UPRS sklep I U 1105/2013

I. Tožba se zavrže.
II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Toženka je z izpodbijanim sklepom zavrgla zahtevo tožnice, da se obvestilo Območne geodetske uprave Maribor št. 02112-2885/2011 z dne 31. 8. 2012 odpravi oziroma razveljavi po nadzorstveni pravici. V obrazložitvi navaja, da sporno obvestilo ni upravna odločba in torej ni upravni akt, ki bi ga bilo možno izpodbijati z izrednim pravnim sredstvom odprave oziroma razveljavitve po nadzorstveni pravici, temveč je po svoji pravni naravi potrdilo, ki pa ga ni mogoče izpodbijati s pritožbo ali izrednimi pravnimi sredstvi, ampak je po določbi četrtega odstavka 180.a člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) možno zahtevati njegovo spremembo. V obravnavani zadevi pa gre za obvestilo, izdano na podlagi 9. člena Zakona o evidentiranju nepremičnin (v nadaljevanju ZEN), za morebitno spremembo katerega je v določbah 9. člena ZEN predviden poseben postopek. Tako navaja, da bo tožničino zahtevo, s katero ta smiselno zahteva spremembo spornega obvestila, moral prvostopenjski organ (Območna geodetska uprava Maribor) obravnavati kot zahtevo za spremembo spornega obvestila po določbi 9. člena ZEN, torej izdati novo obvestilo ali pa njeno zahtevo po predhodnem ustreznem postopku po ZUP z odločbo zavrniti kot neutemeljeno. Tožničino trditev, da je treba sporno izdano obvestilo šteti za upravni akt, zoper katerega so dovoljena pravna sredstva, pa zavrne kot neutemeljeno. Ravno varstvu strankinih pravic je namreč namenjen poseben postopek za spremembo obvestila o uskladitvi podatkov po 9. členu ZEN. Glede na navedeno je toženka na podlagi določbe prvega odstavka 276. člena v zvezi s 129. členom ZUP zahtevo tožnice za odpravo oziroma razveljavitev po nadzorstveni pravici zavrgla kot nedovoljeno, ker je ni vložila zoper upravno odločbo.

Tožnica v tožbi meni, da je stališče toženke napačno. V svoji zahtevi je natančno pojasnila, zakaj meni, da je potrebno „obvestilo“ obravnavati kot upravni akt ter opozorila, da je prvostopenjski organ z „uskladitvijo“ odločal o pravicah strank ob istem dejanskem stanju in med strankami, ki so svoje pravice predhodno že uredile z dokončno in pravnomočno odločbo. Tožnica je bila s spornim obvestilom seznanjena, da je bila za parc. št. 454/3 in 453 k.o. ... v zemljiškem katastru izvedena uskladitev podatkov, s katero je po zatrjevanju tožnice prišlo do bistvenega zmanjšanja obsega oziroma površine parc. št. 453, in sicer približno za 150 do 250 m2 zazidanega stavbnega zemljišča z obstoječim montažnim objektom, dvoriščem in dovozom na parc. št. 453/3 z ograjo, škarpo in infrastrukturo. Po mnenju tožnice torej gre za postopek, v katerem je bilo odločeno o pravici oziroma pravni koristi tožnice, kot lastnice zemljišča parc. št. 453/3, kar ustreza definiciji upravne zadeve iz 2. člena ZUP in je zato izdano sporno obvestilo v predmetnem primeru treba šteti kot upravni akt, izdan v upravni zadevi, zoper katerega je dopustno vložiti redno in izredno pravno sredstvo. V konkretnem primeru je tožnica vložila zahtevo za odpravo oziroma razveljavitev po nadzorstveni pravici. Obvestilo namreč ni imelo poduka, katero sredstvo je tožnici na voljo, zato je za varstvo svojih pravic izbrala izredno pravno sredstvo. V nadaljevanju tožbe se sklicuje na odločbo GURS, Območne geodetske uprave Maribor z dne 30. 1. 2007, s katero so bile pravnomočno in dokončno urejene meje med parc. št. 453 in 454/1 in sosednjima parc. št. 454/3 in 608/1, vse k.o. ... ter s sosednjimi parc. št. 503/1, 515/1, 515/2 in 520/3, vse k.o. .... Iz odločbe izhaja, da meje med navedenimi parcelami potekajo po zemljiškokatastrskih točkah tako, kot so navedene v grafičnem prikazu. Odločba iz leta 2007 je bila izdana na podlagi mejnega elaborata, ki je vseboval skico grafične meje, kot je bila določena na podlagi meje v naravi. Iz omenjene odločbe celo izhaja, da naj bi organ po dokončnosti odločbe vpisal meje, urejene v tem postopku in izdal obvestilo o površini parcel, ki imajo vse meje dokončne. Takšnega obvestila tožnica ni prejela, prav tako ji ni znano, da bi ga prvostopenjski organ izdal. Iz navedenega je po prepričanju tožnice moč sklepati, da je „obvestilo“ nezakonito, ker je organ očitno opustil uskladitev površine parcel že v letu 2007, da bi se te ujemale z ugotovljenimi mejami. Iz trenutnega postopka namreč izhaja, da naj bi prvostopenjski organ meje uskladil, ker se niso ujemale s površino parcele. Meni, da je toženka oziroma prvostopenjski organ z izdajo „obvestila“ retroaktivno spremenil vsebino mejnega elaborata ter dokončno in pravnomočno odločbo, čeprav bi praviloma moral storiti to, kar je bil dolžan storiti že leta 2007, to je prilagoditi napačno evidentirane površine parc. št. 453/3 mejam, kot so bile soglasno ugotovljene med sosedi tekom mejne obravnave. Posledica ravnanja prvostopenjskega organa pa predstavlja spremembo poteka meje tako grafično, kot tudi v naravi in posledično odvzem zemljišča tožnici. Sodišču po povedanem predlaga, da izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne toženki v ponovni postopek ter ji naloži povrnitev njenih stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka odgovora na tožbo ni podala, je pa sodišču poslala upravni spis zadeve.

Ker je sodišče iz podatkov upravnega spisa ugotovilo, da je prvostopenjski organ, Območna geodetska uprava Maribor dne 21. 6. 2013 izdala novo obvestilo št. 02112-1376/2013-2, je tožnico z dopisom z dne 19. 2. 2014 pozvalo, da se v roku 8 dni izjasni, ali vztraja pri tožbi ter ji hkrati tudi poslalo navedeno obvestilo z dne 21. 6. 2013.

Z vlogo z dne 11. 3. 2014 je tožnica sodišču sporočila, da vztraja pri tožbi.

Tožba ni dovoljena.

V skladu s prvim odstavkom 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti tistih dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v tožnikov pravni položaj, o zakonitosti drugih aktov pa le, če tako določa zakon. Vsak, ki zahteva sodno varstvo svojih pravic in pravnih interesov s tožbo v upravnem sporu, mora za to izkazati pravni interes. Ta se kaže v tem, da bi morebitna ugoditev tožbi pomenila zanj izboljšanje pravnega položaja, ki ga brez vložene tožbe ne bi mogel doseči. Pravni interes mora obstajati ves čas postopka, na njegov obstoj pa je sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti.

Tožnica s tožbo izpodbija sklep toženke o zavrženju njene zahteve, da se obvestilo prvostopenjskega organa, Območne geodetske uprave Maribor št. 02112-2885/2011 z dne 31. 8. 2012 odpravi oziroma razveljavi po nadzorstveni pravici. Hkrati pa je toženka v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navedla, da bo moral prvostopenjski organ tožničino zahtevo, s katero ta smiselno zahteva spremembo spornega obvestila, obravnavati kot zahtevo za spremembo spornega obvestila po določbah 9. člena ZEN ter izdati novo obvestilo ali pa njeno zahtevo po predhodnem ustreznem postopku po ZUP z odločbo zavrniti kot neutemeljeno.

Iz podatkov v upravnem spisu zadeve izhaja, da je prvostopenjski organ sledil napotku toženke v obrazložitvi izpodbijanega sklepa in izdal obvestilo št. 02112-1376/2013-2 z dne 21. 6. 2013, s katerim so bile v zemljiškem katastru v k.o. ... evidentirane spremembe urejene meje med parc. št. 453 in sosednjo parc. št. 454/3, kar je v navedenem obvestilu prikazano tudi grafično. Iz obrazložitve navedenega obvestila pa izhaja, da je organ dne 31. 8. 2012 izdal (sporno) obvestilo št. 02112-2885/2011, s katerim je uskladil podatke o meji med parc. št. 453 in 454/3 k.o. ... po 9. členu ZEN in s tem odpravil neskladje med evidentiranim stanjem v zemljiškem katastru in dejanskim stanjem v naravi. Ker pa 9. člen ZEN ni pravna podlaga za odpravo neskladja med evidentiranim stanjem v zemljiškem katastru in stanjem v naravi je zato prvostopenjski organ v obravnavanem postopku po 9. členu ZEN ugotovil, da za izdajo obvestila z dne 31. 8. 2012 niso obstajali zakonski pogoji, zato je v navedenem postopku uskladil evidentirano stanje v zemljiškem katastru z dokončno in pravnomočno odločbo Območne geodetske uprave Maribor št. 02112-217/2007-2 z dne 30. 1. 2007, torej s podatki, ki se ujemajo s podatki iz zbirke listin zemljiškega katastra tako, da se je spremenil grafični prikaz parcel, atributni podatki pa ne.

Iz gornjega povzetka obvestila z dne 21. 6. 2013 torej izhaja, da odprava izpodbijanega sklepa, kar tožnica s tožbo uveljavlja in pri tem tudi vztraja, ne more izboljšati njenega pravnega položaja, saj je bilo z izdajo obvestila z dne 21. 6. 2013 (to je pred vložitvijo predmetne tožbe) vzpostavljeno tisto stanje v zemljiškem katastru (stanje po pravnomočni odločbi z dne 30. 1. 2007), za katerega tožnica zatrjuje, da je edino pravilno in zakonito.

Izpodbojna tožba je namreč namenjena temu, da se z odpravo nezakonitega upravnega akta prepreči poseg (ali nadaljevanje poseganja) v pravni položaj tožnika in da se zadeva vrne v ponovno odločanje pristojnemu upravnemu organu, ki naj v ponovnem odločanju postopek zaključi z izdajo pravilnega in zakonitega upravnega akta. Po presoji sodišča tako v obravnavanem primeru izpodbojna tožba ni primerno sodno varstvo, ki bi lahko učinkovito zaščitilo pravice in pravne interese tožnice, saj je bilo že vzpostavljeno stanje, katerega tožnica želi doseči z odpravo izpodbijanega sklepa, kar pomeni, da njegova odprava ne bi imela (več) želenega učinka. Takšno stališče je v podobnem primeru zavzelo tudi Ustavno sodišče RS v odločbi U-I-181/09-15, Up-860/09-14, Up-222/10-14 z dne 10. 11. 2011, ko je presojalo skladnost ZUS-1 z Ustavo in ugotovilo, da je ZUS-1 v neskladju z Ustavo v primerih, ko so bili v upravnem sporu izpodbijani upravni akti že izvršeni in z njihovo odpravo vzpostavitve prejšnjega oziroma drugačnega zakonitega stanja na podlagi ponovljenega postopka odločanja o izdaji upravnega akta ne bi bilo mogoče doseči. Sodišče je tudi (do odprave neskladja ZUS-1 z Ustavo) še odločilo o načinu izvršitve te odločbe, in sicer tako, da lahko tožnik do odprave ugotovljenega neskladja s tožbo zahteva tudi ugotovitev, da je bil v svojih pravicah ali pravnih koristih prizadet z nezakonitim upravnim aktom (ugotovitvena tožba) pod pogoji in iz razlogov, ki jih določa zakon za vložitev tožbe, s katero se zahteva odprava upravnega akta (izpodbojne tožbe), če izkaže pravno korist. Takšnega zahtevka (to je zahtevka na ugotovitev, da je bila z izpodbijanim sklepom prizadeta v svojih pravicah ali pravnih koristih iz razlogov po 27. členu ZUS-1) pa tožnica ni postavila.

Sodišče tako zaključuje, da tožnica ne izkazuje pravnega interesa za odločitev v tej zadevi, zaradi česar je tožbo na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo.

Odločitev o stroškovnem zahtevku tožnice temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1.