VSC sklep Cpg 125/2014

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje.
Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločitev.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo I Pg 803/2012 z dne 14. 10. 2013 izreklo: “1. Tožena stranka T. Š. d. o. o., ..., matična št. ... je dolžna v roku 15 dni tožeči stranki B. G. d. o. o., ..., matična št. ... plačati znesek v višini 62.980,93 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi: - od zneska 17.937,28 EUR od dne 1. 4. 2012 dalje do plačila, - od zneska 40.678,07 EUR od dne 28. 5. 2012 dalje do plačila in od zneska 4.365,58 EUR od dne 19. 6. 2012 dalje do plačila. II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti njene stroške pravdnega postopka v višini 3.607,97 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od naslednjega dne po poteku prostovoljnega roka za plačilo dalje do plačila.”

2Zoper to sodbo je po svojem pooblaščencu pravočasno pritožbo vložila tožena stranka iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne oziroma da razveljavi sodbo v obeh točkah izreka in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, v obeh primerih pa naloži tožeči stranki tudi povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke, vključno s stroški postopka s pritožbo, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka 15 dnevnega roka po dnevu izdaje odločbe o njihovi odmeri dalje do plačila pod izvršbo.

3V pritožbi tožena stranka meni, da izvirni zmotni temelj izpodbijane sodbe korenini v napačni podmeni sodišča prve stopnje, da so bila v obravnavani zadevi v zvezi z razlago spornega tripartitnega Sporazuma ... z dne 25. 8. 2011 (v nadaljevanju: Sporazum) odprta zgolj pravna, ne pa tudi dejanska vprašanja. Posledica takega, zmotnega pristopa k razlagi Sporazuma je, da je odločilno dejansko stanje v zadevi, to pa je pogodbena volja strank Sporazuma, ostalo neugotovljeno, skladno s takšno, napačno presojo izhodišča za razlago določil Sporazuma pa je sodišče prve stopnje nato tudi materialnopravno zmotno presodilo, da naj bi tožena stranka s sklenitvijo Sporazuma pristopila k dolgu družbe P. d. d., A. (v nadaljevanju: družba P. ali P.) do tožeče stranke v skladu s pogoji in cenami iz Kooperacijske pogodbe št. ..., ki sta jo družba P. in tožeča stranka sklenili med seboj dne 21. 7. 2011 (v nadaljevanju: Kooperacijsko pogodba).

4Pritožba nadalje poudarja, da je sodišče prve stopnje na podlagi napačnih izhodišč za razlago Sporazuma storilo tudi več procesnih kršitev. Med drugim je toženo stranko prikrajšalo za izvedbo zaslišanj več prič, ki so glede na njihovo neposredno udeležbo bodisi v fazi priprav in sklenitve Sporazuma (T. H., pravna služba tožene stranke) bodisi v fazi izvajanja Sporazuma (J. Š. in I. G., obe finančna služba tožene stranke) predstavljale pomembno dokazno sredstvo za ugotavljanje odločilnih dejstev v zvezi z razlago Sporazuma. S tem je poseglo v temeljno procesno pravico tožene stranke do izjavljanja, ki je kot del pravice iz 22. člena Ustave RS ustavna kategorija, ter tako zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

5Pritožba kot odločilno izpostavlja, da je tožena stranka vseskozi argumentirano nasprotovala trditvam tožeče stranke o tem, da naj bi s sklenitvijo Sporazuma pristopila k dolgu in tako vstopila v podizvajalsko (Kooperacijsko) pogodbeno razmerje, ki je na temelju Kooperacijske pogodbe obstajalo med P. kot izvajalcem gradbenih del in tožečo stranko kot P. podizvajalcem ter se “brezpogojno in neposredno” zavezala plačati terjatve tožeče stranke do P., nastale na podlagi Kooperacijske pogodbe, saj te pogodbe nikoli ni sklenila ali kako drugače postala njena stranka.

6Tožena stranka je zatrjevala, da sta se tako njena pogodbena volja, s katero je s sklenitvijo Sporazuma vstopila v razmerje s preostalima strankama tega Sporazuma, kot tudi skupen namen (soglasje volj) vseh treh pogodbenikov Sporazuma nanašali zgolj in edino na način in pogoje, pod katerimi je tožena stranka lahko nakazovala zneske, ki jih je na temelju gradbene pogodbe L. (gre za pogodbo o opravi vseh gradbenih del na objektu ..., ki sta jo dne 12. 4. 2011 sklenila tožena stranka kot naročnik teh gradbenih del in družba P., ki je bila na mednarodnem razpisu izbrana za izvajalca teh del2 - v nadaljevanju: Gradbena pogodba) dolgovala P. kot izvajalcu gradnje, neposredno na račun tožeče stranke, pri čemer pa s slednjo nikoli ni bila v podjemnem, podizvajalskem ali izvajalskem, pogodbenem razmerju.

7Pritožba sodi, da ne more biti nobenega dvoma, da so bila določila Sporazuma, ki predstavljajo njegovo bistveno vsebino (členi od št. 1. do št. 5.), med pravdnima strankama sporna. Čim je tako, čim je torej obstajal očiten spor o pomenu omenjenih pogodbenih določil, je za sodišče skladno z drugim odstavkom 82. člena OZ nastala dolžnost ugotoviti, kakšen je bil skupen namen pogodbenikov Sporazuma glede teh spornih določil. To pomeni, da bi bistveni del sodne interpretacije spornih določil Sporazuma moralo predstavljati ugotavljanje skupnega namena pogodbenikov, kar je sinonim za ugotavljanje prave in resnične pogodbene volje vsake od pogodbenih strank ob sklepanju Sporazuma ter točke, na kateri so se te pogodbene volje srečale s podpisom Sporazuma v njegovi dokončni vsebini. Spoznavni proces ugotavljanja skupnega namena oziroma soglasja volj pogodbenikov Sporazuma in njegov končni rezultat sta dejanske in ne pravne narave, kot je zmotno menilo sodišče prve stopnje.

8Sodišče prve stopnje pa ni ravnalo v tej smeri in pogodbenega namena, torej prave in resnične pogodbene volje tako tožene stranke kot vseh strank Sporazuma, sploh ni ugotavljala, pač pa je k interpretaciji Sporazuma v zmotnem prepričanju, da gre pri tem za golo pravno vprašanje, zavzelo pavšalno stališče, da »sporazuma, ki so ga stranke sklenile 28. 5. 2011 ni mogoče tolmačiti drugače kot pristop k dolgu, saj se je s tem sporazumom tožena stranka zavezala izpolniti upnikove terjatve do dolžnika (P... d. d.) in je tako stopila v zavezo poleg dolžnika. S tem je sodišče prve stopnje ne samo zmotno uporabilo materialno pravo (določilo drugega odstavka 82. člena OZ), ampak - prav zaradi zmotne uporabe materialnega prava - tudi nepopolno ugotovilo odločilno dejansko stanje zadeve (2. in 3. točka prvega odstavka 338. člena ZPP).

9Pritožba trdi, da kolikor bi sodišče prve stopnje k interpretaciji spornega Sporazuma pristopilo kot bi moralo, bi morala izpodbijana sodba izhajajoč iz trditev vsake od pogodbenih strank o tem, kakšen je bil skupni namen oziroma pogodbena volja pogodbenikov Sporazuma, vsebovati razloge, iz katerih bi bila razvidna vestna, skrbna ter pomensko jasna in razumno argumentirana dokazna ocena (8. člen ZPP) sodišča o zvezi med v dokaznem postopku izvedenimi dokazi in trditvami strank glede njune prave in resnične pogodbene volje ter z njo skladnega poslovnega namena (kavze) Sporazuma. V tem okviru bi sodišče prve stopnje moralo predvsem razložiti, zakaj poleg s strani tožene stranke predložene listinske dokumentacije ni sledilo jasni izpovedbi mag. S. T., v času sklenitve Sporazuma direktorja tožene stranke in v tej vlogi tudi sklenitelja Sporazuma, da Sporazum za ... nikakor ni pomenil “bianko soglasja” tožene stranke k vzpostavitvi odnosa (pravnega razmerja) z “nekim podizvajalcem P.”, temveč da so morali biti za “direktno plačilo podizvajalcu” poleg samega Sporazuma izpolnjeni tudi v Sporazumu točno določeni pogoji. Še več, celo na konkretnem primeru 10. začasne gradbene situacije, ki jo je toženi stranki izdala družba P., je mag. T. nazorno pojasnil, da so morali biti poleg Sporazuma za nakazilo ... neposredno na račun tožeče stranke izpolnjeni tudi drugi pogoji, kot sta na primer: - s strani nadzornega inženirja gradnje potrjena začasna situacija P., na kateri je P. specificiralo in potrdilo obstoj kooperacijske terjatve posameznega podizvajalca, prav tako pa je morala biti - in to je ključno - s podizvajalcem sklenjena cesijska pogodba. Da je morala biti skladno s Sporazumom za neposredno nakazilo tožene stranke na račun podizvajalca sklenjena vsakokrat nova, posebna cesijska pogodba, za sklenitev katere je morala biti poprej izdana in s strani nadzornega inženirja gradnje potrjena začasna gradbena situacija P., na kateri so morali biti v razdelilniku na zadnji strani situacije navedeni konkretni podizvajalci in njihove priznane Kooperacijske terjatve do P., je sodišču razložil tudi mag. M. Ž., direktor projekta izgradnje ..., ki je prav tako kot mag. T., kot je sam pojasnil, sodeloval pri pripravi vsebine Sporazuma.

10Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi povsem zanemarilo za ugotovitev pogodbene volje strank Sporazuma izredno pomemben del izpovedbe mag. T. (isto je zaslišan potrdil tudi mag. Ž.), in sicer da tožena stranka ob sklepanju Sporazuma ni poznala vsebine Kooperacijskega pogodbenega razmerja med tožečo stranko in P. ter tako, kot sta omenjena izrecno poudarila, ni vedela, pod kakšnimi pogoji in cenami so podizvajalci zaračunavali svoje storitve iz Kooperacijskega razmerja P. Da pred sklenitvijo Sporazuma tožena stranka ni bila seznanjena s Kooperacijsko pogodbo in da tožeča stranka te pogodbe toženi stranki tudi nikoli ni izročila, je zaslišan priznal tudi direktor tožeče stranke, D. D. in če bi sodišče prve stopnje pri dolžnem ugotavljanju skupnega namena (pogodbene volje) pogodbenikov upoštevalo te med seboj skladne izpovedbe oseb, ki so bile zaslišane v dokaznem postopku, bi moralo ugotoviti, da tožena stranka s Sporazumom ni mogla pristopiti h Kooperacijskemu (ali kakršnemukoli drugemu) dolgu P. do tožeče stranke, saj bi bilo takšno ravnanje v nasprotju s standardom skrbnosti dobrega gospodarstvenika, obenem pa z objektivnega vidika tudi popolnoma nerazumno. In sicer zato, ker če je tožena stranka za svojega edinega pogodbenega partnerja v zvezi z gradbenimi deli na ... štela P. (da je bilo res tako, izrecno izhaja iz izpovedb tako mag. T. kot mag. Ž.) in je bila ob tem za cene gradbenih del dogovorjena le s P. (po Gradbeni pogodbi, sklenjeni z njim), obenem pa ni poznala ali bila kakorkoli seznanjena s tem, koliko so znašale cene za dela, ki jih je pod cenovnimi in drugimi pogoji iz Kooperacijske pogodbe (med P. in tožečo stranko) za P. opravila tožeča stranka, je edino logično, da je bila tožena stranka pripravljena plačati in je dejansko lahko plačala samo toliko in tako, kolikor in kakor je bila sama za opravljena dela dolžna plačati P. po Gradbeni pogodbi. To pa se je lahko zagotavljalo edino s posameznimi cesijskimi pogodbami, pred sklenitvijo katerih je moralo biti na način in pod pogoji, kot jih določa Sporazum v 3. in 4. členu, vsakokrat znova ugotovljeno, ali iz naslova opravljenih gradbenih del obstoji tako terjatev iz Gradbenega razmerja (tožena stranka: P.) kot tudi terjatev iz Kooperacijskega razmerja (P.: tožeča stranka). Ker, kot rečeno, tožena stranka ni poznala pogojev in cen iz Kooperacijskega razmerja, so prav pogoji iz 3. in 4. člena Sporazuma zagotavljali, da je tožena stranka lahko neposredno nakazala tožeči stranki znesek svoje vsakokratne obveznosti do P. pod pogoji in cenami iz Gradbene pogodbe (te je tožena stranka na ta način zaprla), in sicer največ v takšni višini, kot jo je poprej izkazalo P. v razdelilniku svoje začasne situacije, ki jo je potrdil nadzorni inženir gradnje, in ne morda v višini, ki bi utegnila izhajati iz cenovnih in drugih pogojev Kooperacijskega razmerja. Poleg tega se je na ta način preprečevalo eventualno dvakratno plačilo istega zneska.

11Pritožba očita, da v izpodbijani sodbi o teh izpovedbah in mogočih zaključkih glede skupne pogodbene volje (skupnega namena) pogodbenikov Sporazuma na njihovi podlagi, četudi se nanašajo na odločilna dejstva (npr. višina dolga, h kateri naj bi tožena stranka pristopila) ni prav nikakršne dokazne ocene, kar pomeni, da je sodba (poleg zmotne uporabe materialnega prava in posledično nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja) obremenjena s kršitvijo tako 8. člena ZPP kot tudi s kršitvijo iz 14. točke 2. drugega odstavka 339. člena ZPP. V skladu z ustavno pravico stranke do enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS) ima sodišče dolžnost, da navedbe in ugovore strank pretehta in če se nanašajo na dejstva, ki so v sporu relevantna, bistvena, do njih opredeli. Vsako zavrnitev ugovora, in sicer ne glede na to, ali se nanaša na relevantna dejstva ali ne, pa mora sodišče tudi ustrezno obrazložiti. Teh obveznosti sodišče prve stopnje ni v ničemer izpolnilo.

12Pritožba meni, da bi skrbna presoja vsebine Sporazuma s strani sodišča prve stopnje morala privesti prav do prej zatrjevanega. Izhajajoč iz besedila prvega odstavka 1. člena Sporazuma, s katero so pogodbeniki predmet Sporazuma izrecno opredelili izključno kot dogovor o načinu poplačila terjatev kooperanta do izvajalca, v povezavi s preostalo vsebino Sporazuma, zlasti njegovim 3. in 4. členom, s katerim so v nadaljevanju Sporazuma natančno določeni pogoji za to, da je tožena stranka šele lahko postala zavezana opraviti posamezno nakazilo, izhajajoče iz njenega Gradbenega razmerja s ., na račun tožeče stranke kot P. pogodbenega partnerja iz drugega, podizvajalskega pogodbenega razmerja, namreč uporaba logične in sistematične metode razlage (gola jezikovna razlaga je z določbo drugega odstavka 82. člena OZ izključena, teleološko razlago (iskanje skupnega namena pogodbenikov) pa je sodišče, kot že pojasnjeno, skladno z omenjeno določbo nedopustno izpustilo) nujno privedeta do spoznanja, da tožena stranka s Sporazumom ni pristopila niti ni mogla pristopiti h Kooperacijski pogodbi oziroma se neposredno, bianko zavezati k plačilu iz nje izhajajočih obveznosti P. do tožeče stranke. V nasprotnem primeru namreč cesije ne bi bile potrebne, v Sporazumu pa bi bilo izrecno določeno samo zaveza tožene stranke za plačilo obveznosti P., kar pa nikjer ni bilo omenjeno. Povsem logično je, da se tožena stranka ni mogla zavezati in tudi ni zavezala za nič več ali drugače, kot le za sodelovanje pri izvedbi takih plačil, in sicer pod za to izrecno dogovorjenimi pogoji. Izpolnitev teh pogojev, posebej določenih v 3. in 4. členu Sporazuma, na podlagi katerih je tožena stranka šele lahko vstopila v zavezo izvršiti posamezno nakazilo na račun tožeče stranke, je namreč pomenila: -da je imela tožeča stranka zapadlo terjatev do P. iz Kooperacijskega razmerja v najmanj enaki višini, kot jo je imelo P. do tožene stranke iz Gradbenega razmerja (to je dokazoval razdelilnik na zadnji strani situacije, pripravljen s strani P. in potrjen s strani nadzornega inženirja gradnje), in da je P. svojo zgoraj omenjeno terjatev do tožene stranke iz Gradbene pogodbe odstopilo (cediralo) tožeči stranki, kar je privedlo do tega, da je lahko tožena stranka s plačilom na račun tožeče stranke dejansko poravnala svojo Gradbeno obveznost do P.

13Pritožba izpostavlja, da tožena stranka ni že s samim Sporazumom »bianko« prevzela nase obveznosti iz Kooperacijske pogodbe in tudi ne pristopila k obveznostim iz te pogodbe (prim. čl. 432-433 OZ). Med pravdnima strankama samo na podlagi Sporazuma tako ni nastalo nikakršno pravno razmerje, pač pa je bil v razmerju do tožeče stranke (kot upnika iz Kooperacijske pogodbe) še naprej zavezan zgolj in edino izvajalec (kot dolžnik iz Kooperacijske pogodbe).

14Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da sodišče prve stopnje pri odločanju ni bilo zmožno potegniti jasne ločnice med terjatvami, izvirajočimi iz Gradbenega razmerja, na eni strani in terjatvami, izvirajočimi iz Kooperacijskega razmerja, na drugi, pač pa je v nasprotju z dejanskim in pravnim stanjem stvari v zvezi z gradnjo ... ter v očitnem nasprotju z listinska dokumentacijo v spisu in izpovedbama prič T. in Ž. izenačevalo terjatve iz ene in druge pogodbe oziroma jih obravnavalo, kot da gre za eno in isto stvar. To očitno izhaja iz zapisa v prvi alineji na str. 8 izpodbijane sodbe o tem, da naj bi tožena stranka s plačili poravnavala terjatve tožeče stranke.

15Sodišče prve stopnje je povsem spregledalo, da v procesnem gradivu ni niti enega samega Kooperacijskega računa, ki bi ga tožeča stranka izdala toženi stranki. Že samo to dokazuje, da tožena stranka in tožeča stranka, kot je bilo že poudarjeno, nista bili v nikakršnem podjemnem (izvajalskem ali podizvajalskem) razmerju glede gradbenih del na objektu ... in da to s sklenitvijo Sporazuma tudi nista postali. Če bi in bi tožeča stranka res štela toženo stranko za pristopnika h Kooperacijskemu dolgu P. na temelju spornega Sporazuma, bi prav gotovo za opravljena dela pod pogoji, cenami in drugimi bistvenimi elementi Kooperacijskega razmerja izstavljala račune (tudi ali pa - zavoljo grozeče insolventnosti P.) predvsem toženi stranki. Pa jih ni. Kooperacijske račune je izdajala svojemu edinemu pogodbenemu partnerju, tj. P., s čimer je konkludentno priznala lastno zavest in voljo, da s tožena stranko vstopa v obligacijsko razmerje šele ter zgolj in edino na podlagi predhodno sklenjenih cesijskih pogodb pod pogoji in na način, skladen z določili 3. in 4. člena Sporazuma.

16Navedeno po stališču pritožbe logično potrjuje toženkino tekom postopka vseskozi zatrjevano in dokazovano stališče, da tožena stranka tudi po sklenitvi Sporazuma z nakazili na račun tožeče stranke ni poravnavala terjatev (tožeče stranke zoper družbo P.) iz Kooperacijskega razmerja, temveč izključno terjatve (P. do tožene stranke) iz razmerja po Gradbeni pogodbi, katerih cesionar (prevzemnik) je pod predpostavka izpolnitve v tč. 2.3.2. navedenih pogojev postala tožeča stranka. Povsem enaka pravna situacija je obstajala tudi pozneje, v času, ko je zaradi prevelikega tveganja v zvezi z insolventnostjo družbe P. prišlo do sistema obrnjenih cesij, po katerem je tožena stranka pričela odkupovati Kooperacijske terjatve tožeče stranke, ki jih je ta imela do P., in jih nato enostransko pobotavati z nasprotnimi terjatvami v enaki višini, ki jih je imelo P. do tožene stranke iz naslova Gradbene pogodbe.

17Če bi tožena stranka s sporazumom res pristopila k dolgu (kot je zmotno presodilo sodišče), sprememba v sistemu cesij zaradi insolvenčne nevarnosti P. sploh ne bi bila potrebna. In sicer zato ne, ker bi imela tožeča stranka na temelju zakonskih posledic pristopa k dolgu iz 432. člena OZ že od sklenitve Sporazuma (tj. od meseca avgusta 2011) naprej za dolžnika poleg P. tudi to ženo stranko, ki bi tožeči stranki dolgovala povsem enako Kooperacijsko obveznost kot P., zato bi se lahko tožeča stranka ne glede na stečaj P. in dogodke v njem kadarkoli mirno obrnila na toženo stranko z zahtevkom za izpolnitev terjatve iz Kooperacijskega razmerja. Direktna obveznost tožene stranke do tožeče stranke na temelju Sporazuma, če bi zares obstajala, v stečaju P. pač ne bi veljala za izpodbojno.

18Pritožba meni, da je presoja sodišča prve stopnje o pristopu tožene stranke h Kooperacijskemu dolgu P. s sklenitvijo spornega Sporazuma izkaže za zmotno tako z dejanskega kot z materialnopravnega vidika, zaradi česar izpodbijana sodba ne more ostati v veljavi.

19Sodišče prve stopnje kot alternativno pravno in dejansko podlago svoje odločitve v tč. 10 obrazložitve izpodbijane sodbe omenja tudi kršitev Sporazuma s strani tožene stranke in posledičen obstoj poslovne odškodninske odgovornosti tožene stranke. Vendar pa sodišče to izhodišče nato samo pobije s pojasnilom, da “bi bilo za ugoditev zahtevku na tej pravni podlagi potrebno ugotavljati tudi obseg škode, ta pa bo glede na dejanske okoliščine (oziroma stečaj glavnega dolžnika) znan šele, ko bo znan znesek poplačila terjatev navadnih upnikov v stečaju P. d. d.” Če je prav razumeti te razloge, sodišče samo sebi priznava, da je preuranjeno (in s tem materialnopravno zmotno) razsojati v tem sporu na odškodninski podlagi, ker škode še ni mogoče ugotoviti oziroma ker ta še ni nastala. Če pa je sodišče hotelo s citiranim povedati kaj drugega, pa tožena stranka pojasnjuje, da ne samo, da ne obstoji nikakršna škoda, za katero bi lahko odgovarjala, temveč niso podane niti preostale predpostavke odškodninske odgovornosti po OZ.

20Pritožba meni, da toženi stranki ni mogoče očitati nikakršne protipravnosti oziroma kršitve pogodbe, še manj krivde. Kot je bilo deloma že razloženo, je bila sklenitev posamezne cesijske pogodbe in s tem vzpostavitev pravno upoštevnega obligacijskega razmerja med tožečo in tožena stranko skozi ves čas veljavnosti Sporazuma mogoča samo v primeru, če je imelo P. terjatev do tožene stranke iz naslova Gradbene pogodbe najmanj v enaki višini, kot jo je imela tožeča stranka do P. iz naslova Kooperacijske pogodbe. Obstoj Kooperacijske terjatve tožeče stranke do družbe P. je moralo toženi stranki potrditi samo P., in sicer tako, da je to terjatev vključilo v razdelilnik na zadnji strani vsake začasne gradbene situacije, ki jo je izstavilo toženi stranki. Ta korak je bil potreben zato, ker tožena stranka sama ni bila seznanjena z vsebino Kooperacijskega pogodbenega razmerja in posledično ni mogla niti smela preverjati ne obstoja ne višine te, Kooperacijske terjatve. Obstoj terjatve P. do tožene stranke iz razmerja po Gradbeni pogodbi je moral na drugi strani potrditi nadzorni inženir gradnje, in sicer tako, da je podpisal posamezno začasno situacijo P.. Šele z izpolnitvijo teh pogojev so bili uresničeni pogoji za sklenitev Sporazuma o odplačnem odstopu (odkupu) vsake posamezne mesečno nastale Kooperacijske terjatve tožnika. Čim pa taka cesijska pogodba ni bila sklenjena, za nakazilo tožene stranke, ne glede na to ali je bilo delo v Kooperacijskem razmerju opravljeno ali ne, ni bilo nikakršne obligacijskopravne podlage.

21Pritožba kot odločilno izpostavlja, da iz procesnega gradiva pravdnih strank, zlasti iz listinske dokumentacije tožene stranke (npr. izpisa analitične kartice tožene stranke za tožečo stranko z dne 4. 4. 2013, bančnega izpiska “Pregled prometa” z dne 30. 3. 2012), izhaja, da je tožena stranka na zgoraj opisani način poravnala prav vse svoje obveznosti do P. Na podlagi sklenjene cesijske pogodbe št. ... z dne 27. 3. 2012, s katero sta se pravdni stranki sporazumeli za odkup terjatve tožeče stranke iz Kooperacijskega razmerja iz naslova del, opravljenih za P. v mesecu januarju 2012, za kupnino v višini 103.343,96 EUR, je tožena stranka odkupila to terjatev z nakazilom dogovorjenega zneska na račun tožeče stranke dne 30. 3. 2012. Po tem datumu pa P. v zvezi z gradbenimi deli, ki jih je na gradbišču ... od meseca februarja 2012 naprej opravilo bodisi samo bodisi skupaj s svojimi podizvajalci, torej tudi tožečo stranko, toženi stranki sploh ni več izstavljala začasnih situacij oziroma je znesek, na katerega se je glasil nepodpisan in nepotrjen osnutek zadnje, 12. začasne situacije P. z dne 18. 4. 2012, znašal 0,00 EUR. To dejstvo, ki ga je sodišče sicer ugotovilo (tč. 8, str. 10 obrazložitve izpodbijane sodbe), nato pa zmotno razlagalo njegov pomen, povsem jasno dokazuje, da P. v času, na katerega se nanašajo sporne Kooperacijske terjatve, ni imelo več nobene terjatve do tožene stranke iz naslova Gradbene pogodbe in da torej tožena stranka na tej podlagi v zvezi z delom, ki ga je v Kooperacijskem razmerju s P. opravila tožeča stranka, ni bila dolžna opraviti nikakršnega nakazila. Zato ne, ker pogoji iz Sporazuma, podrobno opisani v tč. 2.3.2., niso bili izpolnjeni. Čim namreč P. po pogojih in cenah iz Gradbene pogodbe iz naslova opravljenih gradbenih del ni imelo nobene terjatve več zoper tožena stranko, ta upravičeno ni imela razloga za odkup spornih Kooperacijskih terjatev tožeče stranke, zato je sklenitev cesijskih pogodb s tožečo stranko upravičeno, povsem skladno z določili in pogoji Sporazuma, zavrnila.

22Poleg kršitev določb pravdnega postopka, ki so bile določno opredeljene, pritožba še opozarja na kršitev pravice do kontradiktornega postopka oziroma, konkretneje, na kršitev njene pravice do izjavljanja, ki kot ustavno varovana kategorija izhaja iz pravice posameznika do enakega varstva njegovih pravic (22. člen Ustave RS). To kršitev, ki obenem pomeni absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, je sodišče prve stopnje storilo s tem, ko je zavrnilo izvedbo dokaznih predlogov z zaslišanjem več po toženi stranki predlaganih prič, ki bi zaradi njihove neposredne udeleženosti pri pripravi in sklenitvi Sporazuma (T. H., zaposlena v pravni službi tožene stranke) ter pri izvrševanju določil Sporazuma (J. Š. in I. G., zaposleni v finančni službi tožene stranke) mogle izpovedati o vseh pomembnih dejstvih in okoliščinah, povezanih s po toženi stranki zatrjevanim pogodbenim namenom Sporazuma in njegovim izvrševanjem, ter o drugih okoliščinah, pomembnih za razlikovanje med Kooperacijskimi terjatvami in terjatvami po Gradbeni pogodbi, neobstojem slednjih in toženkino upravičeno zavrnitvijo sklenitve cesijskih pogodb za vtoževane terjatve, s čimer bi tožena stranka lahko dodatno dokazala, da pogodbena volja strank Sporazuma ni bila v pristopu k dolgu, temveč v sklepanju cesijskih pogodb na način in s pomenom, kot je bilo v tej pritožbi že pojasnjeno. Zlasti zaslišanje T. H., v času priprave in sklepanja Sporazuma zaposlene v pravni službi tožene stranke (sodišče jo je napačno štelo kot “delavko v finančni službi tožene stranke”), bi lahko pomembno prispevalo k razjasnitvi dejstev v zvezi s pogodbeno voljo oziroma skupnim namenom pogodbenikov pri sklepanju Sporazuma. Še posebej so za izpovedovanje glede odločilnih dejstev, povezanih s sklepanjem in izvajanjem spornega Sporazuma (konkretno o tem, zakaj je bil podpis sporazuma potreben za tožena stranko), najbolj poklicane prav osebe iz pravne službe tožene stranke.

23Opisano kršitev je tožena stranka uveljavljala pravočasno, takoj, ko se je zgodila. in sicer na zadnjem naroku za glavno obravnavo dne 14. 10. 2013, neposredno po sprejemu dokaznega sklepa sodišča, da se kljub vztrajanju pooblaščenca tožene stranke pri zaslišanju zgoraj navedenih prič, ti dokazni predlogi zavrnejo kot nepotrebni. Ker je očitno šlo pri tem za vnaprejšnjo dokazno oceno sodišča, na podlagi katere je bil neposredno onemogočen pomemben aspekt pravice tožene stranke do izjavljanja, izvedba odločilnih dokazov o pravno pomembnih dejstvih v njeno korist.

24Tožena stranka priglaša stroške pritožbe.

25Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila.

26Tožeča stranka meni, da niso utemeljene pritožbene navedbe tožene stranke o tem, da bi moralo sodišče prve stopnje, čim je obstajal spor o pomenu pogodbenih določil, ugotavljati kakšen je skupen namen pogodbenikov skladno z 2. odstavkom 82. člena OZ, saj je temeljno pravilo 82. člena OZ, da se določila pogodbe uporabljajo tako kot se glasijo.

27Drugi odstavek 2. člena Sporazuma se glasi: “Investitor se s podpisom tega sporazuma zavezuje, da bo terjatve kooperanta do izvajalca po navedeni kooperacijski pogodbi plačeval neposredno kooperantu.”

28Tožeča stranka je vseskozi navajala, da se je tožena stranka s podpisom sporazuma o neposrednih plačilih kooperantom z dne 25. 08. 2011 (v nadaljevanju Sporazum) zavezala, da bo terjatve tožeče stranke kot kooperanta do družbe P. d. d. kot izvajalca po Kooperacijski pogodbi plačevala neposredno kooperantu, in da je navedeno dolžna izpolniti.

29Tožena stranka pa je navajala, da se s Sporazumom ni brezpogojno zavezala, da bo plačala terjatve tožeče stranke do izvajalca, niti z njegovo sklenitvijo ni pristopila k dolgu ali sprejela nakazila v smislu 1. odstavka 1036. člena OZ in da je sporazum predstavljal le dogovor o načinu poplačila terjatve kooperanta do izvajalca ter, da so obveznosti tožene stranke nastale šele na podlagi sklenjenih cesijskih pogodb, kar pa ni pravilno, kot bo to tudi obrazloženo kasneje.

30Glede na to, da je navedeno določila jasno, je posledično razvidno, da za njegovo razlago ni potrebno uporabiti 2. odstavka 82. člena OZ ampak se uporabi tako kot se glasi. In to je, da je tožena stranka pristopila k dolgu družbe P. do tožeče stranke iz kooperacijske pogodbe skladno s 432. členom OZ.

31Prav tako tožena stranka nepravilno povzema “pogoje”, ki naj bi bili izpolnjeni za prejem plačila. Glede pogojev, ki morajo biti izpolnjeni za izvedbo direktnega plačila, je mag. S. T. navedel v svojem zaslišanju, da je morala biti začasna situacija potrjena, tako, da je vse skupaj prišlo na ... in je poleg tega moral biti tudi odstop terjatve (glej prvi odstavek na str. 6 zapisnika naroka z dne 26. 08. 2013). To pomeni, da kakršnokoli drugačno prikazovanje pogojev, ki jih je navedel mag. S. T., s strani tožene stranke nepravilno.

32Iz 3. člena Sporazuma je razvidno naslednje: - da se kooperantski račun izdaja zbirno za opravljene storitve od 25. v preteklem mesecu, do 25. v tekočem mesecu; - da se bo posamezna cesijska pogodba sklenila najkasneje od dneva izstavitve situacije izvajalca na podlagi kooperantskega računa, ki ga bo potrdil izvajalec. Iz samega sporazuma niso razvidno nobeni drugi pogoji in nikjer ni govora o kakršnemkoli potrjevanju situacij P. ipd., o razdelilnikih ipd. Po spremembi načina priprave cesijskih pogodb, do katerega je prišlo z elektronskim sporočilom z dne 10.11.2011 pa je bilo zahtevano, da mora tožeča stranka poleg s svoje strani podpisane cesijska pogodba dostaviti toženi stranki še izpis odprtih postavk, potrjen s strani družbe P. d. d. in kopijo računa tožeče stranke kot podizvajalca izstavljenega družbi P. d. d. Tudi v navedenem elektronskem dopisu ni nikjer navedeno, da je pogoj za izvedbo plačila potrjena situacija P. s strani inženirja s podpisanim razdelilnikom. Kakršnokoli drugačno prikazovanje pogojev s strani tožene stranke je torej tudi irelevantno, ker pogoji, ki si jih je morebiti postavila tožena stranka sama in jih ni naprej dogovorila s tožečo stranko, tožeče stranke ne morejo zavezovati.

33Odgovor na pritožbo meni, da je bistveno v tem postopku naslednje: - tožena stranka se je s podpisom Sporazuma zavezala, da bo tožeči stranki kot kooperantu poplačala vse njegove terjatve do izvajalca po kooperacijski pogodbi; - tožena stranka je tekom izvajanja Sporazuma sama predlagala drugačno izvedbo plačil; - po spremembi izvedbe plačil je morala tožeča stranka toženi stranki poleg s svoje strani podpisane cesijske pogodbe dostaviti toženi stranki še izpis odprtih postavk, potrjen s strani družbe P. d. d. in kopijo računa tožeče stranke kot podizvajalca izstavljenega družbi P. d. d.; - da je tožeča stranka opravila delo po kooperacijski pogodbi in ima pravico zahtevati plačilo za opravljeno delo; - da je tožeča stranka vse, kar je bilo od nje zahtevano po spremembi izvedbe plačil izpolnila tudi za zneske, ki jih vtožuje v tem postopku; - da tožena stranka kljub temu predloženih cesijskih pogodb, ni podpisala in vtoževanih zneskov tožeči stranki ni plačala; - da je tožena stranka dolžna spoštovati sklenjeni sporazum in tožeči stranki plačati to, kar se ji je zavezala.

34Kakršnekoli drugačne navedbe tožene stranke sedaj predstavljalo le iskanje načinov, kako se izogniti plačilu prevzetih obveznosti. Če bi bili namreč pogoji tožene stranke za plačilo opravljenega dela tožeče stranke takšni, kot to sedaj navaja, potem tožeča stranka v navedeno ne bi pristala, ker ji to ne bi predstavljalo nobene garancije, da bo opravljeno delo res dobila plačano.

35Če pa je tekom postopka izvedbe del na objektu ... tožena stranka dejansko družbi P. plačala več kot je ta opravila oziroma po cenah, ki niso bile dogovorjene (glej izpovedbo M. Ž. v predzadnjem odstavku njegove izpovedbe na str. 4 zapisnika naroka z dne 14. 10. 2013) potem je to problem tožene stranke, ki ga sedaj ne more prevaliti na tožečo stranko.

36Prav tako je problem tožene stranke in ne tožeče stranke, če je res Sporazum podpisala ne, da bi se prepričala kakšno obveznost je s podpisom sprejela oziroma ni predhodno preverila ponudbe tožene stranke ali sklenjene kooperacijske pogodbe.

37Tožeča stranka priglaša stroške odgovora na pritožbo.

38Pritožba je utemeljena.

39Sodišče prve stopnje je moralo v sporni zadevi odločiti na podlagi naslednjih trditev pravdnih strank: - v tožbi z dne 18. 6. 2012 je tožeča stranka navajala, da je 21. 7. 2011 z družbo P. d. d. sklenila kooperacijsko pogodbo št. ... (v nadaljevanju kooperacijska pogodba), na podlagi katere se je zavezala opraviti dela vezanja armatur na objektu Tehnološki objekt ...; -trdila je, da mora ob zapadlosti situacij dobiti plačilo s strani tožene stranke kot končnega naročnika in sicer iz razloga, da ne bi nosila morebitnega rizika neplačila s strani družbe P. d. d., ker je ravno zaradi tega razloga bil 25.8.2011 podpisan sporazum o neposrednih plačilih kooperantov (v nadaljevanju sporazum), ki so ga sklenili pravdni stranki in družba P. d. d. ; - ta Sporazum je določal, da terjatve tožeče stranke do družbe P. d. d. kot izvajalca po kooperacijski pogodbi poravna tožena stranka kot investitor neposredno, saj se je tožena stranka kot investitor zavezala, da bo terjatve tožeče stranke kot kooperanta do družbe P. d. d. kot izvajalca po kooperacijski pogodbi plačevala neposredno kooperantu, dogovorjen je bil tudi tehnični način izvedbe plačil po tem sporazumu; - tožeča stranka je prejela obvestilo s strani tožene stranke, s katerim je ta preklicala sporazum o neposrednih plačilih kooperantov, šlo je za obvestilo z dne 29. 3. 2012, tožena stranka pa je v tem obvestilu navedla, da odpoveduje izvajanje plačil skladno s sporazumom o neposrednih plačilih kooperantov in da ta preklic začne veljati 1. 4. 2012; - tožeča stranka meni, da tako obvestilo nima nobenih pravnih posledic in je to tožeča stranka toženi tudi sporočila z dopisom z dne 14. 5. 2012, saj tega medsebojnega sporazuma tožena stranka ne more kar enostransko preklicati, ker za kaj takega nima podlage niti v samem sporazumu, niti v določbah Obligacijskega zakonika; - ker tožena stranka ni izpolnila vseh obveznosti po tej kooperacijski pogodbi, prav tako pa tudi družba P. d. d. na podlagi kooperacijske pogodbe dolguje tožeči stranki plačilo in sicer gre za znesek 62.980,93 EUR, vse pa na podlagi računa št. ... z dne 31. 1. 2012, delno še v višini 17.937,28 EUR, to je bil račun, ki je nastal na podlagi 7. začasne situacije in je zapadel v plačilo 31. 3. 2012, potem račun št. ... z dne 31. 3. 2012 v višini 40.678,07 EUR, to je račun, ki je nastal na podlagi 9. začasne situacije in je zapadel v plačilo 27. 5. 2012 in račun št. ... z dne 31. 3. 2012 za znesek 4.365,58 EUR, ta je nastal na podlagi 10. začasne situacije in je zapadel v plačilo 18. 6. 2012; - družba P. d. d. je obstoj navedenih obveznosti potrdila tudi s podpisom izpiska odprtih postavk na dan 24. 4. 2012, kar pomeni, da je na datum zapadlosti terjatve tožeče stranke dolžna tožena stranka te zneske tudi plačati in tako tožeča stranka zahteva plačilo navedenih računov v skupnem znesku 62.980,93 EUR in zakonske zamudne obresti od zapadlosti vsakega posameznega računa pa do plačila, ter povrnitev pravdnih stroškov; - tožeča stranka je trdila, da je vsekakor upravičeno zahtevala oziroma zahteva plačilo vtoževanih računov, saj se je tožena stranka kot investitor k temu zavezala po sklenjenem sporazumu in bi bila dolžna vse te obveznosti poravnati, saj je s sklenitvijo sporazuma pristopila k dolgu, poleg tega pa je tudi odškodninsko odgovorna za pogodbeno kršitev in je tudi iz te podlage tožbeni zahtevek utemeljen; - tožena stranka je nasprotovala tožbenemu zahtevku in navajala, da priznava, da je za potrebe izvedbenih del na projektu izgradnje objekta ... sklenila pogodbo o izvedbi del z izvajalcem P. d. d. in potem 25. 8. 2011 tudi sporazum o neposrednih plačilih podizvajalcev, ki so ga sklenile družba P. d. d. ter obe pravdni stranki; -tožeča stranka je imela za opravljanje storitev oziroma izvajanje gradbenih del samostojno sklenjeno podizvajalsko pogodbo, s katero tožena stranka ni razpolagala in opozorila, da način, na katerega tožeča stranka interpretira določila sporazuma ni pravilen in tudi na tej podlagi ni utemeljen tožbeni zahtevek tako, da ugovarja tako temelju, kot posledično tudi višini tožbenega zahtevka; - citirani sporazum je opredelil tudi obveznost glavnega izvajalca do predložitve razdelilnika in tudi sklenitev cesijskih pogodb, s katerimi je izvajalec del svoje terjatve do investitorja, ki ustrezajo višini njegovega računa za opravljanje dela na gradbišču prenesel na dobavitelje; - v sporazumu je bilo dogovorjeno, da se cesijske pogodbe sklepajo najkasneje do dneva izstavitve situacije na osnovi dobaviteljevega računa, ki ga potrdi izvajalec in na podlagi izvajalčeve situacije, ki jo bo potrdil naročnik; - tožena stranka je tudi pojasnila, kako je potekalo poslovanje med toženo stranko in P. d. d. in sicer tako, da je na podlagi tega sporazuma družba P. d. d. kot glavni izvajalec del za opravljena dela in storitve na gradbišču investitorju, torej toženi stranki, izstavila gradbeno situacijo za vsak posamezni mesec opravljanja gradbenih del na gradbišču investitorja, časovno obdobje, na katerega se je nanašala posamezna izstavljena situacija je zajemalo obdobje od 25. dne v posameznem preteklem mesecu pa do naslednjega 25. dne v prihodnjem mesecu in P. d. d. je na taki situaciji moralo specificirano navesti, kateri podizvajalci so v navedenem časovnem obdobju izvajali storitve oziroma dela na gradbišču ter tudi opredeliti posamezne vrednosti del podizvajalcev, kar je bilo v izključni pristojnosti družbe P. d. d., saj je bila kot glavni izvajalec gradbenih del tudi tista, ki je imela sklenjene pogodbe s posameznimi izvajalci in ko je bila situacija priznana tudi s strani pooblaščenega inženirja naročnika, pa so bile sklenjene cesijske pogodbe ter s strani družbe P. d. d. izstavljene enostranske izjave, na podlagi določila 3. odstavka 315. člena OZ in šele na podlagi vsega navedenega je prišlo do poplačila podizvajalcu; - temelj za sklenitev cesijskih pogodb je bil torej “razdelilnik”, opredeljen na hrbtni strani posamezne gradbene situacije, ki ga je pripravil glavni izvajalec del P. d. d., ko pa je bila situacija potrjena, so bile med strankami sklenjene cesijske pogodbe; - obveznost plačila tožene stranke je nastala šele po sklenjeni cesijski pogodbi; - do odstopa od Sporazuma je prišlo, ker je P. d. d. zašlo v insolventnost in potem v nadaljevanju tudi v postopek stečaja, pri družbi P. d. d. tudi ni bilo več volje in ni več izdajala enostranskih izjav, ki bi bile potrebne za izvedbo dogovorjenega načina plačila s cesijami tako sporazuma ni bilo več mogoče izvajati, saj izpolnitvena zaveza ni bila le zaveza tožene stranke, ampak tudi zaveza tožeče stranke in izvajalca P. d. d., terjatev, ki jo pa tožeča stranka uveljavlja v tem postopku, pa bi morala prijaviti v postopku stečaja, ki je uveden zoper P. d. d.; - tožena stranka je pojasnila, da iz 10. začasne situacije P. d. d. za mesec januar 2012 na hrbtni strani izhaja razdelilnik, kjer je vpisan znesek terjatev tožnika v znesku 121.581,13 EUR, vendar pa je v tem primeru P. podalo izjavo, s katero je bilo po računu tožnika št. ... priznanih le 103.343,96 EUR in ta znesek je tožena stranka tudi plačala, zato tožeča stranka v tem primeru očitno vtožuje le preostanek, toženi stranki pa ni znano, zakaj P. d. d. tožeči stranki kot svojemu podizvajalcu ni priznal celotnega zneska, za terjatev po računih ... z dne 31. 3. 2012 in ... z dne 31. 3. 2012 pa tožena stranka pojasnjuje, da za marec 2012 P. d. d. toženi stranki sploh ni izstavilo začasne gradbene situacije, da bi bilo mogoče izvesti plačila po načinu, kot je bil dogovorjen; družba P. d.d je v aprilu 2012 izstavilo 12.začasno situacijo, ki je glasila na znesek 0,00 EUR in brez razdelilnika , po katerem bi bila tožena stranka dolžna karkoli plačati; - tožena stranka je tudi poudarila, da ne more odgovarjati za opustitev izstavitve gradbene situacije P. d. d. in tudi ne za neplačilo tožeči stranki, saj je ta imela podizvajalsko pogodbo sklenjeno z družbo P. d. d. in tožena stranka v to njuno medsebojno razmerje ni mogla posegati; - tožena stranka ni pristopila k dolgu, pogojev za plačilo po 631.členu OZ pa ni, saj je P. izdalo 12. situacijo na zneske 0,00 EUR, kar pomeni, da ni imel nobene terjatve do tožene stranke in posledično tudi tožeča stranka ni mogla po 631. členu OZ zahtevati poplačila od tožene stranke, ki je imela v obdobju izdaje 12.začasne situacije preplačilo do P. v znesku skupaj 4,200.000,00 EUR, zato je 12. situacija tudi glasila na znesek 0,00 EUR, že po 11.situaciji, ki je glasila na znesek 6,062.953,39 EUR pa je bilo preplačilo za navedenih 4,2 mio EUR; - če je tožena stranka plačala vse svojemu izvajalcu, ne more biti zavezana za plačilo po 631.členu OZ; - četudi je tožeča stranka vsa dela, katerih vrednost vtožuje, dejansko opravila, ne more zahtevati plačilo od tožene stranke.

40Pritožbeno sodišče v celoti sprejema kot utemeljen pritožbeni očitek tožene stranke, da je sodišče prve stopnje povsem preuranjeno in na podlagi izostale celovite dokazne ocene, ki bi morala vključevati tudi dokazno oceno izpovedbe vsaj še po toženi stranki predlagane priče T. H., presodilo, da je materialno pravno šteti Sporazum o neposrednih plačilih kooperantov (A 3 listina - v nadaljevanju Sporazum) kot pogodbo o pristopu k dolgu po 432.členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ).

41Določilo 432.člena OZ glasi: “S pogodbo med upnikom in tretjim, s katero se ta upniku zavezuje, da bo izpolnil njegovo terjatev do dolžnika, stopi tretji v zavezo poleg dolžnika.”

42Do pristopa k dolgu pride torej s pogodbo med upnikom in tretjim, ki se zaveže, da bo izpolnil dolžnikovo obveznost. Gre torej za dvostransko pogodbo, ki vključuje upnika in pristopnika, ki se zaveže upniku plačati njegovo terjatev do dolžnika. Pogodba o pristopu k dolgu je urejena v poglavju OZ, ki ureja spremembo dolžnika, pa vendarle po svoji vsebini in pravnih posledicah ni sprememba dolžnika v obligacijskem smislu, saj gre za utrditev obveznosti. Pravna posledica pristopa k dolgu je namreč kumulativna in po pristopu k dolgu upniku za izpolnitev odgovarjata prvotni dolžnik in pristopnik, zato se ravno iz teh razlogov sploh ne zahteva soglasje prvotnega dolžnika k sklenitvi pogodbe o pristopu k dolgu. Prav zaradi tega, ker ima pristop k dolgu kumulativni učinek, je položaj upnika takšen, kot če bi bila prvotni dolžnik in pristopnik solidarna dolžnika, vendar zakon pristopniku ne daje regresnih upravičenj.

43Sporazum je tripartiten in so ga podpisali sedaj pravdni stranki in izvajalec del po Pogodbi med toženo stranko in izvajalcem (pogodba … z dne 12. 4. 2011 za dela na glavnem tehnološkem objektu ...), to je P. d. d. Že ta okoliščina nedvomno daje utemeljen pomislek ali je Sporazum pristop k dolgu, ki je dvostranska pogodba, s tem pa se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo in posledično ni ugotavljalo, kakšna bi morala biti vsebina pogodbe o pristopu k dolgu in se posledično ni ukvarjalo z analizo Sporazuma, kar pa je odločilno za presojo njegove pravne narave, na kar utemeljeno opozarja pritožba.

44Prav izostalost analize Sporazuma, ki je sodišče prve stopnje ni opravilo in je brez temeljite obrazložitve štelo, da gre pri njem za pristop k dolgu, pa pomeni, da je sodišče prve stopnje posledično tudi dejansko stanje zaenkrat nepopolno ugotovljeno in presoja sodišča prve stopnje o njegovi pravni naravi (zaenkrat) zmotna.

45Drži, kar pravi pritožba, da bi sodišče prve stopnje glede na vsebino sporazuma moralo ugotavljati dejanski namen pogodbenih strank, ki so sklepale sporazum in pri tem zlasti upoštevati vsa določila Sporazuma, ki tudi po prepričanju pritožbenega sodišča nedvomno odločilno povezujejo pogodbeno razmerje med toženo stranko kot glavnim naročnikom del in izvajalcem del P. d. d , ki je hkrati naročnik del po kooperacijski pogodbi št. ... in tožečo stranko kot izvajalcem del po kooperacijski pogodbi z dne 21. 7. 2011 (listina A 2 v spisu).

46Povezanost obeh pogodb pa je odločilna dejanska okoliščina, ki vpliva na pravni značaj zaveze tožene stranke po Sporazumu.

47Za pristop k dolgu, ki je dvostranska pogodba, je po mnenju pritožbenega sodišča odločilno, da upnik izkaže neplačano terjatev do prvotnega dolžnika, pri čemer sploh ni pomembno, da je upnik v posel vključen po podizvajalski pogodbi, ki ima svoj dejanski temelj v pogodbi, ki jo je podizvajalčev naročnik sklenil z (glavnim )izvajalcem in torej zadošča že izkaz terjatve upnika do dolžnika in je pristopnik k dolgu zavezan ta dolg plačati.

48Pritožba pa glede na prej navedeno upravičeno opozarja, da vsebina sporazuma vendarle ni zamejena zgolj na razmerje med upnikom - tožečo stranko in toženo stranko, neodvisno od razmerja med toženo stranka kot naročnikom in njenim izvajalcem del po pogodbi z dne 12. 4. 2011 in ko je temu tako, je utemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje to spregledalo, in se ni ukvarjalo s tripartitnostjo sporazuma in z njegovo vsebino, ki je narekovala tripartitnost sporazuma in ni odgovorilo na trditve tožene stranke, da se je po sporazumu zavezala tožeči stranki plačati le tisto, kar je iz krovnega posla dolgovala P. d. d. in še pod točno določenimi pogoji (tako kot po 631. členu OZ).

49Ker tega sodišče prve stopnje ni storilo, je utemeljen pritožbeni očitek glede zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in posledično (zaenkrat) zmotne uporabe materialnega prava, zato je bilo pritožbi ugoditi že iz tega razloga, ne da bi se pritožbeno sodišče ukvarjalo z drugimi pritožbenimi navedbami, ki pa se dejansko vse osredinjajo prav na ta pritožbeni razlog.

50Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo v novo odločanje sodišču prve stopnje (355.člen ZPP), saj pritožbeno sodišče o zadevi ne more odločiti samo, ker bi sicer stranki prikrajšalo za pravico do pritožbe (25. člen Ustave RS). Odločitvi o glavni stvari je posledično sledila odločitev glede stroškov postopka (II. točka izreka sodbe).

51Odločitev o pritožbenih stroških pravdnih strank se pridrži za končno odločitev (tretji odstavek 165.člena ZPP).

52V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ugotavljati dejansko stanje v zvezi z zatrjevano vsebino in namenom sporazuma, kot je zgoraj navedeno in pri tem dopustiti za popolno ugotovitev dejanskega stanja tudi izvedbo dokazov, na katere opozarja pritožba (zaslišanje prič) in nato ponovno odločiti o zadevi ob pravilni uporabi materialnega prava.