VSL sodba in sklep I Cp 1292/2015

I. Pritožba se zavrne in se potrdita izpodbijana sodba in sklep.

II. Tožena stranka mora v roku 15 dni povrniti tožeči stranki 525,41 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za plačilo do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v zvezi s popravnim sklepom naložilo toženi stranki plačilo 6.936,74 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 3. 1996 do 31. 12. 2001 (točka 1. izreka sodbe v zvezi s popravnim sklepom) ter plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 5.258,53 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka 3. sodbe). Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (točka 2. sodbe).

2S popravnim sklepom je odpravilo še očitno pisno pomoto pri navedbi opr. št. v sodbi, tako da pravilno glasi: „IV P 235/2014“.

3Zoper obe odločbi vlaga pritožbo tožena stranka. Sodbo izpodbija v točki 1. in 3. izreka, popravni sklep pa v točki I. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku(1). Predlaga razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Podrejeno se zavzema za ugoditev pritožbi ter spremembo sodbe z zavrnitvijo celotnega tožbenega zahtevka in plačilom pravdnih stroškov. Kot napačno v procesnem in materialnopravnem pogledu graja odločitev o neupoštevanju ugovora pasivne legitimacije. Pogoj (ne)krivde iz četrtega odstavka 286. člena ZPP sodišče tolmači pretogo. Ugovor aktivne (prav: pasivne) legitimacije je ugovor materialnega prava. Prekluzija ga ne zadene. Pravočasno morajo biti podana dejstva in dokazi za presojo takega ugovora. Sodišče bi moralo opraviti materialnopravno vodstvo, a ga ni, oziroma ga je izvajalo v napačni smeri. Zato krivde pri navajanju relevantnih dejstev in dokazov ni. Tožnika sta dejansko podlago tožbe utemeljevala na protipravno utrpljeni škodi s trditvijo, da sta jo utrpela zaradi položitve PTT kablov, izdelave betonskih jaškov ter pritrditve razdelilne elektro omarice, ne da bi za tak poseg dali soglasje. Utemeljevali sta jo torej na nepogodbeni odškodninski odgovornosti tožene stranke kot investitorja in kot abstraktno škodo zaradi tržne manjvrednosti nepremičnin. Pritožbeno sodišče je v odločbi I Cp 4736/2008 nakazalo na drugačno pravno kvalifikacijo – služnost v javno korist in s tem povezano vprašanje pravno odločilnih dejstev. Iz dokumentacije v spisu in izpovedb zaslišanih prič C. in A. izhaja zaključek, da sta tožnika dala ustrezno soglasje za opravljena dela izvajalcem. S tem je bila ustanovljena služnost v javno korist. Tožena stranka je vse to povezala z ugovorom pasivne legitimacije. S tem ni mogla biti prekludirana. Pomanjkanje materialnoprocesnega vodstva v povezavi z listinami je pravno pomembno za odločitev o stvarni legitimaciji tožene stranke v tem postopku. Graditev, postavitev, obratovanje ali vzdrževanje javnih komunikacijskih omrežij ter elektro energetske infrastrukture je v javno korist. Za služnost v javno korist nosi vse stroške povezane z gradnjo napeljave vključno z odškodnino in izvrševanjem služnosti upravičenec – E. in PTT. Pasivno legitimiran je lahko le operater omrežja. Slednji lahko nastopa kot razlastitveni ali služnostni upravičenec. Tožena stranka kot investitor projekta ne more biti pasivno legitimirana, ker ni bila tista pravna oseba, ki je pridobila služnost v javno korist. Na podlagi pogodbe – ustnega soglasja tožnikov – sta jo pridobili podjetji B. in PTT. Sodišče ni sledilo napotkom pritožbenega sodišča in ni poskušalo ugotavljati pravnorelevantnih okoliščin o tem, ali je bilo pridobljeno odplačno ali neodplačno soglasje lastnikov služečih nepremičnin za njihovo obremenitev v javno korist. Tožba tudi ni sklepčna. Zahtevek bi bilo treba zavrniti. Tožnika sta navedlo napačno parc. št. in napačen naslov, na kar vse je opozorila že izvedenka M. v izvedeniškem mnenju z dne 15. 10. 2010. Ker tožnika nista ustrezno substancirano popravila svojih navedb, o zahtevku ni bilo mogoče odločati.

4Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo. Predlaga zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe. Neutemeljeni so pritožbeni očitki o ugovoru pasivne legitimacije. Pritožnica izpodbija zgolj zavrnitev ugovora, ne pa tudi neupoštevanja kot prepoznih njenih navedb, da ni tista pravna oseba, ki je pridobila služnost v javno korist. Ugovor ni ustrezno podprt z navedbami tožene stranke. Zastopana je bila po odvetniku, obširne dolžnosti materialnoprocesnega vodstva zato ni bilo. Dejanska podlaga tožbenega zahtevka je bila razvidna že iz vložene tožbe v letu 1998. Nesporno je bilo, da sta se pravdni stranki že pred pravdo neuspešno dogovarjali o višini odškodnine za poseg v nepremičnino tožeče stranke in da je bila tožena stranka investitor posegov v njeno lastninsko pravico, kar priznava tudi v pritožbi. Pasivna legitimacija torej ni bila sporna. Sodišče bi prekoračilo svoje pristojnosti, če bi toženo stranko poučevalo o možnostih za podajo pravnih ugovorov v smeri pasivne legitimacije. Trditvena podlaga, da toženka ni subjekt, ki pridobil služnost, za ta ugovor ni bila pravočasna. Odločitev sodišča je pravilna, ugovor pasivne legitimacije kot ugovor materialnega prava pa neutemeljen, tudi če bi bila dejstva zanj pravočasno navedena. Ugotovitve o odplačni oziroma neodplačni služnosti so v četrtem odstavku 9. točke sodbe, očitek nepopolne ugotovitve dejanskega stanja je neutemeljen. Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki glede pisne napake tožeče stranke pri zapisu oznake parc. št., saj med strankama ni bilo nikoli sporno, da je do posega v nepremičnine tožeče stranke prišlo in kakšen je bil.

5Pritožba ni utemeljena.

6Sodišče prve stopnje je po napotkih Vrhovnega sodišča RS v revizijski odločbi II Ips 177/2012 z dne 19. 12. 2013 še tretjič odločalo o tožbenem zahtevku tožeče stranke za plačilo odškodnine zaradi zmanjšanja vrednosti nepremičnine zaradi posega tožene stranke v njeno nepremičnino z izgradnjo javne infrastrukture (namestitev razdelilne omarice za celotno naselje na njen objekt ter uporaba 3 m širokega in 27 m dolgega pasu zemljišča za položitev PTT kablov in betonskih jaškov). Nepremičnine, na katere je posegla tožeča stranka, in obseg posega med pravdnimi strankami ni bil sporen. Pomoten zapis parc. št. zemljišča tožeče stranke v tožbi za identifikacijo (odškodninskega) zahtevka ni ključen. Pritožbeni očitki o nesklepčnosti tožbe so neutemeljeni.

7V postopku ni bilo sporno, in to priznava pritožnica tudi v pritožbi, da je bila sama investitor izgradnje javne infrastrukture. Tožeča stranka je trdila in dokazovala, da je toženka opravila poseg na njenih nepremičninah brez njenega soglasja in ustreznega denarnega nadomestila. V prvem sojenju(2) je sodišče ugotovilo, da v ravnanju tožene stranke ni bilo protipravnosti, ker so bila dela izvajanja po ustreznih upravnih dovoljenjih, premiki od posameznih načrtov pa izvedeni ob soglasju tožeče stranke. Ob razveljavitvi prve sodbe je pritožbeno sodišče opozorilo(3), da tožeča stranka zatrjuje protipravnost ravnanja tožene stranke na drugačni pravni podlagi – na posegu v njeno lastninsko pravico (stvarnopravna podlaga) brez njenega soglasja in odškodnine zaradi manjvrednosti zemljišča. V ponovljenem postopku je nato sodišče ugotovilo(4), da so bili zatrjevani posegi v nepremičnino tožečih strank, ki so po svoji vsebini komunalne služnosti oziroma služnosti v javno korist, dejansko opravljene brez ustreznega soglasja tožnikov in njunih pravnih prednikov, torej protipravno. Zahtevek je bil tedaj zavrnjen iz drugih razlogov (nedokazanost škode), kar je bilo v revizijskem postopku zaradi napačne materialnopravne presoje razveljavljeno.

8Do enakih ugotovitev o protipravnem posegu tožene stranke v nepremičnino tožečih strank kot v sodbi III P 839/2009 je prišlo sodišče tudi v izpodbijani sodbi (razlogi v točki 9.). Ugotovilo je, da je bil opravljeni poseg tožene stranke s postavitvijo javne infrastrukture v nepremičnine tožečih strank brez ustreznega soglasja, da ima to za posledico zmanjšanje vrednosti njune nepremičnine in da se odškodnini nista odpovedala. Pritožbeni očitki o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju, češ da sodišče ni ugotavljalo, ali je bilo pridobljeno odplačno ali neodplačno soglasje lastnikov za obremenitev nepremičnin v javno korist, torej ne držijo.

9Tudi pri ugovorih materialnopravne narave velja, da jih sodišče obravnava v okviru podanih trditev in dokazov strank (212. člen ZPP). Pritožnica v pritožbi prvič navaja dejstva v smeri nastanka neprave služnosti (ustno soglasje tožnika za opravljena dela izvajalcev del, o katerem sta izpovedovali priči C. in A.). Prvič trdi, da je nanje navezovala ugovor pasivne legitimacije. To ne drži. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje v točki 14. sodbe, je toženka ves čas postopka vedela za vsebino soglasij, na podlagi katerih so bili izvršeni posegi v nepremičnino tožeče stranke. Vendar se nanja v smeri ustanovitve neprave služnosti ni (pravočasno) sklicevala. Z dejstvi, ki jih ponuja šele v pritožbi, ni podprla podanega ugovora pasivne legitimacije(5). Ugovor, da sama ni tista pravna oseba, ki je pridobila služnost v javno korist, je bil nesubstanciran. Pritožba sama priznava, da je na navedeno (a že v tožbi zatrjevano) podlago opozorilo pritožbeno sodišče v sklepu I Cp 4736/2008. Zato so očitki o neopravljenem oziroma nepravilno opravljenem materialnoprocesnem vodstvu neutemeljeni. Če na možnost druge pravne kvalifikacije in s tem povezano vprašanje pravno odločilnih dejstev nakaže nasprotna stranka ali pritožbeno sodišče, mora stranka računati, da bo sodišče sprejelo te argumente. Dodatno opozarjanje na dopolnitev navedb ali podajo pravnih ugovorov, ni potrebno. Grajane kršitve 285. člena ZPP ni. Tudi morebitne absolutne bistvene kršitve pravil postopka po 8. točki 339. člena ZPP ne. Glede na zbrano procesno gradivo bi se tožena lahko pravilno in pravočasno izjasnila o vseh pravnorelevantnih dejstvih, vključno s tistimi, ki vplivajo na presojo ugovora pasivne legitimacije, a tega ni storila.

10V odgovor na pritožbo pritožbeno sodišče dodaja, da je pravno naziranje pritožnice o tem, da je bila pogodbeno ustanovljena služnost v javno korist, zmotno. Ob dejanskih ugotovitvah, da je bil poseg tožene stranke v nepremičnino tožeče stranke zaradi postavitve javne infrastrukture opravljen brez soglasja tožeče stranke in plačila odškodnine, do ustanovitve služnosti v javno korist s pravnim poslom ni prišlo. Za sklenitev pogodbe manjka že osnovna predpostavka – soglasje volj strank (zavezovalni pravni posel). Vpis služnostne pravice v zemljiško knjigo pa ni bil niti zatrjevan niti dokazan. Soglasje tožnika izvajalcem za posamezne odmike od načrta (premike jaškov, na kar nakazuje pritožba, ko se sklicuje na izjavi prič), ne more nadomestiti soglasja za sam poseg postavitve javne infrastrukture na nepremičnine tožeče stranke. Sicer pa so navedbe pritožnice v tej smeri, da je bilo s strani izvajalcev del pridobljeno ustno soglasje, tudi prepozna in neupoštevna pritožbena novota, ker jih na prvi stopnji ni bilo in pritožba tega ne opraviči (prvi odstavek 337. člena ZPP). Prav tako ni bilo ne trditev ne dokazov ne ugotovitev sodišča, da bi neprava služnost nastala z razlastitvijo – z odločbo državnega organa.

11Tako se izkaže, da je bil poseg tožene stranke v nepremičnino tožeče stranke opravljen brez pravne podlage, ker neprava služnost ni bila ustanovljena. Kot pravilno odgovarja tožeča stranka v odgovoru na pritožbo, bi bil ugovor pasivne legitimacije, tudi če bi bil pravilno in pravočasno substanciran, vsebinsko neutemeljen. Poseg je kot investitor nesporno opravila tožeča stranka (to priznava tudi v pritožbi). Ker je bil opravljen brez ustrezne podlage, je bilo ravnanje tožene stranke nedopustno. O tožbenem zahtevku za plačilo škode zaradi manjvrednosti zemljišča, ki je nastala zaradi nedopustnega posega v lastninsko pravico tožeče stranke je odločeno pravilno (prvi odstavek 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih(6) v zvezi s 1060. členom Obligacijskega zakonika(7)).

12Višine škode, ki jo je sodišče prve stopnje ugotovilo z izvedenko, pritožba ne izpodbija. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je ugotovljena in dosojena ob pravilni uporabi 186. člena ZOR.

13Drugih pritožbenih očitkov ni. Pritožbeni razlogi niso podani. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je sodišče pravilno uporabilo materialno pravo in ni zagrešilo očitanih niti uradno upoštevnih procesnih kršitev. Zato je bilo treba pritožbo zavrniti in v izpodbijanih delih potrditi odločbi sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14O pritožbenih stroških je odločeno na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona. Ker pritožnica ni uspela s pritožbo, ni upravičena do povračila svojih pritožbenih stroškov. Povrniti pa mora stroške pritožbenega postopka tožeči stranki. Odmerjeni so po Zakonu o odvetniški tarifi(8) in po stroškovniku na hrbtni strani list. št. 512 spisa. Obsegajo nagrado za postopek po tar. št. 3210, administrativne stroške po tar. št. 6002 ZOdvT ter pripadajoči DDV. V primeru zamude s plačilom bo morala tožena stranka plačati še zakonske zamudne obresti od odmerjenega zneska (313. člen ZPP v zvezi s 378. členom OZ).

------------

Op. št. (1): Ur. l. RS, št. 26/1999 in naslednji – ZPP

Op. št. (2): Sodba opr. št. III P 88/1988 z dne 14. 10. 2008

Op. št. (3): Sklep VSL I Cp 4736/2008 z dne 25. 3. 2009

Op. št. (4): Sodba opr. št. III P 839/2009 z dne 25. 3. 2011

Op. št. (5): Primerjaj navedbe pod točko 6. na list. št. 320 spisa

Op. št. (6): Ur. l. SFRJ, št. 29/1978 in naslednji – ZOR

Op. št. (7): Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji – OZ

Op. št. (8): Ur. l. RS, št. 67/08; ZOdvT