VSC sodba Cpg 27/2015

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.
Pravdni stranki trpita vsaka svoje stroške tega pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke zaradi ugotovitve, da je izvršba In 72/2013 z rubežem premičnine, rabljen bioplinski motor, letnik 2010, last tožeče stranke do celote, nedopustna in da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške (točka I. izreka). Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna v roku 15 dni po prejemu pisnega odpravka sodbe toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 101,79 EUR (točka II. izreka).

2Tožeča stranka sodbo sodišča prve stopnje izpodbija s pravočasno pritožbo iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podredno pa sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje ter toženi stranki naloži, da je dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške. Tožeča stranka v obrazložitvi pritožbe navaja, da se ne more strinjati z ugotovitvami sodišča prve stopnje, da predmetni bioplinski motor ni samostojna stvar. Sodišče je napačno ocenilo izpovedbo priče D. J. in sicer, da je priča izpovedala, da je motor dejansko del pogodbe, ki jo je priča podpisala z družbo K. O. Iz izpovedbe priče, da izhaja, da je primarno bila kupljena bioplinarna oziroma zemljišče, kasneje pa šele bioplinski motor. Priča da je prav tako izrecno izpostavila, da je bil bioplinski motor samostojna oprema, da ga je mogoče kadarkoli odstraniti ter da je lastnik motorja tožeča stranka. Izpovedala da je tudi, da se bioplinski motorji nabavljajo ločeno. Teh navedb da sodišče prve stopnje ni upoštevalo. Glede izpovedb priče in ocene sodišča pa tožeča stranka dodaja, da ima sodba pomanjkljivosti zaradi katerih se ne more preizkusiti, ker da so razlogi v sodbi nejasni in med seboj v nasprotju, saj da na strani pet izpodbijane sodbe sodišče najprej ugotavlja, da iz 6. člena aneksa št. 1 izhaja, da je lastnik predmeta leasinga leasingodajalec oziroma tožeča stranka, nato pa na strani sedem sodbe oceni, da lastninski pridržek tožeče stranke niti ni mogel nastati ter da tožnica ni dobila lastninske pravice. Sodišče prve stopnje naj bi tudi napačno uporabilo določbe zakona (SPZ). Tožeča stranka meni, da je potrebno bioplinski motor šteti za premičnino, saj gre za popolnoma samostojno strojno opremo, ki se lahko kupcu s strani prodajalca izdobavi oziroma preda v posest kadarkoli, prav tako pa se jo lahko kadarkoli tudi premakne ali odpelje in je lahko tudi predmet nadaljnje prodaje. Res bi lahko bil plinski motor tisti, ki poganja celotno bioplinarno, vendar pa sodišče z gotovostjo tega ne more ugotoviti. To lahko ugotovi samo izvedenec ustrezne stroke. Po mnenju tožeče stranke bi v predmetni zadevi bilo potrebno angažirati izvedenca strojne stroke, ki bi lahko z gotovostjo podal ustrezno oceno. Glede samostojnosti motorja tožeča stranka izpostavlja, da se na javnih dražbah prodajajo še veliko večji kosi opreme kot so na primer betonarne, ki po velikosti presegajo bioplinski motor pa se vseeno lahko prodajajo brez nepremičnine - zemljišča, na katerem stojijo. Tudi 8. člen SPZ da izrecno določa, da načelo povezanosti zemljišča in objekta velja za vse tisto, kar je po namenu trajno spojeno ali je trajno na nepremičnini, nad ali pod njo, pri čemer da je iz navedb tožeče stranke povsem jasno, da se navedeno pravno načelo ne more uporabiti za predmetni bioplinski motor, saj slednji ni trajno spojen z nepremičnino. To, da ugotavlja tudi sodišče (da se motor da odmontirati), to dejstvo pa, da je izpostavila tudi priča D. J. na zaslišanju. Bioplinski motor z nepremičnino oziroma z bioplinarno da ni tako trdno povezan, da ju ne bi bilo mogoče ločiti, saj motorjev v nasprotnem primeru ne bi prodajali kot samostojne ter tudi rabljene stvari. Po stališču tožeče stranke je tako logično, da se rabljeni motorji lahko odmontirajo ter prodajo kot samostojne stvari brez posledic za nepremičnino. Vztraja, da bioplinarna oziroma objekt lahko šteje za dokončan objekt tudi brez motorja. Dokončno oceno o tem, ali se bioplinarna kot objekt šteje za dokončano, pa bi lahko podal ustrezen izvedenec. Navaja, da se sodišče glede posestnega konstituta ni opredelilo, vendar pa je prehod lastninske pravice na tožečo stranko kot leasingodajalca nesporen, zato je ocena sodišča, da tožeča stranka ni lastnik bioplinskega motorja še toliko bolj neutemeljena. Navaja, da tožena stranka svoje morebitne zastavne pravice na bioplinskem motorju v register zastavnih pravic na premičninah nikoli ni vpisala in da iz navedenega izhaja, da je bil predmetni motor zarubljen s strani izvršitelja, prejšnjih vpisov pred rubežem pa v registru ni. Dejstvo, da tožena stranka na motorju ni vpisala svoje zastavne pravice kakor tudi, da je motor lahko bil predmet rubeža pa da dodatno dokazuje, da gre v konkretnem primeru nesporno za premičnino, saj v nasprotnem primeru vpis zastavne pravice na bioplinskem motorju ali rubež slednjega ne bi bil mogoč. Sodišče prve stopnje da je to dejstvo ocenilo kot irelevantno, po oceni tožeče stranke pa takšna dokazna ocena predstavlja neobrazloženo sodbo. Tožeča stranka navaja, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo postavitev izvedenca strojne stroke, ki bi lahko ugotovil določena dejstva in podal mnenja glede samostojnosti in funkcionalnosti bioplinskega motorja, saj sodišče ne razpolaga z zadostnim znanjem za dokončno razjasnitev predmetne zadeve.

3Tožena stranka je na pritožbene navedbe odgovorila. Prerekala je pritožbene navedbe kot neutemeljene in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4Pravdni stranki sta uveljavljali vsaka svoje stroške tega pritožbenega postopka.

5Pristojnost za odločanje v tej zadevi je bila prenesena na Višje sodišče v Celju v skladu s 105.a členom in prvim odstavkom 60. člena Zakona o sodiščih, s sklepom predsednika Vrhovnega sodišča Republike Slovenije Su 264/2015 z dne 23. 1. 2015.

6Pritožba ni utemeljena.

7Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke. Iz izvedenih dokazov je zaključilo, da je bioplinski motor, na katerem zatrjuje lastninsko pravico tožeča stranka in to uveljavlja kot oviro za izvršbo, vgrajen v bioplinarno, da je bil vgrajen že prej, preden je bila sklenjena pogodba za povratni nakup in leasing pogodba s tožnico, da v času sklenitve obeh pogodb nedvomno več ni bil samostojna stvar, da je bioplinarna poskusno obratovala že pred 7. 7. 2011, ko sta bili sklenjeni leasing pogodba in pogodba za povratni odkup, da je motor priklopljen in integriran v bioplinarno, ki je sestavina nepremičnine predvsem pa, da bi z odstranitvijo motorja bila okrnjena glavna funkcija bioplinarne, saj bioplinarna brez motorja ne deluje in več ne služi svojemu namenu. Ker je motor vitalni del bioplinarne bi brez motorja bila bioplinarna nekompletna oziroma nedokončana. Sporni bioplinski motor je sestavina nepremičnine oziroma objekta na njej in je zato s spojitvijo z glavno stvarjo izgubil svojo samostojnost. Sodišče prve stopnje je materialno pravno presodilo, da po določbi drugega odstavka 16. člena SPZ sestavina ne more biti predmet stvarnih pravic dokler se ne loči od glavne stvari, kar pomeni, da vse stvarne pravice na njej, vključno z lastninsko pravico ugasnejo in se lastninska pravica na glavni stvari razširi tudi na novo bistveno sestavino, ne glede na to, kdo je bil lastnik stvari, ki je postala bistvena vsebina glavne stvari. Lastninski pridržek tožnice na podlagi leasing pogodbe zato po mnenju sodišča prve stopnje ni mogel nastati (motor že v času sklenitve leasing pogodbe ni bil samostojna stvar). Sodišče prve stopnje je tako zaključilo, da tožeča stranka s pogodbo ni pridobila lastninske pravice, da pa je tožena stranka na nepremičnini pridobila pogodbeno hipoteko. Hipoteka pa obsega nepremičnino v celoti, kot tudi vse njene sestavine in plodove, dokler niso ločeni od glavne stvari (prvi odstavek 140. člena SPZ). Zastavna pravica tožene stranke tako zajema tudi bioplinski motor.

8Odločitev sodišča prve stopnje je tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilna. Pri tem je pritožbeno sodišče mnenja, da je bistveno to, da je tožena stranka pridobila zastavno pravico tudi na bioplinskem motorju preden je tožeča stranka sklenila pogodbo o povratnem odkupu in leasing pogodbo z dolžnikom kot prodajalcem oziroma leasingojemalcem.

9Tožeča stranka neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je to nepopolno ugotovilo dejansko stanje in zmotno zaključilo, da sporni bioplinski motor ni samostojna stvar.

10Ne drži pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje izpovedbo priče D. J. napačno ocenilo. Sodišče prve stopnje je izpovedbo te priče v delu, ki je bil bistveni, korektno povzelo v obrazložitev izpodbijane sodbe in pravilno dokazno ocenilo. Priča ni izpovedala le, da je bila primarno kupljena bioplinarna, kasneje pa še bioplinski motor, da je bil bioplinski motor kupljen kot samostojna stvar, da je to samostojna oprema in da ga je mogoče kadarkoli odstraniti, da se bioplinski motorji nabavljajo ločeno in da je lastnik motorja tožeča stranka, kot to v pritožbi povzema tožeča stranka, temveč je iz zapisnika o zaslišanju te priče jasno razvidno, da je izpovedala: da je kupila bioplinarno, v sklopu tega nakupa pa je bil tudi nakup bioplinskega motorja; da se je nakup bioplinarne financiral tako, da je priča vložila zgolj zemljišče, vse ostalo pa je financirala N. d.d.; da se je najprej zgradila bioplinarna, torej objekt oziroma stavba, nato pa je bil kupljen bioplinski motor; da je tega dostavila in vgradila K. O. v letu 2010, ki je izvajala gradnjo bioplinarne; da je motor vgrajen v prostore bioplinarne in da bioplinarna brez motorja ne more delovati. Povedal je tudi, da je bil motor v pogodbi s K. O. definiran kot skupek bioplinske tehnike, ter da je bila pogodba za povratni odkup sklenjena s tožečo stranko kasneje. Sodišče prve stopnje je tako pravilno povzelo izpoved te priče tudi v delu, ko je ta izpovedala, da je bil motor sestavni del pogodbe, ki jo je priča podpisala s K. O. Celotno izpoved priče je sodišče prve stopnje tako pravilno dokazno ocenilo, ko je zaključilo, da v času sklenitve pogodbe za povratni odkup in leasing pogodbe s tožečo stranko, bioplinski motor ni bil več samostojna stvar, ker je bil vgrajen v bioplinarno in je to tudi primerno obrazložilo z jasnimi in skladnimi razlogi.

11Da je sestavni del projekta izgradnje bioplinarne, ki ga je financirala tožena stranka, tudi plinska tehnika, katere sestavni del je tudi plinski motor z generatorjem, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, pa je razvidno tudi iz listinskih dokazov v spisu (priloga B 2) in sicer iz specifikacije ponudbe izgradnje bioplinarne št. .... Pri tem za odločitev v tej zadevi ni odločilno, da je bil bioplinski motor ob nakupu premična samostojna stvar oziroma strojna oprema, da se ga kadarkoli lahko tudi premakne ali odpelje in da je lahko tudi predmet nadaljnje prodaje, kot to pritožbeno trdi tožeča stranka. Bistveno je, da je motor vgrajen v bioplinarno, da brez njena bioplinarna ne deluje in ne služi svojemu namenu, kar pa je jasno povedala zaslišana priča sama. Ker je tudi splošno znano, da je motor vitalni del stvari in omogoča delovanje stvari oziroma jo poganja kot to navaja celo sama tožeča stranka v pritožbi, je sodišče prve stopnje to dejstvo lahko ugotovilo samo ne da bi za to angažiralo izvedenca in je dokazni predlog s postavitvijo izvedenca, ki ga je sprva podala le tožena stranka, pa se mu je tožeča stranka zoperstavila, ker da ni potreben, nato na naroku za glavno obravnavo pa ga je tudi sama predlagala, upravičeno zavrnilo kot nepotreben.

12Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da bi bila bioplinarna brez motorja nedokončana oziroma nekompletna in ne bi služila svojemu namenu. Pravilno je zaključilo, da je plinski motor sestavni del bioplinarne, ki je sestavina nepremičnine, na kateri je bioplinarna zgrajena (člen 8 SPZ).

13Kaj se lahko šteje za sestavino druge stvari, je po določbi 16. člena SPZ, treba določiti na podlagi kriterija splošnega prepričanja, ki pa je kot pravilno pojasnjuje sodišče prve stopnje, izpolnjen zlasti v dveh alternativno določenih primerih in sicer:

- če sta glavna stvar in sestavina tako trdno povezani, da ju ni mogoče ločiti, ne da bi se poškodoval en ali oba predmeta ali če se glavna stvar brez sestavine šteje za nekompletno oziroma nedokončano. Sodišče prve stopnje se je pri svoji presoji oprlo na drugi kriterij in pravilno zaključilo, da je motor vitalni del bioplinarne, saj bioplinarna brez motorja ne deluje in ne služi svojemu namenu ter je zato utemeljen zaključek sodišča prve stopnje, da bi brez motorja bila bioplinarna nekompletna oziroma nedokončana.

14Ob nespornih in pritožbeno neizpodbijanih ostalih dejanskih ugotovitvah: da je bioplinarna zgrajena na nepremičnini v lasti D. J., na kateri je v korist tožene stranke vpisana hipoteka za terjatvi po kreditnih pogodbah sklenjenih v letu 2010 za financiranje projekta izgradnje bioplinarne; da je bila sestavni del projekta izgradnje bioplinarne tudi plinska tehnika katere sestavni del je plinski motor z generatorjem, in je bioplinarna v letu 2011 že obratovala, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da vpisana pogodbena hipoteka (na podlagi neposredno izvršljivega notarskega zapisa) v korist tožene stranke na nepremičninah D. J., obsega nepremičnino v celoti vključno z vsemi njenimi sestavinami, torej, z na njej zgrajeno bioplinarno, katere vitalni del je sporni bioplinski motor (člen 140 SPZ).

15Ob nesporni in pritožbeno neizpodbijani ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je tožena stranka hipoteko na nepremičnini dolžnika pridobila preden sta bili sklenjeni pogodbi o povratnem odkupu ter leasing pogodba s tožečo stranko za sporni plinski motor, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da zastavka pravica tožene stranke na nepremičninah tožene stranke vključuje tudi na teh nepremičninah zgrajeno bioplinarno z bioplinskim motorjem, to pa pomeni, da ima tožena stranka na podlagi pogodbene hipoteke zastavno pravico tudi na plinskem motorju in je to pravico pridobila pred sklenitvijo pogodbe tožeče stranke in dolžnika o povratnem odkupu in leasing pogodbe. Tožena stranka ima torej svojo terjatev do dolžnika zavarovano z vknjiženo zastavno pravico in se tožena stranka lahko poplača z izvršbo iz zastavljene stvari, tudi proti tistemu, ki je to stvar pridobil pozneje (člen 245 ZIZ).

16Tožeča stranka že iz navedenega razloga ne more uspeti s tožbo na nedopustnost izvršbe in je potrebno njen tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrniti, ne da bi se sodišče spuščalo v presojo utemeljenosti pridobitve lastninske pravice tožeče stranke na obravnavanem plinskem motorju. Sodišču prve stopnje se zato z vprašanjem veljavnosti pridobitve lastninske pravice na spornem motorju ni bilo potrebno ukvarjati. Pa tudi če bi držale trditve tožeče stranke, da je na spornem motorju veljavno pridobila lastninsko pravico, je to pridobila na z zastavno pravico obremenjeni stvari in bi bila dolžna dopustiti izvršbo na obremenjeni stvari.

17Pritožbeno uveljavljani pritožbeni razlogi tako niso podani in ker pritožbeno sodišče v postopku na prvi stopnji ni zasledilo katere od po uradni dolžnosti upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).

18Pravdni stranki sta dolžni nositi vsaka svoje pravdne stroške in sicer tožeča stranka zaradi tega, ker s pritožbo ni uspela (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Tožena stranka pa zaradi tega, ker njeni stroški niso bili potrebi, saj odgovor ni pripomogel k odločitvi (člen 155/I ZPP).