranju pritožnikom nesorazmerno otežila oz. preprečila, da bi lahko od države učinkovito uveljavljali povračilo škode, povzročene z izbrisom iz registra stalnega prebivalstva. S tem so kršila procesni vidik pravice, varovane v 26. členu Ustave RS, ki terja, da ima stranka dejansko in ne le teoretično pravico uveljavljati odškodninsko varstvo zoper državo. Ustavno sodišče je zato izpodbijane sodne odločbe razveljavilo in vrnilo pristojnim sodiščem v novo odločanje. To izhaja iz odločb št. Up-1177/12, Up-89/14, Up-1141/12, Up-1195/12, Up-124/14 in U-I-45/14. Sodišče se neutemeljeno sklicuje na Pravilnik o dodeljevanju neprofitnih stanovanj v najem, saj je izrazila željo po odkupu stanovanja in ne po neprofitnem najemu in je to pravico po SZ tudi dobila, le da je zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva ni uveljavila.

3Prvi toženec v odgovoru na pritožbo le-tej nasprotuje, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe ter priglaša stroške pritožbenega postopka.

4Pritožba ni utemeljena.

5Kot je v izpodbijani sodbi pravilno navedlo že sodišče prve stopnje, je lastninjenje in privatizacijo stanovanj in stanovanjskih hiš urejal SZ, ki je med drugim določal roke, v katerih so lahko imetniki stanovanjske pravice oz. njihovi družinski člani izkoristili možnost odkupa stanovanj oz. stanovanjskih hiš. Dvoletni rok po uveljavitvi zakona iz 123. člena SZ, v katerem je bilo mogoče vložiti zahtevo za odkup stanovanja s predvidenimi popusti oz. ugodnostmi po 117. členu SZ, je, kot je prav tako pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, res prekluzivni in ker prekluzivni roki tečejo ne glede na nemožnost uveljavljanja zahtevka, morebiten obstoj nepremagljivih ovir ne povzroči njihovega zadržanja (360. člen v povezavi s 345. členom Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ).¹ Zamuda roka - da je do te v obravnavanem primeru nedvomno prišlo, saj tožnica zahteve za odkup obravnavanega stanovanja do izteka dvoletnega roka ni vložila, med strankama glede na njune navedbe niti ni sporno - tako pomeni izgubo pravice do odkupa obravnavanega stanovanja s predvidenimi popusti in s tem neutemeljenost uveljavljanega zahtevka.

6Pritožba to odločitev neuspešno izpodbija z zatrjevanjem kršitve načela enakosti, saj je tudi ob morebitni utemeljenosti tega očitka potrebno upoštevati, da je s potekom privatizacije in preoblikovanjem družbene lastnine vzpostavljen drugačen družbeni sistem in nov režim lastninske pravice, ki je prav tako ustavno zajamčena pravica, zato prvega toženca kot sedanjega lastnika obravnavnega stanovanja ni mogoče zavezati k sklenitvi takšne pogodbe, kot jo zahteva tožnica, saj bi to pomenilo poseg v njegovo lastninsko pravico in nastanek novega neravnotežja. Zaradi poprave kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin oseb, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva, je zakonodajalec sprejel zgoraj navedena ZUSDDD in ZPŠOIRSP, ki pa med oblikami zadoščenja, ki pripadajo t.i. izbrisanim osebam, ne določata pravice do odkupa stanovanja pod pogoji, določenimi s SZ, in zato pritožba neutemeljeno zatrjuje tudi njuno kršitev.

7Izguba pravice do odkupa stanovanja po ugodnih privatizacijskih določilih SZ pomeni samostojen razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka, zato njene pritožbene navedbe v zvezi z vprašanji, ali bi obravnavano stanovanje lahko odkupil njen družinski član, ali je imela dovolj finančnih sredstev za odkup in ali je izrazila željo za najem stanovanja, niso odločilne in se zato pritožbeno sodišče o njih ne bo vsebinsko izrekalo (prvi odstavek 360. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP).

8Glede na neutemeljenost pritožbe in ker izpodbijana sodba nima niti pomanjkljivosti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

9Ker tožnica s pritožbo ni uspela, prvi toženec pa z navedbami v odgovoru nanjo ni v ničemer prispeval k njeni rešitvi in zato ne gre za stroške, ki bi bili potrebni za pravdo, je pritožbeno sodišče odločilo, da sta dolžna kriti sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v povezavi s 154. in 155. členom ZPP).

¹ Pritožba se zato neuspešno sklicuje na zgoraj navedene odločbe Ustavnega sodišča, saj le-te obravnavajo drugo pravno vprašanje oz. institut, tj. zastaranje odškodninskih zahtevkov, zadržanje katerega lahko povzročijo nepremagljive ovire (360. člen OZ).