VSL sklep II Cp 1265/2015

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Pritožniki sami krijejo svoje stroške pritožbenega postopka.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 47489/2011 z dne 11. 4. 2011 in tožbo zavrglo. Ocenilo je, da S., d. d., ni izkazal veljavne sklenitve pogodbe o upravljanju, zato ni zakoniti zastopnik tožnikov.

Zoper sklep vlaga pritožbo tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po Zakonu o pravdnem postopku (ZPP), s predlogom, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano odločitev spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, da zadevo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Opozarja, da je v spis posredovala sklenjeno pogodbo o upravljanju, v vlogah pa jasno navedla, da je bila slednja sklenjena z investitorjem v izgradnjo stavbe, ki je bil takrat 100% lastnik stavbe in je nato prenašal svoje lastninsko upravičenje na nadaljnje lastnike. S tem je zadostila dokaznemu bremenu ter bi morala tožena stranka podati navedbe, ki bi izpodbijale trditve tožeče stranke. Zgolj pavšalni ugovor tožene stranke, da pogodba o upravljanju ni veljavno sklenjena, brez določnih ugovorov zoper podano trditveno in dokazno podlago, ni substanciran v smeri, kot ga je upoštevalo prvostopno sodišče. Iz pogodbe o upravljanju je razvidno, da etažna lastnina na objektu še ni bila vzpostavljena, šele po njeni vzpostavitvi in vpisu posameznih kupcev v zemljiško knjigo pa so slednji pridobili na nepremičnini lastninska upravičenja.

Pritožba ni utemeljena.

Po določilu prvega odstavka 458. člena ZPP se odločba, s katero je končan spor v postopkih majhne vrednosti, lahko izpodbija zgolj zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena tega zakona in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Gre za omejen pritožbeni preizkus, ki ga pritožbeno sodišče mora upoštevati.

Sodišče prve stopnje je razveljavilo izdani sklep o izvršbi VL 47489/2011 z dne 11. 4. 2011 in tožbo zavrglo, ker je ocenilo, da družba S, d. d., ni izkazala statusa upravnika večstanovanjske hiše na naslovu G. in zato ni zakoniti zastopnik etažnih lastnikov po določilu 118. člena SPZ.

Pritožniki uveljavljajo kršitev pravil o dokaznem bremenu in uporabo previsokega dokaznega standarda za izkaz statusa upravnika v primerjavi s pavšalnimi ugovori toženca. Obe procesni kršitvi, ki jih je sodišče prve stopnje dejansko zagrešilo, sta relativnega značaja, zato jih pritožbeno sodišče glede na izrecno določilo 458. člena ZPP ni moglo upoštevati. Tožniki v postopku ne uveljavljajo kršitve pravice do izjave iz 8. točke drugega dostavka 339. člena ZPP, čeprav sodišče v zvezi s statusom upravnika ni izvedlo vseh predloženih dokazov. Ker pa te kršitve, ki sicer sodi med kršitve iz drugega odstavka 339. člena ZPP, pritožbeno sodišče ne ugotavlja po uradni dolžnosti temveč le v okviru pritožbenih navedb, tudi slednje ni moglo upoštevati.

Ker je sicer odločba sodišča materialnopravno pravilna, zmotna ugotovitev dejanskega stanja pa ni dopusten pritožbeni razlog, je višje sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje na podlagi 2. točke 365. člena ZPP.