VSRS sodba II Ips 67/2015

I. Revizija se zavrne.

II. Odločitev o stroških se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo presodilo, da je toženec tožniku odškodninsko odgovoren.

2Sodišče druge stopnje je toženčevi pritožbi delno ugodilo in vmesno sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, da je odločitev o obstoju temelja za nepremoženjsko škodo zavrnilo, v ostalem delu (glede odločitve o obstoju temelja za premoženjsko škodo) pa je toženčevo pritožbo zavrnilo in potrdilo vmesno sodbo sodišča prve stopnje.

3Toženec v pravočasni reviziji zoper drugostopenjsko sodbo uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Poudarja, da se tožnik v resnici ni želel vrniti na delo, ker je imel drugačne načrte, in da se je odločil, da bo vse nadaljnje postopke vodil sam (neposredno z delodajalcem), brez pooblaščenca oziroma toženca. Zato ni podana vzročna zveza med protipravnim ravnanjem toženca in nastalo škodo. Sicer pa je tožnik s tem, ko se ni želel vrniti na delo, privolil v nastanek škode. Poleg navedenega tožnik toženca ni pooblastil za vložitev predloga za izvršbo. Sodiščema prve in druge stopnje očita, da se nista obrazloženo opredelili do navedb toženca v zvezi s pretrganjem vzročne zveze in poudarja, da do vzpostavitve delovnega razmerja ni prišlo zaradi razlogov na strani tožnika, in sicer njegovih neutemeljenih zahtev in osebnih interesov. Zatrjuje še kršitev 8. člena in 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter 25. člena Ustave. Predlaga, naj revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da sodbi razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje.

4Revizija je bila vročena tožniku, ki je nanjo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

5Revizija ni utemeljena.

6Tožnik zahteva povračilo škode, ki mu je nastala, ker ga pooblaščenec v postopku zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi, v katerem je uspel, ni opozoril na prekluzivni rok (šestih mesecev) za vložitev predloga za izvršbo za vrnitev delavca na delo, in ker v tožbi pred delovnim sodiščem ni postavil (tudi) zahtevka za plačilo regresa za letni dopust.

7Iz dejanskih ugotovitev v pravnomočni sodbi izhaja, da je tožnik 24. 11. 2003 pooblastil A. Z., pravnika, brez pravniškega državnega izpita, zaposlenega pri tožencu (v nadaljevanju pooblaščenec), da ga zastopa v postopku zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožnik je v delovnem sporu pravnomočno uspel, pooblaščenec pa ga pred iztekom šestmesečnega roka (za vložitev predloga za izvršbo) ni obvestil, da mora v tem roku vložiti predlog za izvršbo za vrnitev delavca na delo, sicer bo to pravico izgubil. Zato tožnik predloga za izvršbo pravočasno ni vložil. Poleg navedenega pooblaščenec v tožbi pred delovnim sodiščem ni postavil zahtevka za plačilo regresa za letni dopust. Revizijsko nesprejemanje teh dejanskih ugotovitev pa ni upoštevno (primerjaj tretji odstavek 370. člena ZPP)(1).

8Materialnopravno pravilen je zaključek sodišč prve in druge stopnje, da je bilo med tožnikom (kot naročiteljem) in tožencem (kot mandatarjem) vzpostavljeno mandatno razmerje. Pri mandatni pogodbi so vodilo mandatarjevega delovanja naročiteljevi interesi (primerjaj 768. člen Obligacijskega zakonika), torej mora mandatar (pooblaščenec) posle opravljati pod pogoji, ki omogočajo uresničitev naročiteljevih interesov v največjem možnem obsegu, pri čemer je treba izhajati iz značilnosti mandatarja kot profesionalne osebe. Merilo za presojo o tem, ali je profesionalna oseba ravnala s poklicno skrbnostjo, je tipično (običajno, pogosto), normalno ravnanje povprečnega strokovnjaka z istega področja. Velja pa še pojasniti, da ima mandatar v razmerju do naročitelja poleg opravljanja posla, ki se ga je z mandatno pogodbo zavezal opraviti (npr. zastopanja stranke v sodnem postopku), tudi druge obveznosti, med katere sodi predvsem pojasnilna obveznost in obveznost obveščanja naročitelja o okoliščinah, pomembnih za uresničitev naročiteljevih interesov, saj ima naročitelj položaj laika.

9Upoštevajoč navedeno se je strinjati z zaključkom sodišč prve in druge stopnje, da je pooblaščenčeva opustitev opozorila na rok za vložitev predloga za izvršbo v nasprotju s skrbnostjo, ki se zahteva od povprečnega pravnika, in torej predstavlja kršitev poslovne obveznosti, ki ima znake protipravnega stanja. Pooblaščenec je namreč s tem, ko tožnika ni opozoril na (kratek) rok za vložitev predloga za izvršbo za vrnitev delavca na delo, ravnal v nasprotju z naročiteljevimi interesi, saj vsak povprečen pravnik ve oziroma bi moral vedeti, da je v primeru dolžnikove neprostovoljne izpolnitve obveznosti, pravočasna vložitev predloga za izvršbo edina možnost za učinkovito uresničitev naročiteljevih interesov, zato bi naročitelja o njej moral obvestiti.

10Strinjati se je tudi s stališčem prvostopenjskega sodišča (katerega razloge je pritožbeno sodišče sprejelo kot pravilne), da je pooblaščenec ravnal v nasprotju s skrbnostjo, ki se zahteva od povprečnega pravnika, ko v tožbi pred delovnim sodiščem ni postavil zahtevka za plačilo regresov za letni dopust. Postavitev zahtevka za plačilo regresov za letni dopust je namreč v tožbi pred delovnim sodiščem, s katero delavec zahteva ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, poleg zahtevka za izplačilo neizplačanih plač običajna.

11Glede obstoja vzročne zveze med pooblaščenčevim neskrbnim ravnanjem (oziroma opustitvijo) in zatrjevano škodo, pa je treba odgovoriti na vprašanje, kako bi se izvršilni postopek v zvezi z vrnitvijo delavca na delo, v primeru pravočasno vloženega predloga za izvršbo, s pretežno verjetnostjo končal. Revizijsko sodišče pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje (katerega razloge je sodišče druge stopnje sprejelo kot pravilne), da bi tožnik z izvršbo v celoti uspel, saj je izvršilno sodišče v izvršilnem postopku na vsebino izvršilnega naslova vezano. Ob tem velja (glede na trditveno podlago) še dodati, da lahko samo delavec, ki je predlagal vrnitev na delo, predlaga (tu vtoževano) izplačilo nadomestil plače zapadlih po pravnomočnosti odločbe (primerjaj 233. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju).

12Glede obstoja vzročne zveze se je nadalje strinjati z zaključkom prvostopenjskega sodišča (kateremu je pritrdilo pritožbeno sodišče), da bi tožnik v delovnem sporu uspel tudi z zahtevkom za izplačilo regresa za letni dopust, če ne bi bilo pooblaščenčevega nedopustnega ravnanja (opustitve postavitve zahtevka za plačilo regresov za letni dopust).

13Bistvena in nosilna značilnost zatrjevane kršitve postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je, da sodbe ni mogoče preizkusiti. Ker je izpodbijani sodbi vsekakor mogoče preizkusiti, očitana procesna kršitev ni podana. Glede zatrjevane kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pa zadostuje že odgovor, da sodišči nista preslišali navedb toženca v zvezi s pretrganjem vzročne zveze, saj ima prvostopenjska sodba v 28. točki razloge o obstoju vzročne zveze, sodišče druge stopnje pa (v 5. točki sodbe) razloge prvostopenjskega sodišča sprejema kot pravilne in (v 7. točki sodbe) še dodaja, da se mandatar ne razbremeni odgovornosti za neizpolnitev, če ni izpolnil pojasnilne obveznosti.

14Glede na navedeno je revizijsko sodišče toženčevo revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

15Odločitev o priglašenih revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo (164. člen ZPP).

---.---

Op. št. (1): Toženec z navedbami o neprepričljivi dokazni oceni in o selektivnem obravnavanju izpovedb prič izpodbija dejansko stanje.