VSL sklep I Cpg 490/2015

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Pritožnica sama nosi svoje pritožbene stroške.

1Prvostopenjsko sodišče je s sklepom zavrnilo predlog tožeče stranke za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse. Kot razlog je navedlo, da tožeča stranka ni postavila trditev, da bi bilo mogoče opraviti preizkus, ali je premoženjsko, finančno in likvidnostno stanje takšno, da utemeljuje vsaj delno oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse. Poleg tega tožeča stranka tudi ni postavila trditev o tem, kolikšen delež celotne sodne takse bi lahko plačala.

2Pritožba meni, da bi sodišče moralo izjavo o premoženjskem stanju razumeti kot trditve, in ne kot dokazno sredstvo. Prvostopenjsko sodišče bi moralo ravnati po 3. in 4. odstavku 12. člena ZST-1. Zahteva sodišča, da bi morala tožeča stranka pojasnjevati, kolikšen del sodne takse je sposobna plačati, naj bi bila nerealna in neživljenjska. Pritožba tudi očita prvostopenjskemu sodišču, da svoje odločitve glede odloga ali plačila sodne takse ni obrazložilo.

3Pritožba ni utemeljena in jo je pritožbeno sodišče zavrnilo, izpodbijani sklep pa potrdilo na temelju 2. točke 365. člena ZPP.

4Spor se je vodil po pravilih civilnega procesnega prava, konkretno ZPP. V postopku odločanja glede plačila sodne takse se torej morajo smiselno uporabiti določbe ZPP (3. odstavek 1. člena ZST-1). ZPP določa, da nosi trditveno in dokazno breme tista stranka, ki uveljavlja kakšno svojo pravico ali nasprotno pravico (212. člen ZPP). Glede obstoja predpostavk za kakšno od dovoljenih olajšav pri plačilu sodnih taks je bila torej tožeča stranka tista, ki je nosila trditveno in dokazno breme. Nosila ga je glede obstoja predpostavk za delno oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse. Te pa so, da je njeno premoženjsko, finančno ali likvidnostno stanje takšno, da ne zmore plačati sodne takse (4. in 5. odstavek 11. člena ZST-1). Takšne navedbe mora dati stranka ne glede na njeno vrsto olajšave, za katero si prizadeva. Vrste olajšav so tri: delna oprostitev, odlog in obročno plačilo.

5Izjava o premoženjskem stanju je bila zgolj listina, ki bi lahko služila kot dokaz, če bi bila tožeča stranka postavila trditve o tem, kakšno je njeno premoženjsko, finančno in likvidnostno stanje.

6ZPP jasno razlikuje med strankino vlogo (1. odstavek 105. člena ZPP) in listino kot prilogo (1. odstavek 107. člena ZPP). Listina je zgolj dokazno sredstvo (224. člen in nasl. ZPP). Tožeča stranka bi torej dejstva o svojem premoženjskem, finančnem in likvidnostnem položaju navajati v svoji vlogi, to pa je bil predlog za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse. Zgolj obstoj podatkov v listini ne pomeni, da je stranka postavila trditve glede teh podatkov.

7Pritožba v ničemer ne izpodbija ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da tožeča stranka (kot predlagateljica) v prej navedenem predlogu ni pojasnila, kakšno je njeno premoženjsko, finančno in likvidnostno stanje. Zakaj to ni bilo zadosti, je že bilo pojasnjeno.

8Glede na 4. stavek 3. odstavka 12. člena ZST-1 mora ravnati sodišče z izjavo o premoženjskem stanju kot z nepopolno vlogo le, če ni bila vložena na predpisanem obrazcu ali če obrazcu niso bile priložene predpisane vloge. Da so bile v konkretnem primeru te predpostavke izpolnjene, pritožba ne trdi. Ker prvostopenjsko sodišče ni podvomilo v resničnost navedb o premoženjskem stanju, mu tudi ni bilo treba ravnati po 4. odstavku 12. člena ZST-1.

9Ker na premoženjsko, finančno in likvidnostno stanje nanašajočih se dejstev tožeča stranka ni navedla, je torej prvostopenjsko sodišče pravilno zavrnilo njen predlog.

10O ostalih pritožbenih razlogih ni potrebno odločiti, ker ne bi v ničemer spremenili odločitve pritožbenega sodišča.

11Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odstavku 165. in 1. odstavku 154. člena ZPP.