VSL sodba in sklep II Cp 1344/2015

I. Pritožbi toženke zoper sklep se ugodi in se ta razveljavi.

II. Pritožbi tožnice zoper odločitev o stroških (III. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje) se ugodi in se ta spremeni tako, da se pravilno glasi:

„Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 1.083,73 EUR pravdnih stroškov v 15-ih dneh od prejema te odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.“

III. Toženkina pritožba zoper sodbo se zavrne in se ta v izpodbijanem delu potrdi.

IV. Pravdni stranki sami nosita vse svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 14.1.2015:

- toženki naložilo, da tožnici v 15 dneh od prejema sodbe plača 4.919,22 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 29.5.2011 dalje do plačila (I. točka izreka),

- zavrnilo, kar je tožnica (in sicer plačilo preostalega vtoževanega zneska 820,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29.5.2011 dalje do plačila) zahtevala več (II. točka izreka),

- toženki naložilo, da tožnici v 15 dneh od prejema sodbe povrne pravdne stroške v višini 587,85 EUR (III. točka izreka).

2S sklepom z dne 9.3.2015 pa je odločilo, da je dolžna toženka toženki (pravilno tožnici) v 15 dneh od njegovega prejema povrniti še njene pravdne stroške v znesku 495,88 EUR.

3Toženka se je pritožila zoper obe odločbi, tožnica pa samo zoper sodbo (stroškovno odločitev).

4V pritožbi zoper sklep pritožnica poudarja, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je z njim odločilo o zahtevku, o katerem je že odločilo s sodbo z dne 14.1.2015, bistveno kršilo določila pravdnega postopka. V sodbi namreč tožnici skladno s 155. členom ZPP ni priznalo priglašenih stroškov plačane izvedenine v višini 529,00 EUR. Tožnica do povračila teh stroškov ni upravičena, saj ji je bila odobrena brezplačna pravna pomoč in je bila izvedenina plačana iz proračuna. Slednja ne sme biti obogatena na toženkin račun.

5Zoper sodbo se toženka pritožuje zaradi zmotne uporabe materialnega prava in pritožbenemu sodišču predlaga, da jo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Sodišče prve stopnje naj bi nepravilno uporabilo materialno pravo, saj je dosojena višina odškodnine previsoka in ni v skladu s sodno prakso. To naj bi veljalo tako glede odškodnine prisojene za telesne bolečine in nevšečnosti, za sekundarni strah, kot tudi za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Odškodnina, prisojena za telesne bolečine in nevšečnosti (glede na njihovo težo ter potek in čas zdravljenja), naj bi presegala odškodnino, ki je bila v sodni praksi prisojena v podobnih primerih. Primerno (pravično) odškodnino naj bi predstavljal znesek 4.000,00 EUR. Poudarja, da izvedenec ni potrdil tožbenih navedb glede trajanja telesnih bolečin, kot tudi ne navedb v zvezi s celotnim bolečinskim obdobjem. V nadaljevanju pojasnjuje, kaj naj bi glede bolečin izvedenec ugotovil. Sodišče naj bi premalo upoštevalo, da je bilo zdravljenje vseh poškodb zaključeno po približno šestih mesecih in da so bolečine v relativno kratkem časovnem obdobju prešle v bolečine lažje intenzitete. Za sekundarni strah naj bi primerna odškodnina znašala 500,00 EUR (kakšnih posebnosti oziroma zapletov med zdravljenjem, ki je potekalo pod zdravniškim nadzorom, ni bilo). Sodišče naj bi materialno pravo napačno uporabilo tudi pri dosojanju odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Prisojena odškodnina (3.300,00 EUR) naj bi bila bistveno previsoka. Potrebno bi bilo upoštevati, da je začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti sodišče že upoštevalo pri odmeri odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti pri zdravljenju. V nadaljevanju navaja, kaj naj bi glede trajnih posledic v mnenju navedel izvedenec V. Glede na objektivno ugotovljene posledice oziroma zmanjšanje življenjskih aktivnosti pri tožnici in ob upoštevanju odškodnin, ki se prisojajo v podobnih primerih, je dosojena odškodnina previsoka. Posledično naj bi bilo potrebno spremeniti tudi odločitev o stroških.

6Tožnica je v odgovoru predlagala zavrnitev obeh pritožb.

7Tožnica je v svoji vlogi z dne 3.3.2015 (naslovljeni sicer predlog za izdajo dopolnilnega sklepa o stroških, v kateri pa je navedla, da jo je potrebno, v kolikor ne bi bilo podlage za izdajo takšnega sklepa, obravnavati kot pritožbo zoper stroškovno odločitev v sodbi) navedla, da je dolžna toženka, ker je v pravdi izgubila, ne glede na to, kdo jih je založil, povrniti tudi stroške izvedenine.

8Tožničine pritožbe (upoštevaje določbo 7. alineje drugega odstavka 366. člena ZPP(1)) nasprotni stranki v odgovor ni bilo potrebno pošiljati.

9Pritožba toženke zoper sklep je utemeljena, njena pritožba zoper sodbo pa ne. Tožničina pritožba zoper sodbo (stroškovno odločitev) je utemeljena.

V zvezi s pritožbo toženke zoper sklep:

10Toženka upravičeno poudarja, da je sodišče prve stopnje z izdajo sklepa z dne 9.3.2015 ravnalo v nasprotju z določbami ZPP. V sodbi z dne 14.1.2015 tožnici priglašenih stroškov izvedenine ni priznalo, v okviru 10. točke obrazložitve (stran 14) pa je tudi pojasnilo zakaj. Nato pa je z izpodbijanim sklepom svojo predhodno (v sodbi zaobseženo) odločitev spremenilo kar samo, pri čemer se je sklicevalo na 163. člen ZPP. Ne omenjeni in ne katerikoli drug člen ZPP (pravdnemu) sodišču prve stopnje ne podeljuje upravičenja, da (vsebinsko) spremeni svojo prej (v okviru sodbe) sprejeto (stroškovno) odločitev. To lahko na podlagi ustrezne pritožbe stori le instančno sodišče. Zato je bilo treba toženkini pritožbi ugoditi in izpodbijani sklep razveljaviti (prvi odstavek 339. člena v zvezi s 3. točko 365. člena ZPP). Posledično pa je bilo potrebno tožničino vlogo z dne 3.3.2015 obravnavati kot pritožbo zoper v sodbi zaobseženo stroškovno odločitev.

V zvezi s pritožbo toženke zoper sodbo:

11Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo in upoštevalo vse pravno relevantne okoliščine, na podlagi teh ugotovitev pa (upoštevajoč določbo 179. člena OZ(2) in obstoječo sodno prakso) ustrezno ocenilo višino odškodnine, ki gre tožnici skupaj iz naslova nepremoženjske škode kot tudi iz naslova njenih posameznih zatrjevanih in ugotovljenih oblik (to je telesnih bolečin oziroma nevšečnosti v času zdravljenja, strahu in duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti), svoje zaključke pa je tudi natančno (konkretno) obrazložilo.

12Pritožbeni očitki zoper odločitev sodišča prve stopnje o odškodnini prisojeni za nepremoženjsko škodo (oziroma njene posamezne oblike) so v veliki meri nekonkretizirani (pavšalni) in že zato neupoštevni. Zgolj omenjanje (določenih) ugotovitev v postopku angažiranega izvedenca medicinske stroke in poudarjanje, da naj bi bila prisojena višina previsoka ter v nasprotju z odškodnino, ki naj bi bila v sodni praksi prisojena v podobnih primerih (ne da bi bila ta sodna praksa kakorkoli konkretizirana(3)), ne more zbuditi nobenega dvoma v pravilnost zaključkov sodišča prve stopnje.

13S strani sodišča prve stopnje ugotovljene telesne bolečine (njihova intenziteta in trajanje) kot tudi nevšečnosti, ki jih je tožnica zaradi nezgode pri zdravljenju utrpela (glej 7. – 9. stran izpodbijane sodbe), upravičujejo višino odškodnine, ki ji jo je iz tega naslova prisodilo. Okoliščini (na kateri opozarja pritožba), da tožnica ni utrpela (tudi) zelo hudih bolečin(4) in da naj bi bilo (aktivno) zdravljenje zaključeno po šestih mesecih, zato ne moreta biti razlog za morebitno nižjo odškodnino. V kolikor bi tožnica utrpela tudi zelo hude bolečine oziroma bi njeno (aktivno) zdravljenje trajalo še dlje, bi bili to kvečjemu razlogi za morebitno prisojo še višje odškodnine, od tiste, ki je bila prisojena.

14Povsem pavšalni so nadalje pritožbeni pomisleki v zvezi z odškodnino prisojeno za strah. Zgolj pritožničina (nepojasnjena) ocena, da bi morala biti za sekundarni stran prisojena nižja odškodnina, in navedba, da kakšnih „posebnosti in zapletov“ med zdravljenjem ni bilo ter da je to potekalo pod ustreznim zdravniškim nadzorom, ne more vzbuditi nobenega dvoma v zaključke sodišča prve stopnje. Sekundarni strah, ki ga je tožnica utrpela, in čas njegovega trajanja, kot je to ugotovil izvedenec (vključno z razlogi zanj), v celoti upravičujeta višino iz tega naslova prisojene odškodnine. Okoliščine, na katere (v zvezi s potekom zdravljenja) opozarja pritožnica, bi bile (enako, kot je bilo poudarjeno v prejšnji točki), če bi bile podane, kvečjemu razlog za morebitno prisojo še višje odškodnine.

15Tudi v zvezi z odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, toženka ne uspe (konkretno) obrazložiti, zakaj bi morala biti ta nižja, niti določno opredeliti tiste (domnevne) sodne prakse, s katero naj bi bil prisojeni znesek v nasprotju. Trajne fizične omejitve, s katerimi se tožnica spopada, oziroma povečani napori, ki jih mora vlagati, kar vse na podlagi izvedenčevih ugotovitev izpostavlja sodišče prve stopnje (glej predvsem zadnji odstavek na 11. strani izpodbijane sodbe), so tiste objektivne posledice, ki utemeljujejo iz tega naslova prisojeno odškodnino. Nadalje ne drži, da naj bi sodišče prve stopnje tudi v tem okviru ponovno (kakor je to storilo že pri odškodnini prisojeni za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem) upoštevalo začasno zmanjšanje tožničinih življenjskih aktivnosti. Sodišče prve stopnje (na 11. strani obrazložitve), ko omenja vse oblike zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ki jih je utrpela tožnica, res navaja tudi oblike začasnega zmanjšanja, a hkrati jasno poudari, zakaj jih (glede na njihove konkretne značilnosti) ni bilo moč upoštevati pri odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti (ampak v okviru odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem(5)).

16Ker pritožbeni razlogi niso podani in ker niso podani niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče toženkino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP). Zaradi neuspeha s pritožbo slednja sama trpi stroške nastale z njeno vložitvijo (1. odstavek 165. člena v zvezi z 1. odstavkom 154. člena ZPP). Tudi tožnica sama krije vse svoje stroške nastale z vložitvijo odgovora na pritožbo z dne 21.4.2015, saj ni ta v ničemer prispeval k presoji toženkinih pritožbenih navedb (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP).

V zvezi s pritožbo tožnice zoper sodbo (stroškovno odločitev):

17Tožnica v pritožbi z dne 3.3.2015 upravičeno navaja, da mora toženka glede na svoj pravdni (ne)uspeh povrniti tudi stroške v postopku angažiranega sodnega izvedenca. Okoliščina, da naj bi se stroški predujma v korist tožnice izplačali iz proračuna (in sicer iz naslova odobrene brezplačne pomoči), se toženke ne tiče oziroma na njeno obveznost povrnitve stroškov (v skladu z določbami ZPP) ne vpliva(6). Zato je bilo potrebno pritožbi ugoditi in izpodbijano odločitev o stroških (III. točka izreka sodbe z dne 14.1.2015) spremeniti tako, da je dolžna toženka povrniti še nadaljnji znesek 495,88 EUR(7) oziroma skupaj stroške v znesku 1.083,73 EUR.(8)

--------

Op. št. (1): Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami.

Op. št. (2): Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 83/2001, s kasnejšimi spremembami (v nadaljevanju OZ).

Op. št. (3): Stranka, ki se na takšno drugačno sodno prakso sklicuje, jo je dolžna (če želi, da so njeni očitki upoštevni) tudi določno opredeliti.

Op. št. (4): Utrpela pa je, kot ugotavlja sodišče prve stopnje, hude kot tudi srednje hude.

Op. št. (5): Glej tudi zadnji odstavek na 8. strani izpodbijane sodbe.

Op. št. (6): Glej določbo v času izdaje sodbe veljavnega 46. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (Uradni listRS, št. 48/2001, s kasnejšimi spremembami).

Op. št. (7): Kot ga je sodišče prve stopnje ugotovilo in obrazložilo v (razveljavljenem) sklepu z dne 9.3.2015.

Op. št. (8): Ker je torej do povračila teh stroškov tožnica kljub razveljavitvi sklepa z dne 9.3.2015 upravičena, toženki (glede na končno odločitev o teh stroških) stroški za pritožbo zoper omenjeni sklep, s katero je sicer uspela, ne gredo (glej tretji odstavek 165. člena ZPP).