VSRS Sklep X Ips 29/2015

I. Revizija se zavrže.
II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

1Zoper v uvodu tega sklepa navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožeča stranka (v nadaljevanju revident) vložila revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje na 2. točki drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Priglaša stroške revizijskega postopka.

2Revizija ni dovoljena.

3Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo revidentovo tožbo zoper odločbo Republike Slovenije, Ministrstva za finance, Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Velenje, št. DT 0610-3744/2011,26-16-2001-02 z dne 31. 1. 2012. S to je navedeni organ revidentu dodatno odmeril davek na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) za obdobje november 2007 od osnove 70.000,00 EUR po stopnji 20% v znesku 14.000,00 EUR in pripadajoče obresti v znesku 2.715,44 EUR, skupaj torej 16.715,44 EUR. Dodatno odmero davka je davčni organ utemeljil z obrazložitvijo, da iz okoliščin primera izhaja, da je revident vedel ali bi moral vedeti (gre za tako imenovani subjektivni element, da z nakupom priklopnega vozila, ki mu ga je prodal neplačujoči gospodarski subjekt (v smislu Uredbe Komisije (ES) št. 1925/2004 z dne 29. oktobra 2004), sodeluje pri transakciji, ki je del zlorabe sistema DDV), zaradi česar revident ni bil upravičen odbiti vstopnega DDV iz računa za nakup vozila. Revidentovo pritožbo zoper prvostopenjsko odločbo je tožena stranka zavrnila kot neutemeljeno z odločbo, št. DT-499-16-69/2012-2 z dne 18. 2. 2014.

4Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5Po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Revident glede dovoljenosti revizije uveljavlja enega od razlogov, navedenih v 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1: zatrjuje, da sodba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev.

6V zvezi s tem razlogom za dovoljenost revizije iz četrtega odstavka 367.b člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 izhaja, da revident dolžan obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse, natančno in konkretno izkazati. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča v zvezi s tem razlogom za dovoljenost revizije (npr. X Ips 269/2009, X Ips 496/2010, X Ips 410/2011, X Ips 123/2012, X Ips 187/2012, X Ips 190/2013, X Ips 212/2013, X Ips 38/2014) pa mora revident skladno s trditvenim in dokaznim bremenom, ki ga nosi, natančno in konkretno opredeliti pomembno pravno vprašanje po vsebini zadeve, in navesti okoliščine, ki utemeljujejo njegovo pomembnost, ter nato opraviti primerjavo pravnega in dejanskega stanja iz izpodbijane odločbe sodišča prve stopnje z odločbami, s katerimi utemeljuje neenotno sodno prakso, in zatrjevano neenotnost oziroma odstopanje utemeljiti.

7Revident konkretno navaja, da izpodbijana sodba odstopa od prakse Vrhovnega sodišča zaradi treh razlogov: prvič, ker temelji na okoliščinah, ki glede na dosedanjo prakso Vrhovnega sodišča ne pomenijo relevantnih objektivnih okoliščin, ki kažejo na subjektivni element na strani davčnega zavezanca (pri čemer revident primeroma navede te okoliščine: ekonomska nelogičnosti nabave, datumske neskladnosti posameznih transakcij, okoliščin glede sklepanja posla nabave vozila, neskladnosti listin), drugič, ker odstopa od prakse Vrhovnega sodišča glede vprašanja, ali je utemeljeno enako situacijo med istimi subjekti brez utemeljite obravnavati drugače, ter tretjič, ker odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede vprašanja, ali je neocenitev navedb ter neizvedba dokazov, ki jih predlaga tožeča stranka, kršitev določb postopka, ki vpliva na zakonitost odločitve. Revident trdi, da je v zvezi s vsemi temi vprašanji Vrhovno sodišče v judikatih X Ips 314/2012, X Ips 211/20013, X Ips 250/2011 in X Ips 453/2011 oblikovalo jasno sodno prakso, kateri sodišče prve stopnje ni sledilo. Drugih navedb v zvezi z dovoljenostjo, revizija nima.

8Kot že pojasnjeno v 6. točki te obrazložitve, za dovoljenost revizije iz razloga odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča ne zadostuje zgolj sklicevanje na judikate Vrhovnega sodišča, temveč mora biti zatrjevan odstop obrazložen. Revident mora v ta namen opraviti primerjavo pravnega in dejanskega stanja iz izpodbijane odločbe sodišča prve stopnje ter pravnega in dejanskega stanja iz odločb, s katerimi se utemeljuje odstopanje. Ker revident v obravnavanem primeru te analize in primerjave ni opravil, zatrjevanega razloga za dovoljenost revizije ni izkazal, zato revizija iz tega razloga ni dovoljena.

9Dodatno pa mu Vrhovno sodišče pojasnjuje, da je v svojih odločbah, na katere se revizija sklicuje, Vrhovno sodišče sprejelo stališče, da je „subjektivni element“ pravni standard, ki ga je treba napolniti v vsakem posameznem primeru posebej. Na posamezne objektivne okoliščine, ki so bile v drugih postopkih prepoznane kot pravno pomembne ali pa nepomembne, se zato revident ne more neposredno sklicevati, ker gre vselej za presojo v posameznem primeru. Vrhovno sodišče v svoji upravnosodni praksi okoliščin, ki jih navaja revident, ni načeloma izključilo kot pravno nepomembnih, temveč je, prav nasprotno, prav te okoliščine že večkrat ocenilo kot pravno pomembne (npr. v zadevah X Ips 2/2011, X Ips 342/2011, X Ips 351/2011, X Ips 306/2012, X Ips 229/2012, X Ips 112/2013, X Ips 206/2013).

10Vrhovno sodišče v svoji upravnosodni praksi ni sprejelo stališča, da je treba z vidika „subjektivnega elementa“ enako obravnavati vse posle, ki jih zavezanec opravi z istim dobaviteljem, ki je neplačujoči gospodarski subjekt. V zadevah X Ips 453/2011 in X Ips 211/2013, na katere se sklicuje revident, je Vrhovno sodišče ocenilo, da bi se moralo sodišče prve stopnje glede na dejanske okoliščine v navedenih zadevah opredeliti do tamkajšnjega revizijskega ugovora, da je bil drugače obravnavan kot njegov poslovni partner, ki je enako kot on več let sodeloval z neplačujočim gospodarskim subjektom pri istovrstnih poslih. Revident dejanskih okoliščin iz navedenega primera ni analiziral in ne primerjal z dejanskimi okoliščinami obravnavanega primera.

11Glede tretjega zatrjevanega razloga, ki se nanaša na neopredelitev do tožbenih navedb oziroma neizvedbo predlaganih dokazov, bi moral revident pojasniti, do katerih navedb se sodišče prve stopnje ni opredelilo in zakaj takšna neopredelitev ni skladna s stališči iz odločb Vrhovnega sodišča, na katere se sklicuje. Glede neizvedenih dokazov (kot izhaja iz revizije, gre predvsem za zaslišanje prič) pa iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje zavrnitev dokaznih predlogov obrazložilo. Revident ne pojasni, zakaj se z razlogi sodišča ne strinja oziroma v čem naj bi ti razlogi za zavrnitev dokazov odstopali od stališč, ki jih je sprejelo Vrhovno sodišče, npr. v zadevi X Ips 314/2012, na katero se sklicuje revident, v kateri je Vrhovno sodišče ugotovilo kršitev določb postopka, ker se sodišče prve stopnje sploh ni opredelilo do tam predlaganega dokaza z zaslišanjem.

12Glede na navedeno je Vrhovno sodišče revizijo kot nedovoljeno zavrglo na podlagi 89. člena ZUS-1.

13Odločitev o stroških temelji na 165. in 154. členu ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.