UPRS sodba IV U 181/2014

Tožbi se ugodi, sklep Upravne enote Velenje št. 213-5/2014 z dne 14. 4. 2014, se odpravi in se zadeva vrne prvostopenjskemu upravnemu organu v ponoven postopek.

1Upravna enota Velenje je s sklepom št. 213-5/2014 z dne 14. 4. 2014 v 1. točki izreka zavrgla zahtevo A.A. z dne 28. 1. 2014, za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije in v 2. točki odločila, da stroški postopka niso bili zaznamovani. Pojasnila je, da je A.A. 28. 1. 2014 pri Upravni enoti Velenje vložila vlogo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije na podlagi petega odstavka 12. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (v nadaljevanju ZDRS). Na podlagi navedene določbe upravni organ, če je to v skladno z nacionalnim interesu, po prostem preudarku sprejme v državljanstvo Republike Slovenije polnoletno osebo, rojeno na območju RS, če dejansko živi v Sloveniji od rojstva dalje in če izpolnjuje pogoje iz 6., 7., 8., 9. in 10. točke prvega odstavka 10. člena tega zakona. Dejansko življenje v Republiki Sloveniji je določeno v drugem odstavku Uredbe o merilih in okoliščinah ugotavljanja pogojev pridobitve državljanstva Republike Slovenije v postopku naturalizacije (v nadaljevanju Uredba). Ugotovljeno je bilo, da je prosilka leta 2011 zaprosila za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije na isti pravni podlagi in je bila njena vloga z odločbo UE Velenje št. 213-11/2011-67 z dne 7. 10. 2011 zavrnjena, ker je bilo v postopku ugotovljeno, da ne izpolnjuje zakonskega pogoja dejanskega življenja v RS od rojstva dalje. Ta odločba je bila potrjena z odločbo drugostopenjskega organa in sodbo Upravnega sodišča RS, št. IV U 59/2012-5 z dne 7. 5. 2013. Ker je bilo o vlogi A.A. za pridobitev državljanstva po petem odstavku 12. člena ZDRS že pravnomočno odločeno z zavrnilno odločbo, predložena dokazila pa ne kažejo na to, da bi se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira njen zahtevek spremenilo, je bilo treba vlogo prosilke zavrniti. Drugostopenjski organ je pritožbo prosilke zavrnil.

2Tožnica v vloženi tožbi odločitvi oporeka. Rojena je v Sloveniji, v kateri živi od rojstva dalje. Leta 1985 je diplomirala na Pedagoški akademiji v Ljubljani. Že 21 let se bori za priznanje slovenskega državljanstva z naturalizacijo po 12. členu, po petem in šestem odstavku. Prvo vlogo, ki jo je vložila leta 1993 je tožena stranka napačno obravnavala na podlagi 13. člena tega zakona, tudi drugo vlogo, ki jo je vložila po petem odstavku 12. člena je tožena stranka obravnavala napačno, po 10. členu, tretjo vlogo vloženo na podlagi petega in šestega odstavka 12. člena, pa je Upravna enota Velenje zavrnila z obrazložitvijo, da v Sloveniji ne živi od rojstva dalje. V tožbi podrobno pojasnjuje svoj 21 letni trud za pridobitev državljanstva. Opozarja na napake v dosedanjih postopkih in poudarja, da že od leta 1973 velja za naturalizirano Slovenko. Je tujka, ki je rojena in živeča v Sloveniji od rojstva dalje in izpolnjuje pogoje iz 6., 7., 8., 9. in 10. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS. Ima izpolnjen pogoj dejanskega življenja v Sloveniji, saj ima tudi na podlagi odločbe, ki jo je kot izbrisana prejela leta 2011, urejeno stalno prebivanje. Prav tako je Slovenija središče njenih interesov, vse od rojstva dalje. V Sloveniji se tudi poklicno udejstvuje, je učiteljica slovenskega jezika, lastnica stanovanja vse od leta 1992. do danes, ima plačane vse obveznosti, v Sloveniji ima prijatelje in starše, ki so slovenski državljani, prejema redne in honorarne zaposlitve - vse kaže na to, da med njo kot osebo in RS obstojijo tesne in trajne povezave. V tožbi predlaga, da sodišče izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. Predlaga tudi povrnitev stroškov postopka.

3Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise. Odgovora na tožbo ni poslala.

4Tožba je utemeljena.

5V obravnavani zadevi sodišče uvodoma ugotavlja, da je prvostopenjski upravni organ izpodbijani sklep izdal na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki določa, da organ najprej preizkusi zahtevo in jo s sklepom zavrže: če se o isti upravni zadevi že vodi upravni ali sodni postopek, ali je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice, ali so ji bile naložene kakšne obveznosti. Enako ravna tudi, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo.

6Odločitev, s katero je zavrgel tožničino vlogo z dne 28. 1. 2014 je prvostopenjski organ utemeljil s podatkom, da je postala zavrnilna odločba istega upravnega organa št. 213-11/2011-67 z dne 7. 10. 2011 pravnomočna 7. 5. 2013 in da tožnica, kljub pozivom upravnega organa, v postopku ni predložila dokazil, s katerimi bi dokazala, da se je dejanska in pravna podlaga, na katero opira svoj zahtevek spremenila.

7Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, te navedbe pa potrjujejo tudi listine upravnega spisa, da je tožnica na podlagi poziva prvostopenjskega organa z dne 13. 2. 2014, organ dne 7. 3. 2014 obvestila, da je po izdaji odločbe št. 213-11/2011-67 z dne 7. 10. 2011 prejela posebno odločbo UE Velenje, št. 214-249/2011 z dne 18. 12. 2012. Do tega dokazila, s katerim je tožnica dokazovala spremenjeno dejansko stanje, se je prvostopenjski organ vsebinsko opredelil v izpodbijanem sklepu. S takšno opredelitvijo, v kateri je zavzel stališče, da ta odločba ne more vplivati na drugačno presojo izpolnjevanja pogoja dejanskega življenja v Republiki Sloveniji, je po presoji sodišča predloženo dokazilo tožnice, ki predstavlja drugačno dejansko stanje v zadevi, že vsebinsko obravnaval, kar pomeni, da ne bi smel uporabiti določbe 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP in njene vloge na tej pravni podlagi zavreči.

8Sodišče pa v nadaljevanju pojasnjuje tudi, da v spornem upravnem postopku ni bila uporabljena določba 7. člena ZUP. Gre za temeljno načelo ZUP, ki zavezuje upravni organ tudi v postopkih odločanja o vlogah za pridobitev državljanstva. Sodišče je namreč z vpogledom v listine priloženega upravnega spisa ugotovilo, da je tožnica v vlogi za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije z dne 28. 1. 2014, kot pravno podlago za sprejem v državljanstvo, navedla določbo petega odstavka 12. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (v nadaljevanju ZDRS). Gre za pravno podlago, ki od upravnega organa v primerih, ko vloži vlogo polnoletna oseba, ki je bil rojena na območju Republike Slovenije, zahteva ugotovitev, ali je vložnik v Republiki Sloveniji tudi dejansko živel od rojstva dalje in ugotovitev, ali so izpolnjeni tudi pogoji iz 6., 7., 8., 9. in 10. točke prvega odstavka 10. člena tega zakona. V kolikor bi upravni organ v postopku odločanja o tožničini vlogi, tudi z vsebinsko opredelitvijo pomena odločbe UE Velenje, št. 214-249/2011 z dne 18. 12. 2012 v tem postopku, ugotovil, da tožnica ne izpolnjuje pogoja dejanskega življenja v RS od rojstva dalje, bi po presoji sodišča moral tožnico, ob pravilni uporabi določbe 7. člena ZUP poučiti, da ima v skladu z določbo drugega odstavka 7. člena možnost pridobitve pravice (to je državljanstva), na drugi pravni podlagi, kar v obravnavanem primeru pomeni, tudi na podlagi določbe 10. člena ZDRS.

9Ker je sodišče ugotovilo, da je bila določba 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP uporabljena nepravilno, in ker iz priloženega upravnega spisa ne izhaja, da bi upravni organ tožnico poučil, da lahko pridobitev državljanstva z naturalizacijo temelji na različnih pravnih naslovih pridobitve državljanstva, kjer so tudi pogoji za pridobitev državljanstva različni, je bilo po presoji sodišča kršeno tudi načelo varstva pravic strank in varstva javnih koristi.

10Ker torej izpodbijani sklep temelji na nepravilni uporabi določb ZUP, je moralo sodišče tožbi, v skladu s 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ugoditi in izpodbijani sklep odpraviti ter zadevo v skladu s tretjim odstavkom istega člena ZUS-1 vrniti prvostopenjskemu organu v ponoven postopek.