VSRS sklep II Ips 250/2014

I. Reviziji se ugodi, sklepa sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

II. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom vrednost spornega predmeta določilo na 34,200.000,00 EUR, zavrnilo predlog predlagateljev za vrnitev zaplenjenega premoženja ter sklenilo, da bo o stroških odločalo s posebnim sklepom. Sodišče druge stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo pritožbo predlagateljev ter sklenilo, da udeleženci postopka sami nosijo vsak svoje stroške pritožbenega postopka. Odločitev sodišč prve in druge stopnje temelji na ugotovitvi, da je še pred izdajo sodbe Sodišča Slovenske narodne časti v Murski Soboti Snč 61/45 z dne 8. 8. 1945 (v nadaljevanju sodba Snč 61/45) premoženje dr. A. Š., pravnega prednika predlagateljev, v državno last prešlo na podlagi Odloka AVNOJ-a, zaradi česar predlog za vrnitev premoženja, vložen na podlagi Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS), ni utemeljen.

2Zoper sklep sodišča druge stopnje predlagatelja vlagata revizijo. Uveljavljata revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Trdita, da se sodišče druge stopnje ni v celoti seznanilo s podatki v spisu, saj ni navedlo pravne podlage za odvzem zemljišč v k. o. ... Trdita, da izpodbijani sklep ne daje jasnih odgovorov na pritožbene razloge. Zlasti ni pojasnjeno, zakaj pravna podlaga odvzema ni kazenska sodba oziroma zakaj je zahtevek zavrnjen. Sodišče se je zlasti oprlo na zemljiško knjigo, kjer pa je o vknjižbah odločal zemljiškoknjižni referent. Temu nasproti stojita dve sodni odločbi, to sta sklep Okrajnega sodišča v Gornji Radgoni Zp 9/45 z dne 5. 4. 1946 in sodba Sodišča narodne časti v Murski Soboti Snč 61/46 z dne 8. 8. 1945. Njuna obrazložitev in izrek sodbe z dne 8. 8. 1945 so v nasprotju z razlogi izpodbijanega sklepa, česar pa sodišče druge stopnje ne pojasni. Ker sodišče druge stopnje na kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pazi po uradni dolžnosti, je napačno zavrnilo pritožbeno sklicevanje na to kršitev z argumentom, da ugovor ni bil obrazložen. Sodišči sta se do sodne odločbe Zp 9/45 in spisa z enako številko opredelili glede vprašanja narodnosti, čeprav se ne nanašata na narodnost, temveč na pravno podlago zaplembe, to pa je sodba Snč 61/46 z dne 8. 8. 1945. Zato menita, da obstaja nasprotje med tem, kar je o vsebini navedene sodne odločbe navedeno v izpodbijanem sklepu, in samo listino oziroma celotnim spisom Zp 9/45. Sodišče druge stopnje je prezrlo uradni zaznamek zemljiškoknjižnega referenta z dne 3. 4. 1947, ni pa odgovorilo niti na navedbe v 19. do 26. točki pritožbe. Sploh pa ni odgovorilo na pritožbene trditve: da je sodišče pravno podlago podržavljenja oprlo na analizo zemljiške knjige, o vknjižbi pa je odločil zemljiškoknjižni referent; da je bil A. Š. na podlagi sodbe gestapovskega naglega sodišča 3. 4. 1945 kot talec ustreljen v Betnavi, ker je zdravil ranjene partizane, kar potrjujejo članek Slovenski zdravniki med NOB in spomenik v njegovem rojstnem kraju, postavljen v času komunizma, ter objave (Bekantgabe in Todesanzeige št. 740/45) iz okupiranega Maribora. Odločbe Vrhovnega sodišča, na katere se sklicuje izpodbijani sklep, govorijo o tem, da je potrebna podrobna analiza vseh dokazov. Sicer pa sodbe rednih sodišč niso pravni vir, medtem ko to velja za odločbe Ustavnega sodišča, ki jih sodišče ni upoštevalo. Menita, da zemljiška knjiga ni edini dokaz o lastništvu oziroma da napačni in neizvedeni vpisi pomenijo odvzem pravice do vrnitve premoženja ter kršitev 33. in 22. člena Ustave RS. Nepravilno je zavrnjen očitek ničnosti odločb zaplembenih komisij, saj je bila za odločanje podana sodna pristojnost. Dopis z dne 10. 11. 1945 in članek prof. Bojana Pretnarja sta razlaga materialnega prava, zato ne drži, da sta predložena prepozno. Odgovor sodišča druge stopnje na pritožbeni očitek, da jima sodišče ni dodelilo dodatnega roka, temveč samo 15 minut za odgovor na navedbe v vlogah, ki sta jih prejela na naroku, njihov obseg pa je približno 15 cm debeline spisa, pomeni kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Vztrajata, da odsotnost dokaznega sklepa vpliva na zakonitost sklepa sodišča prve stopnje, saj odločba v nepravdnem postopku za vrnitev zaplenjenega premoženja postane tudi materialno pravnomočna.

3Revizija je bila vročena v odgovor nasprotnim udeležencem. Nanjo so odgovorili prvi, tretji do šesti in enajsti nasprotni udeleženec. Četrti in šesti nasprotni udeleženec v svojem odgovoru predlagata zavrženje revizije, ostali pa (oziroma četrti in šesti nasprotni udeleženec podrejeno) predlagajo njeno zavrnitev. Prvi, tretji, četrti in šesti nasprotni udeleženci zahtevajo tudi povračilo revizijskih stroškov.

O dovoljenosti revizije:

4Revizija je dovoljena vselej, kadar tako določa poseben zakon. V konkretnem primeru ima tako vsebino določba drugega odstavka 145. č člena ZIKS. Pomisleki predlagateljev o dovoljenosti revizije glede sedmega, devetega, desetega in enajstega nasprotnega udeleženca in navedbe o nediferenciranosti vrednosti spornega predmeta, ki jih v svojem odgovoru na revizijo podajata četrti in šesti nasprotni udeleženci, so zato neutemeljeni.

O utemeljenosti revizije:

5Revizija je utemeljena.

6Bistvena kršitev določb iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo predlagatelja uveljavljata zaradi nedodelitve roka za izjavo o vlogah nasprotnih udeležencev, ki sta jih prejela na (edinem) naroku, ima svoj izvor v 22. členu Ustave RS. Po tej določbi je vsakomur zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Bistvena vsebina pravice iz 22. člena Ustave je v tem, da posamezniku zagotavlja možnost, da se udeležuje postopka, v katerem se odloča o njegovi pravici, ter možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev o njegovi pravici.(1)

7Bistveni pogoj za uresničevanje strankine pravice do izjave je, da je seznanjena z vsem procesnim gradivom v sodnem spisu. Gre za poseben vidik pravice do izjave, to je pravico do informacije. V skladu s tem mora biti stranki omogočeno, da se seznani z vsemi vlogami in listinami, ki jih v spis predložijo nasprotne stranke, in da se o njih izjavi.(2) To se zagotavlja z vročanjem. Vročitev pa mora biti taka, da stranki omogoči realno možnost, da se o prejeti vlogi izjavi(3) pred odločitvijo sodišča(4). Prav kršitev te možnosti pa v danem primeru uveljavljata predlagatelja, ko trdita, da jima upoštevaje obseg na naroku prejetih vlog s prilogami pravica do izjave kljub prekinitvi naroka ni bila omogočena. Na obsežnost na naroku prejete dokumentacije sta predlagatelja opozorila že v okviru izjavljanja ob nadaljevanju naroka po prekinitvi. Kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pa sta uveljavljala na koncu naroka, ko sta spoznala, da njuni zahtevi za dodelitev roka, v okviru katerega bi se do prejete dokumentacije lahko opredelila, sodišče prve stopnje ni ugodilo. Glede na navedeno bi se sodišče druge stopnje v okviru obravnave pritožbenega ugovora predlagateljev, da jima ni bil odobren dodaten rok za odgovor na navedbe iz novih vlog nasprotnih udeležencev in s tem kršena pravica do enakega obravnavanja, moralo prepričati tudi o tem, ali je bilo predlagateljema s prekinitvijo naroka zagotovljeno, da se s prejeto dokumentacijo primerno seznanita in do nje opredelita. Sodišče druge stopnje bi to lahko storilo, saj je iz zapisnika o naroku razvidno, katere vloge nasprotnih udeležencev sta predlagatelja na naroku prejela, iz prejetih vlog pa, katere dokazne listine so jim bile priložene. Iz zapisnika o naroku namreč izhaja, da sta predlagatelja na naroku prejela pet vlog, in sicer vloge drugega, četrtega, petega, desetega in enajstega nasprotnega udeleženca s prilogami, ki so označene z oznakami B143 do B246. Ob takem številu prejetih vlog in prilog pa po presoji revizijskega sodišča predlagatelja v reviziji utemeljeno uveljavljata, da jima v okviru naroka, vključno z njegovo prekinitvijo, ni bilo omogočeno, da se z njimi primerno seznanita in učinkovito izjavita. Sodišče prve stopnje je zato s svojim ravnanjem, ko predlagateljema ni dodelilo naknadnega roka, v katerem bi se zaradi učinkovitega izvrševanja pravice do izjave seznanila in nato (po svoji izbiri) izjavila o novo prejeti dokumentaciji, predlagateljema kršilo njuno pravico do izjave iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče druge stopnje je enako kršitev zagrešilo s tem, ko navedene kršitve kljub pritožbenemu ugovoru ni odpravilo.

8Upoštevaje naravo ugotovljene kršitve je revizijsko sodišče reviziji ugodilo in razveljavilo sklepa sodišč druge in prve stopnje ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje (prvi odstavek 379. člena ZPP v zvezi 37. členom ZNP in prvim odstavkom 145. č člena ZIKS), da bo to v ponovljenem postopku lahko odpravilo ugotovljeno procesno kršitev. Zaradi obstoja navedene kršitve se revizijsko sodišče ni opredeljevalo do ostalih revizijskih očitkov.

9Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP in prvim odstavkom 145. č člena ZIKS).

---.---

Op. št. (1): Odločba Ustavnega sodišča Up-562/02 z dne 5. 7. 2004.

Op. št. (2): To pravico pravico v nepravdnem postopku izraža 4. člen Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP).

Op. št. (3): A. Galič, Ustavno civilno procesno pravo, str. 206.

Op. št. (4): Prim. odločbo Ustavnega sodišča Up-206/04 z dne 23. 11. 2006.