VSL sodba I Cp 1231/2015

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Predlog tožnice za povrnitev stroškov pritožbenega postopka se zavrne.

1Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje toženki naložilo, da je tožnici dolžna v 15 dneh plačati odškodnino v znesku 34.251,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 7. 2011 dalje do plačila (I. točka izreka) ter ji (prav tako v 15 dneh) povrniti stroške postopka v znesku 714,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude (III. točka izreka). Kar je tožnica zahtevala več (razliko do zneska 96.884,05 EUR), je sodišče zavrnilo (II. točka izreka). Iz razlogov sodbe glede zavrnilnega dela izhaja, da tožnica (pravna naslednica denacionalizacijskega upravičenca) ni upravičena do odškodnine po drugem odstavku 72. člena Zden(1)(2) iz naslova nemožnosti uporabe oziroma upravljanja premoženja za izrecno naštete nepremičnine, katerih vrnitev v naravi ni bila mogoča.(3)

2Zoper odločitev v točkah II in III izreka sodbe (zavrnilni del in posledično stroškovno odločitev) se iz vseh pritožbenih razlogov, naštetih v prvem odstavku 338. člena ZPP,(4) to je zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava, pritožuje tožnica s predlogom, da pritožbeno sodišče s predlogom, da pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu ustrezno spremeni, podrejeno pa da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Uveljavlja povrnitev stroškov pritožbenega postopka. V pritožbi meni, da je materialnopravno napačno stališče sodišča prve stopnje (ki je sicer sledilo napačnemu stališču pritožbenega sodišča v sklepu I Cp 1476/2014 z dne 19. 11. 2014) glede 72. člena ZDen. Gre za eno od oblik denacionalizacije, katere bistvo in temelj je, da se državo oziroma z njene strani imenovane sklade za upravljanje z nacionaliziranim premoženjem prisili k čim hitrejši izvedbi denacionalizacije (k čim hitrejši popravi krivic). V obravnavani zadevi pa je postopek tekel najmanj 17 let (za določene nepremičnine pa celo 19 let). Ves ta čas pa je RS to premoženje uporabljala in od tega imela korist, druga stran pa ni imela ničesar. Tožnica ni dobila nobene odškodnine za to, da je toženka o njenih zahtevki odločala skoraj dve desetletji. Opozarja na jasno sodno prakso VS v sodbi II Ips 729/2009 z dne 12. 7. 2012,(5) v kateri gre za po mnenju pritožnice za identično pravno situacijo. Prav tako opozarja, da predmetni zahtevek ni povezan z vprašanjem načina realizacije vrnitve nacionaliziranega premoženja. Izpostavlja še neenak pravni in dejanski položaj toženke z denacionalizacijskimi upravičenci v cit. zadevi VS II Ips 729/2009, kar zanjo predstavlja nepravično in nepošteno sojenje. Pa tudi sicer ni videti razlogov za razlikovanje med denacionalizacijskimi upravičenci, ki prejmejo premoženje vrnjeno v naravi in tistimi, ki prejmejo premoženje vrnjeno v obliki nadomestnega zemljišča ali s plačilom odškodnine.

3Pritožba ni utemeljena.

4Po oceni pritožbenega sodišča je neutemeljen pritožbeni očitek napačne materialnopravne presoje.(6) Pritožbeno sodišče je v tej zadevi že navedlo, da je po 2. členu ZDen denacionalizacija vrnitev podržavljenega premoženja v naravi (prvi odstavek), ali plačilo odškodnine (v obliki nadomestnega premoženja, vrednostnih papirjev ali v denarju - odškodnina), če vrnitev premoženja ni možna (drugi odstavek). Po drugem odstavku 72. člena ZDen se ne priznavajo odškodninski zahtevki iz naslova nemožnosti uporabe oziroma upravljanja premoženja ter iz naslova vzdrževanja nepremičnin v času od podržavljenja do dneva uveljavitve tega zakona, kar po ustaljeni in enotni sodni praksi(7) pomeni, da je (argumentum a contrario) denacionalizacijski upravičenec upravičen do plačila odškodnine iz navedenega naslova za čas od uveljavitve ZDen do vrnitve premoženja v naravi. Hkrati iz navedenega jasno sledi, da denacionalizacijski upravičenec iz naslova nemožnost uporabe oziroma upravljanja premoženja ni upravičen do plačila odškodnine v primeru, ko vrnitev premoženja v naravi ni mogoča, ko gre denacionalizacijskemu upravičencu odškodnina (bodisi v obliki nadomestnega premoženja, vrednostnih papirjev ali v denarju). Tudi iz stališča, da je za plačilo odškodnine pasivno legitimiran tisti, ki mora premoženje vrniti,(8) izhaja, da v primeru, ko vrnitev premoženja v naravi ni mogoča (ko gre denacionalizacijskemu upravičencu odškodnina), citirana zakonska določba ne pride v poštev. Jasno je, da morebiten dogovor (sodna poravnava) o plačilu določenega zneska namesto vrnitve nepremičnine v last (in posest) ne pomeni, da denacionalizacijski upravičenec nima zahtevka po 72. členu ZDen za plačilo odškodnine zaradi nemožnosti uporabe.(9) Zaradi ovir za vračilo v naravi upravičenec tistega premoženja, ki ga ni mogoče vrniti, niti ne bi mogel uporabljati oziroma z njim upravljati v času od uveljavitve ZDen do odločitve (in sicer ne o vrnitvi (podržavljenega) premoženja v naravi, ampak) o plačilu odškodnine(10) (v obliki nadomestnega premoženja, vrednostnih papirjev ali v denarju – odškodnina).(11)

5Na neutemeljenost tožničinega zahtevka in posledično njene pritožbe kaže tudi sam zahtevek. Tožnica namreč zahteva plačilo odškodnine za plačano odškodnino čas od uveljavitve ZDen do plačane odškodnine (v obliki nadomestnega premoženja). „Plačana odškodnina“(12) namreč predpostavlja odmeno za vso „pretrpljeno škodo“.(13) Zakonske podlage za obveznost povrnitve še kakšne „druge“ škode ni. V tem pa je tudi podana zakonska podlaga za razlikovanje med denacionalizacijskimi upravičenci, ki prejmejo premoženje vrnjeno v naravi in tistimi, ki v zameno prejmejo plačilo odškodnine. Zato izpodbijana odločitev ne predstavlja nepravičnega in nepoštenega sojenja. Tega ne predstavlja niti zatrjevano dejstvo, da naj bi sodišče v drugi (v pritožbi citirani) zadevi prisodilo odškodnino po 72. členu ZDen (za plačilo odškodnine v obliki nadomestnega premoženja).(14) Morebitna nezakonita odločitev ne zavezuje sodišča, da bi zato tožnici (v nasprotju z zakonskimi določbami) moralo prisoditi odškodnino.(15) Kolikor pa tožnica zatrjuje, da uveljavlja odškodnino zaradi odločanja v nerazumnem roku (dve desetletji), pa ne le, da za tak zahtevek ni zakonske podlage, temveč gre pri tem še posebej za zgrešeno pasivno legitimacijo. Denacionalizacijski zavezanec namreč ne vodi denacionalizacijskega postopka, da bi lahko bil odgovoren (kriv) za odločanje v nerazumnem roku.

6Upoštevajoč navedeno tožnici upravičeno ni prisojena odškodnina iz navedenega naslova (nemožnost uporabe oziroma upravljanja premoženja) za tiste nepremičnine, ki niso bile vrnjene v naravi, pač pa je šlo za „plačilo“ odškodnine (v obliki nadomestnega premoženja). Pritožbeno sodišče je zato moralo na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

7Predlog tožnice za povrnitev stroškov pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče kot neutemeljen zavrnilo na podlagi prvega odstavka 154. in 165. člena ZPP, saj s pritožbo ni uspela.

----------

Op .št. (1): Zakon o denacionalizaciji (v nadaljevanju: ZDen);

Op .št. (2): Po cit. zakonski določbi je (argumentum a contrario) denacionalizacijski upravičenec upravičen do plačila odškodnine iz navedenega naslova za čas od uveljavitve ZDen do vrnitve premoženja v naravi;

Op. št. (3): Denacionalizacijskemu upravičencu so bila predmetna nadomestna zemljišča dodeljena kot oblika odškodnine za podržavljene nepremičnine, ki jih ni bilo možno vrniti v naravi; če toženka ne bi sklenila sporazuma z upravičencem, bi ta prejel odškodnino, za plačilo katere toženka ne bi bila zavezana;

Op. št. (4): Zakon o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP);

Op. št. (5): V kateri VS meni, da je plačilo odškodnine za nacionalizirano oziroma razlaščeno premoženje ena od oblik denacionalizacije, zato dogovor iz sodne poravnave o plačilu določenega zneska namesto vrnitve stanovanj v last (in posest) že na podlagi splošnih izhodišč zakona ne more pomeniti tudi umika denacionalizacijske zahteve in s tem drugih zahtevkov po ZDen, npr. odškodnine zaradi nemožnosti uporabe;

Op. št. (6): Pritožbeni očitki bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja so sicer zgolj navrženi in nekonkretizirani ter že zato neutemeljeni in z njimi (pri)tožnica ne more uspeti;

Op. št. (7): Sicer argumentirano kritizirani (prim. mag. Janez Tekavc: Odškodnina po 72. členu ZDen, Pravna praksa, 2013, št. 39, str. 6);

Op. št. (8): Prim. sodbo VS II Ips 45/2010 z dne 17. 6. 2010;

Op. št. (9): Za tak primer gre v sodbi VS II Ips 729/2009 z dne 12. 7. 2012;

Op. št. (10): Podčrtalo pritožbeno sodišče;

Op. št. (11): 2. člen ZDen;

Op. št. (12): V katerikoli zakonsko predvideni obliki (nadomestno premoženje, vrednostni papirji ali v denarju – odškodnina);

Op. št. (13): Razen morebiti odškodnine za čas trajanja postopka??

Op. št. (14): Odškodnino poleg že plačane odškodnine;

Op. št. (15): Nezakonita sodna praksa (pa četudi bi bila enotna in ustaljena) ne zavezuje;