VSRS sklep III Ips 76/2013

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Nasprotna udeleženka nosi sama svoje stroške postopka pred Vrhovnim sodiščem.

1Sodišče prve stopnje je zavrglo predlog predlagateljice za imenovanje drugega posebnega revizorja za preveritev poslov nasprotne udeleženke, potem ko je bilo prvotnemu predlogu za imenovanje posebnega revizorja ugodeno in je ta svoje poročilo izdelal ter ga predložil sodišču.

2Sodišče druge stopnje je prvostopenjski sklep potrdilo.

3Zoper sklep sodišča druge stopnje vlaga Vrhovno državno tožilstvo zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi zmotne uporabe materialnega prava (318. člena Zakona o gospodarskih družbah, v nadaljevanju ZGD-1) in bistvene kršitve določb pravdnega postopka (zaradi neuporabe 254. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Vrhovnemu sodišču predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve v novo odločanje.

4Zahteva za varstvo zakonitosti je bila vročena strankama postopka. Predlagateljica predlaga ugoditev zahtevi za varstvo zakonitosti, nasprotna udeleženka pa predlaga njeno zavrnitev.

5Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

O dovoljenosti zahteve

6Po določbi tretjega odstavka 385. člena ZPP lahko vloži Vrhovno državno tožilstvo zahtevo za varstvo zakonitosti, če so izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 367.a člena ZPP, torej enaki pogoji kot za dopustitev revizije. Zahteva za varstvo zakonitosti izpostavlja, da ni sodne prakse Vrhovnega sodišča glede vprašanja, ali se v primeru nepopolnega revizorjevega poročila za imenovanje posebnega revizorja uporablja 318. člen ZGD-1, vključno s prekluzivnim rokom, določenim v petem odstavku 318. člena ZGD-1, ali pa je možna smiselna uporaba določbe 254. člena ZPP v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP) in prvim odstavkom 52. člena ZGD-1.

7Vprašanje izpolnjuje kriterij iz prvega odstavka 367.a člena ZPP, saj sodna praksa Vrhovnega sodišča glede zastavljenega vprašanja ne obstaja. V konkretnem primeru so tako izpolnjeni pogoji za dopustnost zahteve za varstvo zakonitosti (tretji odstavek 385. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 367.a člena ZPP).

Ugotovljeno dejansko stanje

8Za odločitev o zahtevi za varstvo zakonitosti so pomembna naslednja pravno relevantna dejstva in procesno dejansko stanje:

- Predlagateljica je družbenica nasprotne udeleženke.

- Sodišče prve stopnje je na predlog predlagateljice s sklepom z dne 29. 10. 2010 postavilo posebnega revizorja za preveritev poslov nasprotne udeleženke ter določilo posle, ki so bili predmet posebne revizije.

- Posebni revizor je revizijo opravil, v marcu 2011 izdelal posebno revizijsko poročilo ter ga dostavil sodišču.

- Posebno revizorjevo poročilo je bilo uvrščeno na dnevni red skupščine nasprotne udeleženke z dne 27. 9. 2011. Poročilo je bilo obravnavano, o čemer je bil sprejet sklep, s katerim je bilo ugotovljeno, da posebna revizija ni potrdila domneve predlagateljice, da je pri spornih poslih prišlo do kršitve.

- Predlagateljica je 9. 11. 2011 predlagala, da se za preveritev istih poslov, ki so že bili predmet posebne revizije, imenuje drugega revizorja, saj z delom prvega posebnega revizorja ni bila zadovoljna. Trdila je, da posebni revizor svojega dela ni v celoti opravil, ker naj ne bi podal odgovorov na vsa vprašanja oziroma naj ne bi preveril vseh poslov nasprotne udeleženke.

9Sodišči prve in druge stopnje sta presodili, da je predlog za dopolnitev revizorjevega poročila oziroma imenovanje drugega posebnega revizorja sicer dovoljen, vendar pa po njunem mnenju ta pravica ni časovno neomejena. Zavzeli sta stališče, da je treba upoštevati 15-dnevni rok iz petega odstavka 318. člena ZGD-1, ki začne teči od zasedanja skupščine, na kateri je bilo obravnavano posebno revizorjevo poročilo prvotno imenovanega posebnega revizorja. Ker je predlagateljica ta rok zamudila, sta presodili, da je njen predlog prepozen.

O utemeljenosti zahteve za varstvo zakonitosti

10Pravica zahtevati posebno revizijo je pravica manjšinskih delničarjev, katerih skupni deleži znašajo najmanj desetino osnovnega kapitala ali katerih nominalni znesek ali pripadajoči znesek osnovnega kapitala znaša najmanj 40.000,00 EUR. V primeru, da skupščina zavrne predlog manjšinskih delničarjev za imenovanje posebnega revizorja, sodišče v nepravdnem postopku na njihov predlog imenuje posebnega revizorja, če obstaja vzrok za domnevo, da je prišlo pri vodenju postopkov in poslov do nepoštenosti ali hujših kršitev zakona ali statuta (drugi odstavek 318. člena ZGD-1).

11Če pa je skupščina že sama imenovala posebnega revizorja, imenuje sodišče na predlog manjšinskih delničarjev drugega posebnega revizorja, če obstaja utemeljen dvom o pristranskosti posebnega revizorja, ki ga je imenovala skupščina, ali so za to podani drugi utemeljeni razlogi (četrti odstavek 318. člena ZGD-1). V konkretni zadevi sicer ne gre za tak primer, vendar pa Vrhovno državno tožilstvo v zahtevi za varstvo zakonitosti poudarja, da sodišči prve in druge stopnje ne bi smeli uporabiti analogije z navedeno določbo četrtega odstavka 318. člena ZGD-1, ko sta presodili, da morajo manjšinski delničarji predlog za imenovanje drugega posebnega revizorja vložiti v 15-dnevnem roku, ki teče od zasedanja skupščine nasprotne udeleženke, na kateri je bilo obravnavano posebno revizorjevo poročilo.

12Vrhovno državno tožilstvo v zahtevi za varstvo zakonitosti izhaja iz predpostavke, da imajo manjšinski delničarji pravico, da zahtevajo dopolnitev posebnega revizijskega poročila ali imenovanje drugega posebnega revizorja, potem ko je bil s strani sodišča posebni revizor že imenovan. Vendar pa to izhodišče ni pravilno. ZGD-1 situacije, ko predlagatelj predlaga imenovanje drugega posebnega revizorja, izrecno ne ureja. Namen pravice manjšinskih delničarjev zahtevati, da sodišče imenuje posebnega revizorja je v tem, da se čim prej odkrijejo morebitne nepravilnosti pri vodenju posameznih poslov družbe, ki so družbi povzročili škodo. Manjšinskim delničarjem to omogoča, da dobijo informacije o morebitnih nepravilnostih, ki so lahko podlaga za uveljavljanje odškodninskega zahtevka družbe zoper njene funkcionarje.

13Smiselna uporaba določb ZPP, ki urejajo imenovanje drugega izvedenca, v konkretnem primeru ne pride v poštev. Izvedenec je namreč pomočnik sodišča, ki ga sodišče na predlog strank imenuje, če je za razjasnitev dejstev potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga (243. člen ZPP). Posebni revizor pa ni pomočnik sodišča. Tudi postopek imenovanja in postopanja v primeru dokazovanja z izvedencem je v ZPP izrecno predpisan, medtem ko ZGD-1 takšnih določb v zvezi z imenovanjem posebnega revizorja nima. Pravica manjšinskih delničarjev se z imenovanjem posebnega revizorja in izdelavo posebnega revizorjevega poročila iz 320. člena ZGD-1 izčrpa. Sodišče je v nepravdnem postopku namreč pooblaščeno le za imenovanje posebnega revizorja, ne pa tudi za presojanje vsebine njegovega poročila. Tudi presojanje popolnosti poročila posebnega revizorja presega pooblastila sodišča v nepravdnem postopku, saj to presega namen postopka za imenovanje posebnega revizorja. Od takrat, ko sodišče imenuje posebnega revizorja, teče postopek naprej enako kot pri imenovanju posebnega revizorja s strani skupščine. Sodišče postopka revidiranja namreč ne vodi.

14Postopek je drugačen kot pri imenovanju izrednega revizorja, kjer imajo družbeniki oziroma družba možnost, da ob izpolnitvi pogojev iz 325. člena ZGD-1 pri sodišču, ki je imenovalo izrednega revizorja, z ugovorom izpodbijajo ugotovitve izrednega revizorjevega poročila o višini ovrednotenja izpodbijanih predpostavk. To pravico jim namreč ZGD-1 v 325. členu izrecno daje, medtem ko takšna možnost v postopku imenovanja posebnega revizorja ni predvidena. Navedbe predlagateljice v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, ki se nanašajo na vsebino posebnega revizorjevega poročila, zato na odločitev v zadevi ne morejo vplivati.

15Če pa bi bilo posebno revizorjevo poročilo takšno, da že na prvi pogled ne bi predstavljalo vsebinskega poročila (predlagateljica navaja primer, ko bi posebni revizor sodišču posredoval prazen list papirja), bi bila situacija drugačna. Če bi bila z izdelavo posebnega revizorjevega poročila pravica manjšinskih delničarjev izigrana in jim dejansko odvzeta, posebni revizor z izdelavo „praznega“ poročila svojih obveznosti iz 320. člena ZGD-1 sploh ne bi izpolnil. V primeru, da posebno revizorjevo poročilo ni izdelano, pa o izpolnitvi njegovih dolžnosti ni mogoče govoriti, zato tudi pristojnosti sodišča v nepravdnem postopku ne bi bile izčrpane. Vendar v konkretnem primeru posebno revizorjevo poročilo ni takšno, zato ni mogoče šteti, da svojih obveznosti ni izpolnil.

16Ob smiselni uporabi četrtega odstavka 318. člena ZGD-1 lahko manjšinski delničar, ki meni, da posebno poročilo revizorja, ki ga je imenovalo sodišče, po vsebini ne izpolnjuje zahtevanih pogojev, na skupščini družbe predlaga imenovanje drugega posebnega revizorja, če izkaže dvom o pristranskosti posebnega revizorja, ki ga je imenovalo sodišče, oziroma druge utemeljene razloge. Če skupščina njegov predlog zavrne, pa ima na podlagi petega odstavka 318. člena ZGD-1 ponovno pravico v 15 dneh od zasedanja skupščine predlagati imenovanje posebnega revizorja v novem nepravdnem postopku.

17V primeru, da je posebni revizor pri sestavi poročila prekršil določbe zakona ali standarde revidiranja oziroma jih ni upošteval (kot trdi predlagateljica), pa za svoje ravnanje lahko odškodninsko odgovarja (šesti odstavek 320. člena ZGD-1).

18Glede na navedeno se uveljavljanje zmotne uporabe materialnega prava v zvezi z rokom, v katerem lahko manjšinski delničarji uveljavljajo svojo pravico do imenovanja drugega revizorja, izkaže za nerelevantno. Odločitev sodišč prve in druge stopnje o zavrženju predloga za imenovanje novega posebnega revizorja je tako pravilna, čeprav temelji na drugih razlogih. Vrhovno sodišče je zato zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo (378. člen ZPP v zvezi s 391. členom ZPP).

19V nepravdnem postopku trpi vsak udeleženec svoje stroške, razen če zakon določa drugače (prvi odstavek 35. člena ZNP v zvezi s prvim odstavkom 52. člena ZGD-1). Vrhovno sodišče je zato odločilo, da nasprotna udeleženka krije svoje stroške odgovora na zahtevo za varstvo zakonitosti. Predlagateljica pa stroškov za odgovor na zahtevo za varstvo zakonitosti ni priglasila.