VSRS sklep II Ips 257/2013

Revizija se zavrne.

1Sodišče prve stopnje je toženo stranko obsodilo na plačilo 137.304,79 EUR s pripadajočimi obrestmi.

2Sodišče druge stopnje je pritožbo prvotoženca zavrglo, ker je bila prepozna.

3Zoper odločitev sodišča druge stopnje tožnik vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlaga, naj revizijsko sodišče izpodbijano sodbo (pravilno: sklep) razveljavi ter zadevo vrne v meritorno odločanje.

4Revident uvodoma pojasnjuje, da je med postopkom zamenjal bivališče. Trdi, da je to razvidno iz uradnih evidenc. Pojasnjuje, da o spremembi stalnega bivališča ni obvestil sodišča ter se zaveda, da je to njegova napaka. Nato na okoliščino spremembe naslova navezuje novo dejansko trditev, da na naslovu, kamor mu je bila vročena sodba sodišča prve stopnje, ni več hišnega predalčnika, kjer bi mu vročevalec lahko pustil obvestilo o sodni pošiljki. V zvezi s tem zatrjuje kršitev 141. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), češ da vročevalec ni ravnal v skladu z drugim odstavkom 141. člena ZPP, ki ureja položaj, ko naslovnik nima hišnega predalčnika. Rok za pritožbo je zato po njegovem mnenju začel teči šele tedaj, ko je bil s sodbo sodišča prve stopnje dejansko seznanjen. To je bilo tedaj, ko je sodbo prejel od drugotoženke.

5Revizija ni utemeljena.

6Prvotoženec v reviziji smiselno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zavrženje pritožbe je namreč po njegovem oprto na štetje pritožbenega roka, ki je obremenjeno s kršitvijo pravil o vročanju.

7V zvezi z uveljavljano procesno kršitvijo revident navaja nova dejstva. To je glede na določbo 372. člena ZPP načelno dopustno, saj se te dejanske trditve nanašajo na pravilnost izpolnjene javne listine (vročilnice sodbe sodišča prve stopnje prvotožencu - pripete k l. št. 63).

8Ne glede na načelno in izjemno dopustnost navajanja novih dejstev pa v konkretnem primeru takšno uveljavljanje procesne kršitve ne more biti upoštevno. Za trditev o tem, da na naslovu P. 9 ni hišnega predalčnika, revident namreč ne predloži nobenega dokaza in gre torej za gole dejanske trditve. Z golimi dejanskimi navedbami pa domneve o resničnosti vsebine javne listine (prvi odstavek 224. člen ZPP) ni mogoče izpodbiti. Mogoče jo je namreč izpodbiti le z dokazi (četrti odstavek 224. člena ZPP).

9Poleg tega je takšno uveljavljanje bistvene kršitve določb pravdnega postopka prepozno. Revident ni z ničemer izkazal, zakaj na to, na kar se sedaj sklicuje v reviziji, ni mogel opozoriti že v sami pritožbi. Revizijska trditev, da je že iz pritožbe razvidno, da se je s sodbo sodišča prve stopnje seznanil od druge toženke, pa je ne le pomanjkljiva (ne ustreza namreč dejanskemu stanu procesne kršitve, ki je uveljavljana v reviziji), marveč tudi neresnična.

10Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da uveljavljana revizijska razloga nista podana, zato je neutemeljeno revizijo zavrnilo (378. člen ZPP v povezavi s četrtim odstavkom 384. člena ZPP).