VSRS sklep II Ips 57/2015

I. Revizija se zavrne.

II. Tožnica je dolžna v 15 dneh od vročitve tega sklepa povrniti toženki njene stroške revizijskega postopka v znesku 1.820,24 EUR.

1Sodišče prve stopnje je zavrglo tožničino tožbo in odločilo, da je tožnica dolžna povrniti toženki njene pravdne stroške. Zaključilo je, da je tožnica s tožbo uveljavljala jamčevalni zahtevek vrnitve celotne plačane kupnine, zato je treba uporabiti enoletni prekluzivni rok po prvem odstavku 635. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Dogovarjanja pogodbenih strank v zvezi z odpravo napak so bila končana z dopisom z dne 6. 1. 2012. Takrat je začel teči enoletni prekluzivni rok in je do vložitve tožbe dne 5. 2. 2013 že potekel.

2Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje ter odločilo, da stranki sami nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

3Tožnica vlaga zoper sklep sodišča druge stopnje revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in tožničinemu tožbenemu zahtevku ugodi ter toženki naloži plačilo stroškov postopka oziroma podredno, da sklepa obeh sodišč razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Predlaga tudi prednostno obravnavo vložene revizije. Navaja, da bi sodišči morali uporabiti tretji odstavek 663. člena OZ, saj so bile napake pri gradnji toženki znane že tekom same gradnje. Tožnica je toženko opozorila z vrsto dopisov, ki so citirani v tožbi. Zato se enoletni prekluzivni rok za vložitev tožbe ne upošteva. Sodišči bi morali ugotoviti, ali je izvajalec začel odpravljati grajane napake, za katere je bilo ugotovljeno, da so posledica nekvalitetnega materiala, dobavljenega s strani toženke, ali posledica slabe izgradnje. Toženka je že med gradnjo v nasprotju s pravili lesne stroke pri izravnavi lesnih linij svojega nekvalitetnega vgrajenega lesa uporabljala brusilko. Tožnica je bila zavedena s strani toženke ob sodelovanju Tržnega inšpektorata RS, da bo toženka napake odpravila in gradnjo v skladu s stroko dokončala. Delavci, ki so bili napoteni k odpravljanju napak, so bili nekvalificirani. Obe sodišči štejeta, da je enoletni rok začel teči 6. 1. 2012, čeprav je iz dopisa toženkinega pooblaščenca z dne 6. 1. 2012 razvidnih več datumov, kdaj naj bi bil dopis poslan tožnici. Dopis je bil poslan šele 9. 2. 2012, tožnica pa je z lastno izpovedjo (sicer je zamešala mesec) jasno izpovedala, da je ta dopis prejela šele 11. 2. 2012. Enoletni rok bi lahko začel teči šele od 11. 2. 2012.

4Revizija je bila na podlagi 375. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila. Toženka predlaga zavrnitev revizije in povrnitev njenih revizijskih stroškov. Navaja, da se tožnica ni strinjala z nobenim od predlaganih načinov odprave napake, niti s tem, da jih odpravi kdo drug in toženka plača stroške. Tožnica se na dopis z dne 6. 12. 2012, s katerim jo je toženka pozvala k ureditvi zadeve, ni odzvala. Z revizijo izpodbija že ugotovljeno dejansko stanje, kar pa ni dovoljeno. Pritožbene navedbe glede pomena štampiljke na toženkinem dopisu z dne 6. 1. 2012 so nedovoljene novote. Tožnica je sama menila, da je na dopis odgovorila že dne 12. 1. 2012, zato glede na navedeno prejem dopisa z dne 6. 12. 2012 ni bil sporen. Toženka je tudi sicer šele s prejemom tožbe 19. 3. 2013 prejela tudi tožničino izjavo o odstopu od pogodbe. Tožnica bi morala pravočasno in substancirano podati navedbe o tem, kdaj naj bi prejela dopis z dne 6. 1. 2012 in kaj naj bi pomenili drugi datumi, navedeni na dopisu z dne 6. 1. 2012. Navedbe o toženkini uporabi brusilke pri delu na objektu, zavajanju tožnice ob pomoči Tržnega inšpektorata RS in toženkinem pošiljanju nekvalificiranih delavcev so revizijske novote in kot take neupoštevne, tudi sicer so neresnične.

5Revizija ni utemeljena.

6Bistveno vprašanje v obravnavani zadevi je, ali je tožnica pravočasno vložila jamčevalni zahtevek za vrnitev celotne plačane kupnine. Iz relevantnih dejanskih ugotovitev nižjih sodišč, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), izhaja:

- Tožnica in toženka sta dne 23. 1. 2007 sklenili Pogodbo št. ..., s katero se je toženka zavezala izdelati leseno konstrukcijo stanovanjske hiše, tožnica pa, da ji bo za to plačala 60.061,26 EUR. Primopredajni zapisnik je bil sestavljen 21. 8. 2007. Tožnica je v njem grajala določene napake in je zato toženki plačala znesek v višini 55.389,48 EUR.

- Tožnica je zadevo prijavila tudi tržnemu inšpektoratu, ki je izdal odločbo z dne 4. 3. 2010, s katero je bilo toženki naloženo, da konstrukcijo popravi v 60 dneh od dneva prejema odločbe.

- Med strankama so obstajala določena dogovarjanja, kako se bo zadeva uredila in sanirala. Tožnica je, še preden je delo bilo opravljeno, grajala določene napake, ki so se dogajale tekom same gradnje lesene konstrukcije. Toženka je bila pripravljen odpraviti napake, kot ji nalaga odločba tržnega inšpektorata, nazadnje je v marcu 2011 preko tretje osebe poskušala izvršiti popravilo, tožnica pa tega ni sprejela in odprave ni dovolila, ker sanacija po njenih navedbah naj ne bi bila strokovna.

- Dne 6. 1. 2012 je toženka tožnici poslala dopis, s katerim jo je pozvala, da ji omogoči sanacijo konstrukcije v skladu z odločbo inšpektorja, in sicer, da tožnica po svoji izbiri izbere izvajalca in določi nadzornika del, toženka pa bo poravnala stroške. Tožnico je pozvala, naj ji čim prej sporoči svojo izbiro izvajalca in nadzornika, da bo lahko še s svoje strani preverila pogoje in način izvedbe. Tožnica trditvam o dopisu v svojih navedbah ni nasprotovala, njegov prejem je potrdila, zaslišana kot stranka je menila, da je nanj odgovorila že 12. 1. 2012. Z dopisom z dne 6. 1. 2012 se je končalo dogovarjanje pogodbenih strank v zvezi z napakami.

- Tožnica je tožbo, s katero uveljavlja jamčevalni zahtevek vrnitev celotne plačane kupnine, vložila 5. 2. 2013.

- Ni res, da je toženka tožnico zavedla, da bodo napake odpravljene in da tožnica zato pravic ni pravočasno uveljavljala. Toženka je pokazala interes in pripravljenost odpraviti napake, a se tožnica z nobeno od predlaganih rešitev ni strinjala in sanacije napak nazadnje marca 2011 ni dovolila, posledično do odprave napak, opredeljenih v inšpekcijski odločbi, s strani toženke ali tretje osebe sploh še ni prišlo.

7Revizijski očitek o zmotni uporabi materialnega prava je neutemeljen. Sodišči sta pravilno zaključili, da je v obravnavani zadevi glede na prvi odstavek 635. člena OZ treba uporabiti enoletni prekluzivni rok, ki pa je, glede na to, da so bila z dopisom z dne 6. 1. 2012 dogovarjanja pogodbenih strank v zvezi z odpravo napak končana, do vložitve tožbe dne 5. 2. 2013 že potekel. Po prvem odstavku 635. člena OZ namreč naročnik (v obravnavani zadevi je to tožnica), ki je podjemnika (torej toženko) pravočasno obvestil o napakah izvršenega posla, po enem letu od tega obvestila ne more več sodno uveljavljati svoje pravice.

8Pritožbeno sodišče je tožnici pravilno pojasnilo, da njene pritožbene navedbe o prejemu dopisa z dne 6. 1. 2012 šele 11. 2. 2012 (ki jih tožnica ponavlja v reviziji), in v tej zvezi predložen dokaz (fotokopija pisemske ovojnice, v kateri naj bi bil tožnici poslan dopis), predstavljajo nedovoljeno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP), ker tožnica ni dokazala, da brez svoje krivde tega ni mogla pravočasno uveljavljati oziroma predložiti v postopku pred sodiščem prve stopnje. Prav tako je pritožbeno sodišče tudi pravilno obrazložilo, da bi tožničin zahtevek zaradi zamude prekluzivnega materialnega roka sicer moral biti zavrnjen (in ne zavržen), vendar pritožbeno sodišče te odločitve pravilno ni spreminjalo, saj tožnice odločitev o zavrženju tožbe ne postavlja v slabši položaj kot zavrnitev tožbenega zahtevka.

9Tožnica se v reviziji sklicuje tudi na tretji odstavek 663. člen OZ, ki se nanaša na dolžnost obvestitve o napakah in ki bi ga sodišči morali uporabiti v obravnavani zadevi. Njeno sklicevanje na navedeno določbo glede na ugotovitev sodišč, da je o napakah toženca pravočasno obvestila, ni utemeljeno. Lahko bi sicer bila relavantna uporaba določbe 636. člena OZ, po kateri se podjemnik ne more sklicevati na kakšno določbo prejšnjih členov, če se napaka nanaša na dejstva, ki so mu bila znana ali mu niso mogla ostati neznana, pa jih ni sporočil naročniku, ali če je s svojim ravnanjem zavedel naročnika, da pravic ni pravočasno uveljavil, vendar sta sodišči ugotovili, da toženka tožnice ni zavedla, da bodo napake odpravljene, zaradi česar tožnica ni pravočasno vložila tožbe. Toženka je namreč pokazala interes in pripravljenost odpraviti napake, a se tožnica z nobeno od predlaganih rešitev ni strinjala in sanacije napak ni dovolila.

10Tožnica s preostalimi revizijskimi navedbami (da so bile toženki napaka znane že tekom same gradnje ter navedbami o uporabi brusilke, nekvalificiranih delavcev in zavajanju s strani toženke ob sodelovanju Tržnega inšpektorata RS) odpira vprašanja (ne)pravilne ugotovitve dejanskega stanja, kar ne more biti predmet revizijske presoje (tretji odstavek 370. člena ZPP).

11Uveljavljani revizijski razlogi niso podani, zato je revizijsko sodišče tožnikovo revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (378. člena ZPP).

12Če sodišče zavrne pravno sredstvo, odloči tudi o stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi z njim (prvi odstavek 165. člena ZPP). V konkretnem primeru tožnica do povrnitve revizijskih stroškov ni upravičena, ker z revizijo ni uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP), dolžna pa je toženki (na isti pravni podlagi), ki je argumentirano odgovorila na revizijo, povrniti stroške revizijskega postopka v skupnem znesku 1.820,24 EUR, ki jih je revizijsko sodišče odmerilo v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi, in sicer: strošek nagrade za postopek z revizijo v znesku 1.472,00 EUR (tar. št. 3300 Tarife), pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev v znesku 20,00 EUR (tar. št. 6002 Tarife) in 22 % DDV v znesku 328,24 EUR (tar. št. 6007 Tarife). Tožnica je dolžna plačati odmerjene stroške v petnajstdnevnem paricijskem roku, ki prične teči naslednji dan po vročitvi tega sklepa (prvi, drugi in tretji odstavek 313. člena ZPP).