UPRS sodba I U 1088/2013

I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Kmetijsko gozdarska zbornica Slovenije (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo tožniku kot zavezancu odmerila zbornični prispevek za leto 2011 v znesku 24,00 EUR. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je osnova za izračun zborničnega prispevka po drugem in tretjem odstavku 23. člena Zakona o kmetijsko gozdarski zbornici Slovenije (v nadaljevanju ZKGZ) katastrski dohodek kmetijskih in gozdnih zemljišč, ki ga je organ upošteval v višini 500,05 EUR, ter da zbornični prispevek odmerjen v višini 4,8 % od osnove v skladu s tretjim odstavkom 3. člena Sklepa o stopnjah, načinih in rokih zbiranja zborničnega prispevka Kmetijsko gozdarske zbornice Slovenije za leto 2011 (v nadaljevanju Sklep). Tožnik je zavezanec za plačilo zborničnega prispevka na podlagi prvega odstavka 23. člena ZKGZ.

Ministrstvo za kmetijstvo in okolje (v nadaljevanju drugostopenjski organ) je z odločbo z dne 24. 5. 2013 zavrnilo pritožbo tožnika zoper izpodbijano odločbo prvostopenjskega organa.

Tožnik v tožbi navaja, da ne obstaja pravni temelj za njegovo članstvo v Kmetijsko gozdarski zbornice Slovenije (v nadaljevanju KGZ). Tožnik namreč nikoli ni prejel nikakršne odločbe ali obvestila, da je obvezen član zbornice. Tožnik vztraja, da bi moral obstajati poleg določb 8. in 10. člena ZKGZ (na katere se sklicuje drugostopenjski organ) še pravni temelj, konkretni pravni akt. Drugostopenjski organ se sicer v svoji odločbi sklicuje tudi na odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-283/99 z dne 20. 3. 2003, vendar v pritožbi tožnik ni podajal očitka v smeri neustavnosti zakonskih določb o obveznem članstvu, pač pa je ugovarjal, da nikoli ni prejel obvestila ali odločbe, iz katere bi izhajala odločitev o njegovem obveznem članstvu. Na te očitke pa drugostopenjski organ ni odgovoril, s čemer je zagrešil absolutno bistveno kršitev pravil postopka. Ker prvostopenjski organ v zvezi z obveznim članstvom tožnika ni izdal nobene odločbe, posledično tožniku tudi ni jasno, katere nepremičnini v njegovi lasti so tiste, ki naj bi bile kmetijska zemljišča, in zaradi katerih je obvezni član zbornice. To še toliko bolj velja zato, ker je tožnik gradbeno podjetje, ki je v preteklosti odkupoval zemljišča, ki so bila že vnaprej določena po vrsti rabe kot stavbna zemljišča. Navedeno pomanjkljivost je drugostopenjski organ poskušal sanirati z navedbo zemljiškoknjižnih izpisov za vložne številke 3380 k.o. ..., 914 k.o. ... ter 2411 in 850, obe k.o. ... Vendar to še vedno ne pojasni, katere parcele naj bi bile določene kot kmetijska zemljišča. Sploh pa je nemogoče ugotoviti, kolikšna naj bi bila površina teh zemljišč, ki naj bi opravičevala določitev zborničnega prispevka v odmerjeni višini. Tako je nemogoče ugotoviti, na kakšni podlagi je drugostopenjski organ zaključil, da je bil tožnik v letu 2011 lastnik kmetijskih zemljišč, katerih katastrski dohodek znaša 500,05 EUR. Po mnenju tožnika je nenavadno tudi, da je drugostopenjski organ izračunal zbornični prispevek na podlagi podatkov iz zemljiškoknjižnih izpiskov po vložnih številkah, ki pa jih že od 1. 5. 2011 ni več. Na izpiskih, ki jih drugostopenjski organ predložil, pa tudi ni opisa nepremičnine, da bi bilo mogoče ugotoviti, kakšna je vrsta rabe nepremičnine. Tožnik vztraja, da bi pred tem, preden mu je odmerjen zbornični prispevek, moral prejeti odločbo o obveznem članstvu, iz katere bi bile razvidne nepremičnine po parcelnih številkah in z označeno vrsto rabe zemljišča; zoper takšno odločbo pa bi se tožnik moral imeti možnost pritožiti, da bi se lahko že na tej točki ugotovilo, ali je lastnik ali ne kmetijskih zemljišč. Če pa je taka vrsta rabe označena v zemljiškem katastru, je to napačno. Poleg tega tožnik opozarja, da se drugostopenjski organ v odločbi ni opredelil do pritožbene graje, da se na podlagi 78. člena Statuta KGZ zbornični prispevek plačuje najkasneje do 31. 12. tekočega leta za prihodnje leto; drugostopenjski organ pa je navedel zgolj, da se odmerja enkrat letno za nazaj, ni pa jasno, na podlagi katere določbe naj bi bilo zaračunavanje utemeljeno. Tudi takšno postopanje predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka. Če bi namreč prvostopenjski organ pravilno uporabil navedeni člen, bi moral biti terjani znesek določen za leto 2013, ne pa za 2011. Tožnik sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi, podredno pa, naj odločbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. Zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka.

Toženka v odgovoru na tožbo prereka navedbe v tožbi iz razlogov, navedenih v obrazložitvi odločb organov obeh stopenj ter sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno, ali je prvostopenjski organ tožniku pravilno odmeril zbornični prispevek.

Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je bil tožniku zbornični prispevek odmerjen kot osebi iz prve alinee prvega odstavka 10. člena ZKGZ, to je kot pravni osebi, ki ni oseba javnega prava ter je lastnica kmetijskih zemljišč oziroma gozdov na območju Republike Slovenije, in ki je glede na 8. člen ZKGZ član zbornice (glede na zakonsko dikcijo – obvezen). Za take osebe pa po prvem odstavku 23. člena ZKGZ velja, da so zavezanci za plačilo zborničnega prispevka A. Glede na navedene določbe tožnik brez podlage ugovarja, da bi mu pred odmerno morala biti izdana odločba, v kateri bi bil ugotovljen njegov status (obveznega) člana KGZ, in ki bi tudi morala, pred izdajo odmerne odločbe, postati dokončna. Za obveznega člana šteje po samem zakonu, ker je zasebna pravna oseba in ker je po uradnih podatkih zemljiškega katastra in zemljiške knjige lastnik kmetijskih zemljišč, kar je organ na odločbi tudi pripisal, da namreč odločitev temelji na uradnih podatkih, ki se vodijo v zemljiškem katastru. Pravno varstvo v zvezi z navedenim statusom pa tožnik lahko uveljavlja v okviru pravnih sredstev zoper odmerno odločbo.

Osnova za odmero zborničnega prispevka A pravnim osebam je katastrski dohodek kmetijskih in gozdnih zemljišč, ugotovljen za preteklo leto po predpisih o ugotavljanju katastrskega dohodka, stopnja za odmero pa 4 % od osnove, vendar ne manj od 8,35 EUR (drugi in tretji odstavek 23. člena ZKGZ). Katastrski dohodek ugotavlja Geodetska uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju GURS), kot to določa Zakon o ugotavljanju katastrskega dohodka (v nadaljevanju ZUKD-1) v 3. členu, in ga v okviru te pristojnosti pripiše vsakemu kmetijskemu in gozdnemu zemljišču glede na njegovo površino, vrsto dejanske rabe in boniteto zemljišča, kot se vodi v zemljiškem katastru na dan 30. junija za leto, za katero se dohodek ugotavlja (osmi odstavek 6. člena ZUKD-1, vsebinsko podobno 11. člen ZUKD, ki je bil v uporabi do 1. 7. 2011). To pa pomeni, da odločba o odmeri zborničnega prispevka zasebnopravni osebi v celoti temelji na dejanskem stanju, ki ga organ ugotovi na podlagi uradnih podatkov (zemljiškega katastra z gostujočimi podatki zemljiške knjige o lastnikih), zaradi česar mu glede na to tudi ni treba stranki dati možnosti izjave in odločbo lahko izda v skrajšanem postopku (2. točke prvega odstavka 144. člena ZUP v zvezi s tretjim odstavkom tega člena).

Prvostopenjski organ se je, kot že navedeno, v izpodbijani odmerni odločbi skliceval na uradne podatke zemljiškega katastra. Po Zakonu o zemljiškem katastru (v nadaljevanju ZEN) se v zemljiškem katastru kot izvorni vodijo podatki o zemljiških parcelah z identifikacijskim znakom, površino, dejansko rabo (pri čemer se loči: kmetijska zemljišča, gozdna zemljišča, vodna zemljišča, neplodna zemljišča in pozidana zemljišča) ter boniteto zemljišča; podatek o lastniku zemljiške parcele pa se v zemljiškem katastru vodi kot gostujoč (17. in 23. člen ZEN). Kot je sodišče tudi že navedlo v predhodni točki obrazložitve, se na podlagi 6. člena ZUKD-1 katastrski dohodek pripiše vsakemu kmetijskemu in gozdnemu zemljišču glede na površino, vrsto dejanske rabe in boniteto zemljišča (po podatkih zemljiškega katastra). Drugostopenjski organ je odločitev v odmerni odločbi utemeljeval še z opredelitvijo upoštevanih zemljiških parcel s podatkom o zemljiškoknjižnem vložku, v katerega so bile v zemljiški knjigi v letu 2011, za katero je organ odmerjal zbornični prispevek, še vpisane (po predpisih je bila informatizirana zemljiška knjiga tako vodena do 1. 5. 2011). Glede na to gre za določno opredeljene uradne podatke, na katerih odmerna odločba temelji. Zato sodišče ne sprejema kot utemeljenih ugovorov tožnika, da ni jasno, katere njegove parcele so bile upoštevane kot kmetijska zemljišča, zaradi katerih posledično šteje za obveznega člana zbornice in tudi ne, kakšna je površina teh zemljišč. V zvezi z navedenim ter kolikor tožnik navaja še, da če je v zemljiškem katastru pri njegovih nepremičninah navedeno, da gre po vrsti rabe za kmetijska zemljišča, da je to napačno, pa se sodišče sklicuje na (nadaljnje) določbe 23. člena ZEN, po katerih se podatki o dejanski rabi zemljišč v zemljiški kataster prevzamejo iz evidenc dejanske rabe zemljišč, ki se vodijo na podlagi zakona, če pa teh za posamezno zemljišče ni, jih ugotavlja geodetska uprava v skladu z letnim programom dela; spremembe podatkov o dejanski rabi pa vpiše geodetska uprava po uradni dolžnosti, če ugotovi, da se vpisani podatek ne ujema z dejanskim stanjem, lahko pa se spremembe vpišejo na zahtevo lastnika parcele, vendar le na podlagi predloženega elaborata, ki ga v skladu s predpisi izdela geodetsko podjetje (drugi do četrti odstavek). ZEN pa predpisuje tudi pogoje in postopke za spremembo površine zemljišč in bonitete zemljišč. Ker gre v vseh teh primerih za uradne podatke (podatke iz uradnih evidenc), je torej njihovo spremembo mogoče doseči le pod predpisanimi pogoji in po predpisanem postopku (ki velja za spremembo tiste vrste uradnih podatkov); zato tožnik ne more uspeti z golim zatrjevanjem, da gre za nepravilne podatke.

Kolikor pa tožnik očita drugostopenjskemu organu, da je ta zagrešil absolutne bistvene kršitve pravil postopka, ker ni odgovoril na pritožbeno navedbo, da tožnik nikoli ni prejel odločbe, s katero bi bilo odločeno o tožnikovem obveznem članstvu v zbornici in ker se ni opredelil do pritožbene graje, da se po statutu KGZ zbornični prispevek plačuje najkasneje do 31. 12. tekočega leta, tudi te navedbe sodišče presoja kot neutemeljene. V upravnem sporu odloča sodišče o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnice oziroma tožnika; dokončni upravni akt pa je upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta, in zoper katerega ni mogoče vložiti rednih pravnih sredstev (2. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Zato so le kršitve, storjene v postopku za izdajo odločbe, ki je (lahko) predmet preizkusa zakonitosti v upravnem sporu, lahko razlog za ugoditev tožbi. Predmet preizkusa zakonitosti pa v obravnavani zadevi ni drugostopenjska odločba, s katero je organ odločil le o zavrnitvi pritožbe tožnika.

Glede na to, da tožbena navedba, v kateri se tožnik sklicuje na 78. člen Statuta KGZ, po katerem naj bi se zbornični prispevek plačeval najkasneje do 31. 12. tekočega leta, zadeva tudi vprašanje pravilne uporabe materialnega prava, jo je sodišče presodilo tudi na tej podlagi. Pri tem ugotavlja, da prvostopenjski organ ni kršil materialnopravnih določb, s tem ko je odločbo o odmeri zborničnega prispevka za leto 2011 izdal v letu 2012. V ZKGZ določb o roku za (odmero in) plačilo prispevka ni, iz Sklepa (za leto 2011) pa izhaja, da se zbornični prispevek za leto 2011 odmeri do 31. 12. 2012; v tem roku pa je bila izpodbijana odločba tudi izdana. Iz 78. člena Statuta KGZ pa tudi izhaja drugače, kot navaja tožnik, in sicer da se prispevki plačujejo na način in v roku, ki ga določi svet KGZ s splošnim aktom najkasneje do 31. 12. za prihodnje leto; rok se torej nanaša na čas izdaje splošnega akta in ne na rok za plačilo prispevka. Glede na to sodišče nima podlage za zaključek, da tožniku z izpodbijano odločbo (izdano 29. 10. 2012) ne bi mogel biti odmerjen prispevek za leto 2011.

Ker je po navedenem sodišče presodilo, da je bil postopek za izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

O stroških postopka pa je sodišče odločilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče (med drugim) tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.