VSL sodba in sklep IV Cp 1513/2015

I. Pritožbi tožnika se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v drugem odstavku I. točke (določitev stalnega prebivališča) in tretjem odstavku II. točke (odločitev o nenadomeščanja stikov) razveljavi, v III. točki pa spremeni tako, da se mesečna preživnina, ki jo mora tožnik plačevati za hči A., zniža na 220 EUR, za hči J. pa na 240 EUR, plačevati pa jo je dolžan od izdaje te sodbe dalje.

II. Sicer se pritožba tožnika zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Pritožba toženke se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

IV. Tožnik in toženka krijeta sama vsak svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo mladoletni hčeri pravdnih strank A., rojeno ..., in J., rojeno ..., dodelilo v vzgojo in varstvo materi, tožnici, ter določilo stalno prebivališče za dekleti na naslovu ... (I. točka sodbe), očetu pa naložilo plačevanje mesečne preživnine, in sicer po 300 EUR za vsako (III. točka sodbe). Odločilo je, da bodo stiki med hčerama in očetom potekali dvakrat tedensko, vsak drugi vikend od petka do nedelje ter polovico časa med počitnicami, in da se zaradi bolezni odpadli stiki ne nadomeščajo (II. točka sodbe). Drugačne zahtevke obeh strank je zavrnilo (IV. točka sodbe) in tožniku naložilo, da toženki povrne 730,98 EUR za pravdne stroške (V. točka sodbe). Hkrati je (s sklepom) zavrnilo toženkin predlog za izdajo začasne odredbe, po katerem bi režim s sodbo določenih stikov v veljavo stopil takoj.

2Proti sodbi se pritožuje tožnik, predlaga njeno spremembo ali pa razveljavitev ter opredeljuje pritožbene stroške. Graja zavrnitev njegovega predloga za postavitev novega izvedenca, češ da zgolj to, da je izvedenec med postopkom delno spremenil svoje mnenje, še ni zadosten razlog. Poudarja, da je izvedenec spremenil mnenje glede stikov, ker naj bi ugotovil visoko konfliktnost med staršema, a ta je obstajala že od vsega začetka, ko je sam še predlagal stike na način tedenske menjave. Graja izvedenčevo utemeljitev spremembe mnenja v smer krčenja stikov, češ da oče glede šole ni naredil praktično nič, kar pravi, da ne drži in obsežneje utemeljuje nasprotno. Pravi, da stiki lepo tečejo in za hčerki niso nikakršna obremenitev. Sklicuje se tudi na mnenje izvedenca, ki sta mu deklici povedali, da sta pri obeh zadovoljni. Meni, da bi zaradi vseh teh nasprotij sodišče moralo postaviti novega izvedenca. Sicer pa navaja, da stiki med tednom in med počitnicami sploh niso natančno določeni, kar je glede na slabo komunikacijo staršev neprimerno. Opozarja, da je sodišče v razlogih za zavrnitev predlagane začasne odredbe sámo zapisalo, da sta deklici trenutnih stikov navajeni. Tožnik poudarja, da imata dekleti pri njem več stabilnosti in varnosti, živi v hiši, kjer je prej živela družina skupaj, otrokom je to znano okolje. Pritožnik ne razume neobrazložene odločitve o nadomeščanju zaradi bolezni odpadlih stikov, saj pravi, da je navajen skrbeti zanju enakovredno kot toženka. Kot neobrazloženi in zgrešeni odločitvi nasprotuje tudi določitvi stalnega prebivališča deklicama, sploh pa mati ne stanuje na K., pač pa tam stanuje njena mati. Potem pa pritožnik graja tudi določitev preživnine, češ da vsota potreb za dekleti ni 600 pač pa 400 EUR. Sodišču očita, da je spregledalo, da mlajša hči od 1. 9. 2014 ne obiskuje več vrtca, kar je bil sicer mesečni strošek 280 EUR. Glede pridobitnih zmožnosti nasprotuje oceni sodišča, da lahko kot programer in z deleži v dveh d. o. o. še kaj zasluži, saj pravi, da ne more, za toženkine dohodke pa trdi, da so za 800 EUR višji od njegovih, saj prejema še letne nagrade po 5000 EUR in ima na mesec okoli 2500 EUR. Sodišču očita, da njenih dohodkov ni ugotavljalo s predlagano poizvedbo pri delodajalcu. Sploh pa meni, da je glede na obsežne stike treba upoštevati, da dekletoma veliko nudi na samih stikih in jima kupuje različne stvari, zato toženka na ta račun ne sme biti obogatena, sploh pa ne s plačevanjem preživnine od njene nasprotne tožbe dalje, kvečjemu bi jo plačeval od izdaje sodbe, sklene pritožnik.

3Toženka na pritožbo ni odgovorila. Je pa 22. 4. 2015 ponovno predlagala izdajo začasne odredbe s takojšnim izvrševanjem novega režima stikov, kot je določen v sodbi, kar je sodišče ponovno zavrnilo s sklepom 8. 5. 2015.

4Zoper ta sklep se toženka pritožuje. Navaja, da se izvedenec sicer res ni opredelil do vprašanja, ali naj nov režim stikov stopi v veljavo takoj, vendar opozarja, da ni nič povedal, kdaj. Sama je prepričana, da deklici takoj potrebujeta stalnost in urejenost družinskih odnosov, s strani očeta pa sta deležni manipulacij. Pravi, da se je situacija tako spremenila, da bosta dekleti potrebovali psihološko obravnavo, da sta pod hudim stresom, A. je začela močiti posteljo. Trdi, da tožnik samo iz principa vztraja pri starem režimu stikov, saj ga pogosto na stikih sploh ni, kot nazadnje, ko je bil cel vikend s partnerko na morju in je bila na stiku z dekleti babica. Tega deklici, pravi pritožnica, ne želita in sta jo klicali, boji se, da bosta nekega dne od tožnika pobegnili. Sklicuje se tudi na mnenje CSD, ki da govori v prid začasne odredbe in prepričana je, da bo brez nje hčerama nastala nepopravljiva škoda.

5Pritožba tožnika je delno utemeljena, pritožba toženke pa ni utemeljena.

6Odločitev o vzgoji in varstvu ni posebej izpodbijana in jo po uradni dolžnosti pritožbeno sodišče ocenjuje kot pravilno in zakonito oz. hčerkama pravdnih strank v (največjo) korist; ugotovljeno sicer je, da sta oba starša za njuno vzgojo in varstvo primerna, nekaj okoliščin (zlasti večja navezanost hčerk na mamo) pa je pretehtalo, da je sodišče vzgojo in varstvo obeh hčera zaupalo materi.

7Tudi stiki med hčerkama in očetom so po presoji pritožbenega sodišča določeni primerno, otrokoma v korist (2. odst. 106a. čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih; ZZZDR). Do sedaj so stiki potekali izmenjevaje dvakrat tedensko (po začasni odredbi sodišča), kar pomeni, da sta imela praviloma oba starša enakomerno porazdeljeno dnevno skrb za vzgojo in varstvo obeh deklet. Pritrditi je treba izvedencu, da so te menjave prepogoste in za vse udeležene naporne. Drži sicer, na kar opozarja pritožnik, da je izvedenec sprva zato predlagal, da naj stiki potekajo enakomerno, vsak teden pri enem od staršev. To pa praktično ustreza skupnemu starševstvu, torej situaciji, ko bi bila otroka zaupana v vzgojo in varstvo obema staršema. V konkretnem primeru glede na precej konflikten odnos med staršema ta možnost (skupno starševstvo) ne pride v poštev, saj se toženka s tem izrecno ne strinja. Stiki, kakršni so sedaj določeni z izpodbijano sodbo, so relativno pogosti oz. so praktično optimalno pogosti stiki za primer, da je otrok pač zaupan enemu od staršev, z drugim pa ima stike. Vsekakor so dovolj pogosti, da omogočajo medsebojno povezanost, razvijanje kvalitetnih odnosov in tvorno, aktivno izvrševanje tožnikove starševske vloge.

8Upoštevaje prakso v mnogih drugih podobnih primerih ni niti verjetno, da bi postavitev drugega izvedenca vplivala na drugačno končno odločitev o stikih, kar posledično pomeni, da so vsi očitki, ki jih tožnik tudi utemeljeno upira zoper izvedensko mnenje, le relativnega pomena in po presoji pritožbenega sodišča niso terjali novega sojenja samo zaradi odločitve o stikih.

9Načeloma sicer drži tudi tožnikov pomislek o tem, da stiki niso določeni zelo natančno, glede na precej slabo komunikacijo med njim in toženko; slabše kot je sporazumevanje, bolj podrobno sodišče določi stike. Vendar pa tudi to po presoji pritožbenega sodišča ne terja novega sojenja. Stiki so dovolj opredeljeni, da jih lahko z minimalnim razumnim medsebojnim popuščanjem obema hčerama v prid starša omogočata, kar velja zlasti za toženko, ki ji je zaupana skrb za obe hčeri. Če bo slednja stike omejevala, oteževala oz. preprečevala, je treba opozoriti na možnost, da se ji vzgoja in varstvo odvzame (6. odst. 106. čl. ZZZDR).

10Glede določitve stalnega prebivališča hčerkama pravdnih strank ima tožnik prav, da je odločitev povsem neobrazložena, ni pa niti zahtevana niti potrebna, zato je pritožbeno sodišče ta del odločitve sodišča prve stopnje samo razveljavilo.

11Enako neobrazložena je odločitev o tem, da se zaradi bolezni odpadli stiki ne nadomeščajo. Po presoji pritožbenega sodišča odločitev o tem ni niti potrebna niti smiselna, saj je treba pritrditi očitku pritožnika o spornosti predpostavke, da bi stik vsakič v primeru bolezni odpadel.

12Delno ima tožnik prav tudi glede izpodbijanja svoje preživninske obveznosti, saj so potrebe obeh deklet s strani prvostopenjskega sodišča nekoliko precenjene. Napaka, ki jo je sodišče prve stopnje pri tem storilo, je je ta, ki jo očita pritožnik, da namreč vsota posameznih postavk, kot jih našteva sodišče, ni 600 EUR, pač pa za A. 437 EUR, za J. pa 478 EUR; približno po 150 EUR za stanovanjske stroške, 100 EUR za prehrano, 85 EUR za šolo, 12 EUR za potrebščine, 20 EUR za prostočasne dejavnosti, 70 EUR za obleko (za J. je slednja postavka okoli 90 EUR, ima pa poleg tega še okoli 21 EUR mesečnega stroška za šolo v naravi). Take potrebe so sicer tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilno ugotovljene. Tožnikov očitek, da je sodišče prezrlo, da A. nima več stroška z vrtcem, ni utemeljen, saj je zapisalo, da je to bil njen strošek, sedaj pa ima s šolo enake stroške kot J. (tč. 17 obrazložitve na str. 12).

13Sicer je sodišče ravnalo pravilno, ko je preživninsko breme med oba starša porazdelilo enakomerno. Drži sicer, kar očita tožnik, da so izkazani dohodki toženke (okoli 1850 EUR) nekoliko višji od njegovih (okoli 1600 EUR), kar ugotavlja tudi sodišče (ne glede na to, ali je opravilo poizvedbe pri toženkinem delodajalcu ali ne, so te ugotovitve točne in tožnik tega argumentirano ne izpodbija). Vendar je treba upoštevati, da je na toženki več neposredne vsakodnevne skrbi za hčerki, zato ni dolžna trpeti tudi večjega bremena preživljanja. Tožnik je torej dolžan plačevati polovico ugotovljenih denarnih potreb obeh deklet, kar je za A. 220 EUR, za J. pa 240 EUR na mesec. Tožnik se utemeljeno upira plačevanju preživnine od vložitve tožbe do izdaje sodbe, saj sta vse do sedaj hčerki v skladu z začasno odredbo bivali pri obeh roditeljih približno enako in sta tedaj oba eo ipso enakovredno izvrševala svojo preživninsko obveznost. Neutemeljeno pa se pritožnik (za v naprej) zavzema za to, da bi bilo treba upoštevati, kar sam kupi hčerkama oz. jima nudi na stikih. Preživnino je treba, če ni izrecnega drugačnega dogovora med staršema, plačevati v denarju.

14Pritožba tožnika je torej delno utemeljena, zato ji je bilo treba delno ugoditi in sodbo sodišča prve stopnje po pooblastilu iz 5. al. 358. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ustrezno spremeniti, glede določitve stalnega prebivališča in nenadomeščanja stikov pa razveljaviti (brez vrnitve v novo sojenje, ker odločanje o tem ni potrebno; 357. čl. ZPP). V neutemeljenem delu je tožnikovo pritožbo pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

15Pritožba toženke je glede na pravnomočno odločitev o stikih postala brezpredmetna, saj se stiki z današnjim dnem začno izvajati po novem, sicer pa je prvostopenjsko sodišče v celoti pravilno pokazalo restriktiven pristop glede začasnega urejanja teh spornih razmerij.

16Tožnik je bil v pritožbenem postopku le delno uspešen, a glede povračila stroškov v postopkih iz razmerij med starši in otroki to niti ni glavno merilo. Glede na naravo spora in glede na vse okoliščine primera je prav, da tako on kot toženka, ki s svojo pritožbo ni uspela, krijeta vsak sam svoje pritožbene stroške (3. odst. 154. čl. in 413. čl. v zvezi z 2. odst. 165. čl. ZPP).